Kar so bili v antičnem svetu Grčije in Rima sužnji, so danes delavci. Razlika ni v bistvu, temveč v preobleki. Verige so zamenjale pogodbe, bič algoritmi, gospodar pa se danes imenuje korporacija.

Platon je zapisal, da je suženj »v polnosti človeško bitje, doma v božanskem svetu eidosov«. Ta misel danes zveni presenetljivo aktualno. Kajti tudi sodobnemu delavcu pogosto ostane le še notranja svoboda mišljenja – njegov svet idej. Njegovo telo in um pa sta oddana v najem: merjena, nadzorovana, optimizirana.

Prekarni delavec nima gospodarja z obrazom, temveč aplikacijo. Njegov delovni čas določa algoritem, njegovo učinkovitost ocenjuje umetna inteligenca, njegovo vrednost pa izpisujejo metrike. Ne glede na to, ali gre za voznika dostavne platforme, vsebinskega ustvarjalca ali pisarniškega delavca, je skupna točka ista: človek postaja podatkovna točka.

Korporacije govorijo o fleksibilnosti, svobodi in inovacijah, a v praksi to pogosto pomeni prenos tveganja na posameznika. Delavec je svoboden – svoboden, da sprejme pogoje ali izgine iz sistema. Njegova človeškost je dobrodošla le, dokler povečuje produktivnost; ko postane ovira, se jo racionalizira, avtomatizira ali preprosto zamenja.

Tu se Platonova ugotovitev znova pokaže kot neprijetno resnična: »Človeški odnos do sužnja izvira bolj iz gospodarjeve skrbi zase kakor iz priznanja človeškega dostojanstva posedovanega.« Današnja “humanost” delovnega okolja pogosto ni izraz etike, temveč taktike – način, kako ohraniti učinkovitost brez upora.

In zato se velja vprašati: ali smo res postali bolj človeški, ali smo zgolj razvili bolj sofisticirane načine razčlovečenja? Morda je največji uspeh sodobnega sistema ta, da je delavca prepričal, da je svoboden – medtem ko algoritem že odloča namesto njega.