21. januar 2024

Ni mogoče določiti natančne stopnje telesnega, duševnega in duhovnega stanja staranja, glede na to, da so različne osebne izkušnje posameznika in da so odvisne tudi od različnih zunanjih okoliščin in prepričanj v družbenem okolju. Pri posamezniku so pomembna osebna prepričanja, kultura, verska ali duhovna praksa ter individualni razvoj. Spreminjanje telesnega stanja starosti je vidno okolju in ga posameznik čuti kot upadanje telesnih moči, poslabšanje zdravja in zmanjšanje telesne funkcionalnosti.

Bolj skrito in neznano je, tako posamezniku kot tudi okolju, človekovo duševno in duhovno staranje, da ne govorimo posebej o bistveno manj raziskanem duhovnem stanju od telesnega. Duhovno stanje posameznika je subjektivno in težko merljivo, vendar so nekateri pokazatelji, ki nakazujejo na duhovno rast in dobro počutje na duhovni ravni.

Pri srečanju s starostjo postaja posameznik vse bolj zavesten svojega notranjega sveta in se začenja bolj zanimati oziroma raziskovati svoje misli, čustva in prepričanja. V ospredju je začetek iskanja pomena in globljega razumevanje življenja. Oseba se začne posvečati lastni duhovni rasti v povezavi z razvojem notranje modrosti, empatije, sočutja in sprejemanja. Prisotna so več ali manj razmišljanja o povezovanju »z višjim« od samega sebe, vključujoč povezanost z naravo, univerzumom ali duhovnim vidikom. Vse to spremlja občutek enosti z vsemi stvarmi, ki obkrožajo posameznika, in starejši človek začenja sprejemati stvari takšne, kot so, pri čemer doživlja notranji mir, ne glede na okoliščine. Notranji mir človeku omogoča, da se obrne v svojo notranjost, ob jasnem zavedanju pomena lastne prisotnosti v sedanjem trenutku, brez pretiranega obremenjevanja s preteklostjo ali skrbmi glede prihodnosti. Krepi se občutek vrednosti pozitivnih osebnih vrednot, kot so ljubezen, sočutje, poštenost, ponižnost in hvaležnost. Stopnja prisotnosti razmišljanj o življenjskih vrednotah in sposobnosti življenja v sedanjem trenutku je bolj prisotna pri duhovno razvitejših osebah.

Duhovno razvite osebe se bolj zavedajo staranja in lažje razvijajo določene vidike zavedanja, ki vplivajo na njihovo dojemanje staranja, kot so pozitivno sprejemanje staranja kot naravnega procesa življenja, globlje razumevanje vidikov povezanosti z notranjimi globljimi plastmi lastne zavesti in sprejemanje minljivosti s prepoznavanjem, da je materialni svet prehoden. Duhovno ozaveščeni posamezniki v starosti razvijajo modrost in širši panoramski pogled na življenje ob zavedanju dragocenosti vsakega trenutka in vsake stopnje življenja.

Zavedanje sedanjega trenutka, znano tudi kot “mindfulness” ali “prisotnost,” je koncept, ki se nanaša na zavedanje in popolno pozornost na trenutne izkušnje ter se povezuje s samospoštovanjem in samosprejemanjem oziroma dojemanjem samega sebe in doživljanjem življenjskih izkušenj. Pri samospoštovanju gre za oceno oziroma vrednotenje lastnih sposobnosti in dosežkov v življenju. Pri samosprejemanju pa gre za sposobnost sprejemanja lastnih pomanjkljivosti, napak in edinstvenosti, z vključevanjem razumevanja in sprejemanja lastnih čustev, misli in dejanj.

V starosti se zavedamo, da naše telesno stanje po naravi stvari poteka v smeri slabšanja, duhovno staranje pa v smeri pozitivne okrepitve notranjega zadovoljstva (sreče) in neomejene priložnosti za veselje, ki presega starost, kot je to zapisal znani raziskovalec duhovnosti v starosti Lewis Richmond v svoji knjigi, Aging as a Spiritual Practice ( Staranje kot duhovna praksa).

Gorazd Šifrer

Tudi o tem, govore moje pesmi…

Marko Uvera

Bravo! Dobro razmišljate in znate to stvarnost poti življenja (staranja) prenesti v besede . Znate to napisat.

Mojca Ferle

Ooo, dobila odgovor, ki sem ga rabila. Hvala.

Nika Jan

Zelo lepo, g. profesor!

… To pomeni, da lahko upravičeno govorimo o različnih vrstah staranja ali starosti, ki ne potekajo (nujno) povsem vzporedno.

Najprej gre za kronološko starost (to je dejansko število let od našega rojstva naprej).

Naslednja bi bila biološka starost (to so naše telesne oz. fizične značilnosti: zdravje, moč, gibljivost, hitrost, spretnost, vzdržljivost, telesna odpornost …).

Nadalje bi lahko govorili o naši psihološki starosti (psihične oz. duševne značilnosti posameznika: npr. kako smo prilagodljivi, ali smo pretežno optimisti ali pesimisti; kako rešujemo nove življenjske probleme in zahteve; kako samostojni smo; ali smo bolj aktivni ali pretežno pasivni; koliko samozaupanja imamo; kakšna je širina naših interesov in zanimanj; koliko sožitja z ljudmi znamo zgraditi … itd. To starost ugotavljamo predvsem iz naših odnosov do sebe in do drugih ljudi, izhaja pa tudi iz naših duševnih sposobnosti (inteligentnost, spomin, razsodnost, premišljenost, učljivost, znanje, izkušnje, ustvarjalnost … ipd.). Vsi poznamo ljudi, ki so kronološko in telesno že precej v letih, vendar so duševno gibki, vitalni, vedoželjni, ustvarjalni, mladostnega duha … ali pa obratno.

