3. junij 2023

Študente sem navduševal za rimsko pravo, čeprav je študijski predmet rimsko pravo eden od najtežjih izpitov na pravni fakulteti. Mnogi so opustili študij prava zaradi težav z izpitom iz rimskega prava. Danes se mnogi sprašujejo, zakaj pravniki sploh študirajo rimsko pravo, češ da je to pravo veljalo pred tisočletjem.
V osnovi je študij rimskega prava veliko več kot samo pravo; to je sistem družbenih odnosov, v katerem caruje carstvo uma, prežeto s starogrško kulturo in miselnostjo. Ne smemo pozabiti, da je rimsko pravo nastajalo in veljalo več kot tisoč let od začetnega zakonika dvanajstih plošč iz leta 449 pr. n. št. do propada rimskega imperija; Zahodnega Rimskega cesarstva v letu 476 in Vzhodnega leta 1.453.
Z razpadom rimske države ni prenehalo rimsko pravo, saj so ga prevzele evropske zahodne države, in v sodobnem svetu se rimskim načelom in enostavnosti urejanja odnosov med ljudmi ponovno posveča pozornost kot obramba pred stampedom kratkotrajnih in pogosto nerazumnih pravnih norm sodobne politične elite. Sodobni misleci se vse bolj zavedajo, kako se je v zgodovini mnogo dogajalo, nič pa se ni zgodilo, ko gre za neznanko ČLOVEK v razmerju do ČLOVEKA.
Današnje pravo zahodnih civilizacij temelji na osnovah rimskega pravnega sistema. Odnosi med ljudmi danes niso nič bolj zapleteni, kot so bili v rimskem času in problemi države niso bistveno drugačni, kot so bili v času rimskega imperija. Zanimivo je, da je tudi socialistično pravo prevzelo nekatere rimsko pravne inštitute, kot je na primer sistem osebnega dohodka in plače. (Razliko med osebnim dohodkom in plačo smo pravniki v socializmu razlagali na podlagi rimskega prava; osebni dohodek temelji na dogovoru: »Delamo, da si delimo« (societas), plača pa temelji na pogodbi: »Delam, da mi plačaš« (contractus)). Občutek za skupno dobro je bil v rimskem pravu zelo razvit in ga je, dokaj neuspešno, zasledoval tudi socialistični sistem.
Kar zadeva delovanje države, pa se danes žal ponavlja enak modus poseganja po prisvajanju tujih ozemelj. Razmišljanja rimskih osvajanj so tudi danes prisotna in delujejo na enakem načelu; uničiti nasprotnika in za seboj pustiti puščavo in to razglasiti za »Pax romana«, danes pa se to imenuje Pax americana, Pax britanica in najnoveši Pax russicana idr.
Prav proučevanje rimskega prava v smislu družbenega sistema, utemeljenega na izhodiščih grških mislecev in zdravorazumskem dojemanja človeka, nam še danes sporoča, kako je človek bitje, ki je sposobno doseči vrhove plemenite človečnosti in največje dno nečlovečnosti v odnosu do sočloveka in narave.

Valentina Košič
Čudovito, na starost bi študirala pravo.

Janez Mohorič
Ja človek v odnosu do človeka bi morali tudi današnji pravniki vsaj poskušati razumeti do popolnosti, pa imamo občutek, da se današnji pravniki zelo malo posvečajo “človeku”- rimskemu pravu, vse preveč je posvečeno pridobivanju denarja, ne glede na krivice ki so bile storjene sočloveku, lep primer je ZFPP, ko je sistem izbrisal na desettisoče podjetnikov, in drugi izbrisancev – oseb, deviz LB, podrednih delničajev ITD, brez kakršnekoli občutka krivde, večina pravnikov – vrhunskih, je vedela, da je nekaj hudo narobe, pa je zaradi pridobitništva raje molčala, kaj pa je to takega, če se kaznuje nekaj tisoč nebogjlenih podjetnikov, saj nam nič ne morejo. Res odnos človek do človeka pa naj bo to “Rimsko ” pravo ali pa kakršnokoli drugo, bi moralo biti temelj, ne pa samo profit posameznega pravnika…Res bi bilo zanimiv podatek, koliko so zaslužili “pravniki” na račun izbrisanih podjetij…Po 24 letih je država končno zelo sramežljivo priznala da je bila leta 1999 z ZFPP storjena napaka, in določila neko odškodnino, pa še to priznanje je zavila v nek nerazumljiv zakon, nezmožen rešitve povračila škode, tako, da so izbrisani podjetniki ponovno kaznovani, res nam manjka temeljnega študija odnosa človek do sočloveka…

Pavao Hajdinjak
Hvala g.profesor za razumljivo razlago, ki omogoča razumevanje tudi nepravnikom…

Peter Hartman
Popolnoma se strinjam sp. profesor moj! RIMSKO PRAVO je temelj vseh medčloveških odnosov brez izjeme, seveda ob poznavanju zgodovine in razvoja medčloveških in odnosov na vseh sferah organiziranega smiselnega življenja. Je red, ki ureja vse odnose v času in prostoru, ki se pravzaprav niti ni v svojem bistvu veliko spremenil. Sprava in razumevanje v danosti. Le razumeti je potrebno,

Ivan Gabrovec
Qui sui iuris utilis, nemini facit iniuria.

