31. maj 2022
Pred dnevi me je obiskal državljan sosednje države, ki živi v Sloveniji, razočaran nad osebno nepoštenostjo in poslovno nemoralnostjo dedičev, ki so uspeli s prevaro, sklicujoč se na pravno napako, prigrabiti veliko premoženjsko vrednost.
Znanec že desetletja živi v Sloveniji in ima dobre zveze v poslovnem svetu. Zavedajoč se težav glede nezaposlenosti v njegovem rojstnem kraju je ob koncu 90-ih let preteklega stoletja v svoje rojstno mesto po svojih zvezah pripeljal pomembno investicijo, ki je omogočila otvoritev na stotine delovnih mest. Našel je tuje podjetje, ki je bilo pripravljeno začeti izvajati določeno dejavnost z zaposlitvijo predvsem delavk.
Znanec je aktivno deloval v povezovanju vseh dejavnikov, da je projekt sploh zaživel, ob poslovni podpori dveh oseb tujega investitorja, ki sta pomagala v organizaciji proizvodnega dela. Prvi začetki proizvodnega dela so se začeli (tudi ob pomoči znančevega sorodstva) v majhnem podjetju d.o.o. (trgovinica brez premoženja), katerega lastnik je bil JŠ, velik znančev prijatelj. Nihče od imenovanih angažiranih oseb v tem projektu ni vlagal nikakršnih finančnih sredstev. Za začetno poslovanje je znanec najel le kredit v tujini, ki mu je bil vrnjen. Dogovor je bil, da bosta, če bo projekt uspešen, vstopili v njegovo družbo skupaj z znancem tudi dve osebi iz podjetja glavnega investitorja, tako da bi vsak od udeležencev v projektu imel 25-odstotni poslovni delež.
Kot bodoči družbeniki so si vsi prizadevali s svojim delovnim angažiranjem, da projekt uspe brez finančnih vlaganj. Podjetje (družba) je v prvih petih letih odlično poslovalo in doseglo zaposlitev okoli 300 delavcev. To je bil za znančevo rojstno mesto neuspešnejši in največji projekt. Mesto je znancu podelilo najvišje priznanje častnega občana za idejo in izvedbo projekta. Podjetje danes odlično posluje.
Glede na to, da med bodočimi družbeniki nikoli ni bilo sporov, niso takoj sklepali ustreznih pogodb, ker je med njimi veljal medsebojni dogovor in dana beseda. Lastnik družbe je po 5 letih poslovanja težko zbolel in žal tudi nenadoma umrl. Zaradi uspešnega poslovanja je družba tudi prejela več nagrad in mediji so, na podlagi izjav pokojnega lastnika in direktorja, izrecno pripisovali zasluge znancu za udejanjenje projekta.
Po smrti lastnika so se družbeniki dogovorili z njegovimi dediči, da se vpišejo v sodni register kot družbeniki njegove trgovinske družbe, tako kot je bilo dogovorjeno od samega začetka projekta, s tem da se je spremenila dejavnost družbe, ki ni imela nobenega premoženja. Ni bilo nobenega spora ali vprašanj ob vpisu vseh imenovanih družbenikov v sodni register. Vpisani so bili dediči skupaj z znancem in še z dvema osebama, ki sta sodelovali pri izvedbi projekta. Po opravljenem vpisu je znanec opravljal funkcijo predsednika nadzornega odbora in skupščine družbe.
Zapletlo se je pri družbenikih, ki so bili delavci glavnega poslovnega partnerja pri dobavi materiala in odkupu proizvodov. Njihov zaplet ni bil povezan z delovanjem omenjene skupne družbe X… d.o.o. Ker sta morala oba družbenika v projektu zapustiti svoji delovni mesti v svoji družbi, ki je bila glavni investitor in poslovni partner X…d.o.o, je bilo na njeni skupščini sklenjeno, da bodo trije družbeniki (med njimi tudi znanec, ki je bil prijatelj z enim od odpuščenih) zaradi nevarnosti ogrožanja poslovanja X… d.o.o. fiduciarno (na zaupanje) začasno prenesli svoj poslovni delež na tretje osebe. To je bilo tudi storjeno. Znanec je prenesel svoj delež na družino pokojnega prijatelja, torej dediče, druga dva družbenika pa na svojega poslovnega znanca. Ta fiduciarni prenos je bil opravljen po šestih letih od smrti prijatelja, lastnika, brez plačila in izključno za določen čas z namenom, da se ne ogrozi poslovanja skupnega podjema.
