7. januar 2026

V včerašnji Sobotni prilogi Večera sem z velikim veseljem prebral intervju s profesorico Dunjo Bezjak, Mariborčanko varaždinskih korenin, kot je sama poudarila.

V imenu Konzulata izrekam gospe Dunji Bezjak, aktivni članici Hrvaškega kulturnega društva v Mariboru, iskrene čestitke za javni vsebinsko poglobljen prikaz njenega dela pri povezovanju hrvaške in slovenske kulture, mecenstva pri raznih kulturnih dogodkih in povezovanja lokalnih skupnosti iz obeh držav, s katerimi se poglabljajo in utrjujejo kulturne vezi ter prijateljstvo med sosednjima narodoma.

Gospa Bizjak je uspela povezati obe svoji domovini, kljub določenim občasnim nesporazumom pri svojem delu v korist obeh narodov, in je s tem izrazila svoje spoštovanje in ljubezen do dveh sosednjih narodov. Postala je vzor in je vsem dala vedeti, kako je mogoče z delovanjem biti integriran v družbeno okolje, v katerem se živi, ne da bi pozabili svoje korenine …

#čestitke

8. januar 2024

Mnogi od nas, starejše generacije, smo se srečali s t. i. »sindromom praznega gnezda«, ko se otroci osamosvojijo, odhajajo na študij, začnejo delati ali se preselijo v lasten dom. Starši se ob tem znajdemo v praznem domu, ki smo ga praviloma, kot je to običajno v našem družbenem okolju, gradili z namenom, da bodo v njem živeli tudi naši otroci. Starši lahko ob njihovem odhodu doživljamo občutke osamljenosti, izgube in prilagajanja na novo življenjsko situacijo. Za neredke starše je lahko to obdobje težko, saj se morajo prilagoditi novi vlogi, ki ni več osredotočena na skrb za otroke. Ob tem doživljajo občutke zapuščenosti, izgube in celo identitetne krize, saj se vloga staršev naenkrat dramatično spremeni.

Za starše je pomembno razumeti, da je »prazno gnezdo« del naravnega cikla in da je čustveni odziv na to odvisen od nas samih, ali to sprejmemo kot nekaj slabega ali kot novo priložnost za nas in za odrasle otroke, ob nujnem prilagajanju ter iskanju ravnovesja med občutki izgube ter novimi priložnostmi.

Da bi lahko čustveno sprejeli novo nastalo situacijo, je nujno ohraniti stik s svojimi otroki v obliki rednega medsebojnega komuniciranja, z občasnimi obiski ali skupnimi aktivnostmi, ki lahko pomagajo ohranjati čustveno povezavo in občutek bližine.

Kot starši pa se moramo poglobiti predvsem v odnose s partnerjem, prijatelji, se zaposliti s hobiji in si pustiti čas, da se soočimo s svojimi občutki. Normalno je čutiti žalost, praznino ali pa celo olajšanje.

Novo obdobje lahko izkoristimo za negovanje sebe in se posvetimo stvarem, ki nas osrečujejo, zlasti pa se naučimo ceniti čas, ki ga imamo sami zase. Da bi premagali čustveno praznino in občutke osamljenosti ob odhodu naših otrok, lahko poiščemo podporo pri prijateljih, ki so v enakem položaju. Zavedati se moramo, da je prazno gnezdo naraven del življenjskega cikla in da je normalno začasno čutiti praznino ob praznem stanovanju.

Z druge strani je za odrasle otroke zapustitev doma in osamosvojitev vznemirljiva priložnost za rast in razvoj, čeprav jim kdaj prinaša tudi občutke tesnobe ali negotovosti ob novih odgovornostih in življenjski samostojnosti.

Metka Penko Natlačen

Dragi dr. Ivanjko, hvala za te besede. Lepo povedano, da ko se družinsko gnezdo prazni, nastopi čas za negovanje nas samih. In da so to normalni življenjski procesi.

Ana Četkovič Vodovnik

Hvala, za izjemno poglobljeno razmišlĵanje, v katerem se nas verjetno tako ali drugače veliko najde. Povsem razumljivo je, da se otroci osamosvojijo in kot ptički zapustijo svoje gnezdo. Boleče pa je, če se vanj vsaj občasno ne vračajo. Ali pa, da doma nimajo več. Še huje pa, če jim kdo zapre vrata. Družinske sage so zelo različne.

Branko Burjan

Najlepše in tudi najboljše je, ko otroke nadomestijo vnuki. Takrat se lahko začne raj za dedke in babice.

Simona Ivanjko

Moj.. pater familias..moje/nase gnezdo si ti…

Pavao Hajdinjak

Ma, saj smo mi tudi izpraznili gnezdo našim staršem…in hvala bogu, da smo ga. Vsaka generacija mora viti svoje gnezdo in se osamosvojiti brez vmešavanja staršev (tu pomoč ni izključena). Je pa vredno in potrebno ohraniti stike…s komunikacijo, z obiski, čuvanju vnukov…s skupnimi kosili ob praznikih in jubilejih ipd….

Suzana Simonović

Hvala za ta zapis. Jaz sem že malo histerična, ker se zapustitev gnezda neizprosno približuje. Bom si večkrat prebrala ta zapis, ker sem baje “control freak” mama.

Albina Štimac

Normalno je da se djeca odvajaju, samo treba raditi na tome da se kontakti dalje nastavljaju..da se to ostvari, roditelji se ne smiju previše uplitati u način života i odluke svoje djece..možemo dati savjet, samo onda, ako se to od nas traži..ako su djeca sretna i mi trebamo biti sretni, a ne tražiti dlaku u jajetu..kako dajemo, tako dobivamo natrag.

#življenje#, #starši, #otroci

9. januar 2024

Starejši se pogosto znajdemo v neugodni situaciji, da svojemu okolju, najbližjim in drugim radi izpostavljamo svoje dosežke in uspehe iz naše preteklosti. Po vsej verjetnosti nas ni malo, ki se v starosti preveč hvalimo, kako smo bili uspešni, čeprav to malokoga ali nikogar ne zanima. To je tudi ena od negativnih strani družbenega omrežja kot ene od novih sodobnih oblik komuniciranja na daljavo. Izpostavljanje preteklosti je posledica želje po spominjanju preteklih trenutkov, izkušenj in ponosa na dosežke, ki smo jih dosegli skozi leta relativno dolgega življenja. Verjetno s tem nezavedno ohranjamo v svojih očeh pozitivno samopodobo, ki je v obdobju starosti nasploh zelo ranljiva, je pa tudi izraz potrebe po spoštovanju s strani drugih.