Franjo Sarman
Izjemno ! Respekt

Majda Kotnik
Kako veličasten zapis in še posebej zaključek!

Jana Goriup
Škoda, spoštovani profesor, da tega predmeta niste predaval Vi. Marsikomu bi olajšal študijske težave in polepšal življenje. Kar sicer ste mnogim! S spoštovanjem in lepimi pozdravi.

pravo#

4. junij 2023

Ko poslušam naše poslance v Državnem zboru in politike nasploh, pogosto dvomim o tem, da smo jih izvolili, da delajo in skrbijo za naše skupno dobro. K sreči mi teh razprav na TV ni nujno poslušati, zlasti ne prerekanja o tem, kaj piše v poslovniku in kako ga eni kršijo, drugi pa se ga striktno držijo … Rešitev je preprosta, spremenim televizijski kanal in gledam kaj bolj zanimivega. Prepričan sem, da pri tem nisem edini.
Živimo v kulturi sovražnih komentarjev. Da je to res, je pokazala tudi naša predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki je v razgovoru s svetim očetom ugotovila, da si želita »kulturen dialog in kulturo dialoga«. Kar nekaj časa sta posvetila tej temi in je predsednica ugotovila, da bi ji sveti oče »lahko bil veliki vzor«.
Ne glede na to, ali gre za aktiviste, umetnike ali politike, je večina ljudi v javnosti pod stalnim drobnogledom. To samo po sebi ni nič slabega. Grdo pa postane, ko kritika postane nepomembna ali celo preraste v sovraštvo.
»Kako se naj obnašamo, če nas kritizirajo,« so me pogosto spraševali študentje.
Svetoval sem jim, naj se izogibajo tistih, ki grobo in vedno kritizirajo vse in vsakogar. Zlasti pa se je treba izogibati tistih, ki kritizirajo v nasprotju s temelji kulturnega obnašanja, kar pove več o napadalcu kot o napadenem. Splošno je znano, da kdor prizadene drugega, razkrije samo svoje lastne slabosti. Kritiku se ne sme prepustiti, da se nam preveč približa, da bi pri tem prizadel našo samozavest. Pogosto pomaga, da žaljivo kritiko glasno ponovimo ali objavimo in se ji poskušamo nasmejati kot absurdni izjavi.
V neki ameriški TV oddaji sem gledal, kako superzvezdniki berejo zlobne tvite o sebi in s tem pokažejo, kako je mogoče slabe besede razorožiti s humorjem.
Kritika je odsev velikega individualizma posameznika, ki je posledica prisilne kolektivizacije ljudi, v kateri je bil posameznik izgubljen, kot to poskuša v nekem prispevku razložiti Jaka Jarc:
»V Sloveniji smo iz ruralnega tipa socializacije, ki je, blago rečeno, intenzivna, pred slabim stoletjem prešli v kolektivni sistem, kjer je bil individuum pogosto pretirano zatrt, bodisi iz ideološko-političnih strateških ali pa praktičnih razlogov. Ob nastanku države Slovenije je nastopil odklon in reakcija na desetletja umetno vzdrževane kolektivizacije družbe, ta je potem počasi prerasel v totalni individualizem, ki smo mu priča danes. Individualizem, katerega simptom je tudi, da se mnogi posamezniki niti ne zavedajo, do kakšne mere so hočeš-nočeš vpeti v svoje socialno okolje«. (Jaka Jarc, Mnoge plati kulture in kulturnosti: https://www.godibodi.si/…/mnoge-plati-kulture-in…/).
Ne vem, ali je to tudi kaj povezano z našimi izbranimi oblastniki, ker so moje objave le utrinki mojega razmišljanja.

Rado Žic
Šime tako je! Kultura nan je unter hund!!

Lojzka Furlan
Podpis pod Vaš zapis…

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Šime. Odlična razlaga za vse sloje v družbi. Za ene pravijo, da tisti, ki molči, odgovori desetim. Za tiste, ki preveč kritizirajo, rekel bi da so to: Niska čela, koja smišljaju velika načela.

Inge Markoli
Odličen zapis, ko bi si ga naši izbrani poslanci prebrali, morda bi pa komu “klikerji” začeli delati drugače.

Vesna Pomlad
Vas zapis je kot vedno super!

