Mobilna verzija spletne strani še ni na voljo.

Življenje idej je daljše od življenja človeka

V vsakdanjih pogovorih pogosto slišimo preproste stavke: »To je vedno govoril moj dedek.«, »Moj oče mi je svetoval …«, »Moja profesorica mi je nekoč rekla …« ali »Nikoli ne bom pozabil misli, ki jo je izrekel ta človek.«

Takšne besede se zdijo nepomembne, vendar nosijo globok življenjski pomen. Ljudje si svojih staršev, dedkov, učiteljev, prijateljev ali drugih pomembnih oseb pogosto ne zapomnimo po vseh njihovih dejanjih, temveč po eni sami misli, po enem stavku ali nasvetu, ki se nam je vtisnil v spomin in nas spremlja vse življenje.

Morda prav v tem tiči ena največjih vrednot človekovega obstoja. Vsak izmed nas je ustvarjalec misli, spodbud in idej, ki jih zavestno ali nezavedno prenašamo na druge. Te ideje živijo svoje življenje. Potujejo od človeka do človeka, iz roda v rod, in pogosto vplivajo na odločitve ljudi, ki jih njihov avtor nikoli ni srečal.

Ko človeka ni več, njegove besede lahko ostanejo. Dokler kdo reče: »Spomnim se, da mi je to povedal moj dedek, moj oče ali moj profesor,« ta človek na poseben način še vedno živi med nami.

Morda je prav to najlepša oblika zapuščine – ne spomeniki, ne premoženje in ne nazivi, temveč misel, ki se zasidra v srcu drugega človeka in ga spremlja vse življenje. Človek zato ne živi samo toliko časa, kolikor mu je dano, ampak tudi toliko časa, dokler njegove dobre misli živijo v drugih. Verjetno je največja vrednost dediščine, ki jo starejša generacija zapušča mlajšim, niso stvari, temveč vrednote, ideje in besede, ki oblikujejo njihov pogled na življenje.

Komentiraj