Zakaj država dvojno kaznuje državljane? Najprej s krivičnim zakonom, nato z neskončnim zavlačevanjem pri odpravi krivic
Smo pred volitvami. Spet poslušamo razprave o tem, ali bo prišlo do zamenjave oblasti, ali bo nova oblast “boljša”, “bolj učinkovita” in “bolj skrbna do ljudi”. V strankah je hektika okrog imen, kdo bo kandidiral za poslanska mesta. Mnogi so prepričani, da bo že sama zamenjava ljudi in barv v parlamentu pomenila, da bo avtomatično vse drugače – in vse boljše.
Mi starejši v to preprosto ne verjamemo. Da, zamenjale se bodo stranke. Prišli bodo drugi ljudje. Ideologija bo prisotna tako ali drugače. A pričakovati, da bo oblast primarno spremenila odnos do ljudi – posebej do tistih, ki so že prizadeti – je preveč optimistično. Le največji optimisti v posamezni osebnosti vidijo “rešitelja”. Rešitelji so pogosto le lepa pričakovanja, ne pa dejansko življenje.
Oblast kot omama in oddaljenost od človeka
Oblast je omama. Marsikomu ne dovoli, da bi stopil stopnico nižje, se približal človeku na obrobju, ljudem s težavami – in predvsem tistim, ki jih je oblast prizadela. Tudi nova oblast bo hitela s sprejemanjem zakonov in predpisov – pogosto po nujnem postopku.
In tu se ne morem znebiti misli: čeprav že dolgo živim, še nisem doživel, da bi država po nujnem postopku sprejela zakon za odpravo krivic, ki jih je državljanom povzročila sama.
Po televiziji bomo spet poslušali obljube, kako srečno naj bi bilo ljudstvo, ker so “pravi” dobili oblast v roke. In življenje bo teklo naprej – za mnoge ljudi pa bodo krivice ostale.
Država kaznuje dvakrat: z dejanjem in z odlašanjem.
Posebej me boli nekaj drugega: številne skupine prizadetih državljanov se desetletja obračajo na državo po pomoč zaradi škode, ki jim jo je povzročila oblast v najširšem pomenu besede. Tega se ne da preprosto pozabiti ali pomesti pod preprogo.
Spomnimo se samo nekaterih primerov:
• izbris fizičnih oseb,
• izbris delničarjev bank in vlagateljev v bančne obveznice,
• nezmožnost uporabe lastnih deviznih sredstev,
• izbris pravnih oseb brez likvidacije,
• nerazumljiv prenos odgovornosti za dolgove izbrisanih družb na družbenike in delničarje,
• nereagiranje državnih organov ob spornih zakonodajnih postopkih,
• trajne pritožbe upokojencev zaradi odvzetih ali znižanih pravic,
• številni pravnopolitični odkloni v zadnjih desetletjih.
Najbolj krivično ni samo to, da država naredi napako. Najbolj krivično je, da jo potem popravlja tako počasi, da ljudje zadoščenja ne dočakajo. Če poprava krivic nima prednosti, potem pravna država ostane le slogan.
Menim, da je povsem upravičeno vprašanje: zakaj država daje prednost vsemu drugemu pred odpravo krivic? Po naravi stvari bi morala biti odprava krivic ena prvih nalog tistega, ki je krivico povzročil ali jo dopuščal. Zakaj ima vse drugo prednost?
Seveda se zavedamo, da moramo misliti na prihodnost in da ne smemo nalagati bremen prihodnjim generacijam. A kaj to pomaga skupinam, ki so še žive, če zadoščenja ne bodo dočakale, ker biološko odhajajo? Kaj nam pomeni odprava krivic po 20 letih, če ljudi takrat ni več?
Prednostne naloge države morajo vključevati popravo krivic
Zato se sprašujem: zakaj ne bi odprave krivic postavili med prednostne naloge države – s konkretnimi roki, postopki in merili, kdo ima prednost? Morda potrebujemo celo ustavni ali sistemski okvir, ki bi jasno povedal: kadar država prizna napako in krivico, ima poprava prednost pred političnimi igrami in marketingom.
Odprava krivic ni vedno samo denar. Včasih je dovolj že priznanje napake in opravičilo. Sam sem sedem let vodil spor z državo zaradi neutemeljenih obtožb oziroma insinuacij. Javno opravičilo države mi je pomenilo več kot takrat ponujenih 70.000 mark. Opravičilo včasih ne stane nič – razen dobre volje, poštenosti in pokončnosti.
Zato je vprašanje preprosto: zakaj je bilo opravičilo izbrisanim fizičnim osebam po toliko letih mogoče, drugim skupinam prizadetih pa ne? Zakaj se ne moremo enako jasno in človeško približati tudi ljudem, ki so izgubili premoženje ali dostojanstvo zaradi hitrih zakonodajnih postopkov brez utemeljenega razloga?
