Pogled skozi okno na zasneženo Pohorje, ki je danes prvič letos povsem belo, me spet vrne v čase, ko je bilo naše naselje na Studenci tiho, odmaknjeno in skoraj vaško. Čudovito jutro je. Bela svetloba se nežno zliva po pobočjih Pohorja, in ko jo opazujem, se mi v prsih prebudi stari, dobro znani občutek: dom.
Ne dom v betonu, temveč dom v miru.

Vsak tak pogled v meni prebudi tudi spomine na leta, ko se je vse začelo. Kot kadrovski direktor v Metalni Maribor, podjetju s tremi tisoči delavcev in velikimi ambicijami, sem imel pred več kot šestdesetimi leti izjemno srečo in čast, da sem lahko predlagal Delabskemu svetu Metalne ustanovitev Stanovanjske zadruge Metalne. Z njo smo ustvarili temelje za prvo pravo delavsko sosesko na Studencih. Občina nam je takrat prodala majhne parcele, dostopne za navadne delavce, Metalna pa je pomagala z materiali in znanjem.

A glavno smo prispevali mi – ljudje.
Naše roke, naš znoj, naše popoldneve in sobote.
Spominjam se, kako sem z delavcem iz Bosne kopal jamo – dva meseca popoldan za popoldnevom. Takšne zgodbe danes mladim zvenijo neverjetne, a takrat so bile preprosto … življenje. Ko sedaj pogledam na vrstno hiško, v kateri še vedno živim, vidim več kot zidove. Vidim mladost, vidim voljo, vidim prijateljstva. Vidim človeka, ki sem bil.

A skozi leta sem spoznal tudi drugo plat gradnje doma: boj za ohranitev tega, kar smo ustvarili.

Najprej je naš mir načela obvoznica. Hrup, ki je prišel z njo, nas je prebudil iz nekdanje tišine. A pravi boj je prišel kasneje, ko so trgovine – tako blizu, praktično čez noč – začele rasti ob naši soseski. Z Lidlom (Liedlom) smo imeli dolgo in naporno zgodovino. Stroji so ropotali pozno v noč, tovornjaki so se ustavljali ob najbolj neprimernih urah, hrup in luči so rezali v naš nočni mir. In vsakič smo se morali znova boriti – ne zato, ker bi bili proti razvoju, temveč zato, ker smo želeli ostati ljudje in živeti kot ljudje.

Spomnim se številnih sestankov, dopisov, prijav, pozivov. Mnogokrat sem stal na čelu teh prizadevanj. Ne zato, da bi se dokazoval, ampak ker je nekdo moral. Ko noč postane svetla kot dan zaradi reflektorjev, ko tovornjaki tulijo ob polnoči, takrat te nihče ne brani – razen ti sam in tvoji sosedi. In mi smo se borili.
Za mir.
Za spanec.
Za dostojanstvo skupnosti.

Enako smo se borili za komunalno infrastrukturo. Ceste so bile dolgo neusklajene, kanalizacija neurejena, ceste neuravnane, pločniki polovični ali nikakršni. Šele po letih dopisovanja, posredovanja in pritiska so se projekti začeli premikati. Šele ko so trgovine potrebovale dostop, se je marsikaj začelo urejati. Žalostno, a resnično. A kljub temu nismo popustili – in veliko smo dosegli.

A največji boj je bil nekaj drugega.
Boj, ki ga mnogi sploh ne poznajo.

Na našem območju so bile nekoč načrtovane stavbe do petnajstih nadstropij. Nebotičniki, ki bi popolnoma prekrili nebo in izbrisali vsak pogled na Pohorje. Soseska, ustvarjena za ljudi, bi postala utesnjena betonska senca, brez zraka, brez svetlobe. Zbirali smo podpise, ker smo želeli ohraniti pogled na Pogorje. Uspeli smo.

Takrat sem prvič začutil, kako hitro lahko mesto pogoltne človeka, če se ne postaviš pokonci. S skupnostjo smo se borili – in zmagali. Preprečili smo megalomanske posege, ki bi iz našega dela mesta naredili mravljišče. Pustili smo prostor zraku, svetlobi, prostoru za življenje. Ohranili smo značaj Studencev, ki ga poznamo danes.

In prav zato je današnji jutranji pogled na zasneženo Pohorje nekaj posebnega.
Ne jemljem ga kot samoumevnega.
Zame je darilo. Zaslužen privilegij.

Pogled, za katerega smo se borili.
Pogled, ki nas spomni, da smo doma, ne le nastanjeni.
Pogled, ki umiri srce, četudi okoli nas divja mestna džungla asfalta.

Hišo sem gradil z rokami in sorodniki vkjučujoč tudi mojo takrat 60 letno mater in dekle- sedanjo ženo.

Sosesko smo gradili skupaj.
Mir pa smo morali braniti znova in znova.

In vendar – ko danes pogledam skozi okno in zagledam belo, nežno in veličastno Pohorje – vem, da je bilo vredno.Vsak boj.Vsak dopis.Vsaka budna noč.Vsaka lopata zemlje.

Narava še vedno živi z nami.
In dokler jo vidim skozi svoje okno, vem, da sem doma.

Uvod

V preteklih dveh mesecih, v septembru in oktobru leta 2025, se je zgodilo marsikaj, zlasti v Mariboru, ki je praznoval dve pomembni obletnici: 50 let ustanovitve Univerze v Mariboru in 65 let študija prava v našem mestu. Ob takih jubilejih se navadno največ govori o prehojeni razvojni poti, o dosežkih in o ponosu, ki ga čutimo danes. Mlajšim generacijam pa pogosto ostanejo skrite težave, vztrajnost in skromni začetki, ki so spremljali vzpostavitev ter rast visokošolskega izobraževanja v Mariboru – področja, na katero smo danes upravičeno ponosni.

Kot eden najstarejših še živečih pričevalcev obeh omenjenih razvojnih dogodkov, pomembnih tako za Maribor kot za slovenski narod, si ob tej priložnosti dovolim obuditi nekaj svojih spominov. Ti spomini so se mi iz najrazličnejših razlogov trajno vtisnili v zavest. Bil sem – tako ali drugače – zraven, kar me še danes tiho navdaja s ponosom, četudi se zavedam, da je bil moj prispevek skromen v primerjavi z delom in požrtvovalnostjo številnih drugih.

---

Ustanavljanje višjih in visokih šol z vidika zgodovinskega konteksta

Splošno znano je, da je ustanovitev in razvoj visokega šolstva v Mariboru naletel na določen odpor, zlasti iz ljubljanskega univerzitetnega okolja. To je del širšega zgodovinskega konteksta, v katerem so bile akademske ustanove v Ljubljani dolgo časa dominantne in centralizirane. Uvedba višjega in visokega šolstva v Mariboru leta 1960, ki je bila leta 1975 formalizirana z ustanovitvijo Univerze v Mariboru, je pomenila decentralizacijo akademske sfere v Sloveniji.

Ljubljanska univerza je bila prva in več desetletij edina univerza v Sloveniji, kar ji je prinašalo ugled in monopolni položaj. Ustanovitev nove univerze v Mariboru je bila zato dojeta kot potencialna konkurenca. Skeptiki so opozarjali, da Slovenija nima dovolj virov in akademskega kadra za uspešno delovanje dveh univerz, pojavljali so se tudi pomisleki glede kakovosti izobraževanja zunaj Ljubljane. Ljubljanska univerza je veljala za osrednjo intelektualno institucijo v Sloveniji, zaradi česar so mnogi težko sprejeli širjenje akademskega prostora v drugo regijo.

Kljub temu je Univerza v Mariboru sčasoma postala ugledna akademska ustanova, ki je bistveno prispevala k regionalnemu razvoju, povečani dostopnosti izobraževanja ter decentralizaciji znanja v Sloveniji. Odpor, ki je bil prisoten v začetnih fazah, se je postopoma zmanjšal, saj je univerza dokazala svojo pomembnost in kakovost.

---

Odpor na področju družboslovja

Odpor proti razvoju visokega šolstva v Mariboru je bil posebej izrazit na področju družboslovja, medtem ko je bilo področje tehničnih ved deležno bistveno manj nasprotovanja. Ta razlika ima svoje korenine v zgodovinskem, kulturnem in institucionalnem ozadju.

Ljubljanska univerza je tradicionalno veljala za intelektualno in idejno središče Slovenije, zlasti na področju družboslovja. Ustanovitev družboslovnih programov v Mariboru je bila dojeta kot grožnja statusu in vplivu ljubljanske družboslovne elite. Pojavljali so se pomisleki, da Maribor – z manj izrazito tradicijo na področju družboslovja – ne bo mogel vzdrževati enako visokih standardov kot Ljubljana. Takšna stališča so bila pogosto podprta z elitističnimi argumenti.