Naslednja je naša duhovna zrelost oz. »starost« (ki ste jo zelo lepo opisali v svojem prispevku).

Verjetno bi lahko govorili tudi o socialni ali sociološki starosti (ki je odvisna predvsem od pričakovanj ožjega in širšega okolja in socialnih pogojev za življenje v starosti). Če naj bi za »normalno starostno vedenje« po 75. letu veljal »gugalniški« vedenjski vzorec (tj. umik od ljudi, pasivnost, posedanje in gledanje TV, nezainteresiranost, neprilagojenost …ipd.), je večja verjetnost, da se bo starejši človek po tej starosti začel tako tudi doživljati in počutiti … V našem okolju pa velja glede »starosti« nemalo tovrstnih stereotipov in predsodkov.

… In tako naprej …

Nadvse koristno, da v svojih prispevkih izpostavljate številne probleme, s katerimi se v življenju srečuje starejši človek, in nas spodbujate k razmišljanju ter aktivnemu pristopu k procesu staranja. Prijazno pozdravljeni!

#življenje, #starost

22. januar 2024

Mladi želijo spremembe v družbi in v življenju, vendar nimajo notranje moči, da bi to tudi udejanjili; starejši imajo notranje moči, vendar sprememb ne želijo ali pa se jih bojijo?

Enako je v politiki; na novo izvoljeni voditelji želijo in imajo moč ter napovedujejo spremembe, vendar nimajo znanja in izkušenj, da bi to izvedli, opozicija ima znanje in izkušnje, nima pa moči.

Podobno je v življenju posameznika; ko je mlad, se obnaša kot revolucionar, ko pa postane star, ga moti vsaka sprememba in se zgrozi, če samo sliši besedo revolucija.

Mlad zakonec je prepričan, kako bo spremenil drugega zakonca in je njegovo prizadevanje usmerjeno v popravljanje drugega, v starosti pa ugotavlja, da mu to ni uspelo, in stori vse, da se sam ne bi spremenil.

Ana Četkovič Vodovnik

Tako pametno in dobro-hotno razmišlja samo življenjsko zrel in moder človek. Ki želi vsem dobro. Da bi se le prijelo še lahko-miselnih.

Božidar Mithans

Po mojem mnenju bi bilo v naslovu bolje uporabiti besedo Ujeti, ki pomeni neko zunanjo, objektivno dano nasprotje, na katero nimamo dosti vpliva, kot pa uporabljeno besedo Razpeti, ki predstavlja notranjo frustracijo, na katero pa lahko vplivamo.

Alojzij Kolenc

Zelo dobro-hotno napisano, z veliko modrosti. Zakaj pa starejši ne želimo sprememb in se jih bojimo, pa ne vem. Vem da se vse spreminja…in tako je.

Srečko Prislan

Pozdravljeni, izhajati bo potrebno iz dejstva, da vse, kar imamo, so le posledice tega, kar se je dogajalo in za vse obstaja vzrok, ki generira takšne, ali drugačne posledice! Pa mogoče vemo, kako odpraviti vzroke za takšne posledice! Do sedaj se je nedvoumno potrdilo, da se z jokanjem, jamranjem, pritoževanjem, kritiziranjem, protestiranjem,… itd, nič ne spremeni, ampak je vsak dan slabše! Pa že poznate nov družben sistem neposredne demokracije Bio-humanizem, ki odpravlja vzroke za slabe posledice in ustvarja pogoje za pozitivni razvojni proces za vse sodelujoče! Oglejte si vsebino na linku kako deluje obstoječi družben sistem, ki ga odpravimo z novim sistemom neposredne demokracije! https://m.facebook.com/groups/1239037326451931/permalink/2067740526914936

#življenje, #etika

22. januar 2024

To vprašanje mi je zastavil starejši znanec, ki prebira moja razmišljanja o starosti, kot pripravo za knjigo. Vprašanje me je res presenetilo. Ko pa sem razmišljal, sem ugotovil, da starejši po splošnem mnenju socialnega okolja nismo srečni, ali pa si res ne upamo biti. Številni avtorji, ki raziskujejo in objavljajo knjige in strokovne članke o starosti, ugotavljajo, da bi starejši objektivno lahko bili srečni, ne pa da so v sedanji situaciji tudi dejansko srečni. Vprašal sem tudi umetno inteligenco, ki mi je takoj postregla z zanimivimi odgovori, češ da je to »kompleksno vprašanje in se lahko razlaga iz različnih vidikov, od posameznikovih življenjskih izkušenj do družbenih in kulturnih vplivov«. V pogovoru z mojim znancem sva ugotovila, da je danes, ko vsi hvalijo mladost in njeno lepoto ter vse potenciale za uspešnost, starejšemu človeku res težje biti srečen.

Staranje, kot neizogibna izguba fizičnih sposobnosti, neodvisnosti in lepote, ter izguba prijateljev, družinskih članov in znancev, vplivajo na našo sposobnost sprejemanja in doživljanja sreče v starosti in starejšega človeka neredko vodijo v osamljenost.