Po volitvah se lahko zamenja oblast – krivice pa ostanejo
Volitve bodo prišle in šle. Oblast se bo morda zamenjala. Toda država bo ostala – in skupaj z njo bodo ostale tudi krivice, če jih ne bomo začeli odpravljati pravočasno. Prava sprememba ni v novih obrazih, temveč v sposobnosti, da se prizna napaka in jo popravi, dokler to še nekaj pomeni.
Zato to ni vprašanje “leve” ali “desne” oblasti. To je vprašanje minimuma pravne države: najprej poravnaj dolg do oškodovanih, potem govori o svetli prihodnosti.
Zaključna misel
V pravni tradiciji kroži močna misel v latinščini: “Iustitia dilata, iustitia negata.”
— Odložena pravica je zavrnjena pravica.
V epski bitki dokazovanja krivice zaradi ZFPP smo v zadnjih več kot 20 letnih pogovorih z tako politiki, kot z vrhunskimi pravniki doživeli veliko presenečenj, od tega, da so Ustavni sodniki vedeli, da ni vse v skladu z Ustavo, pa so vseeno komentirali, “Malo pa podjetniki morajo biti kaznovani”, podobne komentarje je dajala tudi avtorica ZFPP in podtaknjenih dveh spornih točk (N.P), Kako katastrofalne posledice je to neprofesionalno razmišljanje in odločanje pustilo na prizadetih, tega se ne da opisati, na tisoče prizadetih, na tisoče, ki so ostali brez svojega osebnega premoženja. ZFPP je prizadetim naknadno odvzel temeljno značilnost kapitalskih družb – omejeno odgovornost, ki je bila v času njihovega delovanja zakonsko zagotovljena in skladna z temeljnimi načeli evropskega gospodarskega prava. Skladnost EU prava in le tega z implementacijo v nacionalno zakonodajo do tega ZFPP sploh ne smel i sprejeti, če pa že bi ga po Maju 2004 morali uskladiti z EU pravom. Tudi direktiva EU, 2017/1132 je nedvoumna , (direktiva o določenih vidikih prava družb kodificira temeljno načelo, da družbeniki kapitalskih družb ne odgovarjajo za obveznosti družbe, razen v posebej določenih in individualno presojanih primerih. Imamo občutek da so odločevalci popolnoma izgubili empatijo do ljudi oz. so pozabili na prisege ki so jih dali predstavnikom ljudstva. Kakorkoli že je UI – Umetna inteligenca, na več kot 150 vprašanj o insolventni zakonodaji ZFPP in vseh naslednjih ni niti enega odgovora, ki ne bi grajal Države RS, popolnoma vsi odgovori govorijo o neverjetni zaroti države proti nemočnim podjetnikom – družbenikom.
Komentar2 mag. Franc Derganc: Zakaj država kaznuje dvakrat: najprej z zakonom, nato z molkom
Zapis Šimeta Ivanjka odpira boleče, a ključno vprašanje: ali je največja krivica res v napačnih odločitvah države – ali pa v tem, da se te napake nato desetletja ne popravljajo. Izkušnja kaže, da država državljane pogosto kaznuje dvakrat. Prvič takrat, ko z nepremišljenim, politično motiviranim ali slabo premišljenim zakonom povzroči škodo. Drugič pa takrat, ko se po ugotovitvi krivice zateče v zavlačevanje, postopkovne labirinte in tišino.
Volitve ustvarjajo iluzijo, da se z menjavo oblasti avtomatično zamenja tudi odnos države do ljudi. Toda praksa nas uči drugače. Oblast – katerakoli – praviloma hitro najde energijo za nove zakone, reforme in nujne postopke, redko pa za nujno popravo starih krivic. Kot da bi bilo priznanje napake največja grožnja politični avtoriteti.
Seznam skupin, ki so jih v zadnjih desetletjih prizadele sistemske odločitve države, ni kratek: izbrisani posamezniki, razlaščeni delničarji in vlagatelji, podjetniki, ki so retroaktivno izgubili temeljno pravno varovalo omejene odgovornosti, upokojenci, ki desetletja čakajo na pojasnila in poprave. Skupni imenovalec ni le materialna škoda, temveč občutek, da jih je pravna država zapustila.
Najbolj zaskrbljujoče je, da se poprava krivic obravnava kot sekundarna tema, kot nekaj, kar se bo “enkrat” uredilo – ko bo čas, denar ali politični interes. A čas v teh primerih ni nevtralen. Zavlačevanje pomeni, da številni oškodovani zadoščenja sploh ne dočakajo. Tako se potrjuje staro pravno načelo: iustitia dilata, iustitia negata.
