To so razmišljanja starejšega človeka.
Ne razočaranega.
Ne utrujenega od življenja.
Ampak dovolj starega,
da ve,
da to jutro ni samoumevno.

V meni ni žalosti.
Je hvaležnost.
Da sem toliko doživel.
Da sem hodil dolgo.
Da sem videl več, kot sem si nekoč upal misliti.

Prvo jutro novega leta.
Nič se ni spremenilo,
razen številke.
Tišina je ista kot včeraj,
misli tudi.
Pa vendar vem,
da je to začetek.
Ne novega življenja,
ampak novega gledanja.

“Pot nastane s hojo.”
— Antonio Machado

Danes ne razmišljam več veliko.
Misli pridejo same
in tudi gredo.

Dolgo sem nosil preveč.
Nahrbtnik je postal del mene.
Kamni v njem so imeli imena,
a jih ne izgovarjam več.

Nekatere napake ostanejo.
Ne zato, da bi bolele,
ampak zato, da me upočasnijo.

Ni vsega treba popraviti.
Nekaj je treba samo odložiti.

Ne sprašujem se več,
kam pot vodi.
Vprašam se,
kako hodim.

In kdo hodi ob meni.

Knjige, ki sem jih imel rad,
bodo ostale,
tudi če jih nihče ne bo odprl.
Tako kot nekatere besede,
ki jih nisem izrekel.

Nič ne gre v temo.
Gre naprej.
Tišje.

Če je kaj drugače,
je to pogled.
Ne gledam več daleč.
Gledam pot.

In

Naj ostane tako.
Kot dih, ki še traja.