Družbene norme in stereotipi o starosti ustvarjajo pritisk na nas, da se obnašamo na določen način ali dojemamo starost kot obdobje, ko ni več prostora za srečo ali uresničevanje osebnih ciljev. V starosti se soočamo s finančnimi izzivi, ki prav tako vplivajo na našo sposobnost uživanja v življenju in doživljanje sreče, da ne omenjamo posebej težav, travm ali izgub, s katerimi smo se skozi življenje soočali. V starosti marsikdo izgublja občutek smisla ali ciljev v življenju, kar vpliva na njegovo doživljanje zadovoljstva.

V teh primerih ne gre za to, da starejši ljudje ne bi smeli biti zadovoljni in srečni, temveč da so soočeni s posebnimi izzivi, ki lahko otežujejo doživljanje sreče. Pomembno je, da se družba in skupnost trudita ustvariti podporno okolje za starejše ljudi ter zagotoviti ustrezno socialno, zdravstveno in ekonomsko podporo, da bi jim omogočili polno in zadovoljujoče življenje v starosti.

Mnenja mladih o tem, ali naj bi stari ljudje doživljali srečo ali ne, so lahko posledica različnih dejavnikov, vključno z družbenimi normami, kulturnimi prepričanji, medgeneracijskimi razlikami, stereotipi in osebnimi izkušnjami. V nekaterih delih družbe obstajajo stereotipi, ki prikazujejo starost kot obdobje, ko ni več prostora za srečo, uživanje ali doseganje novih ciljev, kar je posebej dojemljivo za mlade. Mladi pogosto nimajo dovolj izkušenj s starejšimi in niso vedno seznanjeni s pozitivnimi vidiki starosti, zato radi prevzamejo negativne predstave o staranju v zvezi z razumevanjem, ali je sreča tudi v starosti možna. Mladi dojemajo srečo in izpolnjenost skozi druge vidike življenja, ki se morda zdijo nezdružljivi s tistimi, ki jih cenijo starejši ljudje. Mladi se bojijo lastnega staranja in neredki se odzovejo na starejše s strahom ali z zavračanjem. Mladi v naši družbi nimajo veliko priložnosti videti srečnih starejših ljudi in se po naravi stvari lahko razvije prepričanje, da starost pomeni zgolj breme, bolezen, usihanje in smrt.

Čeprav je sreča subjektiven in individualen občutek, ki je odvisen od različnih dejavnikov, ki vključujejo osebne izkušnje, vrednote, odnose in okoliščine življenja, pa je treba poudariti, da starost sama po sebi ni ovira za srečo, in mnogi starejši ljudje doživljajo izpolnjenost ter radost v svojem življenju.

Pomembno je v socialnem okolju spodbujati pozitiven odnos do staranja ter poudarjati in spoštovati raznolikost izkušenj in življenjskih poti, ki jih posamezniki doživljajo v različnih življenjskih obdobjih, vključno s starostjo. Sprejemanje pozitivnih perspektiv na staranje lahko pomaga preseči negativne stereotipe in ustvariti bolj vključujoče družbeno okolje.

Starejši imajo pravico biti srečni, zato je prav, da zavračamo vsak vsiljen občutek s strani družbenega okolja, da jim to ne pritiče …

Zdenka Krajnc

Zal pa nas druzba predstavlja kot breme pokojninske blagajne, zdravstva itd. V SLO ni lepo biti star.

Tanja Tanja

Redko kdo je zares srečen, sploh pa mladi, čeprav vlagajo ogromno truda da bi dajali vtis pred drugimi, kako so srečni. Ker nimajo pravega znanja, modrosti, srečo iščejo v minljivih stvareh (denar, predmeti, ugled, moč, mladost, zdravje, lepota itd) in jih zato kar naprej premetava, en trenutek so srečni, nato spet nesrečni itd.. Človek, ki dojame in dela na sebi, pridobi modrost in s tem priložnost, da najde mir v sebi in končno pravo srečo.

Breda Rožič

Sreča je iskrica v očeh in se skriva v majhnih stvareh. Ljudje, ki najdejo notranji mir in zadovoljstvo, so srečni, ne glede na leta.

Darinka Lakner Bevc

Mladi, se posebno mlade druzine nimajo casa za ostarele starse , kaj sele za druge ljudi. Bolj pomembni so njihovi prijatelji, ki imajo tudi otroke in se druzijo. To se mi zdi razumljivo. Starejsi moramo sami poskrbeti zase. Ce je se zdravje in dovolj denarja vsaj za prezivetje, ne vidim problema. Ljudje, ki so gibalno sposobni, osamljenosti ne bi smeli poznati. Vse je odvisno od nas, kako bomo ziveli in ne cakat na druge.

Mariza Prinčič

Zelo zanimivo razmišljanje gospod Ivanjko. Pojem sreče je tako širok in mislim, da za vsakega od nas drugačen. Zame je sreča trenutek, ko neko dejanje ali občutek, pod mojim pojmom sreče, občutim v srcu.

Marija Lavtar

Sem že premišljevala, zakaj me ni c ne moti, da sem se postarala, seveda normalno pri 78.letih. S pomnila sem se, da sem vedno kot otrok in mlada imela rada otroke in stare ljudi ter stare tudi spoštovala in pomagala. Verjetno gledamo na mlade po svojih izkušnjah. Razumem jih in želim biti prijazna z njimi z izrazi ljubeznivosti.

