9. februar 2023

Starejšim ljudem se priporoča, da pred dokončno poslovitvijo pospravijo stvari in jih odvržejo na odpad, da ne obremenjujejo naslednje generacije. Ker sledim temu življenjskemu priporočilu, pospravljam stare zapise, nekdanje objave v časopisih, in jih odnašam na odpad kot odpadni papir. Pri prebiranju starih časopisov sem naletel na precej poudarjen naslov »Zagovarjam model dr. Šimeta Ivanjka!« v mariborskem Večeru, z dne 20. aprila 1991, ki ga je objavil znani pomurski novinar Branko Žunec na podlagi intervjuja z gospodarstvenikom Milanom Bratkovićem.
To je bila takrat edina pozitivna medijska objava o »škodljivosti« ti. »Ivanjkovega modela«, kot so mariborski sindikalni voditelji in lokalni politiki imenovali moja svetovanja v zvezi s sanacijo takratnih mariborskih podjetij v težavah in pri tem zatrjevali, da gre za hudo nevaren pristop za delavce in podjetništvo. O tem spornem modelu, ki je dobil naziv »Programirani stečaj«, glede na to, da bi se naj težave podjetij reševale z delnim stečajem glavnega podjetja in ohranitvijo zdravih jeder, oblikovanih v novih gospodarskih subjektih.
To so bili burni časi iskanja rešitev propadajočega visoko tehnično razvitega mariborskega gospodarstva ob prisotnosti mnogih zablod, nerazumevanja in ideološkega medsebojnega nasprotovanja. Za takratno obdobje je bilo posebej značilno obsojanje posameznika kot krivca za nastale težave, kar sem poskušal v obrambi pred neutemeljenimi očitki zapisati in pojasniti v v različnih objavah zlasti pa v članku »Živeti s stečaji« v Večeru, 14. 5. 1991.
V problematiko mariborskih stečajev sem bil vključen, mimo svoje volje, ob prvem mariborskem stečaju Mariborske tovarne LILET, ker sem, kot takratni profesor gospodarskega prava, javno oporekal načinu vodenja stečaja. Takrat je pojem stečaj bil neznanka, saj v socialističnem dogovornem gospodarskem sistemu ni bilo stečajev, čeprav smo imeli zakon o stečajnih postopkih.
Ker so se v Mariboru začeli vrstitvi stečaji, za katere je veljalo pravilo, da je treba v stečaju prodati le podjetniško premoženje dolžnika, poplačati upnika in ga »čim prej spraviti pod rušo«, sem takšno uničenje podjetja poskušal preprečiti z metodo ohranjanja zdravil jeder in z ustanovitvijo novih gospodarskih družb ter s prenosom dela premoženja na novo družbo, ki bi naj ostala v stoodstotni lastnini stečajnega dolžnika. Upniki bi se naj poplačevali iz prihodkov poslovanja, ne pa iz premoženja. V novi družbi naj bi se zaposlili najbolj sposobni delavci. Ta ideja o zaposlitvi najbolj sposobnih, ne pa najbolj socialno ogroženih, je izbila dno in je spodbudila takratne sindikalne voditelje, da so v tem modelu videli napad na temeljne vrednote socializma. Moje mnenje je bilo, da mora država poskrbeti za socialno ogrožene delavce, najboljšim pa dovoliti, da nadaljujejo dejavnost podjetja v skladu s temeljnimi tržnimi zakonitostmi. Danes je to vsem razumljivo, vendar je bilo takrat to pojmovanje ideološko nesprejemljivo.
Medijske kritike omenjenega modela in odpor do te vrste reševanja podjetij so spodbudili Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo (SOVA), da je v začetku devetdesetih let izdelala posebni elaborat o delovanju tujih agentov pri uničenju slovenskega gospodarstva, v katerem mi je bilo pripisano ustanoviteljstvo kriminalne združbe za uničenje slovenskega gospodarstva. Omenjeni elaborat je obravnaval Državni zbor na posebni zaprti seji. Novinarju je uspelo na tej seji »ukrasti« omenjeni elaborat in ga objaviti v takratnem Magu (vsebina elaborata je bila objavljena tudi v knjigi »Kučanov klan«).
V posledici teh dejstev in javne kritike je vodstvo Univerze v MB menilo, da se moram odstraniti iz kroga zaposlenih na univerzi, da ne bi moja prisotnost škodila Univerzi, in sem zato več let opravljal le predavanja kot prvi zasebni visokošolski učitelj, registriran pod št. 1. v Registru zasebnih visokošolskih učiteljev.
V tistem obdobju me je Republika Hrvaška imenovala za častnega konzula v Mariboru, vendar nisem dobil dovoljenja od Republike Slovenije za opravljanje konzularnega dela, kot persona non grata. (Odklonitev dovoljenja za opravljanje konzularne funkcije se v diplomatskem svetu vedno opravi z molkom, tj. da država sploh ne odgovori na predlog države, ki je imenovala določeno osebo na konzularno ali diplomatsko funkcijo. To je za kandidata posebej neprijetno, zlasti če novinarji zvedo, zakaj je določen kandidat neprimeren, on sam pa tega nikoli ne izve, kot je bilo v mojem primeru.)
Zoper neresničnost obtožb v omenjenem elaboratu SOVE sem vložil tožbo zoper Republiko Slovenijo in po sedmih letih sodnega spora se mi je Republika Slovenija javno opravičila v medijih, in na podlagani drugega ponovnega imenovanja s strani Hrvaške mi je Republika Slovenija podelila dovoljenje za opravljanje funkcije častnega konzula. Še danes se sprašujem, zakaj se mi je to zgodilo …
Paradoks pri tem pa je, da je omenjeni, toliko osovražen in kritiziran model reševanja podjetij pred stečajem in pred uničenjem najvrednejše vsebine podjetništva (dobri delavci, uspešni programi in »knjižica telefonskih številk« poslovnih partnerjev) danes urejen v slovenskem stečajnem pravu kot osnovni model reševanja zdravih jeder pred uničenjem podjetja kot takega. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) – podrobneje ureja omenjeni model v okviru prisilne poravnave s prestrukturiranjem z izčlenitvijo (221.o člen et all.)
Ker verjamem v rimski rek “Historia magistra vitae est” (Zgodovina je učiteljica življenja), objavljam ta zapis zaradi mladih generacij, ker zna biti zanje morda tudi poučen …

