Ko sem bil kadrovski direktor v Metalni  Maribor (tovarni s 3.000–4.000 zaposlenimi), smo – med prvimi v mestu – zaposlili psihologe. Od njih sem se veliko naučil (in včasih imel občutek, da oni analizirajo tudi mene ).

Spomnim se preprostega “trika” pri izbiri vodilnih kadrov:

Kandidat je moral opraviti določeno nalogo.
Če jo je opravil in ni dodatno spraševal, ali je to prav, je bil praviloma bolje ocenjen kot tisti, ki je takoj po izvedbi iskal potrditev pravilnosti.

Ni bilo ključno samo, kaj človek naredi, ampak tudi, kaj vpraša potem.

Samostojen in strokovno samozavesten po opravljenem delu vpraša:
»Kako naprej?«

Negotov pa previdno vpraša:
»Je to prav?« (in zraven upa na rahlo prikimavanje).

To opažanje sem kasneje preverjal tudi pri študentih:
✔️ boljši vprašajo: »Kakšno oceno bom dobil?«
❗ drugi: »Ali sem odgovoril prav?« (včasih skoraj šepetaje).

Seveda to ni znanstvena formula — bolj življenjska bližnjica.

 Nasvet za bruce:
Ko končate izpit, pogumno vprašajte po oceni.
Če pa vprašate, ali ste odgovorili pravilno — potem odgovor pravzaprav že poznate.

Včasih vprašanje pove več kot odgovor.