Dejstvo je, da sodobno življenje ne prenese zanimanja za preteklost posameznika, če ne gre za osebo, ki je medijsko ali drugače znana po dobrih ali zavržnih dejanjih. Mnogi ljudje so bolj osredotočeni na trenutne dogodke in prihodnost kot na pretekle dosežke, zlasti pa ne na uspehe posameznika, ki nimajo pomena za druge. To, kar se zdi pomembno in zanimivo za nas osebno, ni tako zanimivo tudi za drugega. Medosebni odnosi se danes pogosto osredotočajo na trenutne interakcije in čustva ter manj na pretekle dosežke.

Posebej pa je zanimivo, da se včasih v družbi in v medijih bolj poudarjajo poklicni uspehi in dosežki, manj pa govorimo o lojalnosti in skrbnosti, ki ju ljudje izkazujejo drug drugemu. To je lahko posledica kulturnih vrednot, ki poudarjajo individualne dosežke in zunanji uspeh, manj pa skupne vrednote posameznih družbenih skupin.

Ob iniciiranju razgovora o naših uspehih je treba biti pozoren tudi na druge vidike življenja, kot so medsebojni odnosi, pripadnost, skrbnost in empatija. Svojo osebno srečo in zadovoljstvo gradimo praviloma na temelju medsebojnih odnosov in povezanosti z drugimi. Odnosi, zgrajeni na lojalnosti, skrbnosti in spoštovanju, lahko prinesejo dolgoročno zadovoljstvo in podporo prav v starosti. Spoštovanje in osrečujoč odnos je v starosti mogoče pričakovati od različnih krogov ljudi. Ključno je, da so ti odnosi zgrajeni na vzajemnem spoštovanju, empatiji in sočutju.

Povezave s člani družine so pri starejših pogosto osrednji del podpore. Sledijo dolgoletni prijatelji, s katerimi smo vzdrževali odnose skozi leta; lokalna skupnost, kot so soseska, cerkvena skupnost, prostovoljna društva ali klubski krogi, ki pri starejših lahko prinašajo občutek pripadnosti, spoštovanja in podpore. Dobri odnosi s sosedi in drugimi znanci v okolici lahko prinesejo pomemben občutek varnosti, povezanosti in vzajemnega spoštovanja, kar pa v največji meri pogrešajo starejši na obrobju naše družbe …

DrscSuzana Čurin Radović

Meni pa se zdi, da starejši človek ne rabi prav veliko družbe več, ampak predvsem zelo pristne in iskrene odnose in mir sam s seboj, z najbližjimi in s presežnim. Če je gradil/a na svoji modrosti, zna biti podpora tudi sam/a sebi in pozna pot do spokojnosti. Drugače pa je dobro poznavanje zgodovina (osebne, družinske, profesionalne, zgodovine skupnosti in drugih ) temelj tudi za dobro prihodnost, kajti iz zgodovine se lahko učimo, črpamo znanje, izkušnje in modrost. Če pa jo ignoriramo, gradimo na trhlih temeljih. Tako je moje spoznanje.

#življenje, #etika

10. januar 2024

Res je, smisel življenja je ena najglobljih in najbolj kompleksnih tem, s katero se posamezniki soočamo skozi celotno življenje, zlasti pa se intenzivneje ukvarjamo s tem vprašanjem v pozni starosti.

Za vsakega posameznika je lahko smisel življenja nekaj popolnoma edinstvenega in osebnega. Vprašanje o smislu življenja je odvisno od mnogih dejavnikov in je popolnoma osebna izkušnja.

Človek kot duševno in duhovno bitje ima že v svoji naravi potrebo po življenjskem smislu. V tem se bistveno razlikujemo od drugih živih bitij. Kljub temu si tega vprašanja ne zastavljamo vsi ljudje enako pogosto ali enako zgodaj v teku svojega življenja.

Povod za premislek o lastnem življenju in njegovem smislu so pogosto težke življenjske situacije, kot na primer bolezen, izguba ljubljene osebe, življenjski neuspehi in druge preizkušnje. To vprašanje si pogosteje zastavljamo tudi ob različnih življenjskih prelomnicah (npr. prehod iz mladostništva v odraslo obdobje, zaposlitev, poroka, rojstvo otroka ipd.) Takšno prelomno obdobje je tudi upokojitev in postopen prehod v obdobje starosti. Nekateri ljudje se začnejo spraševati o smislu življenja zaradi filozofskih raziskovanj ali intelektualnega zanimanja za to vprašanje. Pomembni so tudi vplivi izobraževanja, kulture v najširšem pomenu besede, religije ter družbene skupnosti nasploh.

Bistvo in vsebina spraševanja o smislu življenja pri starejših je osnovni proces refleksije o preteklosti, v katerem pregledujemo in razmišljamo o dogodkih, izkušnjah ter odločitvah, ki so zaznamovali naše življenje, in poskušamo najti smisel v svojih preteklih izkušnjah. Vrednotimo pozitivne in negativne odločitve, ki smo jih sprejeli, in ocenjujemo njihov vpliv na naše življenje. Pregledujemo ključne trenutke svojega življenja (izobraževanje, kariera, družina, potovanja, prijateljstva in izgube) in odnose z drugimi, s katerimi smo se srečali v življenju. Ocenjujemo pretekle bolečine, napake ali neljube dogodke ter jih poskušamo sprejeti in odpustiti, kar nam pomaga pri notranjem miru. To ne sme biti povezano le z obžalovanjem preteklosti, temveč tudi s hvaležnostjo za pridobljene izkušnje in z razumevanjem našega življenja kot vrednote, ki samo po sebi vsebuje smisel življenja kot neprecenljivo čudovito darilo …

V osnovi skozi refleksijo preteklosti ponovno preživljamo iste dogodke in ravnanja na drugačen način, ob upoštevanju novih pogledov in dojemanja. To je tudi doživetje lepote, povezano z dojemanjem smisla življenja v starosti.

Ob tem se nam v starosti zastavlja vprašanje, ali je sploh koristno razmišljati o smislu preteklega življenja, saj nimamo več možnosti karkoli popraviti oziroma iskati novega smisla namesto prizadevanja za materialne in druge dobrine, ki so se nam zdele v največjem delu aktivnega življenja primaren cilj oziroma smisel življenja.

