Moja mati – tiha svetnica doma

Ko danes mislim na svojo mater, ne morem mimo občutka, da sem živel ob ženi, ki je nosila v sebi nekaj svetega. Bila je preprosta, močna v svoji tišini in nepremagljiva v veri. Vzgojila je sedem otrok – sedem duš, ki jih je zaupala Bogu, a jih je skrbno spremljala z neizmerno materinsko ljubeznijo.

Njen vsakdan je bil prežet z molitvijo, delom in s skrbjo. Roke so bile vedno zaposlene, a srce je bilo vedno pri Bogu. V vsaki bolečini je najprej sklenila roke in šepetala: »Gospod, daj mi moč, da prenesem.«

Najhujša preizkušnja je prišla, ko je izgubila svojega četrtega otroka – dečka, ki je umrl star komaj 5 let. Takrat je jokala tiho. Jokala je v kuhinji, pri postelji, pred podobo Marije. A nikoli ni obupala. Rekla je: »Bog mi ga je dal in Bog ga je vzel. Naj bo Njegova volja.« Te besede so bile zanjo kot sidro v nevihti – ne iz resignacije, ampak iz trdne vere, da življenje ne mine, temveč preide.

Od tistega dne je v njenem pogledu živela žalost, ki pa je bila prežeta z upanjem na srečanje v večnosti. Za vsakega od nas je še močneje molila. Vedela je, da otroci niso njena last ampak Božji dar – in prav zato je ljubila z nepopisno ponižnostjo. Vem, da je vse življenje nosila v srcu rano, a tudi vero, da jo bo tam nekje – v hiši Očeta – spet srečal njen mali sin. In to upanje je dajalo smisel tudi njenim solzam.

Danes, ko je ni več med nami, verjamem, da je blizu Bogu, ob svojem otroku. In ko molim zanjo, jo prosim, naj še naprej moli za nas, kot je to delala vse življenje.

Moja mati ni imela materialnega bogastva, ni pisala knjig, ni nastopala v javnosti. A njeno življenje je bilo evangelij v dejanju – tih, močan in svet. V naših srcih živi kot svetnica vsakdana. In njena vera – kot dediščina, ki je močnejša od smrti.

Mati sedmero otrok

Moja mati je bila srce naše družine – tih, a močan steber, ki je kljuboval vsakemu viharju. Rodila in vzgajala nas je sedem, vsakega z enako mero ljubezni, skrbnosti in topline. Njen vsakdan je bil prepleten s skrbmi in utrujenostjo, a tudi s smehom, pesmijo in nežnimi dotiki, ki so nam dajali občutek varnosti.

Najbolj pa jo je zaznamovala izguba – bolečina, ki je nikoli ni povsem zapustila. Moj starejši brat Blažek je umrl star komaj 5 let, in tisti trenutek se je v njej nekaj spremenilo. Njene oči, prej polne življenja, so dobile senco žalosti. A kljub temu nas ni nikoli zapustila – bila je ob nas, trdnejša kot prej, čeprav zlomljena od znotraj.

Nikoli ni veliko govorila o tem, a njena tišina je bila glasnejša od besed. Po izgubi otroka  je še bolj skrbela za nas ostale – kot bi hotela s svojo ljubeznijo obvarovati vsak naš dih, vsak korak. Njena bolečina je postala del naše družine, tiha spremljevalka večerov in praznikov, ko je na mizi vedno ostal še en krožnik več.

Mama je bila nežna in odločna, mehka v besedah, a neomajna v ljubezni. Njena žalost nas ni oddaljila, ampak nas je povezala – naučila nas je, kako dragoceno je življenje, kako pomembni smo drug drugemu.

Danes vem, da je njena bolečina bila izraz neizmerne ljubezni – in prav ta ljubezen nas še vedno drži skupaj, tudi zdaj, ko nje več ni.

Pisanje spominov je zanimiva in dragocena izkušnja. Skozi porumenele zapise se v starosti pogosto vračamo k prijetnim trenutkom, ki nas spremljajo skozi življenje. Povsem drugače pa je, ko beremo spomine drugih – zlasti kadar ti pišejo o nas samih. Takrat se zgodba, ki smo jo živeli, pokaže v novi, pogosto nepričakovani luči.

