21. junij 2022

Slovenski zakonodajalec zna biti tudi iznajdljiv pri izigravanju svojih državljanov. Sprejema zakone zaradi opravičila za storjeno napako, s figo v žepu, saj na videz priznava več deset tisočim oškodovanih pravico do odškodnine, vendar pod pogojem, ki ga nihče, prav nihče, ne more izpolniti.

Za kaj gre?

V letu 1999 je Državni zbor RS sprejel po hitrem postopku in z zavajanjem poslancev Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), na podlagi katerega je bilo, brez likvidacijskega postopka, administrativno izbrisanih okoli 20 tisoč gospodarskih družb, katerih dolgovi so bili ex lege preneseni na ustanovitelje. Takšne ureditve ne pozna nobena država. (Podrobneje o napakah sprejetja omenjenega zakona preberite v monografiji: Šime Ivanjko, Zakaj ste nas kaznovali, Kulturni center v Mariboru, 2021.)

Po 22-letnih prizadevanjih oškodovanih je Državni zbor 30. 11. 2021 sprejel Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), na podlagi katerega je država priznala pravico oškodovancem do delne odškodnine za plačila, ki so jih družbeniki oziroma delničarji opravili za izbrisane družbe.

Predlog zakona, ki ga je vložil Državni svet, je bil jasen; pravico do delne odškodnine imajo vsi, ki so dejansko opravili plačila dolgov družbe na podlagi ZFPPod.

V postopku sprejemanja zakona so poslanci z amandmajem spremenili predlog zakona in plačilo odškodnine pogojevali s tem, da mora upravičenec izkazati:

– »da je družba v predpisanem roku izvedla v skladu z zakonom razpoložljive aktivnosti in izbrisa družbe ter prehoda obveznosti ni mogla ali morala preprečiti ali

– da na poslovanje družbe ni mogla vplivati in tega zaradi opravičljivih razlogov ni uveljavljala v predhodnih postopkih ali je bilo njeno uveljavljanje neuspešno iz drugih razlogov ter v teh postopkih ni imela pooblaščenega odvetnika«. (prvi odstavek 5. člena ZOKIPOSR).

Tako oblikovan pogoj je ne samo nerazumljiv, temveč tudi nesorazmeren, saj ga sploh ni moč izkazati, glede na to, da je družba prav zaradi tega bila izbrisana. Državno odvetništvo, ki je po zakonu pristojno za ugotavljanje obstoja omenjenega pogoja, je doslej zavrnilo vse zahtevke z obrazložitvijo, da upravičenec ni izkazal, da je pred dvajsetimi leti izvedel »v skladu z zakonom razpoložljive aktivnosti in izbrisa družbe ter prehoda obveznosti ni mogla ali morala preprečiti«.

Po naravi stvari bi to bil primer, če bi družbenik v tistem času bil bolan ali pa bi nastopilo dejstvo višje sile in to samo v primeru, da ni imel odvetnika, kot to izhaja iz obrazložitve amandmaja k 5. členu omenjena zakona. Državno odvetništvo v zavrnitvi zahtevkov praktično citira omenjene določbe zakona brez kakršnihkoli pojasnil, kako naj bi upravičenec dokazal izpolnitev tega pogoja.

Da je slovenski zakonodajalec izjemno kreativen v izumljanju izvirnih pravnih rešitev, ki niso poznane v pravu sodobnih držav, nam je dobro znano, saj vemo za izbrisane fizične osebe, izbrisane imetnike hranilnih vlog, izbrisane delničarje bank, izbrisane pravne osebe idr.

To, da bi zakonodajalec sprejel zakon o odpravi krivic, storjenih več deset tisočim državljanom, in priznal pravico do odškodnine, vendar pa izplačilo pogojeval s pogojem, ki ga prav nihče ne more izpolniti (sic?!), je višek »prefinjene iznajdljivosti«, ki se meri s preprostim cinizmom, kakršnega ne bi pričakoval od zakonodajalca, ki bi naj deloval v dobro ljudstva.

#zakonodaja, #državni zbor, #odprava krivic, #odvetništvo, #izbrisane družbe