17. april 2023

Dejstvo je, da si vsi želimo biti srečni, ljubljeni, sprejeti od drugih in nas je strah pred zavrnitvijo drugih ljudi. Pogosto zanemarjamo sebe in svoje želje in se znajdemo v situacijah, ki nam niso dobre in nimamo moči to spreminjati v času, ko je vse zunanje bolj pomembno od nas samih. Tega se pričnemo zavedati šele v starosti. V času aktivnega osebnega in poklicnega življenja smo zabredli v delo in pehanje za denarjem in statusom. Živeli smo v večnem pričakovanju nečesa, za kar sami nismo vedeli, kaj pričakujemo. Materialnim dobrinam smo pripisovali preveč pomena in zanemarjali, kar je bilo resnično pomembno. Počutili smo se kot žrtve zunanjih okoliščin, kot so bile družbeno politične spremembe in izguba zaupanja v družbene institucije ter v ljudi, ki so imeli moč odločanja o nas, vendar brez našega soglasja. Bali smo se pogumno pogovarjati o naših občutkih, ker je vedno obstajalo tveganje, da bomo zavrnjeni.
Zavedali smo se, da je iskrenost boleča, četudi je običajno nagrajena pri drugih, ne pa pri nas. Bali smo se povedati drugim, da nam gre slabo in nismo imeli poguma zaprositi jih za podporo. Nismo bili pošteni, še manj pa odprti do sebe in drugih, čeprav je odprtost predpogoj za dober odnos z drugimi ljudmi.
Čeprav to spoznavamo v starosti, ne pomeni, da bi to sprejeli kot dejstvo, ki ga ne moremo spreminjati. To nas ne sme obremenjevati in spravljati v slabo voljo. Starost je čas, ko si lahko dovolimo, da pošteno in iskreno izražamo svoja čustva, svojim dragim povemo, da jih imamo radi, da se potožimo in da druge zaprosimo za pomoč, da hrepenimo po prijateljih, ki nas razumejo.
V tretjem obdobju življenja lahko dajemo več prostora veselju in si dovolimo biti srečni. Uživajmo v majhnih stvareh in ne skrbimo za nepomembne malenkosti. Preprosto živimo v sedanjosti, hvaležni za lepoto dosedanjega življenja. Če so že zunanji znaki starosti vidni drugim, jih ni treba skrivati, ker na to nimamo moči vplivati, zato pa lahko vplivamo na naš notranji svet, v katerem je bistvo naše sreče.
V starosti, po naravi stvari, dosegamo bolj ali manj človeško zrelost in spoznavamo, da ne šteje tisto, kar smo si v življenju nabrali v materialnih dobrinah. Veliko bolj pomembno je, ali smo življenju dali smisel s tem, da smo ga preživeli v kvalitetnih medčloveških odnosih z drugimi in z dejavnostmi, ki so nas resnično veselile. Iskreni odgovori na to vprašanje nam lahko pomagajo najti notranji mir, ki ga potrebujemo, da se ne bomo dokončno poslavljali z obžalovanjem, da nismo bili vredni biti srečni in zmožni osrečevati drugih.

Matjaž Ješovnik
Ko iščeš pomoč, razumevanje… se to izrabi proti tebi in označi kot slabost.
Taka je danes družba – od bolnih ljudi pričakujejo dokazovanje njihove dodane vrednosti ali njihovo uporabnost, dejansko pa niso pripravljeni na prilagoditev oz. pomoč.

Marjana Pavliha
Najprej smo zaživeli v upanju, večino življenja smo bili izgubljeni v poslu, sedaj se pa vprašam, kje sem, kako in kdaj sem prišla tako daleč v času in prostoru.
Kot, da je vse življenje že za mano, iščem in se prilagajam. Hvala za vzpodbudo in lepe misli spoštovani Šime Ivanjko.

Vida Ramovš
Izgubljen je vsak korak, ko ne stopaš svoji sreči nasproti.

Danijela Šuc
Lep zapis razmišljanja. Najti srečo v sebi ni lahko, je pa mogoče, ko znaŝ in zmoreŝ biti hvaležen za malenkosti, brez materialnih dobrin.
Vse DOBRO nam vsem želim.

Breda Rožič
Ni potrebno da ostarimo, da bi izrazili sebe. Potrebno je, da spremenimo vzgojnoizobraževalne vsebine, ki bi mlade izobraževale v smeri, da je sprejemanje sebe, svojih misli in občutkov človekov naraven proces s katerim obogatijo svoje življenje. Nezadovoljstvo ljudi se rojeva izkljucno za to, ker mladino že od malih nog učimo, da življenje ne živi , temveč življenju sledili. Na tak način ljudje zatajijo intuicijo – lastne občutke in v ljudeh narašča nezadovoljstvo, ki prinaša še kopico drugih negativnih čustev. Ko pri ljudeh dosežemo nezadovoljstvo, je manipulacija z njimi z lahkoto dosegljiva, saj se oprijemajo vsake bilke, ki jim vspodbudi vsaj malo upanja, na koncu pa so po navadi še bolj razočarani. Ko ostarimo, se šele zavemo, da smo bili orodje v tujih rokah in takrat, če še imamo kanček življenskih sokov poiščemo svojo srečo v sebi. Na žalost premnogi na tej poti omagajo in tega koščka svoje sreče nikoli ne okusijo.

etika#