Pred leti sem na družbenem omrežju opisal dogodek iz sedemdesetih let preteklega stoletja, ko je v mojo pisarno, v času mojega mandata kot direktorja Višje pravne šole, prišel študent (danes odvetnik v Mariboru). Prinesel je šopek rož in steklenico vina ter navdušeno povedal, da je prav tisti dan diplomiral. Izrazil je željo, da prav jaz podpišem njegovo diplomo. Dogodek se mi je zdel prijeten in nič nenavadnega ni nakazovalo na to, kaj bo sledilo. Manj prijetno je bilo spoznanje, da je isti študent le štirinajst dni pozneje obiskoval mojo taščo in sosede ter jih zasliševal o tem, kakšen človek sem in kakšen sosed naj bi bil.

Šele včeraj, 2. 12. 2025, sem v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani dokončno razumel ozadje tega dogodka. Izkaže se, da je bil njegov obisk povezan z začetkom intenzivnega spremljanja mojega poklicnega in osebnega življenja s strani služb državne varnosti. To spremljanje se ni končalo z osamosvojitvijo Republike Slovenije, temveč se je nadaljevalo še nekaj let po njej – o tem pa bom podrobneje pisal drugič.

Včeraj sem imel v Ljubljani nekaj prostega časa in sem se — po predhodni najavi — odločil obiskati Arhiv Republike Slovenije. Želel sem vpogledati v svoj spis nekdanje Uprave službe državne varnosti (USDV) in njenih predhodnic. S pomočjo izjemno prijaznih zaposlenih sem izvedel, da je bila v letu 1975 zame odprta osebna mapa z oznako 14340. Iz originalne evidence, dostopne na spletni strani Arhiva (2871_401_579_1.pdf), je razvidno, da je moj dosje obsegal 139 strani, ki pa so bile v času družbeno-političnih sprememb uničene.

Kljub uničenju glavnega dosjeja so uslužbenci Arhiva med drugim gradivom našli nekaj zanimivih posrednih sledi, kjer se moje ime pojavlja izven osnovne mape. Tako je bil v arhivu najden zapis, povezan s pripravo geselskega članka za nastajajočo Enciklopedijo Slovenije. V njem je navedeno, da kot “idejni nasprotnik tedanje ureditve” ne morem biti uvrščen v enciklopedijo.

To pomeni, da o tem, kdo sme biti vpisan med vidnejše osebnosti slovenske družbe, niso odločali uredniki na podlagi strokovnih meril, temveč politične tajne službe. To je eden najjasnejših pokazateljev, kako globoko je aparat nadzora segal v kulturne, izobraževalne in znanstvene ustanove. Navodilo, da se moje ime ne sme pojaviti v enciklopediji, ni le administrativna opomba. Je dokaz mehanizma, ki je segal v kulturne institucije, medije in izobraževalne ustanove ter spreminjal ali celo brisal podobo nekaterih posameznikov v javnosti.

Obdobje, na katerega se nanaša ta dokument, je bilo čas, ko je bilo življenje v Sloveniji in širše v Jugoslaviji prežeto z večplastnim nadzorom državnih institucij, zlasti služb državne varnosti. Sistem je navzven poudarjal socialistično enotnost in družbeno harmonijo, v resnici pa je temeljil na stalnem spremljanju posameznikov, ki so bili — velikokrat povsem arbitrarno — označeni kot politično neprimerni, preveč samostojni, kritični ali enostavno “nepredvidljivi”.

Objava tega dokumenta na moji spletni strani misliprofesorja.si in v mojih spominih ni namenjena obtoževanju, temveč razumevanju. Gre za osebno pričevanje o tem, kaj je pomenilo živeti v obdobju, v katerem posameznik ni poznal razlogov, zaradi katerih je bil spremljan ali omejevan. To je del zgodovine, ki jo želim ohraniti tudi zato, da bodo prihodnje generacije lažje razumele duh časa in njegov vpliv na življenja posameznikov.

Ko se danes oziramo nazaj, postajajo takšni dokumenti dragoceni zato, ker omogočajo rekonstrukcijo zgodovine, ki bi bila zaradi uničenja mnogih dosjejev sicer izgubljena. Razkrivajo, kako subtilni, a hkrati odločilni, so bili posegi v življenje številnih ljudi — posegi, ki so vplivali na njihovo javno prisotnost, strokovno vidnost, založniško dostopnost in osebni razvoj.