Družboslovje je bilo v času Jugoslavije močno prepleteno z ideologijo in vplivom politike. Centralizacija v Ljubljani je omogočala trden nadzor nad družboslovnimi tokovi; njihova razpršitev bi pomenila večjo raznolikost mnenj in s tem manjšo politizirano kontroliranost.

Tehniški študiji, ki so bili v Mariboru že relativno dobro razviti (denimo Fakulteta za strojništvo), so bili prepoznani kot ključni za razvoj industrije in gospodarstva v regiji. Tudi ljubljanska univerza je razumela, da decentralizacija tehničnega izobraževanja koristi celotni državi. Tehniške fakultete so bile manj prepletene z ideološkimi in elitnimi tokovi, zato ustanavljanje novih tehničnih študijev v Mariboru ni sprožalo tolikšne tekmovalnosti. V mestu je že pred ustanovitvijo univerze delovalo več visokošolskih tehničnih institucij, kar je olajšalo prehod v univerzitetno okolje.

---

Odpor proti študiju prava

V odpore ljubljanskih struktur (ne samo Pravne fakultete) proti študiju prava v Mariboru sem bil osebno vključen oziroma sem ta dogajanja spremljal kot izredni študent v obdobju 1962–1964, kot kadrovski direktor v Metalni Maribor v letih 1964–1970, kjer je bilo zaposlenih več pravnikov, ter pozneje kot predavatelj na Višji pravni šoli od leta 1970. Aktivno sem sodeloval pri ustanovitvi Društva pravnikov v gospodarstvu v Mariboru, ki je nastalo leta 1964.

Posebej živ je spomin na 1. oktober 1970, ko sem kot nov, prvi asistent stopil v šolo. Direktor France Venturini me je pozdravil z besedami, da ni nobenega jamstva, »da bomo naslednje leto še zaposleni na šoli«. V tistem času so se namreč začele širše razprave o tem, ali je višjih šol v Sloveniji preveč in ali bi jih bilo treba združiti s fakultetami v Ljubljani. Posebej sporne so bile Višja pravna, Višja stomatološka in Višja agronomska šola. Leta 1970 je bila Višja stomatološka šola dejansko ukinjena.

Razprave in posledice glede obstoja višjega šolstva v Mariboru bi si zaslužile posebno raziskavo, ki bi bila zanimiva tudi z vidika sociologije – kot iskanje odgovorov družbe na vprašanja, ki so izhajala iz soočenja socialističnega sistema z bodočnostjo slovenske družbe.

---

Razlogi za odpor

Razlogi za odpor proti razvoju študija prava v Mariboru so bili večplastni in izvirajo iz zgodovinskega, institucionalnega in ideološkega konteksta:

• Centralizacija pravnega izobraževanja v Ljubljani. Pravna fakulteta v Ljubljani je bila dolgo edino intelektualno in izobraževalno središče na področju prava v Sloveniji. Njen monopolni položaj je zagotavljal ne le akademski ugled, temveč tudi vpliv na politične in družbene tokove. Ustanovitev pravnih programov v Mariboru je pomenila razpršitev vpliva, kar je pri ljubljanskih akademskih krogih vzbujalo negotovost.
• Konkurenca iz Maribora. Nova fakulteta bi lahko pritegnila študente, ki bi sicer odšli v Ljubljano, s čimer bi se zmanjšal prestiž in sredstva ljubljanskih družboslovnih institucij.
• Strah pred razredčitvijo statusa. Pravo je bilo dojeto kot prestižen poklic, Pravna fakulteta v Ljubljani pa kot ključni filter za dostop do sodniških, odvetniških in notarskih položajev. Mariborski program je pomenil, da bi se ta status lahko »razredčil«.
• Politično-ideološka vloga prava. V socializmu pravo ni bilo le akademska disciplina, temveč tudi orodje za politično in ideološko usmerjanje. Centralizacija v Ljubljani je omogočala večji nadzor nad razvojem družbenih idej. Širitev v Maribor je pomenila tveganje za ideološko homogenost.

V tem okviru ni presenetljivo, da so mariborske pobude pogosto spremljali pomisleki, dvomi in celo nadzor s strani tajnih služb.

---

Stereotip »siromašniške identitete«

Mariborski študenti so bili v očeh ljubljanskih struktur pogosto obravnavani kot del »siromašniške identitete«, kar je izhajalo iz zgodovinskih in kulturnih razlik med Ljubljano in Mariborom. Gre za stereotip, ki je razkrival neravnovesje v percepciji statusa študentov obeh univerzitetnih okolij.

---

Vloga medijev

Časopis Večer je imel skozi desetletja izjemno pomembno vlogo pri uveljavljanju visokega šolstva v Mariboru. Ko glasovi iz Ljubljane niso bili vedno naklonjeni, je prav Večer dosledno podpiral pozitivne premike in o njih obveščal javnost. Njegovo poročanje je prispevalo k razbijanju predsodkov in krepitvi zaupanja v kakovost mariborskega študija.

Tudi sam sem bil neposredno vključen – v Večeru je bilo objavljenih več kot sto mojih prispevkov, komentarjev in intervjujev. To sodelovanje je omogočilo, da smo profesorji nagovarjali javnost in utemeljevali pomen razvoja univerze v Mariboru. Res pa je, da ta podpora ni bila vedno brez napetosti: kritičnost Večera je včasih povzročila nesporazume tako na univerzi kot med novinarji. A prav takšna dialoškost je pomagala, da je univerza postajala prepoznavna in družbeno vpeta.

Ob 50. obletnici Univerze v Mariboru si Večer zasluži posebno priznanje: s svojo odprtostjo je bistveno prispeval k ugledu ter uveljavitvi mariborskega visokega šolstva in k širši družbeni prepoznavnosti njegove vrednosti.

---

OPOMBA

Ta zapis temelji predvsem na mojih spominih in osebnih pogledih na problematiko, ki je močno obremenjevala vse dejavnike ob ustanavljanju mariborskega visokega šolstva. Potrebnega je bilo ogromno dela in časa, da smo v številnih razpravah in z objavami v medijih pojasnjevali naše ideje ter branili vizijo pred stereotipi in nerazumevanjem nasprotnikov, ki niso sprejemali nujnosti razvoja visokega šolstva v Mariboru.

Pri pisanju tega sestavka sem se opiral na osebni arhiv, iz katerega navajam le nekatere vire kot dokaz o aktualnosti problematike v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

---

Bibliografski seznam (slovenski standard)

Bračič, Vladimir: Ustanovitev in razvoj visokošolskega središča v Mariboru. Združenje visokošolskih zavodov 1961–1975. Založba Univerze v Mariboru, str. 8–36.

• Forstnerič, France: Za današnjo rabo. Kako je nastajala druga slovenska univerza. Delo, Sobotna priloga, št. 220, 20. 9. 1975, str. 23.
• Ivanjko, Šime: Nagovor dekana Pravne fakultete UM. Iusto iure, marec 2005, str. 4–5.
• Ivanjko, Šime: Pravnik za novo pravo. Večer, 16. 11. 1977, str. 4.
• Ivanjko, Šime: Razvoj študija prava v Mariboru: Od 1960 do 2010 – 50 let. V: 50 let študija prava v Mariboru. Maribor: Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, 2010, str. 46.
• Ivanjko, Šime: Študij prava v Mariboru. V: Zbornik 135 let od ustanovitve Društva Pravnik in revije Pravnik. Ljubljana: Zveza društev pravnikov Slovenije, 2024, str. 491–518.
• Ivanjko, Šime: Zakaj ne pravniki z višjo izobrazbo. Delo, 27. 7. 1974 (osebni arhiv).
• Ivanjko, Šime: Študij prava v Mariboru 1960–2024. V: Zbornik 135 let od ustanovitve Društva Pravnik in revije Pravnik; 50. dnevi in zbori slovenskih pravnikov. Zveza društev pravnikov Slovenije, Portorož, 2024, str. 491–515.
• Ivanjko, Šime idr.: Pravni vidiki nastanka in razvoja Univerze v Mariboru. V: 50 let Univerze v Mariboru. Univerzitetna založba Maribor, 2025, str. 69–94.
• Maksimović, Branko: Dve prednosti pravne fakultete v Mariboru. Večer, 13. 10. 1971.
• M. Š.: Deset uspešnih let. Večer, 12. 11. 1970, str. 15.
• Švanjcer, Marija: Potrebe po pravnikih (intervju: France Venturini). Večer, 5. 6. 1965.
• Venturini, France: Ali je res preveč pravnikov? Večer, 7. 3. 1967, str. 9.
• Vuk, Vili: Potrebe po strokovnjakih – praktikih. Večer, 15. 7. 1964, str. 8.
• V. V.: Rojstvo mariborske univerze. Večer, 19. 9. 1975, str. 1.
• Neznani avtor: Beseda o mariborskih višjih šolah: intervju z ravnatelji višjih šol. Večer, 7. 3. 1964, str. 5; 21. 3. 1964, str. 5; 4. 4. 1964, str. 5.
• Neznani avtor: Pogovor o položaju in vlogi mariborskih višjih šol. Večer, 2. 3. 1967, str. 7.

