26. april 2023

S študenti sem se pogosto z veseljem pogovarjal o tem, kaj bi v življenju želeli imeti oziroma kaj bi želeli biti. Število odgovorov na vprašanje, kaj bi želeli imeti, je daleč presegalo število odgovorov na vprašanje, kaj bi želeli biti. Očitno je, kot je to ugotavljal Erich Fromm, da smo ljudje v sodobni družbi bolj nagnjeni k imeti (v smislu posedovanja oseb in materialnih dobrin), kot biti. Večina je prepričana, da je to pogoj za srečno življenje. Fromm ugotavlja, da obstajata 2 vrsti ljudi: ena, ki živi za to, da bi nekaj imela, in druga, da bi nekaj bila. Strokovne analize tudi kažejo, da veliko bolj uporabljamo glagol »kaj imam« kot samostalnik, s katerim se izraža, kaj sem.
Živimo v kulturi, v kateri je najvišji cilj imeti.
Zanimivo je, da se šele v starosti zavedamo, kako napačno smo ravnali, ko smo v življenju težili k »imeti« in pričakovali srečo v povezavi z blagostanjem v materialnih dobrinah. V starosti presenečeni ugotavljamo, da nas naš materialni svet bolj obremenjuje kot osrečuje.
V starosti nas je strah pred smrtjo, ki je v osnovi zavedanje, da bomo izgubili naše življenje in imetje. (Pravniki tudi opredeljujemo oporoko kot naš podaljšek življenja po smrti, čeprav z oporoko urejamo odnose med dediči glede našega materialnega imetja.)
Misel na smrt je za večino od nas strašljiva, vendar nam pomaga ceniti vrednost življenja. Le ljudem je dano, da lahko razmišljamo o svoji smrtnosti, ampak to ničesar ne spremeni glede minljivosti našega življenja. Zakaj bi torej zapravljali svojo sposobnost zavestnega razmišljanja in skrbeli za nekaj, česar tako ali tako ne moremo spremeniti? Znanje o minljivosti stvari nas opozarja, da cenimo, kako dragoceno in edinstveno je življenje. Smrt jemljemo resno, vendar ne zato, da bi se je bali do konca življenja, ampak da bi uživali življenje na polno do smrti, ki nas ne bo zgrešila, kar koli že o njej mislimo in kakorkoli ter kolikor koli smo materialno bogati.
Starogrški filozof Epiktet je zapisal: »V vsakem primeru bom nekoč umrl. Ker pa ne vem, kdaj bo čas, bom najprej večerjal. Potem pa bom videl …«

Milan Robič
imeti sebe rad – v potrebni in zadostni celovitosti – je predpogoj polne ljubezni/biti

Milan Robič
imeti – materialna čustva – je pomožno dejanje poklicne ljubezni/biti

Peter Srpčič
Nagi prideš na svet, nagi greš z njega, kar pa misliš, da je tvoje, stvari, denar, tudi ljudje, i tvoje telo, vse je iluzija… odneseš le izkusnje in učenje….

Tone Vrhovnik Straka
Povejte mi, gospod Ivanjko, se vam zdi, da so bile teme, ki jih obravnavate, dovolj zastopane v predmetnikih visokošolskih programov, pri katerih ste sodelovali? Zakaj sprašujem? Moje področje je sicer duševno zdravje, ampak v generalnem (samo poglejmo zadnje škandale z dvoživkami) imam pri večini zdravništva občutek, da mu enostavno manjka premislek o etičnih vprašanjih, o razliki med zakonito in prav, o tem, kako npr. Kantova dolžnostna etika (ne stori drugemu, kar nočeš, da drugi stori tebi) ne pokrije vseh možnih konkretnih problemov in se je pametno včasih zateči k mlajši, ‘utilitaristični’, in počasi, argument za argumentom, tehtati, kaj je v konkretnem primeru najboljše za vse vpletene. In sem odkril preprosto dejstvo: na medicini etiko v obliki enostavnega seminarja poslušajo samo v prvem semestru prvega letnika – in še to jim predava zdravnik (včasih celo patolog dr. Trontelj)! Potem je kristalno jasno, da enostavno nimajo s čim presojati. Ampak ko berem in poslušam, kako ga v etičnih ozirih kronajo pravniki – mar ni tam podobno? Znanec doktor etične filozofije prava … je delal podiplomca med samimi pravniki. Če razumejo, da je za kaj več kot menjavo žarnice potreben električar, kako hudiča ne razumejo, da je za etično razpravo potreben filozof?