Z objavo tega dokumenta želim poudariti dva vidika: prvič, zgodovinsko okolje, ki je takšne prakse omogočalo, in drugič, osebno izkušnjo človeka, ki je bil obravnavan skozi prizmo nadzora namesto strokovne vrednosti ali ustvarjalnosti. Ta drobec ni le birokratski papir, temveč ogledalo časa, ki ga lahko razumemo le z odprtimi arhivi, z osebnimi pričevanji in s pogumom, da o tem spregovorimo.

Očetovo premišljevanje

Oče ni nikoli govoril o dogodkih na zaročni dan. Verjetno je razmišljal o obljubi poroke, upanju, da bo zaročenka ozdravela brez posledic obstrelitve, o prihodnosti, ki si jo je slikal v večerih ob pričakovanju vesti o zdravstvenem stanju obstreljene zaročenke. Ne vem, ali ji je ob zaroki nataknil prstan na njeno roko. Dan, ko bi se iz “jaz” in “ti” spremenila v “midva«, je bil odložen.

Misel na to, ali bo zaročenka pripadala njemu, mu ni dala miru. Verjetno je slišal  govorice v vasi, da so jo videli s sosedom, da so se njune poti križale pogosteje, kot bi si sam želel. Poskušal si je dopovedati, da so to le prazne vaške besede, zavistne govorice, ki nimajo teže. A v njem je rasel nemir.

Kaj storiti? Pustiti, da pozabi na obred zaroke in da se pretvarja, da zaroke ni bilo in da obljuba poroke ni bila dana? Ali pa jo vprašati naravnost, če še vedno stoji za besedami, ki mu jih je šepetala, ko sta se prvič sprehodila do potoka? Srce ga je bolelo že ob misli, da bi odgovor lahko bil drugačen od tistega, ki si ga je želel slišati.

Zavedal se je, da zaročitev ni le prstan, ni le dogodek – je vez med dvema srcema, ki ju ne more držati skupaj ne cerkev, ne papir, če se eno izmed njiju že nagiba drugam. V sebi je vedel, da mora izvedeti resnico, preden je zavezal svoje življenje obljubi, ki mogoče ni več živa. Prepričan je bil, da ne bo ravnal, kakor od njega pričakujejo drugi. Odločen je bil, da bo ravnal tako, kot mu veleva srce.

Po pogovoru z zaročenko ni več imel nobenih dvomov, nobenih vprašanj – bila je le ena misel: ob njej moram ostati. Prstan, ki sem ga skril v predal, ni bil več simbol dvoma, temveč obljuba, ki jo moram izpolniti, ko bo spet lahko stopila na prag svoje hiše.

V mislih je videl njen bled obraz, stisnjene ustnice in oči, ki so kljub bolečini iskale življenje. Čutil je, da zdaj ne gre več za praznovanje, običaje ali družinske dogovore. Gre za človečnost, za zvestobo, ki se pokaže prav v trenutkih, ko je najtežje.

V sebi je sprejel odločitev: ko ozdravi, jo bo vzel za ženo. Ne zato, ker tako veleva dogovor, temveč zato, ker je vedel, da jo ljubi, da življenje po takšni preizkušnji ne sme ostati prazno. Zavedel se je, da bodo rane ostale, brazgotine tudi, vendar bosta stopila v zakon z resnico in zavedanjem, da sta preživela nekaj, kar bi lahko oba izgubila.

O preteklosti ni več razmišljal … zanimala ga je le še bodočnost.

Poročila sta se leta 1919 in leta 1921 je mati rodila sina prvenca. Do leta 1943 je rodila še štiri sinove ter dve hčerki. Jaz sem bil rojen leta 1940, kot predzadnji otrok, in nato leta 1943 še mlajša sestra Marija, kot zadnja od otrok, edina, ki sva danes še živa.

Včasih se mi zdi, da je naš čas poln ljudi, ki imajo probleme. Tako vsaj govorimo: “imam problem s spanjem,” “imam problem s koleni,” “imamo problem s starostjo.” Zveni razumno, skoraj strokovno. A v resnici s tem stavkom nekaj izgubljamo.

