20. april 2023

V preteklih 24 letih se ukvarjam z oškodovanimi družbeniki izbrisanih gospodarskih družb, ki so nepričakovano in v nasprotju s temeljnimi načeli korporacijskega prava po spornem zakonu postali dolžniki za obveznosti izbrisanih družb, in se počutijo osramočeni. V podobni situaciji so številni podjetniki, ki niso bili uspešni v podjetništvu. Mnogi med njimi se ne čutijo krive in odgovorne za nastalo situacijo. Kljub temu pa čutijo, da so v družbenem okolju osramočeni. Znano je, da sram negativno in uničujoče vpliva na naša življenja in ni nobenih dokazov, da ima pozitivne učinke. Občutiti sram je sicer naravno in vsi smo ga v življenju že čutili, če smo storili nekaj nedopustnega, kar okolje obsoja.
Pogosto pri tem sploh ne razumemo, zakaj je nastopil občutek sramu, ki se je v naši družbi množično razširil, čeprav je naravno občasno občuti sram. Govorimo o »kulturi sramu«. Občutek sramu nam onemogoča, da bi izboljšali sebe in svojo uspešnost. V osnovi je sram škodljivo čustvo. Pogosto se zaradi strahu pred sramom izogibamo, da bi poskusili nekaj, kar bi lahko bilo uspešno in dobro, in se vse bolj izoliramo in napotimo v osamelost. Bojimo se kritike in smo žrtve lastnega prepuščanja na milost in nemilost samega sebe. Življenje in okolje opazujemo z varne razdalje. Sramovati se začnemo vedno takrat, kadar začutimo, da nismo vredni zadovoljevanja naših družbenih potreb ali ko domnevamo, da kot ljudje nismo vredni pozitivne prepoznave s strani družbenega okolja, ki zahteva, da svoje obnašanje uskladimo z merili okolja.
Vsi se želimo pohvaliti s svojim uspehom, na primer na družbenem omrežju, in s tem nezavedno pripisujemo sebi večjo vrednost, pozabljamo pa, da se s tem izpostavljamo tudi kritiki, od katere ne znamo ločiti svoje lastne vrednosti in nas je sram, če se dejansko pojavi tudi kritika. Pogosto je sam sram veliko hujši od tistega, česar se sramujemo. Mnogi izkoriščajo naš strah pred zasramovanjem za svoje interese, česar se nemalokdaj poslužujejo tudi mediji. Sram se v naši sredini uporablja kot vzvod, da bi postali manj čustveno angažirani in se izklapljali iz okolice.
Da bi se uprli uničujočemu sramu in bi postali bolj odporni nanj, se moramo o tem pogovoriti. Posebej moramo biti pozorni, da se »manj uspešni« na področju izobraževanja in študija ne počutijo osramočene. (V času mojega študija so se ocene izpitov objavljale na fakultetni oglasni deski, pri čemer smo vedno imeli slabe občutke.)
Žal se na vseh področjih družbenega in poklicnega življenja govorice in mediji bistveno več ukvarjajo z negativnimi odstopanji od družbenih meril, kot pa govorijo o pozitivnih vidikih odstopanja od povprečnosti. Ne zavedamo se, koliko škode in gorja s tem povzročamo drugim.
Vsi smo odgovorni za razgradnjo kulture sramote v svojem okolju.

Andrej Razdrih
Slovenci kot zgodovinsko preveč socializirani ljudje imamo izredno velik občutek za sram in krivdo. Zato nimamo dovolj podjetniškega duha. Smo pa izredno pridni in vestni delavci…

Tone Potocnik
Pa zakaj bi nas moralo biti kot posameznike ali podjetnike sram neuspehov? Pa saj je razgledanim jasno,da preko neuspehov, padcev korakamo proti uspehom…In da je razlogov za to še manj, nas najpogosteje ocenjujejo, kritizirajo ali celo obsojajo tisti, ki nimajo veliko za pokazat.In to ne mislim samo po materialni plati, ampak zlasti po stanju duha in srčne kulture….K sreči vse take cvetke življenje samo demantira že za časa njihovega življenja. Vsekakor pa sem prepričan, da velja vztrajati in se vse življenje boriti za svoj prav in se dvigniti nad človeške hijene, ki se prehranjujejo z nesrečo, zavistjo, nenehnim oportunim delovanjem do svojih sodržavljanov…
Sam pravim, da takšni pač ne morejo jadrati v jati z mano, nami, ki se veselimo uspehov ljudi okrog nas….
Učimo se od ljudi, ki vedo vec od nas, ker to bogati vse nas.
Skratka,dvignimo se nad te bedne človeske duše in z vztrajnostjo, pogumom in znanjem jim pokažimo mesto, ki jim gre…

etika#