Kukovec Zlatko
Poslanci bi morali narediti obvezni sprejemni izpit: E K Č P , USTAVA RS, PODPISANE VELJAVNE POGODBE (Pogodbe EU so zavezujoči dogovori med državami članicami EU, v katerih so opredeljena pravila za institucije EU, postopki odločanja ter odnosi med EU in državami članicami. Pogodba o EU, Pogodba o delovanju EU, Listina EU o temeljnih pravicah, …).

etika#

5. junij 2023

Jučer 4. lipnja 2023 nazočio sam Danima Antuna Mihanovića, u jednom od najljepših dvoraca u Hrvatskom Zagorju Mihanović u Tuheljskim Toplicama. Radi se o tradicionalnoj priredbi koja se održava u spomen Antuna Mihanovića hrvatskog pjesnika i autora hrvatske himne Lijepa naša.
Na jučerašnjem susretu u organizaciji TZ Biser Zagorja i Krapinsko zagorskog ogranka Društva hrvatskih književnika okupili su se književnici i pjesnici Hrvatskog Zagorja, koji su čitali svoje pjesme i prozne radove pretežno u kajkavskom dijalektu, što me podsjetilo na moje djetinjstvo.
U pozdravnom govoru sam čestitao organizatorima i izvođačima, zahvalio se na pozivu i izrazio oduševljenje nad kulturnim aktivnostima, sa kojima se susrećemo i u najmanjim mjestima tog pitomog hrvatskog kraja, a posebno zbog korištenja i očuvanja kajkavskog izričaja u bavljenju sa kulturnim dobrima.
Ovim putem se zahvaljujem zajedno sa suprugom organizatorima a posebno voditeljici poštovanoj gospođi Vlasti Medić i akademskom slikaru Stjepanu Đukić Pišta na pozivu i srdačnom prijemu, uživanju u slušanju pjesama i proznih tekstova članova Krapinsko zagorskog ogranka Društva hrvatskih književnika.

kultura#

8. junij 2023

Mariborski lokalni časopis zelo skrbno spremlja informacije o ovadbah, obtožnicah in pogosto poroča tudi iz sodnih obravnav, zlasti kadar gre za domnevna kazniva dejanja na področju podjetništva. Komentarji novinarjev o teh dokumentih policije, tožilstva, inšpekcijskih organov, tajnih služb, pa tudi anonimnih prijav, so vedno dopolnjeni z informacijami o negativnih lastnostih domnevnega obtoženca, boldano navedenega z imenom oziroma s poročili o domnevnih osebnih slabostih podjetnika. Novinarska obvestila praviloma obveščajo javnost o višini zagrožene kazni, s poudarkom na tistih najvišjih. Medijska poročila so napisana tako, kot da bo obdolženi zagotovo obsojen.
V zadnjem času pa časnik ne poroča o večjem številu postopkov, v katerih so podjetniki oziroma »kriminalci z belimi ovratniki« oproščeni obtožb, še manj pa kadar tožilstvo umika obtožnico.
Poskušal sem na vse mogoče načine, ki so dostopni javnosti, ugotoviti, koliko je bilo v zadnjih letih v sodnih postopkih oproščenih mariborskih podjetnikov ali pa je zoper njih tožilstvo umaknilo obtožnico. Osebno se mi zdi, nekateri pa so tudi prepričani, da se v Mariboru začenjajo kazenski postopki zaradi domnevnih kaznivih dejanj, da se zadovolji javnost in medije. (Osebno sem slišal v nekem primeru tudi opombo sodnice po izreku oprostilne sodbe, ko je omenila, da je bil kazenski postopek indiciran z medijskim poročanjem oziroma je imenovala konkretni časopis.) Mediji pa obsodijo človeka že prej, kot ga sodnik sploh spozna na predobravnavnem naroku.
Omenjenih podatkov o rezultatih postopkov organov pregona in sodstva ni ali pa niso dostopni javnosti, vendar menim, da ima javnost pravico izvedeti, koliko je vloženih ovadb, ki se niso spremenile v obtožnice, koliko obtožnic je umaknjenih? in koliko je izrečenih sodb z oprostitvijo. Sumarični podatki so objavljeni, vendar to ne zadošča, če želimo zvedeti, kakšno je stanje na področju podjetništva. Brez natančnih statističnih podatkov se zdi, zaradi medijskega poročanja, da je podjetništvo prežeto s kaznivimi dejanji in da so podjetniki preprosto nagnjeni h kriminalnemu ravnanju oziroma da so to ljudje, ki so brezsrčni zlasti do delavcev, izkoriščevalci oziroma preprosto storilci kaznivih dejanj pri opravljanju podjetniških storitev.
Če bi javnost vedela, da je več tisoč določb v podjetniški zakonodaji, ki opredeljujejo sankcije za različne kršitve, bi vedeli, da je to najbolj sankcionirano področje človeške dejavnosti. Kršitev vseh teh predpisov je posledica raznih zunanjih okoliščin in velikokrat podjetniki kršijo predpise v silobranu, ki ga pa zakonodajalec na tem področju ne pozna, kot na drugih področjih kaznivih dejanj, o čemer sem tudi objavljal prispevke v strokovni pravni reviji Pravni praksi. Vsaka tudi najmanjša kriza spreminja ali pa prisiljuje podjetnike, da se rešujejo tudi s kršitvijo predpisov, saj so predpisi izdelani za »idealne« situacije na trgu, vsi pa vemo, da podjetništvo prehaja iz ene v drugo krizo, če pa je krizno zatišje, pa si zakonodajalec izmišlja nenehne spremembe pogojev poslovanja. Oblastniki imajo posebno nagnjenje in veselje, da nadzorujejo in usmerjajo podjetništvo, čeprav malo vedo, kako podjetništvo v praksi deluje.
Pri tem ne gre samo za pravni vidik omenjenih postopkov za podjetništvo, ampak se s parcialnim in selektivnim oziroma tendencioznim medijskim obveščanjem ustvarja škodljiv negativen odnos do podjetništva, kar zlasti vpliva na mlade, da se ne odločajo za podjetništvo ali pa so, če so v podjetništvu že aktivni, vedno v strahu, ne pred obtožbami in sodnimi odločbami ampak pred medijskim poročanjem, ki je negativno in obsojanja vredno. Zaradi stanja negativne klime okoli podjetništva mnogi odhajajo iz naše sredine v tujino, kjer se čutijo svobodnejši pri opravljanju podjetništva, saj je svobodna gospodarska pobuda ustavni in človeški temelj podjetništva, ki ga v tujini bistveno bolj razumejo in spoštujejo kot pri nas, kjer smo cele generacije preživele, ne da bi sploh kdaj slišale za besedno zvezo svobodna gospodarska pobuda.
Menim, da bi bilo javnosti zanimivo, in posebej koristno za mlade generacije, prebrati poročilo državnih organov pregona in sodstva, ali je res podjetništvo področje, ki je bolj kot druga področja izpostavljeno izvrševanju kaznivih dejanj.
Prepričan sem, da je na tem področju bistveno manj kaznivih dejanj, v sorazmerju z drugimi področji človekove dejavnosti, in da ni res, da so podjetniki tisti, ki so visoko na lestvici storilcev kaznivih dejanj, kot se to zdi v javnosti zaradi medijskega selektivnega poročanja in zadržanosti pristojnih institucij, da ne poročajo o svojih uspehih in neuspehih.
Priznam, da se vedno veselim vsakega umika obtožnice in vsake oprostilne sodbe, ker je bistvo prava v obrambi posameznika pred oblastnimi organi, ne pa v kaznovanju posameznika s strani državnih organov. To bistvo prava je zapisano v temeljnem pravno civilizacijskem aktu »Magma carta libertatum« (Temeljna listina svoboščin) iz leta 1215, vendar se mnogi s tem še danes ne morejo sprijazniti …