Kljub temu ima iskanje odgovora na vprašanje, za kaj živimo oziroma životarimo, v starosti pomemben smisel tudi za sedanjost in prihodnost, saj nas spodbuja k osebni rasti in razvoju, ki se nikoli ne konča. Razmišljanje o lastnih vrednotah, ciljih in življenjskih prioritetah nam je vodilo za naše nadaljnje odločitve in dejanja. Ker se v starosti srečujemo tudi s težavami in izgubami, nam omenjeno razmišljanje pomaga pri obvladovanju stresa, žalovanja in drugih težkih čustev, kar pa tudi prispeva k notranjemu miru, zadovoljstvu, oziroma dobremu psihičnemu počutju.

Odkrivanje smisla, za kaj živimo, nam v starosti tudi pomaga k zavedanju o minljivosti življenja in sprejemanju ter soočenju s smrtjo ter nas spodbuja k razmišljanju o tem, kaj želimo zapustiti za seboj, kakšna bo naša zapuščina, ki bo bistveno vplivala na našo prisotnost v spominu naših bližnjih in zanamcev …

»Kdor živi v spominu drugih, ni mrtev, je samo oddaljen,« je zapisal znani nemški filozof Immanuel Kant.

Nika Jan

Kako globoko razmišljanje. Prelepo!

Suzana Pirtovsek

Zelo lep in resničen zapis, hvala Šime da deliš svoja globoka razmišljanja z nami.

Darinka Lakner Bevc

Smrti kmalu ne bo vec, sem prebrala v eni izmed objav. Eni bodo ziveli 200, 500 in vec let zaradi DNK-a, so zapisali. Da pa obstaja formula za pomladitev, sem izvedela od nekoga, ki je uspesen raziskovalec. Ce si nekdo zeli zivet 200 in vec let, mu privoscim, naj uziva.

Boštjan Boštjan

Šime, res odlično zapisano, kar daje človeku smisel, jaz bi takole z parimi besedami rekel npr- živim in zavestno vem, da obstajam ko obdelujejo moji možgani nešteto informacij in situacij.

#življenje

11. januar 2024

V razgovorih z mojimi sovrstniki se pogosto srečujemo z vprašanjem, kako naj ohranimo svoj notranji mir in česa se moramo izogibati, da bi ohranili splošno dobro počutje, do katerega nam je zlasti v pozni starosti posebej mar.

Za ohranjanje notranjega miru in splošnega dobrega počutja je koristno izogibati se določenim vzorcem vedenja in situacijam, predvsem pa negativnim ljudem, ki širijo negativnost, kritiko in so pogosto v slabem razpoloženju. Znano je, da pozitivna družba lahko pomaga ohranjati naš notranji mir.

V pozni starosti nas zlasti motijo preobremenitve in vsiljene obveznosti, bodisi da določene obveznosti opravimo zaradi obzirnosti do drugih, ali pa smo prisiljeni delati zaradi pričakovane koristi (npr. plačila). V sedanjem času imajo mnogi starejši finančne težave in so prisiljeni opravljati različna neprijetna dela zaradi financ. Nezadovoljstvo se še vedno povezuje s samokritiko, da v obdobju aktivnega življenja nismo dovolj priskrbeli za zadovoljivo finančno stanje, ki je nujnost za lepo oziroma brezskrbno starost. Ob srečanju s težavami se ne znamo osredotočiti na rešitve, temveč se vedno ukvarjamo z vzroki in odgovornostjo za nastanek težav. Posebno obremenitev notranjega miru predstavlja nenehno primerjanje sebe z drugimi, ki povečuje občutke pomanjkanja in nezadovoljstva. V zvezi s tem smo nagnjeni k samokritiki in negativnemu govorjenju o sebi, ne da bi bili pripravljeni sprejeti dejstva, takšna kot so. Nagnjeni smo k temu, da se branimo z iskanjem odgovornosti pri drugih. Tudi v poznem obdobju starosti nas obremenjuje prekomerna zaskrbljenost o prihodnosti, namesto da bi poskrbeli za izboljšanje kvalitete svojega življenja. Glede na to, da smo v celotnem svojem aktivnem življenju hrepeneli več ali manj po materialnih dobrinah, se željam po njih ne moremo odreči, čeprav razumsko spoznavamo, kako malo materialnih stvari v tem obdobju življenja resnično potrebujemo. Zavedamo se, da smo pogosto vpleteni v nepotrebne konflikte in nesporazume z drugimi, vendar nimamo moči, da bi se jim izognili in jih sproti reševali. Nasprotno, s svojimi ravnanji in razmišljanji jih pogosto poglabljamo, kot da so pomembni za našo prihodnost, za katero pa je sporno, ali jo bomo sploh doživeli …

Razvijanje notranjega miru je proces, ki vključuje zavestno izbiranje pozitivnih vedenjskih vzorcev in zavedanje lastnih potreb in vrednot. Notranji mir pomeni živeti v sozvočju s samim seboj in z okolico, ki nas obdaja. Je umirjenost, miren spanec, pomirjujoče sanje, življenje brez strahu ter upanje in zaupanje, da bo vse v redu in prav. Je sproščenost, radost in vznemirljiva jutranja motivacija za nov dan. Stanje notranjega miru je tudi odsotnost konfliktov, motenj ali nestrinjanj ter nenehnega hitenja. Duševni mir je izraz samozavesti, ki izhaja iz sprejetja samega sebe in ne izhaja iz primerjav z drugimi temveč iz trdnosti v samem sebi.

Izogibanje situacijam, ki povzročajo škodljiv stres, in nadzorovanje našega odziva nanje ne pomeni izogibanja življenju, temveč prilagajanje življenja našim telesnim, duševnim in duhovnim potrebam v pozni starosti.

Metka Penko Natlačen

Dragi profesor Ivanjko, napisali ste pravi esej o notranjem miru starejših oseb. Moram reči, da si od pubertete dalje v vseh zivljenjskih obdobjem prizadevam za notranji mir, za sozvočje med mano in okolico. Šele v drugi polovici življenja, ko ozrelimo, nam uspe tudi najti notranji mir. Zavedam se, da je pozitiven pristop do življenja ključ do tega sozvočja. Zato je to moj način življenja. Posebno, odkar sem si krvavo izborila življenje v boju z boleznijo, se tembolj zavedam, kako pomembno je to notranje ravnovesje tudi za osebno psihično in fizično odpornost na napore in izzive življenja. In kako zelo dragoceni so trenutki življenja, ki so še pred nami. Doživeti v harmoniji nas navdajo z notranjim mirom, da imamo polno življenje in ga izpolnjujemo tudi drugim.

