4. junij 2025

Ko sem aktivno predaval pravo študentom, sem jih občasno presenetil z enostavnim vprašanjem, kako razumejo določen pojem ali pa določeno pravno konstrukcijo. Eno od takšnih vprašanj je bilo, ali verjamejo v pravo oziroma ali verjamejo pravu. Ker so vedeli, da imam težave s slovenščino, so mi takoj pojasnjevali, da gre za povedek v tožilniku in dajalniku in mi pojasnjevali slovnična pravila o razliki med predlogom in sklonom.

Gledano slovnično sta oba izraza podobna, vendar pa je vsebinsko med njima velika razlika. V slovnično razlago se nisem spuščal, vendar sem jih pa izzval, da bi želel vedeti smisel omenjenih povedi. Tu pa ni bilo več živahnega pojasnjevanja. Opozoril sem jih tudi na pogost podoben povedek med verniki: »Verjamem v Boga, ne verjamem Bogu«.

Na prvi pogled je vprašanje preprosto, vendar sem študente opozoril, da je za pravnika pravilno razumevanje njune vsebinske pomembnosti koristno, saj pravniku (ne samo njemu) daje vedeti, kakšen je odnos njegovega sogovornika do prava. Gre za globoko filozofsko, etično in eksistencialno ter tudi pravno razsežnost. Odslikava dve različno usmerjeni drži do prava.

Če je odgovor pravnika »verjamem (oziroma ne verjamem) v pravo« pomeni, da mu pravo predstavlja vrednoto, kot nekaj idealnega, pravičnega, kot družbeni sistem pravičnosti, ali pa v to ne verjame. Pravnik, ki se izjasni, da ne verjame v pravo, ima nesporno težave pri poklicnem delu in ne more dolgo opravljati svojega poklica brez notranje razpoke. To ni le strokovno vprašanje temveč etično in eksistencialno. Pravnik, ki ne verjame v pravo kot nosilca pravičnosti, reda, varstva človeka in svobode, postane tehnični izvrševalec pravil brez moralnega kompasa. Čeprav se pravniki ukvarjamo z normami, logiko, razlago – to samo po sebi ni dovolj. Brez notranjega prepričanja, da ima pravo smisel in višji cilj, začne delo pravnika razpadati na golo formalnost, rutino ali celo cinizem. To pomeni, da pravnik dvomi v samo idejo pravičnosti, načelo pravnega varstva, v človekovo dostojanstvo kot temelj prava. V tem primeru je pravnik poklicno in notranje izgubljen, ker ne ve več, čemu služi njegovo delo. Če pravnik ne verjame v pravo, zagovarja postopke, ki niso pošteni, opravičuje napake sistema z načelom “tako pač je” in postane apatičen, tehničen in hladno poslušen. Tak pravnik ni več varuh prava ampak orodje sistema – kar je nasprotje poklicne etike. Za njega pravniški poklic izgublja notranji smisel, poklicno je izpraznjen in deluje z občutkom nemoči pred zlorabami sistema. Za družbo je to izguba pravne kulture, zmanjšanje ugleda pravniškega poklica in zaupanja javnosti.

Če se odgovor pravnika glasi: »verjamem (oziroma ne verjamem) pravu«, pomeni, da posameznik ima zaupanje (oziroma nezaupanje) v pravo kot institucijo ali pravni sistem v delovanju. V tem primeru pravnik verjame delujočemu sistemu prava (zakonom, sodbam, postopkom), ker se z njim vsak dan ukvarja. Dvomi pa v konkretne zakone, sodbe, prakso, a ohranja vero v to, kar bi pravo moralo biti, pri čemer se zaveda, da pravo ni popolno, a hkrati ne odstopa od vere v pravičnost. To mu omogoča kritične misli, spodbujanje sprememb, zagovarjanje reform in upiranje krivicam. Dvom pravnika v delovanje pravnega sistema je glavna gonilna sila borbe za pravičnost in se ne sprijazniti nečim, za kar ve, da ni prav.

Dober pravnik je tisti, ki verjame v pravo, ne verjame pa (absolutno) pravu.

#pravo