Študij prava v Mariboru in stališče Senata Pravne fakultete Univerze v Ljubljani

Zgodovinski razvoj študija prava v Mariboru

Študij prava v Mariboru se je začel leta 1960 z ustanovitvijo Višje pravne šole (VPŠ). Že od začetka je obstajala ambicija, da bi šola postopno prerasla v visoko oziroma pravno fakulteto. Vendar se je med letoma 1960 in 1990 VPŠ namesto rasti večino časa borila za svoj obstoj. Kljub številnim pritiskom po ukinitvi študija so vodstva VPŠ dosledno in vztrajno ustvarjala pogoje za celovito organizacijo študija prava.

Prvi direktor, France Venturini (1960–1970), je začrtal temeljno vizijo razvoja ustanove. Njegovo delo je nadaljeval dr. Vanek Šiftar (1970–1974), ki je oblikoval prvi formalni program preoblikovanja VPŠ v visoko šolo. Sledila sta še dva poskusa pod vodstvom dr. Šimeta Ivanjka in Ivana Justina, vendar so bili odpori ljubljanskih fakultetnih in univerzitetnih struktur premočni.

Prelom je nastopil po letu 1975, z ustanovitvijo Univerze v Mariboru. Rektor prof. dr. Dane Melavc je odigral ključno vlogo pri četrtem, tokrat uspešnem poskusu preoblikovanja. Leta 1990 je bil sprejet Zakon o ustanovitvi Visoke pravne šole, s čimer je bil razvoju pravnega izobraževanja v Mariboru postavljen trden temelj.

Stališče ljubljanskega senata in njegovi učinki

V okviru arhivskih dokumentov, ki sem jih zbiral skozi celotno obdobje teh prizadevanj, sem pred kratkim znova naletel na kratko, a izjemno odločno izjavo dekana Pravne fakultete v Ljubljani. Sklicujoč se na sklep Senata je mariborskemu pravnemu študiju izrekel jasno in nedvoumno »NE«. Ta izjava razkriva razpoloženje in stopnjo odpora, ki ju je bilo treba v tistem času premagovati.

Za nas, takratne študente in pedagoške sodelavce, je bilo nasprotovanje ljubljanskega senata obremenjujoče in presenetljivo. Profesorje smo kot avtoritete globoko spoštovali in zaupali v njihovo strokovnost, zato je bilo soočenje z njihovim nasprotovanjem še posebej zahtevno. Občutili smo notranji razkol – med spoštovanjem akademske tradicije na eni strani ter željo po razvoju našega študijskega okolja na drugi.

Študenti smo se zavedali, da Maribor nima enakih pogojev kot matična fakulteta z več kot petdesetletno tradicijo. Kljub temu nas je skrbelo, da bi razlike v stališčih lahko vplivale na vrednost našega študija in našo prihodnost. Med nami so se prepletali občutki negotovosti, razočaranja in zmede, saj smo ob pomanjkanju soglasja med institucijami čutili, da o naši akademski usodi razpravljajo drugi, medtem ko sami nanjo nismo imeli skoraj nobenega vpliva.

S pogledom nazaj

Danes, s časovne distance, je mogoče razumeti, da sta imeli obe strani – tako ljubljanska kot mariborska – določene razloge in argumente. Izkušnja pa nas je naučila dragocene lekcije o pomembnosti dialoga, akademske solidarnosti in spoštovanja razvojnih potreb različnih okolij.

Javna izjava dekana prof. dr. Zupančiča, objavljena v časniku Večer, še danes ponuja dragocen vpogled v takratno ozračje in razmerja, ki so zaznamovala mariborsko pot do ohranitve in poznejšega razvoja pravnega študija:

»Ne, hvala«

O možnostih, da VPŠ v Mariboru preide v visoko šolo oziroma fakulteto, smo na Pravni fakulteti v Ljubljani v zadnjih dveh letih večkrat izrazili svoje stališče.

Menili smo – in še vedno menimo – predvsem:

• da v Sloveniji ne potrebujemo dodatnih zmogljivosti za pravno izobraževanje, saj je diplomiranih pravnikov v Sloveniji prej preveč kot premalo;
• da VPŠ nima kadrovskih možnosti, da bi prerasla v fakulteto, kar velja tako za število učiteljev kot za njihovo akademsko habilitacijo;
• da znanstvenoraziskovalna dejavnost VPŠ v Mariboru doslej ne izpolnjuje zahtev, ki so postavljene visoki šoli oziroma fakulteti;
• da je trenutni problem pravniškega poklica na Slovenskem kvaliteta in ne kvantiteta pravnikov.

Poudarjamo tudi, da dveletno izobraževanje pravnikov nima smisla, saj tak profil pravnika ni sposoben opravljati dela, ki se od njega običajno zahteva. Za izobraževanje na visoki stopnji pa v Mariboru (še) ni pogojev niti ni realnih družbenih potreb. Ta naša stališča je 3. februarja 1988 potrdil fakultetni svet.

Našo ugotovitev, da poleg drugih neizpolnjenih pogojev ostajajo še naprej neizpolnjeni tudi kadrovski pogoji ter da ni nobenih jamstev za kakovosten pravni študij v Mariboru, potrjuje osnutek predmetnika visokošolskega študija prava v Mariboru, ki nam ga je VPŠ poslala januarja 1989.

Veliko predvidenih nosilcev predmetov iz osnutka predmetnika je namreč že upokojenih ali pa prebivajo v drugih univerzitetnih središčih, zato ne morejo zagotoviti rednega pedagoškega in raziskovalnega dela v Mariboru. Nekateri učitelji VPŠ se pojavljajo kot nosilci prevelikega števila različnih predmetov, za nekatere predmete pa sploh niso predvideni ustrezno habilitirani učitelji. Čeprav zgolj na podlagi naslovov predmetov ni mogoče presoditi vsebinske zasnove, je mogoče ugotoviti, da nekateri po obsegu ne ustrezajo fakultetnim standardom. Osnutek predmetnika tudi ne zagotavlja takega izobraževanja, ki bi diplomiranemu pravniku omogočalo zaposlitev v pravosodju in advokaturi.

Posebej velja omeniti, da Pravna fakulteta ne more sprejeti predloga koordinacije obeh univerz (v Ljubljani in Mariboru), naj bi v Mariboru ustanovila svoj dislocirani oddelek, ki bi izvajal celotni visokošolski program prava. Imamo premajhen kadrovski potencial, ustrezno habilitiranih učiteljev, ki delajo na VPŠ, pa tudi ni dovolj. »Ambulantni« način izobraževanja na oddelku v Mariboru bi nujno pripeljal do manj kakovostnega študija in tudi manj kakovostnega znanstvenoraziskovalnega dela. Odklonilno stališče do predloga koordinacije je iz navedenih razlogov potrdil svet Pravne fakultete dne 12. aprila 1989.

Na koncu naj dodamo še pripombo, da je Pravna fakulteta v Ljubljani oblikovala svoje zavrnilno mnenje o prehodu VPŠ v visoko šolo na podlagi strokovnega vpogleda v stanje in razvoj pravništva: pravnega študija, pravne znanosti in pravne prakse. Tu nimamo več kaj dodati. Drugih pomislekov – zlasti z vidika smotrnosti – ne navajamo, ker za sprejemanje stališč o njih nismo kompetentni. To naj napravijo drugi.

Prof. dr. Karel Zupančič, dekan Pravne fakultete v Ljubljani

Moje prvo srečanje z Mariborom  je bilo naključno. Po dveh letih služenja vojaščine (1960-1962) sem v aprilu 1962 obiskal brata Željka, ki  je delal kot lesostrugar v znanem slovenskem  podjetju Marles, lesna in pohištvena industrija Maribor. Nisem imel namena ostati v Mariboru, jeseni leta 1962 sem nameraval nadaljevati študij na Hrvaškem. Prebiral pa sem takrat edini mariborski časopis Večer, ki je objavljal različna prosta delovna mesta. Ker nisem znal slovensko, mi je tudi brat s pomočjo svojih znancev poskušal najti kakšno delo. Brat Željko je v svoji skromni delavnici v Jocovi ulici na Studencih ob popoldnevih izdeloval šahovske figure; pomagal sem mu jih barvati. Kolikor se spomnim, je bil posel zelo donosen. Željko je šahovske garniture prodajal vojakom jugoslovanske armade, zlasti v mariborski Kadetnici. 