Jasna Kontler

Ta tema mi je zelo blizu. Z leti sem prišla skupaj z možem do spoznanja, da bova lahko v letih, ki nama preostajajo, zares srečna samo, če bova zelo malo pričakovala od svojih otrok in od vnukov. Za resnično srečo v starosti, po mojem, potrebujemo finančno in stanovanjsko neodvisnost, zadovoljivo fizično in psihično zdravje, radovednost, hobije in vsaj peščico prijateljev. In pametno je pisati dnevnik ter se tako pogovarjati sam s seboj.

Branka Mevlja Turk

Mlad si toliko, kolikor je mlado tvoje srce je do svojega 97 leta govorila moja mama. “Ampak mama, srce z leti peša” sem ji dejala. A se ni dala in nadaljevla: “Srce, ki je polno ljubezni in topline, je vedno mlado.” Danes, v mojih letih, jo razumem.

Metka Penko Natlačen

Dragi profesor Ivanjko, ponovno čudovit članek o sreči starejših. Vsekakor moramo spremeniti nas družbeni odnos do tega vprasanja. Obenem pa se zavedati, da je sreča naše naravno stanje.

Ana M. Jug

Ko sem pred leti prebrala knjigo z izvrstno zapisano ljubezensko zgodbo med dvema stanovalcema Doma za starejše, sem se prenehala bati starosti in ostala optimistka in srečna.

#starost, #sreča #življenje

24. januar 2024

Pred dnevi sem se pogovarjal s skupino mladih o medgeneracijskih vprašanjih med mlajšo in starejšo populacijo. Razgovor je potekal v smislu, kaj starejši zamerijo mladim in obratno. Ena od deklet je zastavila vprašanje, kako naj bi se obnašala do staršev oziroma do starejših nasploh, ker da v šoli o tem nikoli ni bilo govora. Ko sva kasneje o tem vprašanju govorila z mojim znancem, je takoj pripomnil, naj bi se dekle obnašalo do svojih staršev enako ali pa podobno, kot so se oni obnašali do nje od zgodnjega otroštva naprej.

Šele nekaj dni pozneje, ko sem se spomnil tega razgovora, sem ugotovil, da je to odlična ideja za premislek in vodilo, kako naj se mladi obnašajo do staršev.

Ob tem razmišljam, kako je res, da starši postajajo v starejšem obdobju svojega življenja podobni otrokom, njihovi otroci pa kot odrasli na nek način prevzamejo (ali naj bi prevzeli) vlogo svojih staršev. Kako preprosto in enostavno!

Današnja mlada generacija naj poskuša vračati staršem vsaj delno ljubezen, ki so jo starši čutili do njih ob rojstvu, ob odraščanju, šolanju in naprej. Ne gre za to, da naj bi otroci vračali ljubezen, naj bi jim bila le zgled, kako se naj obnašajo do staršev, ki so jim dali življenje. Ko starši postajajo bolni ali potrebni pomoči, ni potrebno veliko razmišljati, kako naj pomagajo, saj se vsaj delno spomnijo, kako so njihovi starši pomagali njim. Staršem se nikoli ni zdelo težko vstati ponoči in vzeti otroka v naročje, če je jokal, ni mogel spati ali če je bil bolan. Tako kot se otrok čutil pomirjenega v toplem naročju matere ali očeta, se tudi njegov starš danes počuti ob toplem stisku njegove roke. Mladi se ne le spomnijo, temveč imajo zapisano v svojih čustvih in razumu, kako so bili starši veseli ob njihovih prvih korakih, ob vstopu v šolo, ob prvih znakih odraslosti, ob varnosti, ki so jo čutili v bližini svojih staršev, objemih, s katerimi so jih pričakovali, ko so se vračali iz šole in podobno. Starši so bili vedno diskretno ob njih, ko so se otroci srečevali s pubertetnimi težavami in prvimi simpatijami. Otroci ne pozabljajo, kako so bili starši veseli, če so za razne praznike razveseli otroke z darilom, ki so si ga ti želeli. V času odraščanja so bili starši prvi, ki so se veselili uspehov otrok, jim pomagali pri srečanjih z mladostnimi težavami pri izbiri poklica, pri študiju, zaposlitvi, pri poroki in podobno. Ko so bili v težavah in so potrebovali denar, nasvet, podporo, so bili starši vedno zraven. Starši so preprosto živeli zanje, se skupaj z njimi veselili ob prijetnih življenjskih dogodkih, žalovali na enak način kot otroci, če so jih pestile življenjske stiske. Starši, četudi se niso vselej strinjali z ravnanji svojih otrok, so spoštovali njihovo voljo in odločitve. Zavedali so se, da so ob otrokovem rojstvu dobili dva otroka; enega, ki so si ga zamišljali kot »idealnega« in srečnega, in drugega, resničnega, ki je postal človek in odstopa od idealno zamišljenega.