Hvala, dr. Ivanjko, za tale vaš esej. Ostajate naš učitelj.

Darinka Lakner Bevc

Pri tem, da upokojenci slabo zivijo, je odgovornost politike, ki se celo norcuje , da naj jedo zuzke in se odrecejo mesu. Denar iz proracuna pa se na veliko zapravlja.

Lara Mehle

Meni je ovo prekrasan članak ! Svi mi želimo taj čudesni mir, a rijetko ko ga uspjeva pronaći. Za to moraju postojati određeni uvjeti, a i osoba mora raditi na sebi, učiti, imati volju i strpljenje. Nista ne dolazi preko noći. Primjetila sam, da mi mir donosi čitanje i bavljenje nekim svojim hobijem. Ali, nažalost, ostaje puno vremena za ” nemir”.

Branka Neffat

Spoštovani profesor, hvala za napisane vrstice. Res se moramo zamisliti in slediti pravemu razmišljanju. Srecno.

#starost

12. januar 2024

Ko razmišljamo o starosti, lahko govorimo o različnih vidikih, kot so fizično zdravje, duševno stanje, družbena vloga in življenjske izkušnje.

Pri tem ni odveč, da pogledamo, kaj nam govori Biblija, kot ena od najstarejših civilizacijskih in verskih knjig, največkrat prevedenih knjig na svetu, saj je prevedena v več kot 3.300 jezikov. Njena zgodovinska, kulturna in verska vrednost jo postavlja v središče verske prakse in razprav v krščanskem svetu.

Biblija vsebuje relativno veliko sporočil, ki govorijo o starosti, modrosti in spoštovanju do starejših. V njenih različnih delih lahko najdemo poučevanja, ki obravnavajo različne vidike staranja; od biološkega, za katerega je značilna zunanja vidljivost procesa staranja, kot so sivi lasje, oslabel vid in občutljivost na hlad, preko kronološke dobe, ki opredeljuje začetek staranja okoli 65. leta starosti (potreba po uporabi palice), funkcionalne starosti, ko moški ni več sposoben biti vojak (okoli 50. leta oziroma ženska po menopavzi) in končno do pozne starosti, prepoznane po tem, da človek zaradi starosti ne more pomagati sam sebi in tudi ne drugim.

Biblija posebej povezuje s starostjo pravičnost, modrost in dolgoživost. Biblijski je pravičen starec, ki vedno govori resnico, ne druži se s slabimi ljudmi, se ne krega, ne sprejema podkupnine in sprejema begunce, ki potrebujejo zaklonišče. S pravičnostjo je povezana modrost, ki jo starejši mora prenašati na mlajše, Bog pa oboje nagrajuje z dolgoživostjo. Biblija govori o osebnostih, ki bi naj živele več sto let, vendar se starost znižuje po vesoljni sorazmerno povečani grešnosti človeštva. Temeljno načelo je, da je telo zaradi grešnosti omejeno na 120 let starosti, duša pa je nesmrtna.

Zanimiva je opredelitev starcev modrecev, glede na to, da vsi starci niso modreci. Modreci so tisti, ki so modri s svojim znanjem in izkušnjami, ki so jih pridobili v dolgem življenju. Posebne vrste modrecev so poglavarji, ki so posebej pravični in pošteni pri vodenju ljudstva. Ob teh modrecih pa so še preroki, ki svojo modrost razlagajo v luči božjih napotkov.

V luči navedenih izhodišč Biblija vsebuje vrsto lepih stavkov o starejših; povezanost modrosti in dolgega življenja najdemo v stavku: “Dolgo življenje je v njeni desnici, v levici pa bogastvo in čast.” (Pregovori 3:16-189); o poučevanju o staranju beremo: “Ne zavrzi me ob času starosti; ko bodo moči opešale, me ne zapusti.” (Psalami 71:9); o povezovanju starosti in modrosti: “V starcih je modrost in dolga starost prinaša razumnost.”(Job 12:12;); skrb za starejše je poudarjena v stavku: “Prav tako se vi, mlajši, vrgite? vrzite? pod starejše. In vsi si med seboj nadenite ovijalko ponižnosti, kajti Bog se? prevzema prevzetnih, ponižnim pa daje milost.”(Nova zaveza, Prvo Petrovo pismo 5:5).

Biblija posebej posveča pozornost spoštovanju do staršev: »Spoštuj očeta svojega in mater svojo, da se podaljša tvoje bivanje na zemlji, ki ti jo dá Gospod, Bog tvoj.” (Biblija v 2. Mojzesovi knjigi 20:12, in 4. od Desetih zapovedi). Da je spoštovanje očeta in matere nekaj posebnega v biblijskem in civilizacijskem duhu, je drugi del te zapovedi, ki poudarja nagrado otrokom v obliki podaljšanja življenja, če spoštujejo roditelje.

Čeprav so bile biblijske misli zapisane pred okoli 3500 leti, pa nam zvenijo kot odlične smernice tudi danes, ko gre za spoštovanje starejših v družbi in zlasti spoštovanje do staršev. Zapisi v Bibliji odražajo poglede na starost, modrost in medgeneracijske odnose ne samo v krščanski tradiciji, temveč so namenjeni celotnemu človeštvu in nam še danes pomagajo razumeti odnos do staranja in starejših v naši družbi …

Če primerjamo odnos do starosti in starejših ljudi v preteklosti in danes, lahko ugotovimo, da je bila v zgodovini starost na splošno cenjena in so si mlajše generacije starejše izbirale za vzgled in identifikacijske vzornike. Danes je situacija obrnjena, saj sodobna družba favorizira mladost in se v bistvu starejši identificirajo z mladostjo. Današnji čas poveličuje telesno moč, hitrost in vzdržljivost, ambicioznost, storilnost in uspešnost ter lep, mladosten videz. Ljudje bi naredili vse za to, da bi ohranjali moč in mladostno podobo.

Starost je pogosto stigmatizirana in starejšim se pripisujejo različni enostranski stereotipi o tem, kako so vsi starejši ljudje enaki, starokopitni, konservativni, senilni, dementni, in predstavljajo družbeno breme. Ne preseneča, da se starejši v tretjem življenjskem obdobju pogosto tako tudi počutijo. Strah pred staranjem in zanikanje starosti izvirata iz predstav, da starost pomeni bolezen, vsestransko nazadovanje, upadanje zmogljivosti in smrt.

