10. februar 2024

Starejši kot sem, vse bolj se mi zdi, da sta najpomembnejši obdobji življenja otroštvo in starost.

(Marguerite Yourcenar).

Vse, kar mi je bilo desetletja mojega aktivnega osebnega in poklicnega življenja največja vrednost, postaja v starosti vsak dan manj pomembno. Spomini na preteklost se praviloma povezujejo z otroštvom in rano mladostjo, tisti aktivni del življenja pa preprosto izginja, kot da ga ni bilo. Moti me, če me kdo spomni na to obdobje, saj se moram velikokrat potruditi, da se spomnim kaj lepega, ugodnega in prijaznega s srečanj z ljudmi. Običajno se mi primarno vsiljujejo misli o neugodnosti, negotovosti, neprijetnostih drugih, tekmovanja in strahu pred zaostankom za drugimi. Verjetno je res, kar trdijo nekateri, da je bistvo življenja praktično v otroštvu, ki je polno pričakovanj in učenja, ter v starosti, ki na nek način razgrajuje aktivni del življenja in zmanjšuje njegov pomen.

Pričakovanje osebne svobode je prisotno le v mladosti in starosti. V aktivnem obdobju pa sem živel v iluziji, da sem svoboden, čeprav sem bil ujetnik ambicij, tekmovanja z drugimi in vsiljene »poslušnosti« drugim. To je verjetno tudi razlog, da v starosti podzavest izrinja spomine na prostovoljno ujetništvo, katerega se nisem niti zavedal.

Tako kot sta otroštvo in mladostništvo na nek način priprava za življenje, je starost priprava na odhod iz življenja. V starosti torej gre za enak proces v življenju, vendar v obratno smer od tistega v mladosti. Aktivni del življenja pa je le krožišče, kjer se obračamo nazaj, in tako kot se v prometu ne spomnimo krožišč, razen če imamo težave zaradi napačnega vstopa vanj oziroma izstopa iz krožišča, je vožnja v krožišču strogo urejena, odgovorna in vozniku najmanj omogoča, da se sam odloča. V prometnih krožiščih so pravila vožnje drugačna od tistih, ki veljajo sicer na ravni cesti, in zato nekateri krožišče v življenju opredeljujejo kot maskenbal, kot na primer Marguerite Yourcenar, ki je v romanu »Severni arhivi« zapisala: »Otroške in starčeve oči gledajo z mirno odkritostjo nekoga, ki še ni stopil na maskenbal ali pa ga je že zapustil. In ves interval se zdi kot prazen hrup, prazno vznemirjenje, neuporaben kaos, skozi katerega se človek sprašuje, zakaj je moral skozi to.«

In tudi meni, kot mnogim v starosti, se zastavlja enako vprašanje: »Zakaj sem moral skozi to?«

Zato (kot pravi Tone Pavček), ker:

Na svetu si, da gledaš sonce.

Na svetu si, da greš za soncem.

Na svetu si, da sam si sonce

in da s sveta odganjaš – sence …

#življenje, #starost