Torej mladi preprosto ne potrebujejo (čeprav jim seveda ne bi škodilo) šolskih predavanj o tem, kako se naj obnašajo do staršev oziroma starejših, ni jim potrebno prebirati knjig raznih svetovalcev, kako naj spoštujejo starejše, ker sami dobro vedo, kako je najbolj preprosto staršem nuditi ljubezen, skrb, pomoč oziroma biti ob njihovi strani, če se obnašajo do njih enako ali podobno, kot so se njihovi straši obnašali do njih …

Če bi imel priložnost, da se ponovno vključim v razgovor o odnosih med otroki in starši, menim, da bi mladim lahko mnogo pripovedoval o tem, kar so njihovi straši napravili zanje, vendar to sploh ne bi bilo treba, saj so jih že starši naučili s svojim ravnanjem do njih …

Seveda moje razmišljanje predpostavlja, da vsi starši ljubijo in spoštujejo svoje otroke, jim dopuščajo razmišljati s »svojo glavo«, upoštevajo njihovo voljo in avtonomne odločitve, in jim dopuščajo, da se učijo tudi iz lastnih napak in življenjskih spodrsljajev. Svojo vlogo pa vidijo v tem, da otrokom brezpogojno pomagajo in jim svetujejo, če si slednji tega želijo.

Napačen se mi zdi pristop, da nekateri odrasli otroci začnejo obravnavati svoje onemogle starše kot »nesamostojne otroke«, namesto katerih začnejo sami razmišljati, namesto njih odločati, jih delati še bolj odvisne in pasivne ter jim zmanjševati osebno dostojanstvo. Tudi ostareli in nesamostojni odrasli imajo pravico do lastnega odločanja o tem, kako in kaj si v resnici želijo.

Metka Penko Natlačen

Hvala, profesor, za to razmišljanje. Odnos do starejsih je stvar vzgije doma, ne izobrazbe v soli. Lepo, če bi otroke v šoli učili odnosa do starejših. A bistvo prihaja od doma.

Spomnim se časa, ko je moji mami pešalo zdravje. Bila je žalostna, češ, tako nemočno jo vidijo vnuki, je potožila sestri. Sestra pa je odvrnila da s svojim ravnanjem uci svoje otroke, da bo enake nege deležna na nemočna leta tudi sama.

In zopet smo pri vzgledu z dejanji. To je naloga nas staršev, to je najboljša vzgoja.

Ana Četkovič Vodovnik

Najtežje se je v življenju soočati z resnicami, ki jih prej nismo videli, vedeli zanje in se z njimi zavestno soočali. Zato je obdobje staranja in zavedanja ob odraščajočih, odraslih otrocih, vnukih, še posebno zahtevno. Ko se zrcalimo drug v drugem in prepoznavamo, kdo smo.

Lučka Laure

Jak…. ,za tole gospod profesor pa ste verjetno našli navdih v kaksni lepi pravljici, ki spet in spet glorificira mamo in očeta. Brez zamere, ker vam pogosto “segam v besedo”, sej ne bi, pa ko je resnično sobivanje staršev s svojimi otroki, pogosto precej drugačno, kot opisujete v vašem razmišljanju. Kako bi bilo lepo, če bi bilo res, a pogosto ni. Zato je bila pripomba mlade študentke, še kako na mestu. Verjetno pa bi veliko več učenja o pravilnem odnosu do svojih otrok morali biti deležni prav starši, da ne bi vedno znova prebirali novic o zlorabah otrok, o zanemarjanju otrok, o nasilju nad otroki in o pomanjkanju rejniških družin, ker so vedno večje potrebe po njih. Zato tudi mnogi odrasli otroci nimajo občutka odgovornosti do svojih ostarelih staršev.

Vida Klobucar

Odličen zapis!!Morda bi v v premislek dodala,da naj bi otroci tako skrbeli za starše kot si želijo,da bi bili sami oskrbovani na stara leta..Lučka,starši smo samo ljudje z napakami in nismo nezmotljivi.Prav zato pa se moramo nekaj iz tega nauciti in ne ponavljati napak svojih staršev!!Lep pozdrav!

#starost, #otroci, #starši, #etika

28. januar 2024

Bistvena sestavina človekovega življenja so spremembe. Ena od težjih zahtev človeku je nenehno prilagajanje spremembam. Posebej to velja v starosti, ki zahteva številne prilagoditve in je ena od največjih sprememb, gledano s celote človekovega življenja.

Te spremembe so notranje in zunanje in jih opredeljujemo kot improvizirani dodatki v starosti. Na splošno so to prilagoditve in spremembe, ki jih ljudje naredijo v starosti, da bi izboljšali svoje življenje, ko se spopadajo s starostnimi izzivi ali omejitvami.

Zunanje prilagoditve so na primer: pripomočki za mobilnost (hojice, invalidski vozički, oprijemalni pripomočki, dvigala ali naprave za lažje premikanje …); prilagoditve doma: (namestitev ročajev za lažje vzpenjanje in spuščanje po stopnicah, prilagoditve kopalnice za večjo varnost, višji sedeži in podobno); pametna tehnologija (naprave za nadzor zdravstvenih stanj, pametni domači sistemi za varnost ali pomoč, aplikacije za sledenje zdravstvenega stanja, ki olajšajo spremljanje zdravja); socialna podpora (povezovanje s skupnostjo, sodelovanje v klubih ali organizacijah za starejše, redno druženje z družino in prijatelji); pomoč na domu (storitve pomoči na domu, kot so zdravstvena nega, pomoč pri vsakodnevnih opravilih, storitve čiščenja in podobno) in prilagojena prehrana in vadba (diete, ki ustrezajo starostnim potrebam, prilagojene vadbe za ohranjanje gibljivosti in splošnega zdravja).

