12. oktober 2023

V starosti se nam pojavljajo nore ideje in še več bolj norih vprašanj. Nekateri trdijo, da nore misli ne prihajajo iz nas temveč od zunaj.
Eno takšnih vprašanj je, zakaj si vsak od nas, in tudi družba kot celota, vedno želi imeti več oziroma biti nekaj več. Vsi imamo v glavi svoj seznam želja. Hrvaški pesnik Petar Preradović je to lepo zapisal: »Ljudskom srcu uviek nešto treba, zadovoljno nikad posve nije: čim željenog cilja se dovreba, opet iz njeg sto mu želja klije.« (Človeško srce vedno nekaj potrebuje, nikoli ni popolnoma zadovoljno: kakor hitro doseže želeni cilj, iz njega vzklije sto novih želja.)
Želja po napredku, rasti in doseganju večjega uspeha ali boljšega življenjskega standarda je osnovna značilnost človeške narave. Želja po “več” izhaja že iz tega osnovnega biološkega nagona. Danes ga posebej spodbuja tudi primerjava z drugimi in želja biti boljši od drugih ali vsaj slediti trendom in doseči podoben uspeh. Mediji prikazujejo življenje, kako so uspeh, lepota, bogastvo in sreča dostopni drugim, kar podžiga ambicije po večjem dosežku. Ljudje smo prepričani, da nam vedno »več« zagotavlja večjo osebno izpolnitev in srečo.
Šele v starosti razumsko ugotavljamo, da mnogo tistega, kar si želimo, pravzaprav ne potrebujemo oziroma sploh nismo potrebovali. Kljub temu nas veseli, da se v starosti nagradimo s stvarmi, ki jih ne potrebujemo in se prav nikoli ne upokojimo in odrečemo možnostim, da bi zaslužili denar, ker prav tega ni nikoli dovolj. Nestabilnost potreb je vedno prisotna in je posledica potrebe, da se razlikujemo od drugih in da pokažemo, da smo uspešni ljudje. V primerjavi z našimi starimi starši imamo v lasti neverjetno veliko, vendar nas to ne osrečuje dovolj, saj imajo drugi še več, boljše, lepše, mlajše, hitrejše, in tako dalje v neskončnost.
Kako prav je imel biblijski pisec (Pridigar 12.), ko je zapisal: Vanitas vanitatum et omnia vanitas (Nečimrnost čez nečimrnost, vse je ena sama nečimrnost.) …

Danica Mally
Lepo napisano, to bi morali prebrati tisti večni godrnjači …

Majda Kotnik
Ta “več” bo ugonobil naš planet!

Hoh Ing
Želja po “več” in nikoli dovolj ?
To je samo “človeška bolezen”, primerjanja uspešnosti tudi.
Kaj potrebujem za srečo?
Odgovor je nič od tega.
Biti brez idolov in obremenilne uspešnosti je pravi karakter.
Jaz sem jaz v dobrem za sebe in družbo in slabem samo za sebe.
Upoštevajmo limite kateri so smiselni in koristni posamezniku in družbi.
Rast v neskončnost je utopična.

Metka Penko Natlačen
Vedno vsi hočemo več? Ne vsi. Jaz ne. Imam toliko, kolikor potrebujem. Enako imam od dveh zimaskih plaščev kot od desetih. Le da deset jih ne morem obleči eno zimo, zato jih nimam.

Marija Fortič
G. Šime česritke, res je nikoli dovolj. Ko preberem vaše pisanje sem vesela, ker vidim potrditev tega kar sem vedno trdila. Hvala polepšali ste mi dan.

Marko Uvera
No. Kaj vem?
Od materialnih dobrin si želim čim manj.
Več, gledam v tem obdobju dovolj ali ohranjanje zdravja, moči in razuma.
Mislim pa, da mi je v tem obdobju dovolj jasno kako poteka življenje, pa vsem želim vsaj tega.

