Moja mati – tiha svetnica doma

Ko danes mislim na svojo mater, ne morem mimo občutka, da sem živel ob ženi, ki je nosila v sebi nekaj svetega. Bila je preprosta, močna v svoji tišini in nepremagljiva v veri. Vzgojila je sedem otrok – sedem duš, ki jih je zaupala Bogu, a jih je skrbno spremljala z neizmerno materinsko ljubeznijo.

Njen vsakdan je bil prežet z molitvijo, delom in s skrbjo. Roke so bile vedno zaposlene, a srce je bilo vedno pri Bogu. V vsaki bolečini je najprej sklenila roke in šepetala: »Gospod, daj mi moč, da prenesem.«

Najhujša preizkušnja je prišla, ko je izgubila svojega četrtega otroka – dečka, ki je umrl star komaj 5 let. Takrat je jokala tiho. Jokala je v kuhinji, pri postelji, pred podobo Marije. A nikoli ni obupala. Rekla je: »Bog mi ga je dal in Bog ga je vzel. Naj bo Njegova volja.« Te besede so bile zanjo kot sidro v nevihti – ne iz resignacije, ampak iz trdne vere, da življenje ne mine, temveč preide.

Od tistega dne je v njenem pogledu živela žalost, ki pa je bila prežeta z upanjem na srečanje v večnosti. Za vsakega od nas je še močneje molila. Vedela je, da otroci niso njena last ampak Božji dar – in prav zato je ljubila z nepopisno ponižnostjo. Vem, da je vse življenje nosila v srcu rano, a tudi vero, da jo bo tam nekje – v hiši Očeta – spet srečal njen mali sin. In to upanje je dajalo smisel tudi njenim solzam.

Danes, ko je ni več med nami, verjamem, da je blizu Bogu, ob svojem otroku. In ko molim zanjo, jo prosim, naj še naprej moli za nas, kot je to delala vse življenje.

Moja mati ni imela materialnega bogastva, ni pisala knjig, ni nastopala v javnosti. A njeno življenje je bilo evangelij v dejanju – tih, močan in svet. V naših srcih živi kot svetnica vsakdana. In njena vera – kot dediščina, ki je močnejša od smrti.