Vse našteto izboljša kakovost življenja v starosti in omogoča posameznikom, da ostanejo neodvisni ter se počutijo udobno in varno v svojem vsakdanu.

Notranje prilagoditve: Nič manj pomembni niso improvizirani dodatki na duhovnem področju, ki prav tako vključujejo različne improvizirane dodatke ali prilagoditve, ki ljudem v starosti pomagajo ohranjati in izboljševati njihovo duhovno dobrobit. Ti dodatki so npr. v obliki preprostih tehnik meditacije, vključujoč tudi molitev za umirjanje uma in iskanje notranjega miru. Pomembna je tudi povezava z naravo, kot so sprehodi v naravi, vrtnarjenje, opazovanje ptic ali druge dejavnosti, ki omogočajo stik z naravo in poglobitev duhovne povezanosti z okoljem. Branje duhovnih spisov, motivacijskih knjig, poezije ali drugih besedil, ki lahko vzbudijo notranjo rast in premislek. Starejše pomirja povezovanje z enako mislečimi ljudmi, udeležba v duhovnih skupnostih, verskih ali drugih duhovnih srečanjih, kjer lahko delijo svoje izkušnje in se učijo od drugih. Za boljše razumevanje sebe in svojih duhovnih potreb je koristna samorefleksija, npr. vodenje dnevnika ali zapisovanje misli in izkušenj. Improvizirani dodatki na duhovnem področju niso nujno omejeni na verske ali tradicionalno duhovne prakse, čeprav se ljudje v starosti radi vračajo k razmišljanju o verskih vprašanjih, zlasti če so se kot otroci srečali z verskim poukom. Tudi ljudje brez verske pripadnosti ali neverniki lahko razvijejo svoj lasten koncept duhovnosti ali načine za negovanje svojega notranjega miru in duševnega blagostanja.

Zelo pomembne duševne vsebine v starosti so: sprejetje situacije, pozitivna razlaga situacije in moč upanja. Sprejetje situacije je posebna oblika predelave obremenilnih dogodkov. Pojavi se v situacijah, ki se jim ne da izogniti in terjajo določene samoodpovedi. Sprejetje težav ne pomeni pasivne vdanosti, temveč je lahko zelo aktivno dejanje, s katerim si posameznik olajša pritiske. (… »Imeti pogum, da spremenimo stvari, ki jih lahko spremenimo, moč, da sprejmemo stvari, ki jih ne moremo spremeniti, in modrost, da razlikujemo med tem dvojim …«)

Pozitivna razlaga situacije pomeni poudarjanje pozitivnih vidikov obremenilnih dogodkov oz. dajanje manjše pozornosti negativnim vidikom. Pri tem ni mišljeno potiskanje neugodnih vidikov situacije v nezavedno (kot obrambni mehanizem), temveč gre za zavestno spremembo zornega kota gledanja na dogodek, namreč tako, da dobijo dobre strani večjo težo kot slabe. Posameznik se lahko ob tem še kako zaveda težkih izgub. Pogosto si pomagamo tako, da se primerjamo z ljudmi, ki so preživeli sorodne ali še težje izkušnje. Tudi zanašanje na lastno sposobnost in izkušnje je lahko izvor pozitivnega tolmačenja težkih situacij.

Upanje je najbolj človeški čustveni vzgib in je nasprotje čustvu strahu. Upanje je posebno ugodno v situacijah, v katerih posameznik nima možnosti za spremembe situacije. To je prepričanje, da ima vse, za kar živimo, sreča in žalost, zmage in porazi, svoj smisel. Upati pomeni živeti v sedanjem trenutku, v katerem se lahko zgodi kar koli. Tisti, ki upa, vedno znova začenja.

Tako vernim kot nevernim so v starosti blizu tudi vprašanja morale in etike ter filozofije.

Danes imamo lahko veliko pomoč v aktivnostih na družbenem omrežju, ki je odkritje za mnoge, vključujoč tudi podpisanega. Na družbenem omrežju je sicer veliko neuporabnega, zavajajočega, vendar je s premišljeno selekcijo mogoče izbrati vrsto zanimivih idej in spoznanj.

Prepričan sem, da bodo starejši s pridom koristili pomoč orodja, kot je umetna inteligenca, kajti razgovori z neznanimi sogovorniki, ki jih omenjena inteligenca pošilja v naše domove na računalniške ekrane, so neverjetno zanimivi, saj vedno vljudno odgovorijo na vsako vprašanje, četudi niso prepričani, da je odgovor vedno pravilen. Tudi pri pisanju tega sestavka sem se posvetoval z neznancem iz umetne inteligence in priznam, da mi je veliko pomagal, in sem mu hvaležen.

Marjana Pavliha

Umetna inteligenca bo spremenila svet.

Hvala za ta zapis profesor.

Suzana Pirtovsek

Oh kako lepo si to napisal dragi Šime

Vojko Runjak

Prof. Ivanjko.. Vedno ste me presenečali na vaših predavanjih, sploh iz Zavarovalnega prava, zdaj me ponovno presenečate s svojimi drugačnimi, pozitivnimi pogledi v tretjem življenjskem obdobju. Zelo pozitivno razmišljanje in hvala Vam.