O fiduciarnem prenosu poslovnega deleža je bila sklenjena pogodba v notarski listini v skladu z zakonom. Istega dne in ob isti uri, ko je znanec podpisal pogodbo o prenosu svojega poslovnega deleža v notarski pisarni na prijateljeve dediče, je bila podpisana tudi pogodba o urejanju odnosov glede vrnitve poslovnega deleža in o pravici njegovega sodelovanja v dobičku tudi v času do vrnitve fiduciarno prenesenega poslovnega deleža. Ta pogodba o vrnitvi poslovnega deleža žal ni bila sklenjena v posebni formi (solemnizacija), kot to zahteva zakon v tej državi, pri čemer sama notarska overovitev podpisa pogodbe pravno ne zadošča. K temu je prispevala notarka s posebno izjavo, ki jo je izrekla znancu, da je dovolj notarska overovitev pogodbe, saj »ste vsi prijatelji«. (Notarka bi morala vpisati v registrsko knjigo overovitev listin, da je opozorila stranko (znanca), da bi pogodba te vrste morala biti sklenjena v notarski listini, vendar te opombe ni v knjigi o overovitvi pogodbe o vrnitvi poslovnega deleža.) Notarka je dve leti po overovitvi pogodbe umrla. V petih letih po podpisu prenosa poslovnega deleža niso dediči nikoli omenjali, da ne bi priznali pogodbe o vrnitvi milijonsko vrednega premoženja. Znanec je skupaj z ostalimi družbeniki v skladu z družbeno pogodbo sodeloval pri delitvi dobička po desetih letih poslovanja pred fiduciarnim prenosom svojega poslovnega deleža na dediče brez plačila.
V tem času je vodstvo podjetja prevzel najstarejši sin, ki je vztrajal, da se pogodba o vrnitvi ne spoštuje in je, po govoricah v domačem okolju (česar znanec ne verjame), ob pomoči sorodstva v pravosodnem sistemu uspel, da je tudi sodišče zavrnilo znančev zahtevek za vrnitev poslovnega deleža, ker pogodba o omenjeni vrnitvi fiduciarno prevzetega poslovnega deleža ni bila sklenjena v notarski obliki. Ta odločitev sodišča je pravno pravilna, ker pogodba, sicer sklenjena in podpisana ter overjena pred notarjem, ni izdelana v formi, ki je pravno predpisana v zakonu te države.
Znanec ne oporeka pravilnosti formalne sodne odločbe o zavrnitvi njegovega zahtevka, vendar pa ne more dojeti, da človek lahko pozabi na dano besedo svojega umrlega starša oziroma besedo med prijatelji in na preprosto človeško poštenost ter se sklicuje na pravno formalno napako in pri tem spregleda, da je znanec bil idejni nosilec in pobudnik celotnega projekta in da je več kot deset let brez sporov sodeloval v skupnem poslovnem projektu.
Težko je verjeti, da dediči ne priznajo, da so brez plačila dobili milijonsko premoženjsko vrednost z grobo človeško prevaro in da ne priznajo svojega podpisa pred notarjem na overjeni pogodbi ter prevzete obveznosti z naknadnim izgovorom samo zaradi pravno formalne napake. Znanci in ljudje v okolju, ki vedo, da je znanec izključno zaslužen za otvoritev več sto delovnih mest v času velike nezaposlenosti v rojstnem mestu, preprosto ne morejo verjeti, da po skoraj 15 letih poslovanja z znancem kot registriranim družbenikom v sodnem registru, dediči mirne vesti s prevaro zaradi formalne napake lahko brez plačila prigrabijo vredno podjetniško premoženje.
Po dosedanjih znančevih ugotovitvah to ni bila slučajna napaka notarske pisarne temveč v naprej zamišljena prevara, v kateri je sodelovala tudi notarka, povezana z dediči.
Ne samo znanec temveč tudi mnogi v okolju, ki poznajo ta primer, se sprašujejo, kako lahko ta družina živi z zavedanjem, da je s prevaro, sklicujoč se le na pravno formalno napako, zavrgla najbolj osnovne človeške vrednote – dano besedo.
Po mnenju znanca imeti formalno pravno prav ne more pomiriti čiste vesti človeka in nadomestiti temeljnega človeškega poštenja ter dane besede.
Objavljam to razmišljanje, ker želim opozoriti na človeško nehvaležnost in sprevrženost ljudi v poslovnem svetu, ki ne poznajo temeljnih človeških vrlin.
#pravo, #poštenost, #morala