Barbara Bračič
Se strinjam z zapisom filozofa Epikteta! Dodam še Horacijvo mnenje: Carpe diem!

Barbara Silva Pavlič
Zagotovo je modrost, kako najbolje živeti življenje. Materialno blagostanje je največkrat tudi breme v starosti. Še prevečkrat pa opažam, da je vedno več ljudi, ki se na starost ukvarjajo s pomanjkanjem. Pomembno je, da delaš dobro za sebe in ljudi, okrog sebe in druge, z ljubeznijo, pozornostjo, da pustiš pečat v nekom, da se te spomni v dobrem delu.

Branko Damjanovič
Mnenja sem, da sta obe ugotovitvi pomankljivi. Za “imeti”, se verjetno vsi ozaveščeni strinjamo, da so materialne dobrine samo lažno zadovoljstvo. Pri opisu “biti” je pa zadeva bolj nevarna, saj biti še ne pomeni biti pozitiven, to verjetno večina pozna iz zgodovine, osebe iz zgodovine, ki so naredile veliko zla ljudem in človeštvu. Zato predlagam, da dodamo še tretjo izbiro, “naš prispevek kot BITI za napredek družbe”. Vsekakor vam Čestitam za vaš prispevek, ki mi je dal vzpodbudo, da napišem svoje mnenje in dam predlog. Hvala!

Marina Jeran Cigan
Čudovit zapis.❤️ Samo tisto, kar imamo spravljeno v duši, lahko odnesemo s sabo na drugo stran in ni zares nikoli izgubljeno. In vse dokler nas imajo tisti, ki so ostali za nami, še vedno radi, smo še vedno živi. Torej zame je cilj ustvarjati tisto, kar bo za mano ostalo večno – in to je ljubezen, predanost do česarkoli (odnosi, delo, …).

Albina Štimac
Ljubav je jedino, to je u životu važno ..ona je vječna, nepobjediva…sve ostalo je prolazno, samo što to prekasno shvatimo..

Vlado Ivanjko
Včasih ego dela svoje. Z materialnimi dobrinami si dvigujemo moč in dokazujemo drugim kaj smo in si za trenutek kupujemo srečo. Nazadnje ugotovimo, da smo sužnji matetialnega sveta. Ko bi se zavedali, da smo tudi duhovna in energetska bitja, pote bi bilo marsikaj drugače. V življenju dobivamo lekcije, da se česa naučimo.

Mitja Vezovnik
Hm. Sam vem, da tja onkraj ne bom ničesar odnesel. Sem pač nepoboljšljivi ateist. Morda imam zaradi tega prednost v življenju, ker vem, da me tam onkraj nič ne čaka. In če me milijarde let pred rojstvom nihče ni pogrešal, me tudi milijarde let po smrti nihče ne bo. Nekaj let verjetno otroka in drugi bližnji, potem pa nič. Nova življenja in nove smrti. In tako naprej, znova in znova.

Matjaž Ješovnik
Najbrž ljudje obeh kategorij željen rezultat doživijo kot srečo.
Da sta obe kategoriji, kaj imeti in kaj biti, merilo uspeha, nekaj potrebujeta.
Potrditev drugih.
Kaj imeti je lahko prepoznavno in lahko merljivo.
Kaj biti pa težje in zahteva stalen trud. Priznanja drugih vprašljiva, sploh če ne gre za globje poznavanje posameznika.
A je ocena drugih pomembna, da smo mi srečni? A našo srečo res definirajo drugi?
Spoznanje Kaj sem je pomembno in izvor naše sreče, ki je neodvisna od drugih.

etika#