#starost, #umetna inteligenca

29. januar 2024

Dokler je človek v aktivnem delovnem razmerju, mu predvsem delo določa potek dneva, tedna, meseca in leta. Določa mu na primer, kdaj mora vstati in iti od doma, koliko časa dela, kdaj se vrača domov, kdaj počiva, kdaj ima proste dneve, kdaj gre lahko na dopust itd.

Številnim zaposlenim se zdi samoumevno, da je človek v pokoju lahko samo srečen, ker je gospodar samega sebe in lahko počne, kar hoče. Vendar izkušnje kažejo, da temu ni vselej tako. Nekateri starejši, ki so na primer v preteklosti živeli predvsem za poklic, v pokoju naenkrat ne vedo več, kaj bi počeli in doživljajo občutja praznine. Upokojitev zahteva od človeka ne samo veliko sposobnosti za prilagajanje temveč tudi precejšnjo preureditev življenja. Zelo pomembno je, da si znamo sami načrtovati oz. razporediti svoj čas. Strukturirati si moramo vsak dan posebej, pa tudi teden, mesec, vse leto …

Vsega pa tudi ne moremo vnaprej načrtovati, saj življenje samo načrtuje namesto nas … Tedaj si dopustimo reševati probleme takrat, ko nastopijo. Ko je človekova prihodnost negotova, se moramo radostiti sedanjosti in se veseliti vsakega trenutka posebej in biti hvaležni za vsak dan, ki nam je podarjen.

V starosti se vsi soočimo z različnimi izzivi, vključno s tem, da nam stare zgodbe v življenju postanejo manj pomembne ali pa se nam zdijo izčrpane. To nas pripelje do občutka izgube smisla in motivacije za iskanje novih virov pomena in zadovoljstva, kot so zainteresiranost za raziskovanje novih hobijev, učenje novih veščin, sklepanje novih prijateljstev ali sodelovanje v prostovoljskih dejavnostih. Ob tem se soočamo z vprašanji glede lastne identitete, vrednot in ciljev in se začnemo spraševati, ali je vredno iskati nov pomen in priložnosti, če pa je na vidiku konec vsega. Vsi se kdaj znajdemo v stanju resignacije in nemoči.

Čeprav je smrt neizogiben del življenja, je treba živeti polno življenje in izkoristiti trenutke, ki so nam na voljo ob iskanju ravnotežja med sprejemanjem lastne situacije in aktivnim prizadevanjem za izboljšanje kakovosti življenja v trenutnem stanju. Namesto da bi se osredotočali na končnost življenja, se lahko osredotočimo na to, kako maksimalno izkoristiti trenutno fazo življenja. Aktivno iskanje novih izkušenj lahko vodi do razvoja življenjske modrosti in nam pomaga bolje razumeti sebe in svet okoli sebe. Raznolike dejavnosti, ki vključujejo intelektualni napor, lahko prispevajo k ohranjanju mentalne aktivnosti in zdravja. Ukrepanje je nujno za izboljšanje lastnega življenja, doseganje osebnih ciljev in doživljanje smiselnosti.

Tako kot smo načrtovali svoje življenje v mladosti in v osrednjem življenjskem obdobju, je tudi v starosti potrebno načrtovanje glede na novo nastale okoliščine, ki so povezane z vstopom v starostno obdobje. Pri tem je v ospredju načrtovanje skrbi za ohranjanje dobrega zdravja, vključno s preventivnimi ukrepi, in v zvezi s tem premislek o zdravstveni oskrbi v primeru resne bolezni. Razen tega pa je treba sprejeti tudi strateške odločitve glede komunikacije z družino o željah glede oskrbe, bivanja in o drugih pomembnih vprašanjih, kot so: razmislek o prilagoditvah doma za lažje življenje v starosti, vključno z varnostnimi ukrepi, o načrtovanju prenosa premoženja, oporoki in drugih pravnih vprašanjih, o možnostih za premestitev v bolj primerno bivališče, če je sedanje preveliko ali neprimerno. Načrtovati je treba vprašanja o ohranjanju družabnih stikov, sodelovanju v skupnostnih dejavnostih in izogibanju socialni izolaciji, o psihološki ter verski podpori, če je to potrebno, ter o aktivnem iskanju dejavnosti in praks, ki prispevajo k dobremu počutju in notranjemu miru. Skratka načrtovati je treba podobno kot v aktivnem življenju, upoštevajoč nove okoliščine in nujnost drugačne vsebine, pri čemer so, kljub vsemu, v ospredju tudi finančni vidiki v sedanjem času krize in nenehnih podražitev stroškov življenja. Le-te je treba pametno povezovati z upravljanjem ustvarjenega premoženja, z možnostjo koriščenja dedovanja za finansiranje sedanje faze življenja, namesto zagotavljanja premoženjske koristi za dediče.

Morda ni odveč premislek o sodobnem upravljanju s premoženjem v starosti, ki se danes pogosto sliši: »Premoženje je treba porabiti za svoje življenje in z nekritim čekom plačati lastne pogrebne stroške«.

Danica Bubnič

O daljši vključenosti v delo govori lahko le tisti, ki se v svojem času dela ni iztrošil, tisti, ki se boji izgube dohodka in tisti, ki se nima kam dat, živi v omejenem stanovanju in se ne vključuje v nobene možnosti, ki so organizirane za ljudi v pokoju.

