22. julij 2025

Pred dnevi, (15.7.2025) ob pripravah na strokovno posvetovanje o nadgradnji dokumentov ZN o starosti, in po zanimivih prispevkih soudeležencev, Aleša Kenda iz Ministrstva za solidarno prihodnost prof. dr. Janje Goriup, prof. dr. Igorja Bernika in Frančiška Četkoviča, sem razmišljal, kako bi bilo primerno oblikovati vizijo procesa staranja v naši družbi pod sloganom »Dobro staranje«, kar bi pomenilo, da naj družba ustvari pogoje, da človek s staranjem ohranja kakovost življenja, zdravje in občutek smisla, pri čemer ne gre samo za fizični proces, ampak tudi način, kako ta proces sprejemamo in ga živimo.

Osebno sem mnenja, da dobro staranje pomeni, da človek s staranjem ohranja kakovost življenja, zdravje in občutek smisla, in to ne samo na fizični ravni, temveč tudi na čustveni in duševni, socialni, duhovni ali notranji ravni. Staranje ni samo fizični proces, ampak tudi način, kako ga sprejmemo in živimo na osebni, socialni in duhovno notranji ravni.

Na osebni ravni moramo sami poskrbeti za zdravo prehrano in redno gibanje, ohranjanje primerne telesne teže, kondicije in preprečevanje bolezni. Na čustveni in duševni ravni pa moramo sprejeti staranje kot naraven proces, brez nepotrebnega strahu, in ohranjanje radovednosti, učenja in novih izkušenj ter pozitivnega pogleda na življenje. Na socialni ravni naj bi ohranili stike s socialnim okoljem, z družino, s prijatelji in skupnostjo in naj bi sodelovali v dejavnostih, ki prinašajo veselje in smisel. Na duhovni ali notranji ravni naj bi razmišljali o vrednotah in smislu življenja in bili pripravljeni sprejemati dejstvo, da se življenje nenehno spreminja.

Starati se na dober način pomeni živeti z mislijo, da staranje ni konec vitalnosti, ampak priložnost za zorenje, globlje medosebne odnose in bolj mirno uživanje v življenju. Sprejeti minljivost življenja in poiskati veselje v vsakdanjih trenutkih.

“Dobro se starati” pomeni veliko več kot le doživeti starost. Gre za pristop k življenju, pri katerem starost vidimo kot obdobje osebne rasti, zrelosti in dostojanstva, ne pa le kot vrsto izgub.

Če bi naši oblastniki bili vizionarji in skupaj z ZN oblikovali konkretno vizijo dobrega staranja, bi presegla zgolj zdravstveno in socialno opredelitev in bi vsebovala tudi kulturno, vrednostno in institucionalno usmeritev, kako naj bodoče generacije doživijo starost kot fazo dostojanstva, ustvarjalnosti in medgeneracijskega sodelovanja – ne pa kot obdobje izključenosti ali bremena, kot je to sedaj v podzavesti nosilcev oblasti.

Kdo bi moral v sodobni družbi zagotoviti tovrstno vizijo? Primarno so to država in njeni organi, ki bi naj oblikovali strateške dokumente in sprejeli zakone, ki ne bi urejali le pokojnin in domov za starejše, temveč tudi medgeneracijske projekte, prilagoditev mest, digitalno pismenost starejših ipd. Kadar gre za vprašanja staranja, akademska sfera in strokovna združenja (razen združenja upokojencev) stojijo ob strani in pasivno pričakujejo, da bo ta vprašanja urejala le politika. Te institucije so poklicane, da opredelijo vrednostne in etične okvire staranja – ne le medicinske in ekonomske. Verske skupnosti bi lahko bistveno več sodelovale pri iskanju nudenja pomoči starejšim v duševnih stiskah. Mediji in kulturna sfera so poklicani, da oblikujejo podobo starosti in namesto stereotipov prikazujejo uspešne zgodbe ustvarjalnih, aktivnih starejših. Dokumenti ZN nam lahko pomagajo pri usmeritvi, vendar konkretno vizijo moramo izdelati sami. Bistveno pa je, da sami pri sebi dojamemo, da je starost kot obdobje ustvarjalnosti, ne le upadanja, da je treba ohraniti dostojanstvo starejših in spodbujati medgeneracijsko povezovanje ob prilagajanju okolja potrebam starejših.

#starost, #etika