24. oktober 2024

Vedno me navdušujejo ideje, ki mi dajo misliti. S posebnim veseljem jih zapisujem, razmišljam in jih tudi posredujem drugim; seveda če najdem sogovornika ali pa tiste, ki bi jih zanimalo, kot so to bili moji študentje.
Danes sem prebral sledečo misel mojega priljubljenega pisca Kafke: «Tisti, ki je sposoben videti lepoto življenja, ne more ostareti.«
Kafka je s tem zapisom verjetno želel poudariti, da sposobnost opazovanja in uživanja v lepoti življenja ohranja mladostnost duha. Ljudje, ki vidijo lepoto v vsakodnevnih trenutkih, odnosih in okoliščinah, ohranjajo optimizem, vedrino in odprtost za nove izkušnje, kar jim pomaga, da se ne počutijo obremenjene s staranjem ali z življenjskimi težavami. V tem smislu “nikoli star” ne pomeni zgolj fizične starosti, temveč duhovno mladost, radovednost in živahnost, ki jih ohranjajo skozi življenje.
Lepota življenja je v očeh opazovalca in da, ko jo prepoznamo, ohranjamo nekaj večnega znotraj sebe. Lepota je relativno subjektivna in tisto, kar nekdo vidi kot lepo, morda za drugega nima enake vrednosti. Gre za idejo, da ne obstaja univerzalni standard lepote, temveč je njeno doživljanje odvisno od posameznikovega dojemanja, izkušenj, prepričanj in čustev. Lepota ni v samem objektu ampak v načinu, kako ga opazujemo, doživljamo in cenimo.
Starejši pogosto vidimo lepoto v preprostih in bistvenih vidikih življenja, ki morda mlajšim niso tako očitni. Starejši pogosto cenimo globlje povezave z družino, otroki, vnuki ali prijatelji in ljubljenimi. Srečanje z njimi je naš vir velikega veselja in lepote. Tudi preprosti pogovori ali izrazi naklonjenosti pridobijo večji pomen. Ko smo starejši, razvijamo občutek hvaležnosti za pretekle izkušnje, dosežke in spomine, zlasti pa se zavedamo, da smo premagali veliko življenjskih izzivov. Preprosto, občutek povezanosti z življenjem je vsak dan močnejši, čim bolj se približujemo zadnji postaji. Moti nas, da je izražanje naših notranjih občutkov za okolje moteče in odveč. Duhovnost, notranji mir in občutek povezanosti z nečim večjim so za mnoge starejše vir tolažbe in lepote, kar je za mlajše težko dojemljivo. S staranjem mnogi razvijejo globlje razumevanje življenja in smisla.
V modrosti, ki smo jo pridobili skozi življenje, lahko najdemo svojo lepoto. Nas ne zanima prihodnost, s katero se toliko obremenjujejo mlajši. Pomembna nam je sedanjost, ki bi bila še veliko lepša, če nas ne bi vznemirjalo nezadovoljstvo mlajših, ki želijo instant dobrine sedaj in takoj. Močnejše zavedanje minljivosti življenja nas spodbuja, da najdemo lepoto v sedanjosti – bodisi v tišini, kratkih radostih ali v trenutkih tihega zadovoljstva, kar za mlajše generacije verjetno nima velikega pomena …

Milka Knezevic Sve što ste napisali je istina. Vaše veliko iskustvo govori u prilog toj istini.
Uvijek sa velikim zanimanjem volim čitati što napišete
Čestitke.
Pozdrav Vama i Vašoj obitelji .
S poštovanjem.

Metka Penko Natlačen Ta Kafkova misel me spominja na modrost rimskefa cesarja, vojskovodje in stoika Marka Avrelija Antoninusa, ki je v davnem prvem stoletju n. št. napisal, da “Mladost in starost nista življenjski obdobji, ampak stanje našega duha. Kdor ohrani živost in zanimanje za svet in vse okrog njega in veselje nad vsakim dnem, ta ne bo nikoli ostarel.”
Vse, o čemer razmišljate in pišete, natanko tako mislim tudi sama. Veseli me, da moji prijatelji tudi delijo to mnenje in se veselimo vsakega skupnega srečanja in modrovanja. Da so nam nadvse vredni dnevi našega zivljenja in male velike vrednote.
Rada berem vaše misli. Zdijo se mi kot sodobnega Marka Avrelija, moža, ki je v času okupacijskih vojn znal videti enake človeške modrosti, kot jih vidi sodobni izobražen človek. Življenje je res polno očarljivih lepot.

