25. februar 2025

Danes je na vseh stopnjah izobraževanja natančno predpisan kurikulum, ki ga mora učitelj oziroma profesor izvajati, ne da bi imel možnost prilagoditi pouk oziroma študijski program lastnemu razmišljanju.

Mnogi profesorji na višji stopnji izobraževanja so mnenja, da bi morali imeti več svobode pri poučevanju in ne bi smeli biti zgolj izvajalci predpisanih kurikulumov, ki jim ne dopuščajo prilagajanja vsebine glede na potrebe študentov. Danes se prevečkrat dogaja, da se profesorji spreminjajo v “stroje za učenje”, ki zgolj posredujejo informacije, namesto da bi spodbujali kritično razmišljanje, diskusijo in ustvarjalnost.

Omejevanje profesorske avtonomije je problematično, ker uniformiranost znanja – vsi učijo enake stvari na enak način – zavira inovacije in prilagajanje znanja različnim skupinam študentov. Profesorji ne bi smeli biti le posredniki informacij, temveč tudi raziskovalci in intelektualci, ki bi morali imeti možnost poučevati vsebine, ki jih sami prepoznajo kot ključne. Če je vse določeno vnaprej, profesor ne more prilagoditi učnih metod in vsebin realnim potrebam študentov. Brez akademske svobode profesorji ne morejo uvajati novih metod in eksperimentirati z drugačnimi pristopi k učenju.

Sodobne hitre spremembe na področju tehnologije in v družbi nasploh zahtevajo več avtonomije pri izbiri vsebine in več svobode pri oblikovanju učnega načrta, manj birokracije in standardizacije. Pedagoške delavce je treba razbremeniti administrativnih obveznosti in dati poudarek na kritičnem mišljenju ter pri študentih razvijati sposobnost analize in argumentacije. Kurikulum mora dopuščati prilagoditve glede na konkretne potrebe in interese študentov.

Namesto togega podajanja vsebin ex katedra bi morali profesorji študente spodbujati k debatam, raziskovanju in reševanju kompleksnih problemov.

Ob tem pa ne pride v poštev popolna deregulacija kurikuluma, saj bi to imelo za posledico nekonsistentnost in subjektivnost profesorja, ki bi lahko vsiljeval lastne ideološke poglede ter omejeval možnosti pri prenosljivosti znanja. Zato morajo obstajati splošne smernice in cilji izobraževanja, vendar morajo imeti profesorji dovolj svobode pri načinu poučevanja in izbiri poudarkov.

Pri tem pa se srečujemo zanimivim vprašanjem! V umetnosti pogosto omenjamo profesorja ali mentorja, pri katerem je študiral določen umetnik, medtem ko se to pri družboslovju ali drugih akademskih vedah redko poudarja.

V likovni umetnosti, glasbi ali literaturi je zelo pomembno, kdo je vplival na umetnika, saj vsak umetnik razvija svoj osebni slog, ki ga pogosto izoblikuje njegov učitelj. Govorimo o “umetniškem rodovniku” – npr. Picasso je študiral pri Joséju Ruizu Blascu, da Vinci pri Verrocchiu itd. Zanimivo je, da je tudi pri študiju filozofije, podobno kot pri umetnosti, prisotna močna osebna interpretacija znanja, ne le njegov prenos.

V umetnosti se znanje ne le prenaša, ampak preoblikuje v edinstveno ekspresijo, ki temelji na individualni interpretaciji, medtem ko v družboslovju temelji na sistematičnem znanju in je zato v ospredju posebnost univerze ali fakultete oziroma akademska institucija. Na področju prava so znane pravne šole, kot na primer dunajska pravna šola, frankfurtska šola in podobno. Vpliv posameznega profesorja na področju družboslovja je lahko močan, a ni tako oseben kot v umetniških delavnicah. V znanosti (pravo, sociologija, ekonomija) se znanje pogosto prenaša prek institucij, ne prek individualnega odnosa mentor – študent. Kvečjemu se v akademskih krogih pogosto omenja le mentortsvo pri doktoratih, vendar je to manj pomembno za splošno javnost.

#študij