Anton Mrvar
Moje mnenje je, da so pri nas problem sodbe, ki jih ni pa bi morale biti. V mislih imam nedotakljive storilce. Počnejo kar jih je volja pa se nič ne zgodi. Vsaka zaznana kršitev zakona, bi morala imeti epilog. Začne se s prekrški, nadaljuje s kaznivimi dejanji in tudi kršitvami ustave. Ugotavljam, da smo najbolj dosledni pri prekrških, zlasti takrat, ko nihče nima neposrednega stika s kršiteljem (fotoradar), ostalo pa je kakor je. Pa je čisto enostavno. Vsak člen, pristojen za izvedbo posamezne faze postopka je znan. Samo vprašati jih je treba zakaj tega dosledno ne počno. Kdo bi jih moral vprašati, je tudi več ali manj jasno.

Bojan Pravica
Odlično napisano

Claudija CH
Kot družba smo zelo destruktivni. Žal. Počasi bodo ostali samo še starejši. Umikajo se podjetja, odhajajo mladi… Vedno več in čedalje hitreje.

Marija Fortič
Čestitke za ta prispevek, upam da ga vsi preberejo.

Vera Kozmik Vodušek
Preberite Zapis na Topnews: “Pravnomočno oproščen in končno svoboden”. Vedno ko vidite, da nekoga obtožujejo, se spomnite, da stvari niso vedno takšne kot jih želijo prikazati. Eni to zmorejo dokazati, mnogi vmes obupajo in propadejo. Obtožbe so novica št.1, oprostitev vsi spregledajo.

pravo#

10. junij 2023

Zavarovalni zastopnik oziroma posrednik lahko obravnava bodočega zavarovanca kot fotograf, ki presoja človeka s trenutnega posnetka in zmožnosti plačila premije ali pa ga obravnava kot slikar, ki želi odkriti njegovo osebnost in njegove potrebe po zavarovalnem kritju.
Zavarovalni zastopniki oziroma posredniki so kot iskalci zlata, ki vedno postavljajo nove cestne table s puščico, kje so odkriti novi rudniki; v zadnjih dvajsetih letih so to veličastne palače zavarovalnic.
V zavarovalno poslovnem svetu je tudi zavarovalničarjem znana možnost uporabe znane univerzalne rešitve vseh moralnih pomislekov: kup denarja.

