Mati sedmero otrok

Moja mati je bila srce naše družine – tih, a močan steber, ki je kljuboval vsakemu viharju. Rodila in vzgajala nas je sedem, vsakega z enako mero ljubezni, skrbnosti in topline. Njen vsakdan je bil prepleten s skrbmi in utrujenostjo, a tudi s smehom, pesmijo in nežnimi dotiki, ki so nam dajali občutek varnosti.

Najbolj pa jo je zaznamovala izguba – bolečina, ki je nikoli ni povsem zapustila. Moj starejši brat Blažek je umrl star komaj 5 let, in tisti trenutek se je v njej nekaj spremenilo. Njene oči, prej polne življenja, so dobile senco žalosti. A kljub temu nas ni nikoli zapustila – bila je ob nas, trdnejša kot prej, čeprav zlomljena od znotraj.

Nikoli ni veliko govorila o tem, a njena tišina je bila glasnejša od besed. Po izgubi otroka  je še bolj skrbela za nas ostale – kot bi hotela s svojo ljubeznijo obvarovati vsak naš dih, vsak korak. Njena bolečina je postala del naše družine, tiha spremljevalka večerov in praznikov, ko je na mizi vedno ostal še en krožnik več.

Mama je bila nežna in odločna, mehka v besedah, a neomajna v ljubezni. Njena žalost nas ni oddaljila, ampak nas je povezala – naučila nas je, kako dragoceno je življenje, kako pomembni smo drug drugemu.

Danes vem, da je njena bolečina bila izraz neizmerne ljubezni – in prav ta ljubezen nas še vedno drži skupaj, tudi zdaj, ko nje več ni.