Ko rečem “imam problem”, se postavim ob stran svojega življenja. Postanem nekdo, ki ga je treba analizirati, popraviti, nadzorovati. Kot da bi lahko samemu sebi ušel, če o sebi govorim v tretji osebi. Toda življenje se ne da popravljati.

Lahko ga le sprejmem, kot nekaj, kar se dogaja – zdaj, tukaj, z menoj. Viktor Frankl nas opozarja, da se človek odtuji od samega sebe, kadar trpljenje poimenuje kot problem, namesto da bi ga doživel. Ko rečem “sem bolan”, priznam svojo ranljivost, svojo človeškost. Ko pa rečem “imam problem z zdravjem”, se odmaknem. Zveni varno, a tudi manj resnično.

Podobno govorimo o starosti. Namesto da bi preprosto rekli “stari smo”, raje rečemo “imamo problem s starostjo.” Kot da je starost tujec, ki nas je ujel, nekaj, kar moramo premagati. A starost ni problem. Je življenje, ki se nadaljuje – počasneje, mehkeje, a z enako željo, da ga razumemo in sprejmemo. Morda bi bilo bolj pošteno, da nehamo “imeti težave” in začnemo preprosto biti. Biti stari. Biti utrujeni. Biti živi.

Ko neham govoriti, da imam problem, se nekaj premakne. Nenadoma nisem več lastnik svojih težav, ampak človek, ki jih doživlja. In to je, mislim, vse, kar življenje od nas pričakuje: da ga živimo, ne da ga rešujemo.

1. Štipendija, ki je bila tedaj skoraj nedosegljiva

V začetku sedemdesetih let je bilo v Sloveniji skoraj nemogoče pridobiti štipendijo za študij v tujini, še posebej za študente iz drugih jugoslovanskih republik, ki so študirali pri nas. Kot študent ob delu sem redno kandidiral na razpisih, vendar sem bil vedno zavrnjen.

Ker sem kot mlad pravnik pisal strokovne članke za zagrebški zavarovalniški časopis Osiguranje, je urednik stopil v stik z direktorjem Inštituta za zavarovalništvo pri Pravni fakuteti Univerze v Hmburgu (Versicherungsrecht, LL.M.- Fakultät für Rechtswissenschaft) in ga povprašal o možnostih štipendiranja. Njegovo osebno posredovanje pa mi je odprlo pot do štipendije Deutscher Akademischer Austauschdienst (Deutscher Akademischer Austauschdienst (DAAD), (Nemška služba za akademsko izmenjavo).

Popolnoma nepričakovano sem prejel enoletno nemško štipendijo za pripravo doktorske disertacije s področja zavarovalništva — področja, ki ni bilo politično občutljivo. To je bilo moje edino življenjsko obdobje, ko sem samo študiral, brez rednega dela. Kakšna redkost in sreča je to bila, lahko razumejo le tisti, ki so takrat študirali ob delu.

2. Naključno povabilo, ki je postalo del zgodovine slovenščine

Oktobra 1972 sem v Hamburgu prvič stopil na Filozofsko fakulteto, kjer so poučevali srbohrvaščino. Profesorica iz Srbije me je povabila, da študentom predstavim razlike med slovenščino, hrvaščino in srbščino. Predavanja se je udeležilo tudi vodstvo slavističnega oddelka, ki me je po koncu presenetilo s predlogom, naj v študijski program uvedem predmet Slovenski jezik — prvič v zgodovini te fakultete.

Sprva sem predlaganje odklanjal, dokler niso mimogrede omenili mesečnega honorarja 800 nemških mark. Ob moji štipendiji 400 mark so se stvari hipoma postavile drugače — in postal sem predavatelj slovenščine.

3. Domača “jezikovna delavnica” in žena kot soavtorica

Ker učbenikov za slovenščino na univerzitetni ravni ni bilo, sva jih z ženo ustvarjala dobesedno doma: fotokopije, lastni zapiski, priredbe in prevodi iz srbskih učbenikov. Včasih sva za priprave porabila več ur, kot sem jih sam pozneje za predavanje študentom.