Janez Smerkolj
Dobro je, da imamo možnost izbrati najustreznejšo zavarovalnico. So kar precejšne razlike.

pravo#

11. junij 2023

Ob terorju dobrote, ki ga izvaja politika nad ljudmi, sledi teror normalnosti, katerega generirajo zavarovalnice s tem, da distanco normalnega posameznika do nevarnosti, ki ga ogrožajo, pogosto dvigajo na raven ekskomunikacije (izobčenja), če ogroženi posameznik zavrne zavarovalno ponudbo za sklenitev zavarovanja.

pravo#

13. junij 2023

V svojem poklicnem življenju sem se naučil predvsem ene stvari: samo znanje o pravu ni dovolj za »zdravljenje« spornih razmerij med ljudmi, čeprav je dovolj, da se izda sodba, s katero se reši sporno razmerje ali se določeno razmerje med ljudmi oblikuje kot pravno.
Verjetno je podobno tudi pri medicini, saj sama medicina tudi ne zadošča, da se ozdravi bolnega človeka. Da bi pravnik lahko odpravil družbeno «bolno razmerje« med ljudmi, je potrebno več znanja, kot piše v zakonu kot volji oblastnikov; v STRANKI pravnega razmerja je treba prepoznati človeka in njegovo osebnost.
Enako je pri medicini; razen zdravil za konkretno ugotovljeno diagnozo bolezni je potrebno poznati psihološke značilnosti človeka in verjetno tudi pogoje, v katerih živi.
Pravniki ne smemo v vsako človeško razmerje, ki odstopa od običajnega, posegati izključno s pravom, podobno kot zdravnik ne more vsake posebnosti pri človeku označiti za bolezen.
Za medicino ne vem, za pravo pa mi je znano, da v času študija pravniki ne dobimo teh dodatnih znanj, ki bi presegala tisto stopnjo usposobljenosti, ki se zahteva za rešitev pravnega spora z izdajo sodbe. S sodbo, ki ni personalizirana, če uporabim ta pojem iz medicine, se samo sporno razmerje v človeškem pomenu razumevanja še poglobi ali pa se povzročijo dodatni spori, enako kot pri zdravljenju bolnika, če se ga ne zdravi po konceptu personalizirane medicine, ki temelji na spoznanju, da se pacienti, kljub enaki diagnozi in enaki zdravstveni obravnavi, različno odzovejo na samo zdravljenje.
Pri obeh poklicih personalizacijo razumemo tudi kot korelacijo odnosa med zdravnikom in pacientom oziroma med pravnikom in stranko na bolj osebni ravni.
Medicina je prišla do tega spoznanja in se zdravljenje opravlja v skladu s personaliziranim konceptom zdravljenja, medtem ko pravniki tovrstno vprašanje rešujemo le z malo znano individualizacijo pri izrekanju kazni za kazniva dejanja, ob uporabi olajševalnih oziroma oteževalnih okoliščin, ki pa jih sodišča po diskrecijski oceni upoštevajo po lastni izbiri.
Kot olajševalne okoliščine se v praksi štejejo okoliščine ob kaznivem dejanju, prejšnje življenje obtoženca, obnašanje po dejanju, višina škode idr., kar sodišča navajajo v svojih obrazložitvah, prevzetih iz splošnih podatkov o obtožencu, oziroma kar pove obtoženec v svojih generalijah.
Sodišča se pri tem večinoma ne poglabljajo v podrobnejše ugotavljanje osebnih stanj obtoženca in je mogoče zaznati tudi rutinsko navajanje splošnih okoliščin, kot so nekaznovanost, skrb za družino, socialne razmere in podobno. Podrobnejših analiz o tem, kako olajševalne oziroma oteževalne okoliščine dejansko vplivajo na višino kazni, ni. Pri drugih pravnih razmerjih omenjene okoliščine ne igrajo pomembne vloge, čeprav bi to bilo nujno, če želimo v medčloveških pravnih razmerjih več pravičnosti, ki vedno upošteva tudi posebnosti pri posameznem človeku.

Barbara Bračič
Kot upokojena učiteljica na srednji šoli bi dodala: tudi v šoli je potrebna personalizacija dijakov. 34 jih je v razredu, 34 različnih! Vsak ima svoje sposobnosti, ki so še kako pomembne za njegovo uspešnost. Dobro jih je spoznati in upoštevati!

Rado Žic
Lipo objašnjeno!