Izdeloval je tudi takrat zelo iskane štafetne palice, ki so se uporabljale v mesecu maju, ko so po celi Jugoslaviji pozdravljali in čestitali Titu ob njegovem rojstnem dnevu, določenem na dan 25. maja. Brat se je rad pohvalil, da je ob koncu petdesetih let preteklega stoletja s štafetnimi palicami dobro zaslužil, zraven pa še užival, saj je bil navdušen izdelovalec lesenih predmetov. Željko in njegova družina ter moja mlajša sestra Marija, ki se je v Marlesu zaposlila že pri sedemnajstih letih, so mi veliko pomagali pri mojih mariborskih začetkih. S sestra sva stanovala v skupni sobici v bratovi mali hiški na Studencih.

Posebej mi je ostalo v spominu, kako sem poskušal najti najemniško sobico v Mariboru; takrat sem se  srečal s prvimi mariborskimi študenti. Prve višje šole v Mariboru so začele z vpisovanjem študentov leta 1960, ko v mestu še ni bilo študentskih stanovanjskih objektov. Študentje in študentke so iskali sobe preko oglasov v časopisu Večer in tudi sam sem jim skušal slediti. Že leta 1962 se je veliko govorilo o gradnji prvega študentskega doma, ki pa je bil dokončan šele po moji diplomi leta 1964. Pri iskanju sobice sem se pogosto predstavljal kot študent, čeprav še nisem bil vpisan na višjo pravno šolo in sem bil od aprila zaposlen na zavarovalnici Maribor kot kurir. Prepričan sem bil, da bom kot študent lažje dobil sobo kot delavec, predvsem pa kot »južni brat«. Cene so bile zelo visoke. Spomnim se, da sem imel plače 6000 dinarjev, najemnina pa je znesla  5000 ali celo več dinarjev. Za sobe s posebnim vhodom je bilo treba plačati več kot 10.000 dinarjev. Govorilo se je, da so študenti za skromno sobico plačevali pogosto ceno v višini najemnine  za celotno stanovanje.  

Časopisni oglasi so ponujali stanovanja predvsem študentom, le izjemoma delavcem. Zdelo mi se je, da je bilo takrat v Mariboru »nobl« biti študent, kljub temu pa so se mnoge gospodinje bale oddajati sobe študentom. Običajno je bilo v sobah več stanovalcev hkrati, oglasi pa so pogosto poudarjali, da bi sobe najraje oddali študentom z dežele. Najemnino se je plačevalo vsaj za eno leto vnaprej. Ponudbe so na upravi časopisa zbirali pod šifro »Drugi dom«. Spomnim se,  da sem v Svetozarevski ulici skupaj z drugimi študenti in študentkami čakal v vrsti večkrat tudi po eno uro na izid časopisa; takrat je izhajal v popoldanskem času. Čakanje je bilo zame, ki sem takrat štel dvaindvajset let, zelo zanimivo, saj sem veliko izvedel o študentskem življenju. Brž ko je bila v bralni omarici razgrnjena najnovejša številka Večera (za vse, ki nismo imeli denarja za nakup časopisa, je bila omarica običajno mesto za branje novic), so si študentje zapisali naslove in pohiteli k ponudnikom. Vedno  sem bil med zadnjimi,  ker nisem poznal mariborskih ulic. Tako sem v praksi spoznal, kaj pomenita ponudba in povpraševanje; šele pozneje sem se poglobil v teoretično razmišljanje o tem načelu. Čeprav sem bil poleti 1962 že zaposlen, torej delavec, sem se čutil bolj študenta kot delavca. Zdelo mi se, je  da smo bili takrat vsi mladi v mestu študentje, saj ni bilo razlik med rednimi in izrednimi študenti, katerih število  je prevladovalo.  

Poseben problem za študente je bila prehrana. Stanje se je izboljšalo, ko je bila leta 1962 zgrajena samopostrežna  restavracija Center. Govorilo se, da so pogosto študenti s svojo najemnino za skromno sobico plačevali v višini  najemnine  za celotno stanovanje.  V spominu mi je ostalo, da so  študentje lažje dobili skromne sobice s svojimi sotrpini kot pa študentke in da je v zvezi z gradnjo študentskih domov  bilo veliko razprav kako bodo lahko študenti študentki stanovali v isti stavbi.  Bili smo navdušeni nad napovedjo da bi naj do leta 1970 v Mariboru zagotovili postelje za okrog 1000 študentov. Ne vem, ali se je to res zgodilo. 

In še nekaj bi rad povedal. S prihodom  prvih študentov v Maribor se je življenje v mestu »prebudilo«  iz sivega, utrujenega delavskega, lahko bi rekel otožnega mesta brez posebne identitete. Nekdaj so bili študentje v mestu preprosto prepoznavno prisotni, kar pa danes pogrešam. Občutek imam, da jih sploh ni, pa tudi mesto, tako se mi zdi, do študentov ni pozorno in še manj je nanje ponosno… Kot da smo v mestu izgubili občutek, da so med nami tudi študentje in študentke. Bojim se celo, da so za mestne oblasti nekakšen nebodigatreba…  Upam, da se motim in da so se mi takšni občutki porodili, ker pogrešam že minulo mladostno študentsko živahnost in ker mi je vsiljena sedanja starostna odtujenost…

š. Ivanjko

Osebna vez in občutek hvaležnosti

Rodila se je v zimski jutranji uri. Po pripovedovanju babice je takrat sneg ležal na strehi kot odeja, tišina pa je bila težja od krikov. Ko je iz porodne sobe prišla novica, da je mati umrla, še preden je lahko objela novorojenko, so vsi utihnili. Samo otrok je jokal.

Ko je bila majhna, je verjela, da njena mati morda še živi – da je šla po mleko in se bo vrnila. Otroška domišljija je mehka obramba pred surovostjo sveta. A z leti se je naučila, da ni bilo začasnega odhoda – samo konec.

Revščina je bila tiha, a vztrajna. Občutila jo je v luknjah v čevljih, v skromnosti obrokov, v oblekah, ki so se podajale iz rok v roke. A ni se pritoževala. Bila je ena izmed mnogih deklic, ki so odraščale na robu preživetja – z molkom, delom, z zategnjenimi rameni.
Brat je bil ves njen svet. Hodila sta skupaj po poljih, v šolo, po opravkih, nosila drva in krmila živino. Med njima ni bilo veliko besed – toda zadoščalo je, da sta se razumela brez njih. Ko je zbolela, je on sedel ob njej. Ko je bila žalostna, je on gledal v steno, dokler ni tišina minila.

Moji spomini na mater

Nežen spomin na mojo mater se mi je prebudil v poletnem večeru ob morski obali ob zadnjih vzdihljajih maestrala. Ne vem, zakaj se v starosti tako spontano spomnimo svojih staršev, zlasti matere. Morda so vzrok otroci, ki se ob večerih na morskem pesku tako radi glasno igrajo, ponosne mame malčkov pa uživajo v veselju svojih otrok. Morda tudi zato, ker moja mati nikoli ni videla morja, ni brala ob morju, ni znala brati. Ime ji je bilo Amalija ali po domače Malči. Nikoli ji otroci nismo rekli »ti«, vedno smo jo vikali ali pa onikali, kar je veljalo tudi za očeta.

Moj spomin na mater je kot tih, a močan tok reke, ki nikoli ne usahne. Bila je žena brez šol in brez knjig, a z modrostjo, ki je ni mogoče najti na nobenih zapisanih straneh. Rodila in vzgojila je sedem otrok, med njimi tudi mene – ki sem v življenju ob delu hodil po poteh učenosti, bral knjige, pisal besede in raziskoval svetove, ki so njej ostali neznani.

Nikoli ji nisem rekel »ti«. Vikal sem jo, kot bi vikal svetnico. Ne zato, ker bi se od mene to pričakovalo, ampak ker je moje srce čutilo globoko spoštovanje. Ko je govorila, sem jo poslušal kot učenec svojega prvega učitelja. Njena beseda je bila preprosta, a težka od resnice, ki je nobena knjiga ne zna ujeti.

Včasih se spomnim, kako je z žuljavimi rokami negovala zemljo, pekla kruh in hkrati zgradila dom, v katerem je rasla ljubezen. Čeprav ni znala brati, je brala človeška srca. Čeprav ni znala pisati, je zapisala svojo dobroto v nas, svoje otroke.

Kot otrok nisem znal videti globine njene bolečine, danes pa razumem njeno veličino v tišini.

Danes, ko sem sam prehodil mnoge poti znanja, razumem, da je bila ona moj prvi in najpomembnejši učbenik – učbenik ponižnosti, delavnosti in brezpogojne ljubezni. V mojem spominu je in bo ostala kot luč, ki nikoli ne ugasne.