Metka Penko Natlačen

Všeč mi je to Vase razglabljanje, dr. Ivanjko. Sama sem se z izrazeno skrbjo za starejse srecala leta 1995, ko sem bila prvic na Irskem. Name so pustili globok vtis zapisani narodni obicaji, ki se jih še dandanasnji dan spoštuje kot standard človeskega dobrega življenjskega običaja. Vsebuje priporočila ta castno in pošteno življenje v odnosu do stvari in premoženja, živali in ljudi. Tako Obicaj “o kravi, ki zaide v sosedovo deteljo”, pove, da je lastnik njive z deteljo dolžan kravo privesti lastniku, ta pa mu je dolžan plačati vrednost detelje, kolikor jo je krava pojedla. Dalje ti obicaji nalagajo zdravniku ali ranocelniku, da je ta voljo vsakomur ob vsaki uri ter da stanuje v hisi, ki ima 4 vrata z vsake od štirih strani neba. Glede obveznosti mladih do starih pa nalaga, da mladi za stare skrbijo tako, da jim je toplo in imajo prostor ob ognjišču; enkrat tedensko jim morajo zagotoviti toplo kopel in ko so bolani, vaškega zdravnika. Ko pa nastane med vaščani spor, je treba najprej vprasati za resitev tri najstarejše ljudi v vasi, ki so dovolj modri, umirjeni in izkušeni.

Tu sem prvič videla resno omembo generacije starejših. Prvič sem naletela na to, da so upoštevani z vsem spoštovanjem in skrbjo.

To me je navdušmilo. V svoji strokovni karieri sem se začela zavzemati ne le za enakopravnost spolov, ampak tudi ustrezen odnos do starejših v skrbi in spoštovanju. Marsikateri delodajalec je menil, da je to nepotrebno, “saj bodo itak sindikati to urejali”. Sčasoma, ko smo ugotovili, da je skrb dobrega delodajalca tudi skrb za ustrezno obravnavo starejših in obnemoglih, pa smo ravno mi oblikovali kvalitetne in poštene določbe kolektivnih pogodb. In bili nanje utemeljeno ponosni.

#starost, #Biblija

13. januar 2024

Emile Zola je ljudi in njihove življenjske usode primerjal s knjigami. Nekatere knjige poznamo samo po platnicah, nekatere po naslovih, nekatere pa poznamo samo po kritikah. Tako je tudi z ljudmi, ki jih poznamo samo po imenu, druge poskušamo razumeti in dojeti njihovo vrednost kot človeških bitij in nekatere poznamo ali pomnimo po kritikah drugih, pri čemer so mediji med prvimi in specializiranimi kritiki …

Tudi moje življenje je povezano s knjigami. Spomnim se, kako sem bil kot otrok vesel, če sem našel kje kakšno staro knjigo in jo imel možnosti prebrati. Danes imam težave z več tisoč knjigami, ki sem jih s takim veseljem zbiral celotno življenje. Tudi zame velja Zolajeva misel, da nekatere knjige poznam samo po platnicah ali naslovu, nekatere pa sem večkrat prebiral, podčrtal, pisal opombe, zvijal zavihke (kar ni lepo) in jih preprosto koristil. Nekatere sem tudi sam napisal. Danes jih z zelo težkim in obremenjujočim razmišljanjem oddvajam za odpad v modre kante, ki nam jih je pred kratkim podjetje Snaga dostavilo pred hišo.

Od knjig se moram ločiti zaradi pomanjkanja prostora ali zaradi tega, ker niso več koristne (npr. strokovne knjige iz časa socializma) in jih s težkim srcem mečem v omenjene modre kante. Kadar to delam, se ujamem v razmišljanju, da je to moje izločanje podobno postopku družbe, ki izrinja starejše ljudi na obrobje družbe. Tako kot vsako novo knjigo z lepimi platnicami občudujemo v pričakovanju, kaj vse bomo v njej prebrali, enako občudujemo nadobudno mlado osebo, polno zunanje lepote in moči, ko se pojavi na prizorišču življenja, in imamo z njo povezana velika pričakovanja. Ko pa odpremo in preberemo vsebino knjige, smo neredko razočarani nad njeno ponujeno vsebino, podobno kot smo razočarani pri človeku, ki v svojem življenju ni uresničil svojih pričakovanj in pričakovanj okolja.

Knjigo, in enako človeka, družba izloča iz biblioteke življenja, če in ko ugotovi, da je knjiga nekoristna, človeka pa, ko se slednji sreča s starostjo, ki je po mnenju večine v družbi povezana z nekoristnostjo. Ko nam zmanjka prostora na knjižni polici, odstranjujemo nepotrebne, praviloma stare knjige (če jih nimamo zaradi lepih platnic na knjižnih policah v dnevni sobi) in poskušamo ugotoviti, ali je še kaj koristi od nje ali pa gre na odpad, ker preprosto zanjo ni prostora ali pa ni vredna knjižne police.

Podobno se dogaja staremu človeku, ko ga družba izloči, ker ni več koristen in ga pošljemo v hladne zgradbe, imenovane domovi za starejše (upokojence). Poudarjam, da za večino stanovalcev v omenjenih domovih to ni dom, temveč začasno stanovanje oziroma postelja, ki jo družba podarja tistim, ki čakajo na prihajajoči vlak za potovanje v neznano brez povratka … To velja toliko bolj, ker so danes domovi za upokojence bolj ali manj nadomestilo za negovalne bolnišnice za bolj ali manj nesamostojne in od drugih odvisne starejše osebe.

Na odpadu stare knjige zažgejo, tako kot človeka po smrti, s tem da smo to pri človeku poimenovali s tujko »kremiranje«, da se lepše sliši, čeprav ni velike razlike med sežiganjem knjige in telesa umrlega človeka …

Nekje sem prebral, da se knjiga pri sežiganju ob visoki temperaturi odpre in skrči, podobno kot se pri kremiranju človekovo mrtvo telo dvigne in zvije od nagle visoke temperature.

Ob tem si predstavljam, da knjiga in človek presenečeno vprašata: »Je to res vse …?«

Jasna Mihurko

Spoštovani profesor! Občudujem vas, kako lepo znate oblikovati svoje misli ob problemih, ki se nam porajajo v našem vsakdanjem življenju, a tudi kot odmev na vse hudo, kar se dogaja okoli nas. Vsak razmišljujoči človek reagira tako, velikokrat dvomimo o marsičem, to je naravna lastnost intelekta. Lahko bi rekli ne samo “Cogito , ergo sum”, temveč tudi “Dubito, ergo sum”. A hkrati vemo, da marsikaj ostane, tako kot v spominu odseva prebrana knjiga. Čeprav smo jo odložili že dolgo nazaj. Prebudi se kot asociacija na nekaj, kar doživljamo tukaj in zdaj. Torej lahko upamo, da bomo tudi mi živeli v spominih tistih, s katerimi smo se srečevali, najdlje v naših najbližjih in najdražjih, ob kakšni težki preizkušnji ali samo v lepem trenutku. Želim vam še veliko ustvarjalnih ur in majhnih ” esejev,” s katerimi nas razveseljujete skoraj vsak dan.

