21. februar 2023

Znano je, da je s pripovedovanjem zgodb iz preteklosti najlaže lagati in zavajati, povzdigniti svoj ego, omalovaževati druge in z načinom pripovedovanja doseči določene cilje, ki so lahko dobri ali pa tudi slabi.
Vsem nam je jasno, da se z zgodbami iz preteklosti zanesljivo ustvarja več pozornosti, kar zlasti koristijo politiki na političnem odru, da pozornost spremenijo v oblastno moč. Zgodbe so veliko močnejše od informacij in obljub. Takšni pripovedovalci zgodb preprosto znajo izkoristiti človeško nagnjenost in interes za pripovedovane zgodbe, povezane s konflikti in čustvi, ki vedno zbujajo pozornost. Pri ustvarjanju konflikta je nujno potreben jasno opredeljen negativec, da bi politik lahko sebe prikazal kot boljšega na vseh področjih. Ker so politični nasprotniki predvsem nevarno zlo – Satanov zarod, se politik predstavlja kot rešitelj, ki bo ljudstvo zaščitil pred »slabimi nasprotniki«. Ob tem pa mora na tej poti reševanja ljudstva premagati pustolovske izzive, kot so razne afere in obtožbe o napakah v preteklosti, proti katerim se on in njegovi privrženci junaško borijo. Skratka, kontrast, podoben pravljicam iz hollywoodskega filma, kjer se dobro bori proti zlu. Pri tem se vedno vključuje še dobra zgodba o osebnem vzponu iz nič v človeško politično veličino. Sledi narativna obljuba skozi zgodbe o spremembah, ki jih prinaša ljudem; vse bo spremenjeno in vrnjeno v normalno stanje. Ponavlja se zgodba o pravljičnem »stricu 21. stoletja«, ki bi naj zagotovil preživetje ljudstva. Ljudstvu se zdi, da zaradi fikcionaliziranja političnega diskurza med političnimi strukturami živijo v različnih svetovih. Ob tem se mnogi sprašujejo, kako se naj sprte politične strukture v interesu skupnega dobrega sploh pogovarjajo, če se celo politično pošteno ne prepirajo in se niti ne strinjajo o skupni realnosti?
Narod se zaveda že preizkušenega dejstva, da vsakršni novi ukrepi in reforme močno vplivajo na življenje nižjih družbenih struktur, elite pa vedno ostajajo nedotaknjene.
Uporaba oziroma zloraba pripovedovanja lastnih zgodb iz preteklost, zlasti če so povedane preko medijev na vznemirljiv način, je lahko zabavna in navdihujoča – a včasih izjemno nevarna. Tisti, ki so znali oziroma znajo dobro pripovedovati zgodbe, so bili in so v sedanjem obdobju pred ostalimi.
Niso samo politiki ujeti v pripovedovanje zgodb. So tudi mediji. Vsi pripovedujemo zgodbe iz preteklega življenja po istem scenariju in s podobnim namenom usvojiti pozornost drugih in postati pomembnejši kot dejansko smo. V osnovi se želimo s pripovedovanjem naših zgodb preobraziti, pri čemer vedno obstaja »prej« in »potem«. Zgodbe so zelo učinkovit način za zajemanje in sporočanje sprememb. Pripovedni vzorec se lahko sicer spreminja, vendar namen je vedno pridobiti določeno prednost pred drugimi, ki ni daleč od laganja in zavajanja …

Peter Hartman
Drži. A vseeno zgodbe, še posebej pravljice, obudijo v človeku mističnost iz preteklosti v prihodnjost. Ogromno je manipulacij, ega, teorij zarote itd. A nauki nekako vseskozi ostajajo. Kritična misel v okvirju, ki nam je dan. Zavest o sebi in vsej realnosti. In občutki ali kakorkoli kdor poimenuje to. Vsak se mora zavedat sebe v okvirju, a morda tudi kje zunaj njega…

Jolanda Mihaela Pinterič
o kakšnih zgodbah konkretno govorite? precej zavajajoč zapis…kot pravnik bi lahko napisali, da grobišča najdena iz povojnih let govorijo konkretno “zgodbo”, katerih dejstvo je, da niso umrli sami in da niso žrtve okupatorjev 2.svetovne vojne…so po vaši logiki naredili samomor, kot Danilo Slivnik, ki je samega sebe ustrelil v hrbet, prej pa še v nogo, da ne bi sam sebi pobegnil…vam je to manj izmišljeno?

Božidar Mithans
Jolanda Mihaela Pinterič Ko se navaja splošne vzorce ravnanja politike, jim je težko oporekati, saj so empirično dokazani. Ko pa preidete na konkretno, pa je takoj množica ugovorov. Kolikor koli so povojni poboji tragični, nesmemo mimo dejstva, da je po vojni šlo za izredno kaotične razmere brezvladja, ne samo v Sloveniji ampak povsod po Evropi, in za kruto maščevanje okupatorjem in njihovim sodelavcem, izdajalcem, kolaborantom in podpornikom agresorja, za desetine miljonov pobitih, za stotine miljonov razseljenih, za genocid določenih narodov, za popolno uničenje domov, mest in industrije in za storjena nepojmljiva grozodejstva v šestih-sedmih letih druge svetovne vojne. Navedeno ni opravičilo, omogoča pa razumeti, zakaj je bilo maščevanje tako obsežno in tako neizprosno v kaotični povojni Evropi in seveda tudi v Sloveniji. Uradna Slovenija ne taji povojnih pobojev in se je zanje tudi opravičila, ne bo pa dopustila, da se zgodovinska dejstva o herojskem odporu okupatorju in hkratnem narodnem izdajstvu potvarjajo, spreminjajo in obračajo. Glede Slivnika pa, upam, da ste si prebrali uradne zapise prizkovalcev, veste več kot vsi ostali.

Marko Salmič
Zgodbe preprostih resnic so, tako kot enostaven humor, nezahtevne pesmice in preproste vizualne podobe, le orodje za pomiritev in posledično obvladovanje čutov že dojenčkov in nato mlajših ter starejših. Ostalo je samo nadgradnja na različnih nivojih življenja. Zato so boji za “uradne štorije” tako pomembni. Nekdo je pred kratkim javno zatrjeval, da je po njegovem umetnost le to, kar je lepo in vsem razumljivo…

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko pozorno in z velikim spoštovanjem do vas sem prebrala vas zapis politikih iz sedanjosti in preteklosti, ego je za njih zelo pomemben, enako manipulacija. Hvala za vaše zapise brez leporecenja.

Božidar Mithans
Še pomembnejše in še bolj zlorabljene od zgodb o preteklosti so obljube o prihodnosti: o večnem življenju, o enekopravni družbi, o družbi enakih možnosti, o lepši prihodnosti itd. itd.

etika#