Zgodba o moji materi (2)

Odhod od doma

Oče  mi je umrl, ko sem bil star komaj 14 let. Od doma sem odšel s 15 leti. Spomnim se, kako mi je bilo težko zapustiti mater, ki je jokala in me objemala. Vedno se spomnim tega slovesa, ko slišim znano zagorsko pesem Suza za zagorske brege, ki jo je napisalo 15-letno dekle Ana Bešenić, ki je verjetno, kot mnogo zagorskih otrok, zapuščala svoj dom:

»Stara je mati išla za menom, nemo v zemlju gledeč.
Ni mogla znati kaj zbirem v duši
I zakaj od včera nisem rekel ni reč.
Preveč smo toga povedat si šteli
A vse smo pozabili več.
Gda smo vre prešli kraj najzadnje hiže v suzah najenput sem bil.
Kaj ne bi to vidla stara mi mati z rukami lice sem skril.«

Od mojega 14. leta sem se šolal, delal in živel daleč od matere in se z njo srečeval le občasno, na kratko, in se mi je vedno mudilo, misleč, da se bova nekoč pogovarjala, da jo bom objel drugič, žal sem to storil šele takrat, ko je bila zaradi kapi nezavestna, nekaj dni pred smrtjo …

Vprašujem se, zakaj nimam nikoli časa za tiste, ki jih imam rad, in tisto prisrčno srečanje odlagam za drugič, kar pomeni nikoli …

Pogosto sem želel materi napisati pismo in ji povedati, da jo imam rad, da sem jo spoštoval, da sem ji hvaležen za vse, kar je storila za mene, vendar ga sama ne bi znala prebrati. Zdelo se mi je tudi, da bi bilo pismo preveč suhoparno, formalno in da bi si mama želela slišati moj glas, enako kot jaz njenega, da bi se objela. Pisma nisem napisal, vendar sem njegovo vsebino dolgo nosil s seboj … Danes bi ji napisal:

Draga mama!

Ko sem kot štirinajstletni fant odšel od doma, ti nisem znal povedati, kako zelo te imam rad. Spomnim se tistega tihega trenutka, ko sem zapuščal domače dvorišče – mudilo se mi je v svet, ti pa si ostala pred hišo, z rokami, ki so nosile brazde dela in ljubezni. V sebi sem čutil, da ti dolgujem objem in besedo »hvala«, pa je nisem izrekel.

Nikoli ti nisem rekel »ti«. Ne zato, ker bi bila med nama razdalja, ampak zato, ker sem te vedno čutil kot nekaj višjega, svetega. Vikal sem te kot človek, ki spoštuje življenje samo. Tvoja podoba je bila v mojem srcu vedno kot tih oltar doma – tam, kjer je bilo varno, kjer so tvoje roke dišale po kruhu, tvoje oči pa so znale videti v moje srce.

Nisi hodila v šolo. Nisi znala brati knjig, a brala si življenje, brala si nas, svoje otroke. Sedem nas je bilo, sedem zgodb, ki si jih ti napisala brez črk, brez svinčnika – napisala si jih s trudom, s solzami, z ljubeznijo.

Zame si bila učiteljica, čeprav nikoli nisi stopila za kateder. Od tebe sem se naučil, kaj pomeni delati pošteno, ljubiti brez pogojev in molčati, kadar besede ne pomagajo. Ko sem odšel v svet znanja, med knjige, univerze in pisarne, sem s seboj vedno nosil tvojo modrost, ki ni bila napisana v nobeni knjigi.

Mama, danes vem, da je bila tvoja preprosta, neizgovorjena življenjska modrost večja od vsega, kar sem prebral. Vse življenje sem te vikal, a v srcu sem te vedno klical z najnežnejšim »ti«.

V tujem svetu sem velikokrat mislil nate. Vsak moj uspeh, vsaka knjiga, ki sem jo prebral, vsaka zmaga, ki sem jo dosegel, me je spomnila nate – in na to, da bi rad bil spet tisti deček, ki te lahko pogleda v oči in reče: »Mama, rad te imam.«

Ko sem ustvaril svojo družino in ti podaril vnuke, sem v tvojem pogledu videl srečo, ki si jo nosila v srcu. Imela si jih neizmerno rada. Kot da si želela skozi njih živeti vse trenutke, ki jih z menoj nisi mogla.

Danes, ko te ni več, me spremlja misel, da si bila moja prva in največja učiteljica – ne s knjigami, ampak s svojim življenjem. Čeprav sem te vedno vikal, si v mojem srcu vedno bila moje najnežnejše »ti«.

Ko sem kot štirinajstletni fant odšel od doma, ti nisem znal povedati, kako zelo te imam rad. Vedno se mi je mudilo, ko sem prišel domov, in nikoli ti nisem izrekel vseh besed, ki so ti pripadale.

Danes stojim ob tvojem grobu in tiho molim. V molitvi ti govorim vse, česar ti nekoč nisem: da si bila moja največja učiteljica, čeprav nisi hodila v šolo in nisi znala brati knjig. Brala si življenja svojih otrok in svojo ljubezen si zapisala v nas.

Ko ti prinesem rože na tvoj grob in jih položim na tvoj hladni kamen, čutim tvojo toplino. Vem, da si me razumela, še preden sem znal povedati. Vem tudi, da si z veseljem gledala moje otroke, tvoje vnuke, ki si jih imela neizmerno rada.

Vsaka molitev ob tvojem grobu je moj pozni objem. Mama, v srcu si vedno bila moje najnežnejše »ti«.

Vem, da so vse moje misli, ki jih danes prinašam k tvojemu grobu, zašepetane prepozno.
A verjamem, da jih slišiš in da razumeš, kako globoko sem te vedno ljubil in spoštoval.
Tvoj spomin je zapisan v mojem srcu, v moji družini in v vsakem tihem trenutku molitve zate.
Vem, da boš ostala z menoj, dokler bom živel.

Tvoj sin!

Zgodba o moji materi (3)

Mati –  lepo zagorsko dekle brez matere

V času na prelomu med 19. in 20. stoletjem, ko se je svet rušil pod težo vojn, ko so meje razpadale in so se usode pisale s krvjo, se je nekje med zelenimi zagorskimi bregi v Hrvaškem Zagorju rodila zgodba moje matere. Rodila se je leta 1898 v Hrvaškem Zagorju v vasi Gaberje v bližini Velikega Tabora. Dali so ji ime Amalija (Malči). Nekateri trdijo, da to ime pomeni dekle veselega obraza, preprosto po naravi, polno ljubezni do življenja in pretirano marljivo.

V tistem času ježivljenje v tem delu Hrvaške bilo težko, a srce ljudi še težje. Že ob otrokovem rojstvu ji je bila usoda kruta – njena mati je umrla med njenim porodom. Rodila se je kot poslednja daritev ženske, ki je že izgubila preveč – in v tistem trenutku je  deklica postala sirota. Brez maminega glasu, brez dotika, brez prvega pogleda, ki pove, da si zaželen. V krstni knjigi je pisalo ime, ob njem pa zapis: mati umrla pri porodu. Nobenega drugega stavka.

Moja mati ni bila slavna, ni imela zvenečega imena, a njeno življenje je preseglo običajno knjigo ali film žene matere, ki je živela v težkih razmerah in v zgodovinskem obdobju, zaznamovanem s številnimi spremembami.

Kot otrok je rastla ob bratu, pet let starejšem, ki jo je vzel za svojo. Njegova roka je bila njena tolažba, njegov glas njena prva zgodba. O njuni mami ji je pripovedoval tiho, z rahlim zamolkom: da je imela dolge lase, da je pela med delom, da se je smejala z očmi. Sčasoma je ta glas postal edino, kar je imela od nje.

Ostala sta sama z bratom, brez materinega dotika, z očetom, ki je skrival solze in upanje. Ko je umrl še oče, je rasla ob bratu v hiši njunega strica.

Sanje o potovanju v neznano

Pred prvo svetovno vojno so številni mladi v siromašnih delih Balkana – zlasti na podeželju v Hrvaškem Zagorju, Dalmaciji, Bosni in Hercegovini sanjali o izselitvi v Združene države Amerike. Te sanje so bile rezultat gospodarske bede, socialnih razmer in omejenih možnosti za napredovanje doma. Avstro-Ogrsko cesarstvo pa je to izseljevanje podpiralo.

Konec 19. in v začetku 20. stoletja je bilo Hrvaško Zagorje pretežno agrarno in revno območje. Mladi so odraščali v okoljih s premalo zemlje, z visokimi davki in malo industrije. Sezonske in stalne migracije so bile že znan pojav – mnogi so odhajali na sezonska dela v Slavonijo, Ogrsko ali Nemčijo. Amerika je postajala “dežela priložnosti” zaradi zgodb povratnikov in pisem, ki so krožila po vaseh.

Večina mladih kmetov si je želela zaslužiti dovolj denarja, da bi kupili lastno zemljo doma ali zgradili hiše. To je bil pobeg iz zatohlega vaškega sveta z omejenimi možnostmi – v svet brez fevdalnih ali avstrijskih davčnih bremen. Pisma iz Amerike so prinašala zgodbe o visokih plačah, železnicah, mestih, in celo elektriki, kar je mladim delovalo kot sanjski svet. Sanje so se posebej pogosto nanašale na družinski ponos ob vrnitvi uspešnih izseljencev, ki so lahko preskrbeli svoje družine. Znana je bila krilatica: »Ulice tlakovane z zlatom«, ki je krožila med izseljenci. Delo v rudnikih, železnicah ali tovarnah je veljalo za priložnost, čeprav nevarno.