4. Predavanja, ki so mi odprla oči

Študenti, večinoma slavisti, so bili radovedni, iskreni in dejavni. Spomnim se študentke, ki me je med prvim predavanjem prekinila: »Moja babica tako ne govori!« Kasneje sem izvedel, da je bila Slovakinja. Zanimala jih je tudi misel, da se knjižna slovenščina nikjer ne govori povsem tako, kot je predpisana. Menim, da sem to takrat prebral pri Toporišiću, a danes ne morem več z gotovostjo trditi.

5. Zadnje plačilo, pismo in začetek neprijetnega poglavja

Ker sem moral jeseni 1973 zaradi izteka štipendije zapustiti Hamburg, je bilo moje zadnje plačilo nakazano na hranilno knjižico, ki je ostala pri prijateljski družini. Gospa mi je ob Božiču poslala pismo z voščilnico in sporočilom, da je na knjižici približno 1200 mark.

Pismo pa je kasneje postalo srčika nesporazuma, ki me je zaznamoval za več let — čeprav mi na Maistrovi 2 v Mariboru nikoli niso priznali, da je pismo prebrala tajna služba.

6. SDV, “angeli varuhi” in ritual zaslišanj

Približno mesec dni po prejemu pisma sem bil poklican na SDV (Službo državne varnosti), naslednico UDBE. Najprej so me spraševali, ali imam denar v tujini, kar je bilo takrat kaznivo dejanje. Na prvem razgovoru se nisem spomnil na hranilno knjižico, zato sem zatrjeval, da v tujini nimam nobenega denarja. Ker so za knjižico vedeli, sem verjetno ustvaril vtis, da nekaj prikrivam.

Na drugem razgovoru sem pojasnil okoliščine in razlago so sprejeli. Od takrat vprašanje denarja ni bilo več v ospredju — zanimalo jih je predvsem, o čem predavam, in opozorili so me, da naj bi se med predavanji skliceval tudi na Biblijo kot pomembno civilizacijsko knjigo.

Ker so me študenti v tistem času predlagali za direktorja Višje pravne šole (kar se je nato zgodilo leta 1974), je bilo predmet zaslišanj tudi vprašanje, zakaj nisem član Zveze komunistov, saj je bilo članstvo skoraj pogoj za tak položaj.

7. Pozna potrditev: ko dvomom sledi dokument

Večkrat sem pripovedoval, da sem na Univerzi v Hamburgu uvedel slovenščino in jo tam tudi predaval. Nekateri, ki so poznali moje šibkejše obvladovanje slovenščine, so to jemali kot šalo — kar se mi je zgodilo tudi nedavno, ko sem ob 50. obletnici Univerze v Mariboru delil spomine v manjši skupini univerzitetnikov.

Obrnil sem se na Univerzitetni arhiv v Hamburgu s prošnjo za izpis predavateljev iz let 1972–1973 in že tretji dan prejel fotokopijo obsežnega seznama. V njem sem uradno naveden kot nosilec predmeta Slovenski jezik za napredne študente, 3 študijske ure, po dogovoru (07.915 Slowenisch für Fortgeschrittene, 3 St. n. V.).

Dokument neizpodbitno potrjuje nekaj, kar sem pol stoletja nosil v spominu — a ne v rokah.

8. Osebno zadoščenje po dolgih letih

Zame ta dokument pomeni globoko osebno zadoščenje. Moj prispevek je bil skromen, a vseeno droben, pomemben delček v mozaiku širjenja in prepoznavanja slovenskega jezika na eni najuglednejših nemških univerz.

Danes, z veliko časovne distance, to vidim kot čast. Kot dokaz mladostne vztrajnosti. In kot lep spomin, o katerem nikoli nisem upal govoriti na glas — zdaj pa ga lahko prvič povem brez zadrege in z iskrenim ponosom.

