24. april 2023

Danes se vsi pogovarjamo, kako uspeti v življenju, čeprav nihče ne ve natančno, kaj je življenjski uspeh in kako ga doseči. Po naravi stvari, če ne znamo opredeliti določenega pojma ali pojava – kaj to je – ga praviloma poskušamo opredeliti s tako imenovano negativno definicijo – kaj to ni. To je tisto nekaj, česar ne znamo opredeliti, ali kot znajo povedati Francozi: «Je ne sais pas …«.
Veliko bolj nam življenjske izkušnje povedo, kaj je ovira za uspešno poklicno napredovanje, če ne poznamo pravil igre moči v družbi oziroma prefinjene medosebne dinamike, ki odseva v hierarhiji družbene interakcije in jo najdemo v vseh plasteh, zlasti pa poklicnega življenja. Gre za odnose do nadrejene osebe. Od rojstva do smrti imamo vedno nekoga, ki nam je nadrejen v najširšem pomenu besede.
Človek je po naravi motiviran in ambiciozen ter poln ustvarjalnosti in se pogosto srečuje z nadrejenim in njegovo ambicijo, ne da bi, zlasti v mladosti, poznal skrite pasti bojev za oblast na delovnem mestu ali za donosne in več ali manj ugledne funkcije v družbi.
V času socializma in vladavine edine stranke je veljalo temeljno pravilo: ne zasenčiti in ne kritizirati nadrejenega, ki je praviloma bil član Zveze komunistov, katere člani so bili po večini vsi nadrejeni. (To so sicer izkušnje moje generacije, vendar pa je danes po vsej verjetnosti podobno, sodeč po menjavi vodilnih strokovnjakov ob vsakokratni spremembi strank na oblasti.)
Pravilo “Nikoli ne zasenči gospodarja« priporoča tudi znani strokovnjak za odnose med ljudmi Robert Greene v svetovno znani knjigi: Die Täglicher Gesetze des Erfolgs, v kateri opozarja, da ne smemo biti preveč enoumni, preveč ambiciozni ali preprosto predobri v tem, kar počnemo, če vemo in se zavedamo, da se naš nadrejeni počutil negotovega, morda celo ogroženega. Dokazovanje, da nekaj več vemo od nadrejenega, je hudo nevarno za lastno napredovanje, zlasti če ima nadrejeni zaslombo v pomembnih prijateljih, politični stranki, oziroma če opravlja pomembno funkcijo v družbi.
To je pač igra življenja, ki jo je treba spoznati, kar pa ne pomeni, da je treba laskati nadrejenemu, zlasti če gre za očitne nepravilnosti in neznanje, na kar ga je treba na primerno vljuden način opozoriti, ne pa ga omalovaževati pred drugimi.
Vsi imamo lastne izkušnje, da ni moči živeti v družbi skupaj z drugimi brez obzirne popustljivosti do ljudskih slabosti drugih in do njihove nečimrnosti.
Mnogi mladi nadobudni strokovno usposobljeni ljudje pogosto zapravijo svoje možnosti za uspeh, zlasti pri napredovanju, ker svojo energijo in čas porabijo za dokazovanje napak svojih nadrejenih in vedno želijo »ispraviti krivu Drinu«, kot to znajo povedati narodi v južnem delu Balkana.
Zavedam se, da bodo ta moja razmišljanja naletela na neodobravanje mnogih, vendar sem prepričan, da mi stvarno življenje v tem pogledu daje prav.

Nika Jan
Zelo se strinjam! Toda pravi vodje ne trpijo za potrebo po vsevednosti in nezmotljivosti in jih ni prav nič strah za svojo avtoriteto v primeru priznanja lastne napake. Znano je, da učenci najmanj spoštujejo nezmotljive, vsevedne učitelje … 🙂

Franjo Sarman
Lepa lekcija za Vse! Pohvalno je G. Sime tako spregovoriti in prispevati k razumevanju tega sveta, casa ..

Kukovec Zlatko
Spoštovani profesor, vse je odvisno od kulturnega nivoja in občutka ogroženosti nadrejene osebe. Imam zelo slabe izkušnje z novo “nekomunistično, demokratično, visoko izobraženo, …” vodstveno strukturo. Velika večina vodstvene strukture je izbrana brez razpisa (politika, … strici iz ozadja, ponarejene in kupljene diplome), brez referenc, minimalne delovne dobe, ….

Andreja Brezovnik
Ko se človek osvobodi navidezne ogroženosti od drugih in se sooči s svojimi lastnimi preprekami z zavedanjem da na svetu ni zunanjih sovražnikov (ampak samo notranji dualizem) lahko stopi na pot sodelovanja, povezovanja. Tisti posameznik, kateri ima sposobnost preseči vse te zapisane razlike je lahko pomirjen in srečen, saj nima potrebe ne po dokazovanju ne po kaznovanju (v primeru, da je nadrejeni)… Do takrat pa naj cvetijo cvetlice 😊

Janez Smerkolj
Če vodilni zaposluje manj sposobne od sebe, ker se boji za svoj položaj, sledi negativna selekcija. Uspešni kolektivi delujejo popolnoma drugače.

Boris Surina
Bom se vzdrzal komentarja, ker Vas se vedno spostujem, vse dobro zelim.

Vlado Ivanjko
Kaj je prav in kaj ni prav je zelo vprašljivo. Danes je na položajih ogromno nadrejenih, ki nimajo izkušenj, oz. so na ta delavna mesta prilezli po vezah, poznanstvih in sorodstvenih vezah.

etika#