22. avgust 2022

V obdobju socializma ni bilo primerno in priporočljivo v pedagoškem procesu razpravljati o verskih oziroma religioznih vprašanjih. Kljub temu sem bil mnenja, da je potrebno študentom prava pojasnjevati razliko med vero v smislu človekovega osebnega odnosa z Bogom in religijo kot civilizacijskim in stalno prisotnim družbenim pojavom, ki ima še kako tesno povezavo s pravom in se je z njim, zlasti v preteklosti, tudi pogosto prekrival. Pojem religije izhaja iz latinske besede »religare«, kar pomeni ponovno povezovanje človeka z božanstvom in podrejanje celotnega osebnega in družbenega življenja pričakovanjem raznih oblik božanstva, kar je bilo za takratno pravno in družbeno oblast absolutno nesprejemljivo.

Znano je, da je bilo v socialističnem obdobju našega družbenega življenja prisotno zavračanje religije, vendar se je nejevoljno tolerirala vera, kot osebna pravica človeka. Res je, da vera in religija nista identični, vendar pa po naravi stvari tudi ne moreta biti popolnoma ločeni, saj se med seboj dopolnjujeta. Ta pojav je še danes prisoten v družbi in se pravniki še kako radi izogibamo razpravam o veri in religiji oziroma religioznosti in njuni vlogi v življenju ljudi ter tudi v povezavi s pravom.

V razpravah s študenti o religiji se je pogosto pojavljalo tudi večno vprašanje, ali Bog obstaja ali ne. Doslej sta filozofija in teologija našli vrsto metod dokazovanja božjega obstoja in prav tako so ateisti in agnostiki našli vrsto nasprotnih argumentov, da Bog ne obstaja.

Jasno je, da obstoja ali neobstoja Boga ni mogoče znanstveno dokazati.

Da bi se izognil tej razpravi, ki je po vsebini interesantna, vendar je bila v tistem času neprimerna, sem študentom pojasnjeval, da za resničnega religioznega vernika vprašanje obsoja ali neobstoja Boga ni pomembno, temveč je bistvenega pomena, ali človek kot vernik v razmerju do drugih misli, deluje in živi v vsej svoji življenjski razsežnosti, kot da Bog obstoja.

Pri tem sem študente opozarjal na razmišljanje misleca Blaise Pascala, ki ponuja preprost, vendar pa zelo sprejemljiv nasvet o določeni obliki stave v štirih korakih, o katerih se lahko razmišlja in tudi neskončno razpravlja, ne da bi to koga motilo.

1. Oseba verjame, da Bog obstaja, izpolnjuje njegove zapovedi in živi tako, da po smrti doseže nebesa.

2. Oseba verjame v Boga in se trudi za nebesa, a Bog ne obstaja, zato po smrti ni ne nagrade ne kazni.

3. Oseba ne verjame v Boga, se ne trudi za nebesa, a Bog obstaja, zato osebo čaka kazen.

4. Oseba ne verjame v Boga, se ne trudi za nebesa, Bog ne obstaja, zato ni ne nagrade ne kazni.

Nazadnje Pascal sklene, da se je ne glede na to, ali Bog zares obstaja ali ne, bolje truditi za nebesa, da nas nazadnje ne bi čakala kazen in bi se veselili v nebesih, če Bog obstaja.

V osnovi nam Pascal ne ponuja nasveta, naj verjamemo v obstoj Boga, temveč nam priporoča, da se trudimo za nebesa, pri čemer praviloma to koristi tudi drugim in družbi.

#religija, #vera