Predbožični večer, kot ga nosim v spominu

Predbožični večer (hr. badnjak), je bil v preteklosti na vasi v Hrvaškem Zagorju nekaj povsem drugega, kot ga poznamo danes. Danes se zdi, da se večina priprav zgodi v trgovinah – v naglici, med policami, v iskanju daril. Takrat pa se je božič začel doma, v hiši, v družini in v tihem pričakovanju.Obrazi staršev in starejših se mi danes vračajo jasneje kot marsikaj drugega. Oče je stal ob mizi, resen in tih, z rokami, utrjenimi od dela. Njegov glas pri molitvi ni bil glasen, a je imel težo. Ko je blagoslovil jedi na mizi, se ni mudilo nikamor. Vse je potekalo počasi, zavedno. Nato je nekaj hrane odnesel še v štalo. Tudi živali so bile del tega večera – kot da brez njih praznik ne bi bil popoln.

Materin obraz je bil drugačen. Mehkejši, topel, a utrujen. V očeh se je videlo, koliko dela je bilo za tem večerom. In vendar je v njenem pogledu bilo nekaj spokojnega. Ko sem kot otrok kasneje zaspal v  na polnočnici  v cerkvi v njenem naročju, sem čutil le njeno toplino in varnost. Takrat nisem razumel, danes pa vem: nosila nas je – ne le fizično, tudi skozi življenje.

Starejši bratje so sedeli tišje, z manj besedami. Njihovi obrazi so bili zaznamovani z leti, z izgubo, z delom in skromnostjo. A v njih ni bilo zagrenjenosti. Bilo je sprejemanje. Kot da so vedeli, da je prav to – ta večer, ta tišina, ta skupnost – tisto, kar ostane.

Otroci smo bili nemirni, radovedni, polni pričakovanj. Daril skoraj ni bilo. Na smrekici kakšno jabolko, morda dva ali trije okraski. Pod njo pa so bile jaslice zbite iz starih lesenih delov z dvema ali tremi figuricami. O teh jaslicah smo otroci večkrat slišali kako so stare izdelane od pradedka in da jih je reba ohraniti kot družinsko pomemben predmet. Nismo jih odpirali. To je bila svetinja. Že njihova prisotnost je bila dovolj, nekaj pomembnega, če že ne svetega. .

Povsod je dišalo po jelki, po dimu, po hrani. Suho, dimljeno meso je bilo skrito na podstrešju, ob dimniku, pod očetovim ključem. Oče ga je ponosno predal materi. Kako smo meso občudovali zaprto v »viriču« mali pleteni košari. Včasih so nas sorojenci pregovorili, da smo s svojimi majhnimi rokami segli v pleteno košaro  in prinesli na plano  kakšen košček mesa. Seveda ni bilo za nas, ampak za starejše. A nismo bili užaljeni. Ravno nasprotno – bili smo ponosni, da smo uspeli, da smo sodelovali, da smo bili del skrivnosti.

Miza je bila pokrita z doma tkanim »hodnim« posebnim platnom, ki se je uporabljalo le ob tej priložnosti. V sobi je bilo razpostrto seno. Nič ni bilo kot okras brez pomena. Vsaka stvar je govorila svojo zgodbo.

In potem pot v cerkev ob polnoči. Tema, mraz, globok sneg. Hodili smo dolgo. Otroci smo v cerkvi zaspali, zviti v naročjih mater. Molili smo – preprosto, iskreno. Na poti v cerkev na Vinagori  se pomnim veselja starejših,  ki ga  ni prekinjalo nič razen škripanja snega pod nogami. Pred tem smo skrbeli za lanterne, zavijali baterije, da jih mraz ne bi ugasnil.

Ko so ponoči kmečki pevci zapeli pod okni, se je svet za trenutek ustavil. Njihove pesmi niso bile popolne, a so bile resnične. In prav v tem je bila njihova moč.

Danes, ko se vse vrti okoli nakupov in daril, to vzdušje pogosto pogrešam. Ne zaradi pomanjkanja stvari, temveč zaradi pomanjkanja tišine, časa in bližine. Tisto, kar smo imeli takrat, ni bilo veliko – a je bilo dovolj. In prav zato je bilo dragoceno.

To je del zgodbe o moji materi. In o očetu. In o vseh tistih, ki so z majhnimi dejanji ustvarjali velike spomine.

FOTO; AI