IUS-INFO je danes razglasil seznam desetih najvplivnejših pravnikov leta 2025, ki so pomembno zaznamovali pravno dogajanje v Sloveniji:
dr. Sara Ahlin Doljak, dr. Matej Avbelj, dr. Miro Cerar, dr. Šime Ivanjko, dr. dr. Klemen Jaklič, dr. Igor Kaučič, Marijan Papež, dr. Nataša Pirc Musar, dr. Miha Šepec in Jan Zobec.
Posebej bi izpostavil, da so med njimi trije člani Slovenske akademije pravnih znanosti: dr. Sara Ahlin Doljak, dr. Matej Avbelj in dr. Šime Ivanjko – priznanje, ki dodatno poudarja njihov strokovni ugled in prispevek k razvoju pravne znanosti v Sloveniji.
Iskrene čestitke vsem uvrščenim! Hkrati se iskreno zahvaljujem vsem, ki ste oddali glas zame – vaša podpora mi veliko pomeni.
Veselim se priložnosti, da bom 18. 12. 2025 v hotelu Slon na okrogli mizi z naslovom Kako okrepiti delovanje slovenskega pravosodja predstavil dolgoletna prizadevanja za odpravo škodljivih posledic Zakona o finančnem poslovanju podjetij (1999), katerega sprejetju je žal prispevalo tudi pravosodje. Upam, da bo razprava prinesla nove ideje in rešitve za krepitev pravičnosti in učinkovitosti slovenskega pravosodnega sistema.

Uvod

Skozi desetletja sem zapisoval misli, impresije in drobne utrinke iz knjig, pogovorov, filmov. Te ideje so bile moj notranji kompas, sopotniki pri predavanjih in objavah. Danes sedim med različnimi  zvezki, ki sem jih polnil v različnih obdobjih svojega življenja, in občutim nenavadno mešanico nostalgije, hvaležnosti in rahle žalosti. Obžalujem, gimnzijske zapiske in zlasti dvoletne zapiske v času služenjav vojske, ki so mi bili odvzeti in nikoli vrnjeni. Vsaka stran je nekoč nosila pomen, zdaj pa marsikje preberem le dve besedi ali nečitljiv zapis. Kljub temu vem, da ne gre le za papir – gre za del mene, del poti, ki jo je oblikovalo desetletja radovednosti in miselne volje.

1. Poslovitev z zapiski

Ko odprem zvezek, se mi zdi, kot da odpiram arhiv lastne duše. Vsaka vrstica, vsaka misel je bila nekoč del mojega dela, mojega razmišljanja, mojih predavanj. Zdaj so te strani porumenele, nekatere neberljive, mnoge pa nosijo le fragment svojih nekdanjih pomenov.

Občutek, da teh zapiskov ne bom več uporabil – ne jaz, ne kdo drug – me sprva teži. Racionalno vem, da je čiščenje bibliotečnega prostora nujno; osebno pa čutim, da se poslavljam od delčka svoje preteklosti. To ni le odmetavanje papirja, temveč notranji prehod, ki zahteva priznanje in hvaležnost.

Kljub temu se skušam držati nečesa preprostega: ti zvezki so že opravili svoje poslanstvo. Služili so mi, ko sem jih potreboval, nosili so ideje in me vodili skozi obdobja ustvarjalnosti. Ob zadnjem listanju včasih izberem eno misel, eno besedo, ki še vedno odmeva. To je moj “destilat desetletij” – majhen, a dragocen spomin, ki ga hranim v sebi.

Ko zaprem zvezek, se notranji odpor počasi umiri. Ni več nuje po posedovanju predmetov. Ostane spoznanje, da dragocenost ni v papirju, temveč v tem, kar je ostalo v meni.

2. Poslovitev s knjižnico

Enako se dogaja tudi s knjigami. Moja knjižnica, več tisoč knjig, ki me je spremljala skozi desetletja, se zdaj počasi prazni. Vsak mesec velika smetiščna kanta polna  knjig čaka pred vrati  delavce, ki odvažajo odpad.  Vsaka knjiga je bila podaljšek mojega mišljenja, mojega pogleda na svet, mojih raziskovanj. Ko stojim pred policami, se mi zdi, da ne gledam več materialnih predmetov, ampak tiho notranjo pokrajino, ki jo knjige ustvarjajo v meni. vsi poskusi, da bi nekomu podaril knjige niso bili uspešni. Gradska knjižnica v Pregradi, kjer sem obiskoval osnovno šolo in mi podelila naslov častnega občana se veseli nekaterih mojih knjig.