Mario Vetrih
Marsikdo se mogoče ne bo strinjal, ampak tudi jaz pravim: preteklost je preteklost (in jo je treba počistiti, sledove odstraniti). Zgodovinarji bodo definitivno proti, ker živijo od preteklosti. Tudi tista, da se iz preteklih dejanj kaj naučimo, je zelo za lase privlečena. Tako pač jaz, drugi (drugače misleči) izvolite po svoje. In gospod Šime, niste prav ravnodušni do preteklosti, kot je to mogoče si misliti na začetku vašega pisanja, ker če bi to bilo res, bi bila dovolj vaša prva dva stavka. Pa brez zamere.

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Ivanjko, tako kot vedno objavite poučen prispevek, ki nam pove da je vsaka sedanjost ogledalo ene preteklosti. 2018 leta je v Velenjski knjižnici dr. Boštjan M. Turk predstavil svojo knigo 101 Črno belo, belo črno. Tekom predsatvitve dr. Turk je omenil Titoizem. Dr. Turk je bil prvi Slovenec, ki je omenil Titoizem. Titoizem je vzgojil ljudi, da razmišljajo s polnim želodcem in s prazno glavo. Vi ste razmišljali pošteno in ne s polnim želodcem, nego s praznim želodcem. Zato niste imeli razumevanja pri tedanjih oblastnikih. V prejšnjem sistemu so nas učili pri predmetu Osnove Samoupravnega Socialističnega Samoupravljanja, da mora država izumreti, da mora država biti v izumiranju. Prav tako tedanja vladajoča oligarhija je mislila, da mora vse unučiti in pokrasti in se znebiti ene socialne strukture. Danes pa imamo drugačno socialno strukturo, katera pride v Slovenijo, in je takoj deležna socialne pomoči in vseh oblik privilegij. Ko človek vse sešteje in naredi povzetek vsega, kar se nam dogaja v prelepi Deželi Sloveniji imamo občutek, da še vedno veljajo sklepi IV Kongresa KPJ održanog u Drezdenu 1928 godine. IV Kongres je potekal od 3 do 15 novembra in na tem kongresu so vse dorekli kako bo z Jugoslavijo.

Boris Grivic
Zakaj nikoli ni bilo modela, da upniki odpisejo terjatve in postanejo druzbeniki?

Šime Ivanjko
Boris Grivic prav to je bil namen, kot sem zapisal, da upniki postaneje družbeniki nove družbe in se v tej vlogi tudi poplačujejo svoje terjatve…

Rahela Vdovic
Zakaj vse na smeti? To je del vašega življenja, vaše znanje, vaš trud, ki bo nekoč zelo cenjeno in stavki bodo zlata vredni. Morda bo kakšna spominska soba?…..Žal, cenijo te, ko te ni. S spoštovanjem!

Dragutin Perčić
Spoštovani gospod Ivanjko, prebrano vse napisano.
To se ne pospravlja, hrani se neglede kaj kdo misli.
Čas je potrditev da ste imel prav in so našli vas kod krivca da zavarujejo prave krivce.Vedelo se in vemo kdo so. Mi iz Metalne in v TAMu vemo da je formula divjega lastninjenja, bajpasi in podobno od tistih pri koritu s pomočjo takratnega sodstva dobila vse in na koncu načrtno uničila tudi ta dva ponosa Maribora.

pravo#