Sanje o Ameriki kot idealni deželi so bile v vasi, kjer je kot mladenka živela moja mati, kolektivne, saj se je velik del vaščanov odločil za izselitev.

Leta 1914 je 1. svetovna vojna prekinila množično izseljevanje, saj so morske poti postale nevarne, ZDA pa so omejile priseljence iz vojskujočih se držav. Ena od najbolj tragičnih posledic izseljenskih sanj pred prvo svetovno vojno je bila osiromašenje tistih, ki so se  imeli namen izseliti, ker so prodali domače hiše, njive ali celo zadnje krave, da bi zbrali denar za karte za ladjo do Amerike. Med temi sta bila tudi moja mati in njen brat. Cena obeh kart je pomenila vse družinsko premoženje. Verjela sta, da se bosta vrnila iz Amerike bogata.

Ta izguba je rodila globoko razočaranje dekleta in njenega brata ter občutek usodne krivice, ki se je ohranil v spominih moje matere, saj smo otroci to zgodbo pogosto slišali od nje. To je bila tudi na splošno znana zgodba v izseljenskih območjih hrvaškega ozemlja, zlasti Dalmacije. Izseljenska Amerika je ostala mit, vojna pa je prinesla resničnost bede, vdov in sirot, ki je izbrisala optimizem takratne mlade generacije. Tisto obdobje je zaznamovalo mladostno življenje moje matere kot mladega dekleta, ki je takrat živela v družini svojega strica. To razočaranje ni bilo samo njeno – bilo je razpeto med tisoče mladih ljudi, ki so v sanjah že hodili po ulicah Chicaga in Pittsburgha, pa so ostali v blatnih vaseh Hrvaškega Zagorja.

Zgodba o moji materi (4)

Potem pa je prišla novica: vojna

Z izbruhom vojne je mlade, za vojno sposobne moške, ki so že prodali vse imetje in kupili karte, nato pa pogosto ostali doma brez zemlje in strehe nad glavo, doletela prisilna mobilizacija. Tudi materinega brata so vpoklicali v vojsko in kupljena karta za ladjo je ostala v predalu.

Znano je, da je avstrijska vojna komanda pogosto pošiljala neizkušene mlade hrvaške vojake v prve borbene vrste. V vojski je bil brat moje matere kot kmečki otrok dodeljen vojaški konjeniški enoti. Padel je v prvih dneh vojne. Sestra- moja mati – nikoli ni dobila nobenega obvestila, kje in kako je padel ter kje bi naj bil pokopan. Mati, takrat 16-17- letno dekle, je ostala sama, brez svojega brata, na katerega je bila močna navezana. On je bil njena edina upora.

Moja mati je pogosto pripovedovala nam otrokom, kako je kot 16-letno dekle nenehoma  gledala skozi okno stričeve hiše in nestrpno pričakovala brata, da se bo vrnil, vendar ga ni bilo. Dobila je le sporočilo preko svojega strica, da je brat padel v prvem srečanju s srbsko vojsko nekje daleč. Ni vedela za njegov grob. Prvič je občutila, kaj pomeni beseda brezdomna. Z bratom sta prodala vse svoje premoženje in kupila kartu za Ameriku. Kasneje se vedno se spominjala Hamburga , od koder bi naj odputovala z ladjo 28. septembra leta1914. Ko sem leta 1972 leta, dobil 10 mesečno štipendijo Der Deutsche Akademische Austauschdienst (DAAD) za pripravo doktorske disertacije v Hamburgu me je veliko spraševala o tem mestu in mi pripovedovala, kako je trpela, ko je zvedela, da nikoli ne bo videla Hamburga in odpotovala v Ameriko,ter kako je ostala sirota brez hiš svojega očeta, ki jo je atero je brat prodal stricu zaradi nakupa ladijske karte.

Vas je šepetala, da se je z njima dogajala ” božja kazen«, ker sta prodala očetovo borno hišo.
Sanj o Ameriki ni bilo več, bile so le dolge procesije fantov v uniformah in jok žensk na pragih domačih hiš. Po vojni je njuna hiša v celoti pripadala stricu. Brat se ni vrnil, in dekletu je ostal le še občutek izgube: izgubila je dom, brata, mladost in tisto nežno vero, da svet nekje drugje čaka nanje z odprtimi rokami. Nam otrokom je mati veliko govorila o bratu, posebej pa nam je pripovedovala o svojih nočnih sanjah, da je brat prišel na dvorišče pred stričevo hišo, v kateri je stanovala, in jo klical, naj pride ven, da bosta skupaj odpotovala v Ameriko. Bila je prepričana, da je to srečanje bilo resnično.

Romanje in ljubezen

A življenje ni poznalo premora. Ljubezen jo je našla – z mojim očetom sta se spoznala na romanju v Marijo Bistrico, osrednje hrvaško romarsko svetišče Matere Božje bistriške. V času, ko v vaseh ni bilo veliko priložnosti za srečevanja, je romanje pomenilo praznik za telo in dušo. Mlade deklice so že tedne prej šivale in likale svoje najlepše rute in obleke, fantje pa so skrbno čistili škornje in pripravljali konje za pot. Na god velikega svetnika se je cela vas zbrala ob zori in krenila na dolgo pot, ki je vodila do svetišča.

Romanja so bila v preteklosti eden redkih večjih družabnih dogodkov, kjer so se zbrali ljudje iz širšega območja. Mladi so tam imeli priložnost spoznati vrstnike iz drugih vasi, kar je širilo možnosti za izbiro življenjskega sopotnika. Ker so bila pri romanju prisotna zlasti verska in praznična obeležja, je bilo to spoznavanje razumljeno kot spoštljivo in sprejemljivo.

Romanje je bilo versko dejanje (molitve, procesije, maše), a hkrati tudi praznik z glasbo, s pesmijo, sejmiščem in z druženjem. V takem okolju so mladi lahko opazovali drug drugega, se srečali ob skupni pesmi ali pri obredih. Po koncu maše so sledila srečanja na stojnicah, plesih ali v gostilnah, kjer so se utrjevale medosebne vezi.

Mladi so se pokazali v praznični noši, kar je bilo znak časti, lepote in statusa. Ob poti na romanje, praviloma peš, ali ob skupni jedi so bile dane možnosti za prve stike. Dogovorjene poroke so se pogosto začele prav s spoznavanjem na romanju, saj so starši v tem videli varen prostor za nadzorovano druženje mladih. Romanje je imelo svojo simboliko tako na duhovnem kot življenjskem področju.

Na romanjih je srečanje mladih pogosto dobilo poseben, skoraj usoden značaj. Kot je to bil primer moje matere in očeta. Morda sta tudi poznala rek, ki je veljal takrat, pa tudi še danes med starejšimi: »če srečaš nekoga na svetem kraju, je to srečno znamenje«. Romanja na vasi je praviloma organizirala cerkev, saj so se duhovniki v vaseh zavedali, da, razen verskih potreb, mladi potrebujejo tudi medsebojna srečanja. Romanje je zato bilo ne samo izraz pobožnosti, temveč tudi pomembna priložnost za oblikovanje novih družin.

Zamišljam si, kako se je moja mati skupaj z dekleti in fanti iz njene vasi neke sobote ponoči peš napotila v Marijo Bistrico, približno 10 ur hoje. Njen »lampaš« (zaprta petrolejska svetilka) je nežno trepetal v nočnem vetru, v srcu pa sta se ji mešali tihotna radost in skrita bojazen. Verjetno je razmišljala, tako kot druga dekleta: »Morda me bo danes kdo opazil.«  »Morda pa bom spet ostala le med drugimi, neopazna,« je premišljevala, ko je tiho pela z drugimi romarji.

Oče se je z brati peljal s kočijo in konji, ker je že njegov oče – moj dedek- vedno imel konje za vožnjo in opravljanje kmečkih del. Verjetno sta s starejšim bratom še posebej okrasila kočijo – seveda zaradi deklet. Srce mu je že od doma nemirno bilo. Ni vedel, zakaj, a čutil je, da bo to romanje zanj nekaj posebnega. Ko je pogledal proti dekletom iz sosednje vasi, ga je zadelo kot strela: »Kdo je to dekle? Nikoli je še nisem videl. A kot da jo poznam. Njena hoja je mehka, njen obraz svetel,« si je rekel in ga je hipoma prevzelo.