Stanislav Zavec

Za odličen rezultat na maturi sem dobil od ravnateljice Dore Jelenko knjigo “Onstran Kremlja” s posvetilom. Ko jo pogledam in vzamem v roko, mi vzbudi veliko mešanih občutkov in spominov. Vsebinsko pa… Tako je tudi z ljudmi. Živimo tako dolgo, dokler se nekdo spominja “skupne vsebine”. Bom pustil, da jo otroci zavržejo

Milena Miklavčič

Knjige so del mojega življenja, brez njih ne znam živeti. Niso le zložene na policah, kakšna je zmeraj pri roki, da nadaljujem z branjem, pa četudi se vmes prismodi čebula. Zelo ljuba mi je zbirka knjig Isaaca Asimova, a je, žal, skoraj neberljiva, ker so včasih tiskali z zelo majhnimi črkami. Preko knjig lahko tudi naključni obiskovalec spoznava, kako se je moj odnos do branja skozi čas spreminjal. Meni osebno pa ta prelet po policah popomeni, da sem- tako kot verjetno vsak- ob knjigah tudi rasla…

#življenje, #knjiga

15. januar 2024

V naši družbi človeka primarno presojamo po starosti, pri čemer imamo različne parametre, kadar gre za nas ali pa za druge. Za druge približno vemo, kdaj so stari, ne pa tudi za sebe. Dokler sami ne doživimo starosti, je ne moremo razumeti, čeprav se naš mladi minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, v katerega resor spada problematika starejših, trudi, ne preveč prepričljivo, pred TV kamerami dokazati nasprotno.

Predsodke in napačna pojmovanja o starosti je pri nas srečati povsod, kar ogroža predvsem dostojanstvo starejših.

Dostojanstvo se nanaša na nedotakljivost, vrednost in spoštovanje, ki pripadajo vsakemu posamezniku zgolj zaradi njegove človeške narave. Gre za osnovno moralno in etično načelo, ki priznava enakost vseh ljudi, ne glede na njihove družbene, kulturne, rasne ali druge razlike. Bistvo dostojanstva je nedotakljivost, enakost in spoštovanje vsakega posameznika.

Pri nedotakljivosti gre za neprenosljivo vrednost človeka, ki ne sme biti podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

V zadnjem času nam mediji poročajo o ravnanju do starih in nemočnih s strani tistih, ki bi jih morali varovati.

Enakost je ogrožena, saj naša družba v vsakodnevni praksi ne obravnava enako starih in mladih, saj se starejši srečujejo s številnimi omejitvami na področju dela, pred oblastjo, v bankah in drugih javnih ustanovah, med verniki in neverniki idr. O pomanjkanju spoštovanja do starejših pa verjetno ni treba posebej govoriti.

Dostojanstvo starejših posameznikov je lahko ogroženo zaradi njihove socialne izolacije in osamljenosti, kar negativno vpliva na njihovo duševno in fizično zdravje. Najbolj vidna ogroženost pri starejših je njihova ekonomska negotovost zaradi nizkih pokojnin, finančne odvisnosti od drugih ali težav pri dostopu do socialne podpore. Ni nam neznana fizična, čustvena ali finančna zloraba starejših posameznikov in splošna malomarnost oblastnih organov, ki potrebujejo desetletja za pravno ureditev pomoči starejšim in neskončno odlagajo realizacijo pomoči v bodočnost. Diskriminacija in starizem vplivata na dostojanstvo starejših in omejujeta njihove pravice do enakega obravnavanja. Omejitve pri dostopu do zdravstvenih storitev in dolge čakalne dobe so ena od najtežjih dejstev, ki vplivajo na kakovost zdravstvene oskrbe starejših. Neprilagojeno stanovanjsko okolje lahko povzroči padce in druge nevarnosti, ki ogrožajo dobro fizično stanje starejših. Na pohodu digitalizacije je starejšim omejen dostop do sodobne tehnologije, kar povečuje njihovo socialno izolacijo in omejuje možnosti za učenje ter sodelovanje v sodobni družbi. Ne moremo se otresti negativnih stereotipov o starosti, ki slabo vplivajo na samopodobo in samospoštovanje starejših.

Bojim se, da naša starejša generacija ne bo doživela celostnega pristopa spoštovanja dostojanstva starejših z ustvarjanjem vključujočega okolja, v katerem bo sprejemajoča različnost vseh ljudi, ne glede na starost.

Starejši potrebujemo občutek vrednosti in pripadnosti, odpravo stigmatizacije, povezane s starostjo, varstvo proti vsem oblikam zlorab, vključno s čustveno in finančno zlorabo. Spoštovanje dostojanstvenega staranja vključuje spoštovanje avtonomije, izbire in osebnih želja starejšega posameznika. Pričakujemo razumevanje in medsebojno spoštovanje med različnimi starostnimi skupinami in kakovostno oskrbo starejših.

Spoštovanje dostojanstva starejših je nesporno ključno etično načelo, ki ga je treba uveljavljati na vseh ravneh družbe, od posameznikov do institucij in državnih organov, če želimo oblikovati bolj sočutno, pravično in solidarno družbo.

Danica Očko

Ponovno imeniten zapis, ki nam da misliti. A kaj, ko je nova doba prinesla brezupen odnos do revežev in starih ljudi. Temu se kot družbenemu pojavu zdaj pravi STARIZEM. Kaj šele bo v prihodnosti, ko bo v populaciji ena tretjina starih…evtanazija??!

Vojko Ličen

Vse je res. Pa vendar, starejši smo ustvarjali odnose, ki jih danes doživljamo. In stran, ki jo v slabem odnosu obsojamo, bo nekoč tudi sama deležna tega. Zato bi morali vsi vseskozi gojiti spoštovanje do drugega.