Včasih si predstavljam, da knjižnica počasi izgoreva – ne v uničevalnem smislu, temveč v simboličnem, ustvarjalnem. Moja knjižnica, ki mi je nekoč toliko pomenila, izginja v ognju, da bi se lahko ponovno rodila — meni pa medtem zašumi njena tiha vsebina. Vsaka beseda, vsaka ideja, ki sem jo nekoč prebral, se preseli iz papirja v moj spomin, iz zunanjega sveta v notranji prostor.

Ni več nuje po posedovanju vseh teh predmetov. Ostane bistvo: modrost, ki sem jo prebral, šepet idej, ki so me oblikovale. Ko odpiram knjigo ali zvezek, je to le še odmev preteklih trenutkov. Ko jih odlagam, se ne poslavljam od vsebine, temveč le od obleke, ki je nekoč nosila te misli.

Sklepno

Tiha preobrazba zvezkov in knjižnice me uči, da vrednost ni v fizičnih predmetih, ampak v tem, kar ostaja v nas. Z vsakim zapiskom, ki ga odložim, z vsako knjigo, ki se poslavlja iz police, se notranji prostor počasi razširi. Niso izgubljeni, niso pozabljeni – preselili so se v moj način razmišljanja, v mojo notranjo pokrajino, v tiho modrost, ki me še naprej spremlja.

Odlaganje je tudi priznanje: čas je opravil svoje, preteklost je izpolnila svoje poslanstvo, in jaz sem pripravljen sprejeti mir, ki ga prinaša ta tiha preobrazba.

1. Uvod: Paradoks sodobnosti

Sodobni človek živi v času, ki ga zaznamuje neprimerljivo materialno blagostanje, tehnološka naprednost in politične svoboščine, ki so bile pred nekaj desetletji komaj predstavljive. Kljub temu pa številni družboslovni kazalci in osebne izkušnje posameznikov kažejo, da je subjektivni občutek sreče, zadovoljstva in notranje usmerjenosti danes pogosto nižji kot v preteklosti, ki je bila neprimerno bolj skromna in negotova.

Ta pojav odpira temeljno filozofsko vprašanje:
Zakaj obilje ni nujno pot do sreče, marveč pogosto postane izvor tesnobe, razpršenosti in občutka praznine?

Sodobni človek je, kot bi dejal Kierkegaard, »izgubil sebe v možnostih«, saj mu svet ponuja toliko izbir, da se v njih ne more več najti. V nadaljevanju razprava raziskuje ta paradoks skozi prizmo filozofije eksistence, etike, politične teorije in fenomenologije sodobnosti.

2. Med pomanjkanjem in presežkom: antropološki premik

Pretekle generacije so živele v življenjskih okvirih, ki so bili oblikovani s pomanjkanjem. Pomanjkanje ni prijetno stanje, vendar ustvarja jasno hierarhijo vrednot. Kadar je ogroženo preživetje, so prioritetne vrednote prehrana, toplota, varnost, družinska kohezija in ohranjanje notranje integritete.

V takem svetu je življenje težje, a orientacija enostavnejša.

Sodobni človek se sooča z obratnim ekstremom — presežkom vsega. Presežek dobrin, informacij, izbir in stimulacije vodi k pojavu, ki ga psihologija imenuje preobremenjenost z izbiro, filozofija pa eksistencialna dezorientacija. Ko je vse mogoče, je težko ugotoviti, kaj je smiselno.

Heidegger je ta premik opisal kot prehod iz sveta, v katerem se bit človeka razkriva skozi skromnost in umirjenost, v svet, v katerem je človek oropan tišine, ki omogoča resnično samorazumevanje.

Presežek nas ne bogati, temveč nas razprši.

3. Svoboda brez orientacije: eksistenčna dezorientacija

Ključni problem sodobnega subjekta ni pomanjkanje svobode, temveč odsotnost notranjega kompasa. Svoboda, ki bi morala biti orodje za razvoj osebnosti, je brez jasnih meril in vrednot pogosto vir tesnobe.

Kot je opozoril Erich Fromm, človek z lahkoto »pobegne pred svobodo«, kadar ta svoboda ne temelji na lastni identiteti, ampak na neskončnem naboru zunanjih možnosti.

Pretekle generacije so imele manj svobode, a več notranje usmerjenosti. Danes imamo več svobode, a manj jasnosti, kaj z njo početi.