Pri studencu je zbral pogum. Zajel je vodo v svoje dlani in jo ponudil dekletu Malčiki, ki jo je prvič srečal. Njeni prsti so se dotaknili njegovih – kratek, skoraj bežen dotik, a Malči  je v njem začutila nekaj, kar je predramilo njeno srce. »Zakaj mi trepetajo roke?« se je spraševala, ko je spila hladno vodo. Moj oče, ki je bil nekaj let starejši od nje, pa je bil ves zmeden: »Samo vodo sem ji ponudil, pa imam občutek, da sem odprl vrata v nekaj večjega.«

Pri veliki maši sta stala skoraj drug ob drugem. Marija … Malči je komaj zbrala misli za molitev. Vsakokrat, ko je obrnila obraz, je začutila njegov pogled. »Če bi mi zdaj kaj rekel, bi ga poslušala, čeprav bi me bilo sram pred vsemi,« je pomislila. Oče je stal čvrsto, a v notranjosti ga je razjedal nemir. »Ne smem spustiti tega trenutka. Če jo danes izgubim v množici, je morda nikoli več ne najdem.«

Po maši sta se srečala med stojnicami. Zdaj jima besede niso več manjkale. Govorila sta o malenkostih – o poti, svečah, pesmi – in vsak stavek je bil kot most, ki je povezoval dva svetova. Malči ,kot so je zvali , je čutila toplino: »On me posluša, kot da sem najpomembnejša na svetu.« Oče pa si je rekel: »Tega dekleta ne smem več spustiti iz rok.«

Ponudil ji je, da jo bo peljal domov v kočiji, vendar je ponudbo odklonila in mislila: «kaj pa bodo rekli drugi«, vendar tega ni rekla naglas. Med pesmijo drugih romarjev je bilo, kot da je hodila v tišini in mislila na do takrat nepoznanega fanta, ki jo je pritegnil, čeprav ni vedela, zakaj.

Nekaj mesecev pozneje je moj oče z isto kočijo,  še lepše okrašeno, z bratoma pristal  pred hišo njenega strica, kjer je takrat živela. Ko jo je fant pozdravil, je v njenem pogledu  videl enak nemir in enako tiho veselje, kot ga je prvič začutil pri Mariji Bistrici v cerkvi, kjer je namesto molitve razmišljal o dekletu, ki je bilo blizu njega v globoki molitvi. Spraševal se je, kaj to dekle sporoča Mariji in za kaj jo prosi. Ni se upal razmišljati, da dekle morda prosi v molitvi, da bi bolj spoznala neznaga fanta, ki ga je srečala na tem srečanju romarjev. Tisto romanje ni bilo le pot k svetemu kraju, ampak tudi pot, na kateri sta našla drug drugega, in ki bi naj bila tega dne, po nekaj mesecih, zapečatena z daritvijo prstana in s  sklenitvijo zaroke, vendar do tega ni prišlo, kot je , ves srečen, pričakoval …

Zgodba o moji materi (5)

Zaročni običaji na Hrvaškem pred sto leti

Pred približno stoletjem je bila zaroka v hrvaških krajih (tako kot tudi drugod po Balkanu in v Srednji Evropi) zelo pomemben družbeni dogodek, ki je imel precej večjo težo kot danes.

Takrat zaroka ni bila le romantična odločitev para, ampak tudi družinski dogovor in skoraj pravno zavezujoča obljuba, da bo poroka resnično sklenjena v doglednem času. Zaročitev je pogosto sledila dogovorom med starši obeh strani, kjer so se pogovarjali o doti, zemljiščih in drugih praktičnih vprašanjih. Dogodek je bil svečan, včasih podoben manjšemu prazniku, z darili, glasbo in pogostitvijo.

Poleg prstana so bili pomembni tudi drugi simboli, npr. rute, svileni trakovi ali kruh kot znamenje. Preklic zaroke je veljal za sramoto, lahko je povzročil napetosti med družinami in celo finančne odškodnine. V nekaterih krajih je bila zaroka blagoslovljena v cerkvi ali pa so jo spremljali molitve in verski obredi.

Zaročitev se je začela veliko pred dejanskim obredom. Fant, ki je želel zasnubiti dekle, je moral najprej pridobiti soglasje svojih staršev. Nato so se starši skupaj s fantom odpravili k dekletovi družini na “prosce” (prositi za roko). Obisk je bil formalen: prinesli so darove (steklenico vina, domače pecivo, včasih tudi kos mesa). Pogovori so potekali previdno, pogosto v obliki šal in pregovorov, da se ne bi užalilo nobene strani. Če je bil dogovor dosežen, so se družine dogovorile tudi o doti in prihodnjih obveznostih.

To ni bila intimna priložnost, temveč manjše slavje z vabljenimi sorodniki, sosedi in vaškimi prijatelji. Gostje so prišli lepo oblečeni, moški v svečanih srajcah in telovnikih, ženske v pisanih rutah in najboljših narodnih nošah. Na mizo so postavili domače pecivo (pogače, kolače, orehnjače), vino in žganje.

Praviloma je zaročenec podaril zaročenki zaročni prstan – navadno iz rumenega zlata, pogosto skromen, a z velikim simbolnim pomenom. Nevesta je fantu podarila robec, izvezen s svojim imenom ali začetnicami, včasih tudi kos obleke, ki ga je sama sešila. Poleg prstana je fant dekletu pogosto prinesel “jabuko” – lepo rdeče jabolko, v katerega je bil zataknjen zlat kovanec ali prstan, kot simbol rodovitnosti in bogastva. V vernih družinah je sledil kratek blagoslov z molitvijo, ki jo je vodil najstarejši član družine ali vaški župnik, če je bil prisoten. V nekaterih krajih je bila zaroka tudi cerkveno zabeležena kot “veridba”.

Starejši so sedeli za mizo in modrovali o zakonu, mlajši pa so se po navadi zavrteli ob tamburicah. Zaroka je bila javno dana obljuba. Preklic je veljal za sramoto in je bil včasih razlog za pravde ali vračilo daril. Vaščani so zaroko razumeli kot skorajšnjo poroko – običajno v roku enega leta.

Zaroka se je končala s streljanjem

Kot je bilo že omenjeno, moja mati, zlasti nam otrokom ni govorila o dogodkih, ki so se odvili na dan njene zaroke. V obdobju mojega otroštva je bil ta dogodek časovno odmaknjen več kot 20 let. O tem dnevu so veliko govorili starejši vaščani, vendar so njihove izpovedi vsebovale vrsto dodanih in verjetno izmišljenih dodatkov k opisu posameznih dejstev. 

Moj oče je nekega dne z dvema bratoma, enim starejšim in enim mlajšim, s konji, vpreženimi v lepo okrašeno in svečano kočijo, prišel v vas k stricu, pri katerem je živela moja mati, kot 19-letno dekle, katere starši so umrli, brat padel v vojni, bila je brez premoženja, in z neveljavno karto za Ameriko. Brata zaročenca – mojega očeta – sta ga spremljala kot varuha bratove prihodnosti. V skromni mali hiški materinega strica so se dogovarjali o zaroki.

Domnevam, da so bili takratni tradicionalni običaji spoštovani in da se je zaroka moje matere in očeta odvijala tako, kot so narekovali zgoraj opisani običaji, vendar v  skromnejši obliki. Dan zaroke pa je, namesto srečnega pričakovanja in izpolnitve ljubezni, za mojo mater pomenil nekaj strašnega, kar je nosila v sebi celo življenje.

Ni jasno, ali je potek zaročnega dogovarjanja bil prekinjen z nepričakovanim prihodom  sosedovega fanta pred hišo, v kateri so se moj oče in njegova brata ter zaročenkin stric dogovarjali, ali se je sosedov fant pojavil po zaključenih pogovorih. Fant s sosednjega dvorišča je z enim klicem imena zaročenke, naj pride na »ganjk«(zagorski izraz za prostor pred vrati hiše) odmaknil pozornost od osrednjega dogajanja. Fant je poklical mojo mater, ki se je klicu odzvala in stopila v zunanjost hiše na prag. Stopila je, morda še vsa v rdečici od veselja. Po pripovedovanju starejših v vasi naj bi jo sosedov fant vprašal, ali se bo poročila s prosilcem – mojim očetom. Odgovorila je z besedami potrditve. Šele takrat je opazila, da je odprl suknjič, iz njega potegnil pištolo ter jo dvakrat ustrelil. Ona se je še opotekla v hišo in padla pred presenečenim zaročencem (mojim očetom) in stricem. V hipu so vsi vstali in zgroženo strmeli v padlo dekle. Medtem ko so jo dvigovali na posteljo, so konji, prestrašeni nad streljanjem, poskočili in se s kočijo zapodili proti zaprti lesi na dvorišču. Začeli so se zbirati sosedje, sosedov fant pa se je v tisti zmedi umaknil na domače dvorišče. Mojo obstreljeno mater sta moj oče in njegov brat v kočiji takoj odpeljala v bližnjo vas Desinić v samostan častnih sester, ki so pogosto nudile vaščanom manjše zdravstvene storitve, ker zdravnika v vasi ni bilo. V samostanu so častne sestre oskrbele ranjeno mater in ji povedale, kaj se je zgodilo na sosednjem dvorišču.