#starost, #etika

16. januar 2024

V starosti se pogosto srečujemo z obremenjujočim sindromom pomočnika. To je stanje telesne in psihične izčrpanosti zaradi pretirane skrbi za druge, ki se pogosto pojavlja pri poklicih, ki so pri opravljanju storitev usmerjeni v delo z ljudmi in za ljudi, kot je npr. (meni najbolj poznan) poklic pravnika. Pravnik naj bi pomagal ljudem pri urejanju medosebnih odnosov. Znano je, da je največje število problemov, ki jih imamo kot posamezniki, povezano z razmerji z drugimi. Med takšne poklice sodijo tudi zdravstveni delavci, psihologi in drugi svetovalci, ki delajo z ljudmi in zanje, močno pa je prisoten tudi pri negovalnem osebju v domovih za ostarele. Najbrž je tudi to eden od vzrokov za hud deficit tovrstnih poklicev, ki jih ne more opravljati vsakdo, temveč le osebe, ki doživljajo svoj poklic kot osebno poslanstvo.

Osebe s sindromom pomočnika so običajno zelo sočutne in skrbne ter si želijo pomagati drugim, vendar to lahko vodi v pretirano skrb za druge in zanemarjanje lastnih potreb.

V času aktivnega življenja praviloma ne opazimo, da smo ujeti v sindrom pomočnika, kot vzorca vedenja, kjer ljudje nenehno in pretirano skrbimo za druge ter nenehno ponujamo pomoč, največkrat na škodo lastnih potreb, čustvenega zdravja ali osebnega zadovoljstva. Ta vzorec vedenja pogosto izhaja iz notranje potrebe po potrditvi, ljubezni ali občutku vrednosti, ki izhaja iz tega, kako dobro posameznik skrbi za druge.

Obremenjujoč »sindrom pomočnika«, ki se izraža kot občutek nelagodja, ker bi radi pomagali, vendar nas to dela izčrpane, nezadovoljne, nesrečne in posledično nestrpne, pogosto opažamo tudi pri odraslih otrocih, ki iz dolžnosti pomagajo svojim onemoglim ali bolnim staršem.

Prav tako je opazen v obratni smeri, ko se starši čutijo krive, če ne zmorejo več pomagati svojim odraslim otrokom in se trudijo, da bi jim bili po vsej sili koristni. Nemalo starejših, ki so vse življenje »živeli le za družino«, se ne more otresti občutka starševske dolžnosti do odraslih otrok, ki imajo že svoje družine. Iz potrebe po žrtvovanju želijo mladim brezmejno pomagati, urejati njihovo gospodinjstvo, jim negovati in vzgajati otroke, opravljati hišna opravila, jim stati ob strani, svetovati, jih podpirati, tolažiti in podobno. Navedeno je toliko bolj obremenjujoče, če odrasli otroci to od staršev tudi pričakujejo.

Biti sočuten in pripravljen pomagati seveda ni slabo, vendar je treba hkrati spoštovati lastne meje, potrebe in dobro počutje. Veliko ljudi težko postavi meje in reče »ne«, ker potreba ugajati vsem in biti popoln vsestranski posameznik je globoka. V starosti pa tudi hudo obremenjujoča zaradi fizične omejitve v telesnih zmogljivostih starejših, oženja socialne mreže, omejenih virov ali dostopa do pomoči in zmanjšanja splošne energije ter sposobnosti za obvladovanje večjih obremenitev. Vse to lahko vodi v občutek izčrpanosti zaradi pretirane skrbi za druge.

Odklonitev pomoči, brez občutkov krivde, naj bi bila izrečena z zmernim tonom, brez negativnih čustev, s preprosto izjavo kot na primer: »Ne počutim se odgovornega.« Izjava o odklonitvi ne sme biti očitajoča ali ostra, vendar jasna. S tem načinom se prihranijo dolgotrajne razprave ali opravičevanja in ne izključuje naše ustrežljivosti. Umirjena izjava o odklonitvi prošnje za pomoč ni oster obrambni refleks ampak zdrav opomnik in lastno opravičenje pred samim seboj: »Saj ni treba in tudi ne morem rešiti vseh težav drugih.« To ima izjemno razbremenilen učinek in nas ščiti pred preobremenjenostjo in pričakovanjem, da moramo vedno delovati in nam pomaga označiti naš položaj. Pomembno je, da se v starejšem obdobju našega življenja ne le osredotočimo na skrb za druge, ampak tudi na skrb zase, da ostanemo čustveno, fizično in duševno zdravi ter srečni v svojih zlatih letih …

Metka Penko Natlačen

Dragi profesor, tako rada berem vaša razmisljanja. Zelo rada tudi ugotavljam, da je moje razmisljanje enako vašemu. Mogoce je to pravniška zavest in zelja pomagati. Nisem se še srečala z izrazom ” pomočnik” za poklice, ki smo vezani na odnose z ljudmi. Je pa zelo tehtno vse, kar ste zapisali. Tudi to, da je treba znati potegniti črto v tem “pomocništvu”. Imam ipokojenega prijatelja, ki te meje ni znal potegniti. Breme te prekoračitve sedaj čutimo tudi mi, njegovi najbližji prijatelji. V takem primeru moramo pač mi potegniti črto, kar pa je rado narobe razumljeno.

Hvala za tehtno razmišljanje!

Natalija Drolc

Hvala vam za vse vaše zapise, še posebej za tega. Včasih pa je sitiacija takšna, da ni izbire. Krmariš med vsem in upaš, da ne trčiš. Vedno tudi ne uspe.

Vesna Pomlad

Imaš občutek nelagodja ali pa ga nimaš,imas vest ali pa je nimaš, jo v stremenju po pohlepu hitro izgubiš, meje se zabrišejo na koncu si preprican da tako mora biti, da je taka božja volja, ali usoda. zelo zelo je odvisno od karakterja in od okolja, ki nas je oblikovalo..

Etika,morala in se enkrat etika….

#etika

17. januar 2024

Čustvena inteligenca, ki vključuje tudi sposobnost osredotočanja na svoje trenutno stanje telesa, uma in duha, brez obsojanja ali občutkov krivde, se v starosti izraža skozi zavestno sočutje do samega sebe. To pomeni, da smo pozorni na svoje notranje občutke, misli in doživljanje ter razumemo in sprejemamo sami sebe.

