V starosti ne predvidevamo bodočnosti, temveč jo začutimo
3. avgust 2025
V mladosti pogosto načrtujemo prihodnost, jo predvidevamo, si zastavljamo cilje in ustvarjamo dolgoročne načrte. Starost pa prinese spoznanje, da je življenje nepredvidljivo – da ne moremo več vsega obvladati ali nadzorovati. Namesto da bi prihodnost načrtovali, jo začutimo – skozi telo, intuicijo, slutnje, spomine, izkušnje.
Starejši človek pogosto nima več dolgoročnih načrtov. Čas se krajša, dnevi postajajo dragocenejši. Namesto “kaj bom delal čez 10 let” se vprašanje preoblikuje v:“Kaj čutim danes, kaj lahko še doživim?” Bodočnost ni več stvar projekcij, ampak notranjega občutka, slutenj, sprejemanja.
Z leti telo bolj čuti minevanje časa, spremembe zdravja, ritma, okolja. Bodočnost se ne “predvideva z razumom”, ampak jo telo občuti – z občutkom napora, z mislijo na zadnje priložnosti, z občutkom ranljivosti, ali pa tudi z mirom in spravo.
V starosti smo pogosto bolj v sedanjosti kot v prihodnosti. Bodočnost ni več obzorje možnosti, temveč bolj tihi sopotnik, neizrečen občutek: da nekaj prihaja, da je nekaj za vogalom, a brez potrebe, da bi ga poimenovali ali nadzirali.
Starejši človek ne živi več toliko v napovedih, temveč v občutenju. Bodočnost zanj ni razumski načrt, ampak nežen odsev čutenja, prisotnosti in miru. To je stavek o modrosti, spravi s časom in zavedanju, da prihodnost ni nekaj, kar gradimo, temveč nekaj, kar prisluškujemo.
Ko sem to prebral mojemu znancu, mi je povedal, da se to lepo sliši, vendar pa on še vedno razmišlja o bodočnosti …Ne vem ali mu naj zavidam ?
Gotovo je razmšljanje o jutri bolj del mladosti. V zrelosti so naše življenjske ambicije že dosežene in uživamo rezultate svojih preteklih življenjskih aktivnosti. Hudo pa je, če nas tare skrb za zdravje….potem so naša zrela leta žal zaskrbljena.
Sama se po svoji preživeti bolnici vsak dan hvaležno zahvalim stvarstvu za nov dan. Gotovo ga cenim povsem drugače kot sem ga kot studentka, mlada mamica, upokojenka…
Zelo čuten zapis. Pogosto pozabljamo, da živimo življenje z mnogimi razsežnosti. ki nas pogosto razosebljajo. Na koncu je lakonsko vprašanje o svetem gralu življenja – kaj bo z menoj/nami jutri? In seveda posebnost našega koščka – deželice na sončni strani Alp. Ampak ohranimo liričnost zapisanega!
Vesel sem vsakega dneva, ko se zbudim po smrtonosni bolezni, ki sem jo preživel pred 7. leti. Živim za danes, ker ne vem ali bom jutri dočakal.
Res je , vendar bodočnosti se ne da ubežati profesor.
#starost
Komentiraj