Vaško okolje, kjer se vsi med seboj poznajo, kjer so snubitve, dogovori in poroke skupinska zadeva, je doživelo nenaden preobrat iz veselja v grozo. Namesto petja in blagoslovov so se razlegli streli. Tak dogodek ni le zasebna tragedija dveh družin, temveč pretres celotne vaške skupnosti. Čustvena napetost je narasla ob prelivu krvi, krikih prestrašenih ljudi  in vznemirjenosti konjev. Zdelo se je, kot da bi življenje obrnilo stran knjige brez opozorila.

Na vasi takšne dogodke pogosto predelujejo v pripovedi, ki opozarjajo na ljubosumje, na usodnost ljubezenskih trikotnikov, pa tudi na krhkost življenjske sreče.

Nikoli nisem imel moči, da bi mater vprašal, kako se je počutila ob omenjenih dogodkih, sem pa pogosto razmišljal, kako je to sprejela in živela ob zavedanju, da jo je obstrelil sosedov fant. Nikoli nisem našel pravega oziroma zadovoljivega odgovora na vprašanje, kaj je mati nosila v sebi.

Vpraševal sam se, kako je živeti z ranjenim telesom in ranjeno mladostjo? Kako je stopiti pred oltar, ko so ti ljubezen in poroko nekoč prekinili s streli? In vendar je moja mama živela. Ni govorila o obupu ampak o tem, kako je treba vstati, ko padeš. Ni govorila o smrti ampak o življenju, ki se je nadaljevalo.

Kot nedolžna žrtev situacije je moja mati verjetno nosila težko breme čustvene bolečine in travme skozi vse življenje. Dejstvo, da jo je dogodek verjetno močno težil skozi vse življenje in da o njem ni nikoli želela govoriti, kaže na to, da je morda poskušala potlačiti ali skriti svoja čustva in spomine na ta tragični dogodek.

Kot sin sem bil takrat poln občudovanja in tihe žalosti. Na njenem obrazu sem začel prepoznavati nekaj več kot materino nežnost – videl sem tiho moč ženske, ki je preživela tragedijo in jo spremenila v skrito, neizrečeno zmago.

Ko je leta 1979 umrla in sem stal ob njenem grobu, sem se spomnil na to zgodbo. Zdelo se mi je, da vse rože na gomili niso le poklon moji materi, temveč tudi tistemu dekletu, ki je krvavo obležalo na pragu stričeve hiše, ki ji je nudila skromno varnost in toplino stričeve družine. Dekle, ki je preživela, vstala in kasneje dala življenje sedmero otrokom. Tedaj sem začutil, da se vsa njena tišina preliva v eno samo sporočilo: ljubezen, kljub vsemu, premaga nasilje.

Zgodba o moji materi (6)

Še en strel na sosedovem dvorišču

Ko so odjeknili streli fanta na dekle, ki je vstopilo na prostor pred hišnimi vrati, je prostor nenadoma otrpnil. Zdelo se je, kot da se je čas za trenutek ustavil. V trenutku, ko je telo zadetega dekleta omahnilo na tla, se je v hiši in pred njo med ljudmi razlezla težka, skoraj neresnična tišina – nihče si ni upal vdihniti, nihče si ni znal razložiti, kaj se je pravkar zgodilo. Ljudje so samo strmeli, kot da ne verjamejo, kaj se dogaja. Tišino so vznemirili le konji na dvorišču, še vedno vpreženi v okrašeno kočijo. Tišina je trajala le nekaj trenutkov, dokler je ni prerezal preplašen, obupan krik: “Ubil jo je!”

Pritekli so najbližji sosedje. Kriki prisotnih so sprožil val panike, glasovi so se prepletali, nekateri so zajokali, drugi so zbežali ali zakričali, tretji pa so otrpnili od osuplosti. Vse je bilo prepleteno – strah, zbeganost, šok. Takšnega trenutka se ne pozabi nikoli.

V nastali zmedi je fant zapustil prizorišče streljanja in odšel na svoje dvorišče. Fant, ki je v sebi nedvomno nosil ljubosumje, nemoč ali morda obup, ni izrekel nobene prošnje, nobene razlage. Ni bilo ne pogajanja, ne solz, ne zadnjega krika – le pištola in strel. Molk pred strelom in molk po njem sta bila hujša kot besede. To je bil trenutek, ko se je pretrgala ne le zaroka, ampak tudi tkivo zaupanja v vasi.

Ker mati kasneje ni pripovedovala ničesar o fantu po imenu Francek, ki je storil samomor na dan njene zaroke, me je vedno pritegnilo razmišljanje o notranjem svetu fanta, ne da bi se dokopal do resnice – ker je vsak posameznik v svoji bolečini edinstven. Predvsem pa sem želel dojeti materino stanje ob dogodku in zlasti ob fantovi smrti. Njun medsebojen odnos je neznanka. Nesporno je, da sta se poznala in da je fant bil zaljubljen vanjo, ker sicer ne bi bil tako globoko prizadet in zavrnjen. Domnevati je, da ga je v tistem trenutku obvladal občutek, da ni vreden ljubezni, da ga je najbližja oseba zavrnila, kar je imelo za posledico izgubo lastnega dostojanstva. Verjetno je čutil, da je  ostal sam in nerazumljen ter da ga nihče več ne more razumeti ali mu stati ob strani. Bil je brez vsakega upanja; prihodnost je videl prazno, brez smisla, ker je bila ljubezen zanj edini vir smisla. Preplavljen z močnimi čustvi: žalostjo, obupom, jezo, občutkom izdaje, ki so se vrtinčila, ne da bi videl izhod.

Bil je notranje izpraznjen: lahko se je počutil, kot da vse okoli njega izgublja barvo, da je življenje izgubilo pomen. Preplavljenemu z idejo konca se mu je smrt kazala kot edini način, da preneha bolečina, ki se mu je zdela neznosna.

Ujet v mešanico bolečine in hrepenenja, kjer zavrnitev ne pomeni le izgube ljubezni, ampak tudi izgubo vere vase. Samomor v takem kontekstu ni rezultat enega samega dogodka, temveč trenutka, ko se vse stiske združijo in preplavijo sposobnost mladega kmečkega fanta, brez šol in poznavanja življenja, da bi še videl možnosti za prihodnost. Dekle, za katero je verjel, da mu pomeni vse, ga je zavrnila – in v tem zavračanju je videl dokaz, da sam nima več vrednosti.

Njegove misli so bile kot krog, ki se ni hotel ustaviti: »Zakaj zanjo nisem dovolj dober? Zakaj brez nje vse izgubi smisel?« Čutil je, kot da je svet oslepel za njegove sanje, in prihodnost se mu je kazala kot dolga, temna cesta brez konca.

Ko je odhajal s prizorišča streljanja in slišal krike, da je deklo mrtvo, je bil prepričan, da je njegova nesojena zaročenka mrtva. Misel o njeni smrti ga je razklala do dna. Čeprav je bila resnica daleč od tega, v njegovem srcu ni bilo prostora za dvom – bil je prepričan, da je ne bo nikoli več srečal, da je vse za vedno izgubljeno.

Njegov notranji svet se je v hipu spremenil. Zavrnitev, ki jo je še nekako nosil v sebi, je zdaj dobila novo, smrtonosno težo: »Če je ni več, zakaj bi potem še bil jaz?« Vse, kar je bilo svetlo, se je spremenilo v senco. Misel nanjo, ki je bila prej boleča, a živa, je postala neskončna praznina.

Njegova bolečina je postajala neznosna, hrepenenje po njej brezmejno. Smrt, ki se mu je še nedavno zdela strašna, ga je zdaj privlačila kot vrata, skozi katera bo spet našel stik z njo.

Ko se je odločil, je bilo v njem skoraj mirno – kot da je končno našel odgovor na mučno vprašanje. V resnici pa je šel naproti zmoti, ki mu je zameglila pogled na življenje.

Srce mu je bilo težko, ne od jeze, temveč od obupa. Osamljenost se je razlezla po njem kot hlad, ki ga ne more pregnati nobena odeja. Smrt se mu je začela kazati ne kot grožnja, temveč kot počitek – kot konec bolečine, ki je ne zna več prenašati. Za rešitev vseh njegovih bremen je zadoščal le en strel iz pištole …

Tako sem razmišljal in razglabljal mnogo let, da bi si razumsko razjasnil tragično situacijo, ali pa da bi zmanjšal težo dogodka, ki je vse do danes zaposloval moje misli in človeško sočutje.

Morda pa je šlo le za hipno, nepremišljeno reakcijo mladega neizkušenega človeka, ki so mu močna čustva hipoma preplavila in zameglila razum.