V starosti, ko se ljudje soočamo z različnimi izzivi, kot so zdravstvene težave, izguba bližnjih, omejenost telesnih sposobnosti itd., postaja zavestno samosočutje še posebej pomembno. To vključuje sposobnost sprejemanja staranja in vseh z njim povezanih sprememb v telesu in duševnosti, zmanjšanja telesnih in duševnih sposobnosti ter sprejemanja preteklih odločitev in izkušenj brez občutka obžalovanja. Ob tem samosočutje vsebuje razumevanje lastnih čustev, ki vplivajo na vsakodnevno življenje, zavedajoč se, da so nekatera dejstva zunaj naše kontrole, in iskanje notranjega miru ne glede na okoliščine.

V starosti z učenjem iz preteklih izkušenj pridobivamo modrost, notranje moči, duševno dobro stanje in vztrajnost v soočanju z življenjskimi izzivi.

Sposobnost soočanja s staranjem s pozitivno naravnanostjo je povezano s postavljanjem meja in spoštovanja lastnih potreb kot ključnega elementa dobrostnega življenja v starosti.

V celotnem življenju je vedno, posebej pa v starosti, potrebno ohraniti občutek nadzora nad svojim življenjem v smislu aktivne in zavestne skrbi zase. V starosti je v fokusu, razen telesnih mej, zlasti jasno postavljanje meja v odnosih z drugimi, na primer pri izražanju želje po samostojnosti ali potrebi po miru. Postavljanje meja pri čustvenih obremenitvah, ki lahko vključuje tudi prošnjo za pomoč ali podporo.

Družbeno okolje naj bi starejšim zagotavljalo potrebe po zdravstveni oskrbi, upoštevanje njihovih želja po varnosti zasebnosti in ohranjanju lastnih navad ter spoštovanje njihovega prispevka k družbi. Od oblastnih struktur starejši pričakujejo podporo in socialno vključenost v javno življenje ter možnost sodelovanja pri družbenih odločitvah, zlasti ko gre za interese starejših.

V starosti nam obvladovanje naših notranjih moči in starejšim primerno zunanje družbeno okolje pomagajo ohranjati samostojnost, dostojanstvo in kakovost življenja, vključujoč aktivno iskanje podpore od družine, prijateljev in skupnosti, ko je to potrebno.

Pri vseh omenjenih pogojih pa je naša generacija šele na začetku …

S staranjem se je treba soočiti in ga sprejeti. Namesto slepega hlastanja po večni mladosti je treba starost v vsej njeni pestrosti sprejeti kot naraven življenjski proces, kot nekaj, kar se prej ali slej zgodi vsakomur.

Človek se mora vse svoje življenje prilagajati na spremenjene zunanje in notranje življenjske okoliščine. O prilagojenem vedenju govorimo, kadar v čim večji meri zadovoljujemo svoje telesne, duševne in socialne potrebe, hkrati pa ne prihajamo v prevelike konflikte s splošnoveljavnimi družbenimi normami. V starejših letih je pomembno prilagajanje na staranje in starost.

Koliko težav ima kdo pri prilagajanju na staranje in starost, je odvisno od številnih dejavnikov (življenjskega sloga, zdravja, izobraženosti, skladnosti v zakonu in družini, ustrezne predhodne priprave na življenje po upokojitvi, splošnega družbenega vrednotenja starosti, spremenjenih življenjskih razmer … itd.). Pomemben dejavnik je tudi posameznikova osebnost. Strokovnjaki so proučevali, katere skupne značilnosti imajo stari ljudje, ki se počutijo srečne in hkrati živijo v sožitju z okoljem. Kljub navajanju različnih osebnostnih lastnosti bi lahko povzeli nekaj skupnih značilnosti dobro prilagojenih starejših oseb. Te so: 1. zadovoljstvo s sedanjim življenjem; 2. občutek, da je bilo dosedanje življenje smiselno, koristno in uspešno; 3. pozitiven odnos do sebe in drugih ljudi; 4. optimističen pogled v prihodnost.

Izkušnje in raziskave kažejo, da se večji del starejših brez ekstremnih težav ustrezno prilagodi starosti. Vse kaže, da občutki sreče z leti le malo in počasi plahnijo. Glavni viri zadovoljstva v poznih letih so: skladnost v družini, zdravje, uspeh otrok, pogled na preteklo življenje, dobre gmotne razmere, prijatelji in hobiji.

Nihče ne more reči, kdaj natančno se starost začne. Če se ozremo naokrog, lahko vidimo različne ljudi – takšne, ki jim kljub mladosti primanjkuje energije, in takšne, ki kljub zrelim letom še vedno prekipevajo od življenja. Kako stare se počutimo in kako dojemamo svoja leta, je pomembno odvisno od nas samih. Zlasti zdravi starejši ljudje se še dolgo v leta ne počutijo stare. Pomembna je tudi orientacija v prihodnost: kdor ima še načrte, se ne počuti star.

Življenje bi morali živeti z veseljem – in ne v bojazni in strahu pred tem, kar s časom nezadržno prihaja nad nas. Uživati življenje v polnosti pa pomeni tudi to, da se dobro počutimo v svoji koži, in sicer v vsaki starosti. Radost do življenja ni odvisna od starosti. Gledati na življenje z ljubeznijo ni odvisno od let.

Starosti prilagojeni ljudje ne hrepenijo po »večni mladosti«, saj znajo sprejeti svojo starost z vsem, kar ta prinese s seboj. Staranje sprejemajo kot priložnost, da lahko počasi opuščajo nepotrebne vsebine v svojem življenju in se posvetijo stvarem, ki so jim resnično pri srcu.

Mihaela Brezovnik

Starost in staranje bi morali znati sprejeti. Ko greš v pokoj, ko otroci oddidejo od doma je dobro, da se posvetiš tudi sebi, svojim hobijem, ki jih v preteklosti nisi mogel uresničevati. Aktivno vključevanje v društvene dejavnosti, razne druge aktivnosti, vsak dan si zapolniš s pozitvnimi stvarmi, pozitivno energijo. Če si aktiven nimaš časa razmišljati kdaj te kje boli, kaj boš delal čez dan, da ti ure prej minejo. Prijetno staranje si naredi vsak sam.

Hoh Ing

•Pravilo, razen biološko

velja tudi v starosti.

Grašo tekst:

“《Ostat ću uvik isti

Nikad se neću minjat

Ostat ću uvik isti

U to se ne smi dirat

A-a-a, ode vride stara pravila

I tu se dobro zna

Il’ imaš dušu

Il’ si nula od čovika》”

Katarina Pevec Stajnko

Žal ugotavljam, da čustveno inteligenco poseduje zelo malo ljudi in zato niso zadovoljni sami s seboj in ne vedo sprejeti in uživati v svoji starosti.

#življenje, #starost