Utrinki v božičnem jutro; dve rdeči jabolki

Prebujam se v božično jutro, 25. decembra 2025.  Po noči je zapadlo precej snega. Povsod je prisotna  tišina jutra, ki jo prinese debela snežna odeja, in ni drobnih snežink, ki plešejo v zraku, medtem ko lučke na smrečici nežno utripajo.

Tišina dneva, ki se je šele prebudil, me objame kot topla odeja spominov in razmišljanj.

Razmišljam o preteklosti, o vseh božičih, ki so bili, in o tistih, ki jih morda ne bo več. Občutim hvaležnost za trenutke veselja, za toplino družinskih srečanj, za prešeren smeh nas otrok, ko smo nekoč tekali okoli smrečice, na kateri je bilo obešenih nekaj jabolk in orehov. Oče je prinesel in razprostrl po mizi nekaj suhega sena, mama pa to prekrila z belo hodno plahto. Spomin na rojstvo Jezuščka na slami v Betlehemu.

Še danes se zavedam, zakaj sta mi v spominu ostali na vejah smrečice obešeni dve rdeči jabolki, ki sta bili darilo in okras hkrati. Želel sem, da bi ju lahko že takoj pojedel. Mama je to še kako vedela. Zdi se, da mi je tiho prišepnila: »Počakaj na božično jutro, ko so jabolka najbolj slastna.« Ne spomnim se, ali sem ju sploh pojedel, saj nas je bilo sedem otrok …

Danes, ko gledam svoje življenje, se mi zdi, da sem se prav iz tistih preprostih božičev naučil ceniti to, kar je resnično pomembno. Ljubezen, povezanost, toplina doma – to so darovi, ki so večni. In čeprav si danes lahko privoščimo več, se tistih dveh jabolk na smrečici spominjam z največjo hvaležnostjo. Bili sta simbol preproste sreče in pričakovanja, ki je zame še vedno najlepši spomin na božični čas.

Ob spominih na otroštvo pa me danes na božično jutro obsedejo misli na ljudi, ki so ta božični dan preživeli v samoti, v vojni, v stiski. Vprašujem se, kako majhna in krhka je moja sreča, ko jo primerjam z njihovim trpljenjem.

Obenem pa božično jutro nosi upanje. Upanje, da kljub vsemu, kar nas razdvaja in bremeni, še vedno obstaja prostor za dobroto, za čudeže, za priložnost, da vsak izmed nas naredi svet malo boljši.

Morda je božično jutro tisto, ki me najbolj opomni, da je življenje kratko, a dragoceno. Da je čas, ki ga imamo, darilo, ki ga ne smemo zapraviti. In da je ljubezen – tista, ki jo dajemo in prejemamo – edina moč, ki nas resnično povezuje in presega vse razlike.

Naj bo to božično jutro za vse nas trenutek miru in globoke hvaležnosti, da smo tu in da živimo …

Opomba

Ob današnji objavi spomina iz otroštva, ko sem kot otrok segel po jabolku na smrečici, mati pa mi je z nežno odločnostjo obljubila, da ga bom dobil šele po božični noči, se še jasneje razkriva tiha moč njene modrosti in potrpežljivosti. Ta droben dogodek, ki se mi je vtisnil v spomin, danes razumem kot del širše zgodbe o materi, ki me je skozi preprosta vsakdanja dejanja učila čakanja, zaupanja in notranjega reda.

Prav v božičnem času takšni spomini oživijo z večjo toplino. V njih se prepletajo otroške želje, materina skrb in vrednote, ki ostajajo žive tudi desetletja pozneje. V času nenehnega hitenja in občutka, da bi lahko kaj zamudili, nas ti spomini nežno ustavijo in spomnijo na bistveno.

Ob tem danes ne morem mimo tudi včerajšnjega srečanja pripadnikov hrvaške skupnosti pri polnočnici v cerkvi sv. Alojzija, kjer se nas je zbralo okoli 80. Ob pozdravu in božični čestitki navzočim sem kot častni konzul Republike Hrvaške v Mariboru omenil dogodek pred 35 leti, ko smo se prvič srečali na hrvaški polnočnici v isti cerkvi.

V preteklih letih se je marsikaj zgodilo, vendar ostaja veselje, da je hrvaška skupnost uspela ohraniti medsebojno povezanost v Hrvaškem kulturnem društvu, Matici hrvaški ter v katoliški misiji blaženega Alojzija Stepinca. Tako kot se ohranjajo osebni spomini na mater in otroštvo, se ohranja tudi skupnost – skozi srečanja, tradicijo in skupne vrednote.

Srečen božič!

FOTO ; AI