Tomaž Štebe
Ozko razsojanje v okvirjih omejenih določb vodi do parafnih razsojanj in obrazložitev. Zanimivo, da je iz takega okvirjanja izšlo ECJ v nekaj primerih. Sicer pa je naše sodstvo še zelo daleč od česa takega. Ali GB oz. tudi USA sodstva.
Berem knjigo M. Avbelj “Nepravna država”o sramotnem in interesnem razsojanju v zrežirani aferi Patria, ki je uspešno realizirala nepoštene volitve DZ2008 – brez posledic za realizatorje v SLO, kaj šele za povrnitev oškodovanj prizadetih zaradi vplivanja na glasovanje oz. na volilni izid. V GB v takem primeru, do pravnomočnosti, predstavijo glasovanje. Primer v Nemčiji, v glasilu niso objavili prispevka konkurenta, pa je sodišče nemudoma razsodilo, da se volitve ponovijo.

pravo#

18. junij 2023

Srednjeveški ideal monarhistične, aristokratske in demokratske vladavine v družbi se izvaja tudi danes;
monarhistične vladavine so nosilke politične stranke in njihovi večni voditelji;
aristokracijo predstavljajo banke in zavarovalnice; demokracija pa je odvisna prav od institucij, ki jih upravljajo politiki ob svetovanju pravnikov, ki so že v času študija impregnirani a priori do nekaterih pojavov, ki bi naj osrečevali občane.

Tone Potonik
Kratko in jasno vse povedano za tiste, ki imajo posluh, da razumejo melodijo,ki je v bistvu requiem…., vrednot, kam pluje človeštvo. Čemu smo priča, vse zavito v lep celofan, spodaj pa gnila vsebina.

Alojzij Kolenc
Tone, imaš prav. Koncuje se neka civilizacija, tako je bilo že večkrat v tisočletjih, to nas uči zgodovina.
Če bomo premagali zlo je dobro, če zmagajo gosopodarji sveta, bo verjetno konec človeka…
Jaz sem OPTIMIST! lp Šime in Tone…

Andreja Brezovnik
Mar ni vsak posameznik tisti, kateri odgovarja in je odgovoren za svoje odločitve? Odločitve pa moramo dojemati kot dejanja, saj z njimi usmerjamo tok dogodkov. Tako so se narodi sami odločali koga bodo podprli. Mi kot nosilci preteklih odločitev vsakega posameznika smo odgovorni za izbiro boljšega danes. Ta nazor nam velikokrat predstavlja tudi profesor Šime Ivanjko. Vsak vzrok ima svoj rezultat in posameznik je v svojem življenju odgovoren to tudi prepoznati.

pravo#

29. junij 2023

Sodobni človek se v današnjem nemirnem svetu, ki je popolnoma kaotično nepredvidljiv, težko počuti srečnega ob vseh naravnih nesrečah in tragičnih človeških usodah, s katerimi se srečuje vsak dan v svoji dnevni sobi pred televizorjem in pri prebiranju tiskanih medijev. Ob vsem tem pa nas tudi navdušujejo posamezni delčki iz življenja v televizijskih prizorih, ki nam pokažejo veličino človeka, ko se le-ta bori za svoje življenje, sočloveka, naravo, žival in življenje nasploh.
Podzavestno čutimo, da si ne zaslužimo, da se počutimo dobro oziroma srečne, če drugi trpijo. Čutimo potrebo po samokaznovanju zaradi naše nevrednosti in napak, ki jih delamo v življenju. Ta občutek nevrednosti človeka je prisoten v najstarejši biblijski pripovedi o Adamu in Evi, ko prevarantska kača zapelje Adama in Evo, praroditelja vseh človeških bitij, da okusita prepovedan sad. Njun prvi človeški prestopek je zaznamoval večno značajsko šibkost naše vrste, da se boleče zavedamo lastnih napak. Biblijsko srečanje človeka in kače pomeni večno in povsem naravno prepletanje reda in kaosa v svetu – svetle in temne strani v življenju oziroma jin-janga v tradicionalnih vzhodnjaških filozofijah. Nobeno ne more obstajati brez drugega. Skrivnost te harmonije je iskanje zdravega ravnovesja med svetlobo in temo, med dobrim in slabim.
To dvojnost čutimo tudi v sebi, saj se vsakodnevno srečujemo s kaosom in temnimi stranmi lastnega življenja, v prizadevanju da bi bili popolni, in pogosto poskušamo to napačno nadomestiti s pretirano urejenostjo ali pa z nesprejemljivo razuzdanostjo oziroma otroško nezainteresiranostjo, kar pa nima smisla, saj s tem te dvojnosti ni mogoče premagati.
Mogoče se ji je le izogniti, tako da o sebi razmišljamo kot o nekom, ki mu lahko pomagamo, s tem da naredimo tisto, kar je po premisleku za nas in za druge objektivno najboljše, ne da bi se tega preveč veselili oziroma da bi nas to bremenilo.
Ta naravna dvojnost je bila vedno prisotna v človeku in zato ne smemo dati prevelike teže nobeni strani.