Lojzka Furlan Hvala za Vaš čudovit zapis, s katerim se popolnoma strinjam.

Anton Dobrovolec Gospod Šime lepo ste napisali in hvala za tako resnično sestavljeno pisanje za nas starejše. Rodil sem se kot šesti otrok v letih ko smo bili prikrajšani marskaj kot današnji otroci ki imajo vse kar mi nismo imeli. Lep pozdrav.

Nana Turk Clovek ostane otrok v sebi.

Petar Komljenović Lepo in resnično napisano.

Franc Kociper Hvala za čudoviti zapis. Lepota je res subjektivno dojemanje sveta okrog sebe.

Mirjana Domjan Navdušujejo me ljudje, ki so ohranili nekaj otroka, v sebi.Vse kar velja je ljubezen do vsega, spoštovanje in dobrota.Če zmores to, zmoreš vse…

Šime Ivanjko Danes zjutraj, torej nekaj ur po objavi mojega razmišljanja v katerem sem omenjal priljubljenega pisatelja Franz Kafka, mi je draga oseba, ki rada prebira moje zapise na družbenem omrežju, posredovala zelo zanimivo anekdoto o slavnem češko-avstrijskem pisatelju Franzu Kafki (1883–1924) in dekletcu, ki je v parku izgubilo svojo igračo – punčko. Osebno me se dojmila in posredujem bralcem na Fb prepričan, da je anekdota s sporočilom, ki bi si ga morali zapomniti vsi…
Kafka, ki se ni nikoli poročil in ni imel otrok, je na sprehodu po parku v Berlinu srečal deklico, ki je jokala, ker je izgubila svojo najljubšo punčko. S Kafko sta jo neuspešno iskala po parku. Pisatelj ji je nato rekel, da pride jutri spet in da bosta iskala naprej. Naslednji dan, čeprav punčke nista našla, je Kafka deklici podaril pismo, ki naj bi ga napisala njena izgubljena punčka. V njem je zapisal: »Prosim, ne jokaj. Potujem, da bi videla svet. Pisala ti bom o svojih dogodivščinah.«
Tako se je začela zgodba, ki se je nadaljevala do konca Kafkovega življenja. Med njunimi srečanji je Kafka dekletcu prebiral skrbno napisane punčkine dogodivščine, ki jih je deklica imela za božanske.
Končno je nekega dne Kafka prinesel punčko (kupil jo je sam), ki se je po daljšem potovanju vrnila v Berlin. »Sploh ni videti kot moja punčka,« je dejala deklica. Kafka ji je nato izročil še eno pismo, v katerem naj bi punčka zapisala: »Potovanja so me spremenila.«
Deklica je novo punčko objela in jo vesela odnesla domov.
Leto dni kasneje je Kafka umrl.
Mnogo let za tem je deklica, ki je bila že ženska, v punčki našla pismo. Majhno pismo, ki ga je podpisal Kafka, se je glasilo: »Vse, kar ljubiš, bo verjetno izgubljeno, a na koncu se bo ljubezen vrnila na drug način.«

Milena Oak Gospod Sime, vedno znova me vase misli ohrabrujejo.
Hvala Vam.

Nevenka Eigner Zelo lepo.

Ivan Pavlov Alka Lepa zgodba, tako razmišljajo samo veliki.

Jolanda Mihaela Pinterič po vaših pisanjih bi z lahkoto preimenovala pojem staranja v zorenje…ko bi čimeveč ljudi zorelo in se ne staralo, modrosti bi se veselili. Bog vas živi.

Marija Radovic Pojasnili ste s citatom zakaj je tako lepo in s spoštovanjem.

Bojana Dukarič Hvala vam, gospod profesor, za še eno lepo razmišljanje. Lepoto življenja lahko vidimo v sedanjem trenutku, ki je edino kar imamo. Vsak nov dan imamo prazen list v naši knjigi življenja in od nas je odvisno kaj bomo nanj zapisali. Življenje je lepo, če ga znamo živeti.

Renata Flis Zelo rada preberem vase zapise in vedno najdem lepo misel in modrost , ki sem jo pozabila ali pa sem pozitivno naravnana nadaljevala svoje delo.

starost#