Uvod

Razvoj zavarovalništva in zavarovalnega prava v Sloveniji je zaradi strukturnih omejitev, pomanjkanja institucionalne podpore ter nezadostnega zanimanja akademskih in gospodarskih subjektov že vrsto let postavljen na obrobje strokovne pozornosti. Prav zato je toliko bolj dragoceno srečati mladega človeka, ki kljub okoliščinam izkazuje iskreno zanimanje za poglobljeno delo na tem področju. Ob nedavnem srečanju s študentom prava, ki je samoiniciativno stopil v stik z menoj, sem znova dobil vpogled v izzive in hkrati v neizkoriščene priložnosti, ki jih slovenski prostor ponuja – ali pa prepogosto zanemarja.

Pogovor z bodočim pravnikom

Pred nekaj dnevi sem prek družbenega omrežja Facebook prejel vljudno sporočilo študenta prava, ki občasno nadomešča začasno odsotno delavko   pri eni izmed zavarovalnic, ki delujejo na slovenskem trgu. V sporočilu je izrazil željo po osebnem srečanju, saj ga področje zavarovalništva posebej zanima, obenem pa je bil seznanjen, da sem se v preteklosti strokovno ukvarjal z vprašanji zavarovalništva in zavarovalnega prava. Na njegovo pobudo sem se z veseljem odzval ter ga povabil na pogovor.

Med srečanjem mi je predstavil potek svojega študija in pri tem izpostavil, da se v okviru pravnega izobraževanja zavarovalniško pravo in širše področje zavarovalništva praktično ne obravnavata. Izrazil je jasno željo, da bi se po zaključku študija kot pravnik poklicno posvetil zavarovalništvu. Njegovo zanimanje je bilo pristno, argumenti pa premišljeni in podkrepljeni z osebno motivacijo.

V nadaljevanju pogovora sva ugotovila, da veliko število zavarovalnic, ki imajo sedež v drugih državah Evropske unije in v Sloveniji poslujejo na podlagi evropske notifikacije – teh je več sto, o čemer širša javnost skoraj ni obveščena – ne kaže interesa za znanstveni, strokovni ali raziskovalni razvoj področja. Njihovo delovanje je osredotočeno pretežno na operativne vidike poslovanja. Podoben pristop zaznavamo tudi pri zavarovalnicah v lasti slovenskih fizičnih in pravnih oseb, ki praviloma ne vzpostavljajo specializiranih knjižnic, ne zaposlujejo pravnikov–raziskovalcev in ne spodbujajo razvoja zavarovalnopravne znanosti. Poleg tega pravne fakultete v Sloveniji področju zavarovalništva namenjajo le minimalno ali pa nobene pozornosti zavarovalnemu pravu.

V stroki je še vedno znana izjava visokega predstavnika lastnika ene izmed velikih »tujih« zavarovalnic, izrečena pred leti, da v Sloveniji ne potrebujejo vrhunskih strokovnjakov, temveč zgolj operativno osebje. Čeprav je bila izjava podana v drugem kontekstu, dobro odraža splošno zapostavljenost področja zavarovalnega prava v slovenskem prostoru.

Zaradi njegovega izkazanega zanimanja in želje po strokovnem razvoju sem mu ob koncu srečanja podaril dve  strokovne knjige s področja zavarovalništva;Šime Ivanjko; Zavarovalno pravo in pred desetletjem izdano v 1500 izvodih  informativno monografijo;Šime, Simona in  Leo Ivanjko ter  Klementina Ihanec, ABC zavarovalništva s praktičnimi primeri, pri založbi Kapital, da bi mu olajšal prve korake v sistematičnem spoznavanju te materije in ga spodbudil k nadaljnjemu raziskovanju.

V zaključku sva soglašala, da v Sloveniji na področju zavarovalništva ni vzpostavljenih ustreznih pogojev za resno znanstveno delo, kar predstavlja dolgoročno škodo za stroko in za zavarovalni trg kot celoto. Oba sva izrazila tudi obžalovanje zaradi odločitve Vlade Republike Slovenije, da poseže v preoblikovanje Vzajemne zavarovalnice mimo volje več kot 700.000 zavarovancev ter da omogoči njen prevzem s strani skupine finančnih institucij in fizičnih oseb. Pri tem naj bi bilo članom izplačano le minimalno nadomestilo, odločitev pa je bila potrjena tudi s strani ustavnega sodišča. Po najinem mnenju predstavlja tak poseg eno bolj škodljivih odločitev sedanje oblasti na področju zavarovalništva. Študent E.M.T.  mi  obljubil, da bo začel objavljati strokovno informativne zapise  na spletnih straneh Inštituta za zavarovalništvo in pravo, https://www.zavarovanje-osiguranje.eu/

Sklepno

Srečanje s študentom me je opomnilo, da kljub sistemskim pomanjkljivostim v slovenskem zavarovalnem prostoru še vedno obstaja iskren interes mladih pravnikov za razvoj stroke, ki je temeljnega družbenega pomena. Prav zato je naloga akademske skupnosti, države in zavarovalniškega sektorja, da ustvarijo pogoje za raziskovalno delo, strokovno rast ter vzpostavitev institucionalne podpore zavarovalnopravnemu razvoju. V nasprotnem primeru tvegamo nadaljnje nazadovanje, odlivenje talentov in podrejanje domače strokovne javnosti interesom kapitalsko močnejših tujih subjektov.

Odgovornost do prihodnjih generacij ter do več kot milijona slovenskih zavarovancev zahteva, da se razvoj zavarovalništva obravnava kot strateško vprašanje – ne zgolj operativna dejavnost, temveč področje, ki potrebuje znanje, raziskovanje in dolgoročno vizijo.