Milan Robič
kako si pomagati pri iskanju smisla/reda/miru naravno? Z naukom Gnothi seauton. In kako oblikovati značajski trikotnik ‘jaz’ oziroma osebnost z umetno inteligenco? Primer smeri je ravnokar objavljen na Linkedinu https://www.maxp.io/

Lučka Laure
Od Adama in Eve dalje je na svetu bilo vedno enako. Ne glede na to, katero časovno obdobje začnemo analizirati, pridemo do istih ugotovitev. Svet se vrti po načelu jing-jang. Jaz osebno menim, da je razlika le v tem, da imamo danes tehnologijo ki nam omogoča videti in vedeti skoraj vse, kar se dogaja kjerkoli po svetu. Vidim pa eno veliko kvalitetno razliko v dogajanju na tem planetu, sočutje in empatija do sočloveka. Ker je človek dosegel tako visoko razvojno stopnjo, da ne razmišlja več samo o preživetju, se je lahko razvila empatija in sočutje. Četudi je na svetu še veliko hudo kritičnih razmer, ki so posledica ekonomske revščine, se generalno gledano, svet vrti v pravo smer. Dobro prevladuje in dobro izpodriva vse slabo. Dobro vedno zmaga. Zato ni nobene potrebe, da bi se morala počutiti nelagodno. Ni dobro nase prevzemati vse tuje slabosti in zablode, še posebej ko razmišljamo zelo globalno.

Kukovec Zlatko
Za KAOS je kriva “antična demokracija”, NAJVEČJA PREVARA V NOVEJŠI ZGODOVINI: IZENAČITI CIVILIZIRANEGA IN NECIVILIZIRANEGA,VISOKO IZOBRAŽENEGA IN NEIZOBRAŽENEGA, DELOVNEGA IN PARAZITA (velika večina), … pripelje do samouničenja družbe, bega mladih visoko izobraženih, prepolovitve natalitete, cca 40 tisoč revnih otrok, cca 300 tisoč revnih državljanov, … POZNATE?
Ustava RS 43. člen
(VOLILNA PRAVICA)
Volilna pravica je splošna in ENAKA.
Vsak državljan, ki je dopolnil 18 LET (NEIZOBRAŽEN, BREZ DELOVNE DOBE, REFERENC, ZDRAVE PAMETI, …. MAMA-HOTEL, ….), ima pravico VOLITI in BITI VOLJEN. (TUDI KRIMINALCI, PEDOFILI, …! To je največja PREVARA v novejši zgodovini, Demokracije NI V NUKLEARKAH, PRI KIRURGIH V BOLNIŠNICAH, …… LETALIH, LADJAH, INŠTITUTIH, ………………………………………………………… Delavci delamo po SVETOVNIH NORMAH in STANDARDIH, … v ENORMNEM Parlamentu (SLO : DE = 5 : 1 na prebivalca) PA NAM PIŠEJO “ZAKONE” (30-LETNO ODKRIVANJE MOKRE VODE) ZA ENORMNE DENARCE IN ENORMNA ZUNANJA POSOJILA. Po osamosvojitvi Slovenija je bila dolžna borih 1,75 MILIJARD AMERIŠKIH DOLARJEV, DANES PA xxxxxxxx!!!!!