Dušan Jagrič
Če bomo uspešnost merili samo čez denar, se nam zares slabo piše. Tudi kakovost to nikaršna ni. Zato pa je 1000 področij, ki so se skozi stoletja razvila in velika večina v znanost. Kakor koli źe, naši sosedje so pred nami. Včeraj so imeli javno razprava o reciklaži in predelavi nakopičenih odpadnih surovin. Pravo ko, da največ denarja je v smeteh. Ja zeleni prehod v krožno gospodarstvo in brez smeti. Je razvojni potencial, delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, tehnologije, robotizacija pri kosovni predelavi, pri bioloških kemija, biologija novih izdelkih npr. nanotehnologije in vse pridobiti iz odpadnih surovin. itn… Razvitost se zmeri kako daleč so po področjih, da bil bi krog sklenjen. Prioritetno po področjih ki so za naravo najbolj obremenjujoča. V svetu je pa ogromno dobrih, preskušenih praks. Zgolj poiskati in slediti je treba. Rad prispevam k opimizmu. In ne pozabite, tudi iskalniki so vedno boljši.

Tone Potocnik
Ko postanemo dovolj modri pridemo do spoznanja,da vecima tistih,ki imajo več,so kvazi uspešnejši od nas…,nosi tudi večji nahrbtnik skrbi,problemov in odgovornosti…in veliko slabega spanca.
Pozno ali prepozno spoznamo,da jim nimamo kaj zavidati.
Tudi z manj…je lahko naše življenje lepo,čudovito…,samo prave ljudi si izbirajmo ob sebi…
Nekoč mi je draga oseba dejala…vsega imas preveč,samo vremena ti fali.Pa še kako prav je imela ta oseba, zato moj velik poklon tej osebi in izrečeni misli.

Božidar Mithans
Vaš zapis, profesor Ivanjko, me je spomnil na nekega drugega profesorja. Profesorja Strbana, ki je poučeval psihologijo. Nas, mlade nadobudne študente, je že kar na uvodnih predavanjih podučil, da se bo vsaka naša izpolnjena želja, ponovno pojavila, le da na višjem nivoju. Takoj se je vnela debata ali bomo zaradi tega sploh kdaj zadovoljni, srečni, potešeni. Odgovor, ki nam ga je na koncu podal, je bil presenetljiv. Boste, ko boste dozoreli.

Brane Terglav
Največja bolezen je pohlep. Samo prava bolezen spremeni prioritete v življenju.

Tanja Pirh
Eden od vzrokov tega so osebni kompleksi, bolečine, ki nam jih hote ali morda tudi nehote sproži naša neposredna okolica v rani mladosti, sami pa jih skozi življenje še nadgradimo …😢

Ludvik Toplak
Dragi Šime,
načel si večno vprašanje smisla, ki si ga postavljajo generacije skozi tisočletja.
Biološki instinkti, kot samoohraniteveni, obrambni in nagon ohranitve vrste, so naravne lasnosti živih bitij, ki pa pri človeku nimajo meje.
Pri človeku se nagoni sublimirajo kot potreba po lasti, oblasti in slasti. Śprevržejo se v požrešnost, napuh in razvrat, če se ne kultiviirajo na osebnem in socialnem nivoju, če jim človek sam ne postavi meje. Divja biologija se je pri človeku kultivirala skozi tisočletja z etičnimi ali pravnimi normami. Etična sporočila v Evropi je oblikovalo krščanstvo, pravo Rim, filozofijo pa grška kultura.
Ko so se v družbi moralni principi razvrednotili, je nastopila dekadenca. V zadnjih stoletjih, ko se je tim zahodna civilizacija zreducirala na racio, zanemarila pa etiko in estetiko. Nastopila je rebarbarizacija. Žaga si vejo na kateri sedi.
In tako pri vsakem človeku, ki ga obsedejo želje, po lasti oblasti in slasti, ki ni voljan premagati instinktov postane zasvojen, postane žrtev lastne požrešnosti, napuha in razvrata.
Zadnja stoletja so se teorije moči sprevrgle v ideologije totalitarizmov. Teorija užtka povezana s teorijo moči se je sprevrgla v marketinški totalitarizem, ki smo mu priča danes. Rezultat je kriza moralna, ekonomska, socialna in vojna.
Izhod je Slovencem desetletja nakazoval Anton Trstenjak z njegovimi poljudno pisanimi knjigami o smislu življenja, imetja, oblasti in ljubezni. Ta se začne in konča pri Človeku samem z vzgojo in samovzgojo, s Smislom.
Kot je zapisano:
“Zastonj se mučijo zidarji, če hiše ne zida Gospod. Zastonj bedijo čuvarji, če mesta ne čuva Gospod.”

etika#