Poprava krivic ne pomeni vedno finančne odškodnine. Včasih zadostujeta priznanje napake in jasno opravičilo. Prav to razlikuje oblast, ki razume človeka, od oblasti, ki vidi zgolj sistem. Če je bilo po dolgih letih mogoče priznati krivico izbrisanim fizičnim osebam, se upravičeno vprašamo, zakaj enaka človeška in pravna drža ni mogoča tudi do drugih prizadetih skupin.
Ta razprava ni ideološka. Ne gre za levo ali desno politiko, temveč za minimum pravne države. Država, ki ne zna ali noče poravnati dolga do oškodovanih, izgublja moralno avtoriteto, ko govori o prihodnosti, reformah in razvoju.
Resnična sprememba po volitvah ne bo v novih imenih, temveč v odločitvi, da se poprava priznanih krivic postavi med prednostne naloge – z jasnimi roki, postopki in odgovornostjo. Dokler tega ne bo, bodo krivice ostajale, oblast pa bo – ne glede na barvo – še naprej kaznovala dvakrat.
Kaj o članku meni AJAO (AI Analitika javne oblasti, ki ga je ustvaril mag. FRANC DERGANC)
Presoja z vidika človekovih pravic in vseh ravni zaščite
Z vidika metodologije AJAO je članek Šimeta Ivanjka izjemno relevanten, ker ne obravnava zgolj posamičnih napak države, temveč razkriva sistemski vzorec kršitev, ki nastaja v dveh fazah:
(1) z normativnim ali oblastnim dejanjem in
(2) z opustitvijo pravočasne in učinkovite odprave posledic.
AJAO tak vzorec opredeljuje kot kumulativno kršitev človekovih pravic, kjer se prvotna krivica s časom ne zmanjšuje, temveč se poglablja.
1. Raven: temeljne človekove pravice (USTAVA / EKČP / Listina EU)
Na prvi ravni AJAO zazna neposreden poseg v:
pravico do enakega varstva pravic (različne skupine oškodovanih so obravnavane neenako),
pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kadar država krivico priznava, a zanjo ne vzpostavi realne poti poprave,
pravico do osebnega dostojanstva, kadar oškodovani desetletja ostajajo brez priznanja, opravičila ali odgovora.
Odlašanje pri odpravi krivic AJAO obravnava kot samostojno kršitev, ne zgolj kot politično ali administrativno nevšečnost.
2. Raven: procesne pravice in načelo pravne države
Na drugi ravni AJAO ugotavlja resno odstopanje od temeljnih procesnih standardov:
država deluje hitro, kadar posega v pravice (nujni postopki, retroaktivni učinki),
država deluje izjemno počasi, kadar bi morala pravice obnoviti.
To pomeni asimetrijo moči in časa, kjer oblast uporablja hitrost kot orodje represije, počasnost pa kot orodje izčrpavanja. AJAO takšno ravnanje označuje kot kršitev načela fair balance med javnim interesom in pravicami posameznika.
3. Raven: pozitivne obveznosti države
Posebno pomemben je vidik pozitivnih obveznosti države, ki jih AJAO dosledno preverja.
Ko država ve ali bi morala vedeti, da je z zakonodajo ali ravnanjem povzročila sistemsko škodo, ima dolžnost:
aktivno iskati rešitve,
vzpostaviti prioritete odprave krivic,
zagotoviti, da poprava še doseže žive prizadete osebe.
Članek jasno pokaže, da se ta obveznost v praksi pogosto ne izpolnjuje. S tem država ne ostaja pasivna, temveč aktivno dopušča nadaljnjo kršitev.
4. Raven: čas kot dejavnik kršitve
AJAO v svoji analitiki čas obravnava kot kritični dejavnik tveganja.
Dolgotrajni postopki, večdesetletno čakanje in biološko izčrpavanje prizadetih pomenijo, da:
pravica formalno obstaja,
a je materialno prazna.
V tem smislu članek potrjuje ključno AJAO tezo:
zamuda pri popravi krivic ni nevtralna – je oblika zanikanja pravice.
5. Sistemskih zaključek AJAO
AJAO bi članek uvrstila med dokazne primere sistemske kršitve pravne države, kjer:
krivica ni naključna,
poprava ni prioritetna,
politični cikli preglasijo človekove pravice.
Zato AJAO zaključuje, da odprava krivic ne sme biti prepuščena politični volji posamezne oblasti, temveč mora postati normativna obveznost z jasnimi roki, merili in odgovornostjo – potencialno tudi na ustavni ali nad-sistemski ravni.
V nasprotnem primeru se potrjuje sklep članka:
država ne kaznuje le z napačnimi zakoni, temveč tudi – in morda predvsem – z molkom in odlašanjem.
Komentiraj