V tej napetosti nastane sodobni fenomen:

• subjekt z ogromno možnostmi, a malo zmožnosti odločanja
• človek, ki ve veliko, a razume malo
• posameznik, ki je povezan s svetom, a odtujen od sebe

4. Tehnologija kot vir informacij, ne pa modrosti

Tehnološki razvoj je odprl nov prostor bivanja: informacijski prostor, ki je postal prevladujoče okolje sodobnega človeka. Toda informacija, kot opozarja Byung-Chul Han, ni isto kot znanje, še manj pa kot modrost. Informacija je fragment, modrost pa celostnost.

Digitaliziran človek je nenehno obveščen, a redko razsvetljen; vse ve, a nič ne dojame v globini.

Namesto da bi tehnologija služila človeku kot podaljšek njegovega razuma, postaja človek podaljšek tehničnih sistemov in algoritmov, ki oblikujejo njegove preference, navade in celo vrednote.

Zmožnost razmišljanja je nadomeščena z avtomatičnim odzivanjem.

5. Država, pravo in izguba politične etike

Državne institucije, ki naj bi varovale človekovo dostojanstvo, se pogosto oddaljujejo od svoje izvorne funkcije. Namesto da bi pravo predstavljalo ščit pred samovoljo države, postane instrument njenega delovanja, samoregulacije in nadzora.

Arendtova opozarja, da je največja nevarnost modernosti birokratizacija političnega prostora, saj birokratija ni več politično odgovorna, temveč funkcionalno učinkovita.
V takem okolju vodijo politiki, ne državniki; sledijo interesom, ne vizijam.

To stanje poglablja občutek, da je posameznik v svetu prisoten predvsem kot uporabnik, potrošnik ali volivec, redkeje pa kot celovita oseba s politično digniteto.

6. Fenomen izgube smisla

Najgloblja težava sodobnega človeka je izguba eksistencialnega središča. Viktor Frankl je opozoril, da človek potrebuje smisel enako nujno kot hrano. Smisel ni razkošje, je pogoj za zdravo bivanje.

Ko je smisel zamegljen, nastanejo nove patologije sodobnosti:

• predoziranje z informacijami
• beg v zabavo, potrošnjo ali hiperproduktivnost
• občutki notranje praznine
• motnje identitete
• nezmožnost dolgoročnega odločanja
• prezgodnja utrujenost od življenja

Sodobna kultura spodbuja presežek stimulacije, a malo refleksije.
Veliko govori, malo razume.
Objavlja, a ne premišljuje.
Kopičimo podatke, a izgubljamo orientacijo.

7. Smer izhoda: filozofija umiritve in izbire

Če vse našteto drži, kakšna je pot naprej?

Filozofija ponuja vsaj tri smeri:

1. Povratek k bistvenemu

Sokratov poziv »Spoznaj samega sebe« je danes bolj aktualen kot kadarkoli. Identiteta ni stvar zunanjih preferenc, temveč notranjega razumevanja.

2. Praksa odlaganja odvečnega (asketizem, ne odpoved)

Stoiki, budistična tradicija in sodobna fenomenologija učijo isto:
Svoboda se poveča, ko človek zmanjša odvečne izbire in jasneje prepozna tisto, kar je res vredno.

3. Ponovna vzpostavitev etične skupnosti

Človek potrebuje skupnost, ki temelji na odgovornosti, dialogu in solidarnosti — ne zgolj na ekonomskih interesih ali digitalni povezanosti.

8. Zaključek: Težava ni življenje, temveč usmerjenost

Za razliko od preteklih generacij danes ni težko živeti — težko je vedeti, zakaj živeti.
Težko je razločiti, kaj je vredno naše pozornosti in kaj je zgolj hrup.
Težko je najti notranjo tišino v svetu nenehnih dražljajev.

Človek sodobnosti ne trpi zaradi pomanjkanja, temveč zaradi presežka.
Ne zaradi trdote življenja, temveč zaradi mehkobe, ki izgublja konture.
Ne zaradi zunanjih ovir, temveč zaradi notranje razpršenosti.

Sreča ni možna brez orientacije.
Orientacija ni možna brez refleksije.
Refleksija pa je mogoča le tam, kjer je prostor tišine, samote in premišljevanja.

Pot do sreče ni pot navzven, temveč pot navznoter.