etika#

1. maj 2023

V 90-ih letih preteklega stoletja sem bil za slovenske medije »persona non grata« in so se mediji z menoj veliko ukvarjali v smislu objavljanja podatkov, za katere naj bi bila javnost »zainteresirana«. Takrat sem uspešno vodil večje število sodnih sporov z mediji in tudi s slovensko obveščevalno službo. V tistem obdobju za medije ni bilo nobenih omejitev, da objavljajo (z odebeljenim tiskom) neresnične in obtožujoče insinuacije o osebah, ki jim niso bile «všeč«, kar koli že naj to pomeni.
Pred dnevi so me bralci opozorili, da je v znanem mariborskem mediju objavljena informacija o nezadovoljstvu medijev, ker so ljubljansko, kranjsko in koprsko sodišče sprejela začasne odredbe, da morajo mediji iz objavljenih prispevkov umakniti ime obtoženega kmeta, ki je bil obtožen ogrožanja in uničevanja okolja. V objavljenem članku z naslovom »Sodniki kot cenzorji medijskega poročanja« mariborski medij poroča o presenečenju nad omenjeno odredbo okrajnih sodišč, da ne smejo objavljati imena obtoženega, čeprav so sodne razprave javne. (Zanimivo je, da je izdajo omenjenih odredb sprožila »zdrava kmečka pamet«, ne pa številni prizadeti podjetniki, izobraženci in drugi, ki so se doslej tudi že znašli v podobni situaciji.)
Ta članek me je spomnil na temeljno idejo, na podlagi katere sem leta 1998 ustanovil prvo Društvo za medijsko kulturo, ki še danes deluje v okviru mladih nadobudnih mariborskih pravnikov pod predsedstvom dr. Jana Stajnka, profesorja na Pravni fakulteti v Mariboru. Namen ustanovitve omenjenega društva so bila prizadevanja, da se omeji takrat neomejena svoboda medijev, da objavljajo imena domnevno ovadenih in obtoženih oseb, zlasti v podjetništvu.
O tej problematiki, zlasti objavljanja imen s poudarjenim tiskom v tiskanem mediju, sem večkrat pisal tudi na družbenem omrežju.
Priznam, da sem zelo zadovoljen z ukrepanjem omenjenih okrajnih sodišč in sem tudi prepričan, da bo ustavno sodišče, ki bo tudi obravnavalo dotično problematiko, zavzelo stališče, kako v bodoče varovati posameznike pred nepotrebnim medijskim izpostavljanjem, s katerim so pogosto obsojeni na težjo kazen, kot jih izreka sodišče. To zlasti velja za posameznike, ki so v sodnih postopkih spoznani za nedolžne, ali pa sploh nikoli niso bili predmet sodnih postopkov, medijske objave pa so temeljile na nepreverjenih govoricah, kot je bil moj primer.
V članku omenjenega tiskanega medija se poudarja, da so razprave na sodišču javne, kar ni sporno, vendar avtorica članka ne loči pravice posameznika, da prisostvuje javni razpravi na sodišču, od prisotnosti novinarja, ki izrablja svojo prisotnost, da praktično javnosti posreduje obtožbo in tudi doda svoje, praviloma negativno mnenje in posameznika izkorišča kot sredstvo za svoj zaslužek.
Sklicevanje na pravico in dolžnost medijev, da so poklicani seznanjati javnost, ni sporno, vendar pri tem mediji nikoli ne vprašajo javnosti, o čem želi biti obveščena. Bodimo iskreni, mediji primarno objavljajo to, kar se na trgu boljše prodaja, pri čemer se zavedajo, da se informacije o domnevnih napakah in slabosti drugih, ter poseg v njihovo zasebnost, prodajo kot »vroče žemljice«.
Mediji se sklicujejo na obstoj javnega interesa za njihove objave, v temelju pa v svojih objavah zasledujejo interese, škodljive in nesprejemljive z vidika človeške zvedavosti javnosti, in je prav, da se posameznika varuje pred vsiljivo brezmejno zvedavostjo družbenega okolja za posameznika.

Mojca Petek
Skode ki je bila storjena za druzinsko podjetje se ne da nikoli vec sanirati. Zal. Imate prav. Obstaja pa se nekaj…..KARMA.

Janez Mohorič
Se vsi odgovorni tako medijev kot pravosodja sploh zavedajo koliko izbrisanim podjetnikom je bila storjena krivica, bili so obsojeni brez kakršnekoli možnosti da bi se branili, ja res nam manjka še veliko do predvsem človeškega odnosa do sočloveka, ali kot je rekla predsednica DZ na proslavi, da je človek svoboden šele takrat ko v drugem človeku vidi predvsem človeka… Tako Vam prof. kot nam nihče nikoli ne bo mogel poravnati škode nastale zaradi nekih egoističnih ciljev posameznikov, žal so to bili “vrhunski intelektualci”.

Peter Srpčič
Bravo Šime Ivanjko , to podrocje je resnična rak rana sodobne družbe, saj pravica govora in pravica družbe o obveščenosti nista absolutni in na tem gnojišču potem vzniknejo gniloživke, ki jih je v našem prostoru preveč, ene so postale prav sinonim za to, da se uporabijo, če se želi koga oblatit in skurit s požarom javnega linča brez podlage in razloga….

Marija Fortič
Zakaj potem na vseh sodbah, Sodba v imenu ljudstva, če ljudstvo ne sme vedeti koga obsojajo in zakaj?
Jaz sem tudi ljudstvo in obsojajo nekoga tudi v mojem imenu? Pa kdo so ti sodniki in kakšna pravna država je to.
Kaj ti pravniki, sodniki, tožilci mislijo da smo vsi v tej drzavi sami idioti?
Ali pa smo, da jim vse to dovolimo?

Simon Savski
Tale zadnji stavek, ki ste ga zapisali res zadane v bistvo. Razumem objave o osebah, ki so javnosti znane, tudi o politikih in funkcionarjih saj si vecinoma celo sama zeli objave. Tezave sem imel ze z poimensko objavo plac policistov. Neka zdrava sorazmernost bi morala biti tudi pri vrsti objave, saj ni vseeno ali objaviš vsakdanje novice ali pa nekaj kar posameznika spravi v hudo sramoto

Kukovec Zlatko
Pri nas se vedno vlada cenzura. Poznate kaksnega “necenzuriranega” medija in novinarja? Mi smo se vedno v “enopartijskem” sistemu!

pravo#