Metka Penko Natlačen

Dragi profesor, v upokojitvi se vsi srecamo s spremenjenim načinom življenja. Prepoznati je treba, da nam dneva več ne usmerja naše delo, ampak mi sami. Sama ugotavljam, da mi še vedno ugaja strukturiran dan. Saj poznate tisto: Kdor nima lastnih ciljev, izpolnjuje tuje cilje. Vsemu, kar ste zapisali, pritrjujem. In če se dobro organiziramo, smo zadovoljni.

Rada bi omenila še, da je pozitivno gledanje in zadovoljstvo nujno za zdravje. Poudarjam sodobne razisksve dr. Liptona in dr Dispenze, da se naj izogibamo malodušja, ker to sproža negativna čustva, ki na naše organe in torej zdravje, delujejo izčrpljujoče. Sami moramo torej nadzorivati svoje misli, da sami sebi z njimi ne povzročamo skrbi in stresa. Baje je 80% tega, za kar smo zaskrbljeni, skrb “na zalogo”, češ, kaj bi se lahko zgodilo, torej še ne obstaja, ne pa glede tega, kar se nam že dogaja.

Vam pa hvala za Vaše zapise. Odlicni so in celoviti.

Katarina Pevec Stajnko

Potrjujem vse, kar ste napisali. Življenje je potrebo živeti normalno, delati vse kar zmoreš in se veseliti vsakega dneva.

#življenje, #starost

30. januar 2024

Beseda starizem je novejša tvorba dveh pojmov: »star« in «izem«, ki opredeljuje določeno stanje. Ko govorimo o starizmu, imamo v mislih diskriminacijo ali nepravično obravnavo ljudi, ki pripadajo starejši generaciji (starejši slovenski sinonim bi bil »staromrzništvo«). Starizem se kaže v predsodkih, stereotipih in diskriminaciji na podlagi starosti, kar negativno vpliva na vse vidike življenja starejših posameznikov. Nekaj pogostih stereotipov in predsodkov, ki jih poznamo vsi, čeprav so povsem iracionalni, je npr.: »Vsi starejši so nazadnjaški«, »Starejši ne razumejo mladih«, »Starejši so slabši delavci«, »Starejši so slabi šoferji in ne sodijo v promet«, »Starost je žalost«, »Vsi starejši so enaki (so neprilagodljivi, hipohondrični, skopušni, sumničavi, zapečkarji, nič jih ne zanima, samo posedajo pred TV«) … itd., itd., lahko bi naštevali v nedogled.

Predsodki so trdovratna in neargumentirana, praviloma negativna stališča (do določenih oseb ali skupin), ki imajo zelo močno emocionalno komponento in pomembno vplivajo na naše vedenje. Od majhnega jih vceplja ožje in širše socialno okolje. Ker temeljijo na močni čustveni komponenti, so čustveno zelo odporni na spremembe, zato za njihovo spreminjanje ni dovolj samo razumsko sprejetje, temveč je potrebno najprej izkoreniniti emocionalne korenine (negativne emocije), kar povzroča znatno večje težave.

Pri razgradnji predsodkov je treba izhajati iz nekaterih strategij, kot npr.: sprejemanje zakonskih aktov in predpisov proti diskriminaciji določenih skupin. Pomembna strategija je sistematično informiranje in poučevanje o nesmiselnosti in neupravičenosti predsodkov. Pomembni pa so tudi neposredni kontakti in izkušnje s posamezniki in skupinami, ki so predmet stereotipov in predsodkov.

Zakoni o varstvu starejših in prizadevanja za ozaveščanje spodbujajo spoštljiv odnos do ljudi vseh starosti in zmanjšujejo negativne vplive starizma. Spoštovanje in cenjenje modrosti starejših posameznikov je izjemnega pomena za zdrav in uravnotežen razvoj družbe. Starejši posamezniki prinašajo bogate izkušnje, znanje ter perspektive, ki so lahko dragoceni viri za skupnost. Njihova modrost izvira iz življenjskih izkušenj, premagovanja izzivov in pridobivanja znanja skozi leta. Vendar pa se v nekaterih delih strukture naše družbe modrost starejših ne ceni dovolj ali pa se spregleduje.

Starizem je posledica dveh nasprotij: ljudje vedno bolj dosegajo višjo starost, kar postaja za družbo problem oziroma izziv, ki se razume in obravnava kot “problem”.

Z višjo pričakovano življenjsko dobo se povečuje delež starejših ljudi v populaciji. To predstavlja izzive za družbo, saj mora slednja zagotoviti ustrezne socialne in zdravstvene storitve za starejše, ki lahko potrebujejo več oskrbe in podpore. Daljše življenje lahko predstavlja pritisk na pokojninske sisteme, saj morajo zagotoviti finančno varnost ljudem, ki živijo dlje. Starejši ljudje pogosto potrebujejo več zdravstvene oskrbe, kar lahko poveča zdravstvene stroške za družbo. Z višjo pričakovano življenjsko dobo ljudje morda ostajajo dlje delovno aktivni, kar lahko vpliva na zaposlovanje, poklicno usposobljenost in potrebe po prilagoditvi delovnega okolja. Starejši posamezniki lahko potrebujejo prilagojeno stanovanje in podporne storitve, kar zahteva prilagajanje stanovanjske politike. Čeprav so ti izzivi resni, je pomembno razumeti, da je podaljšanje življenjske dobe enako pomembno za posameznike in družbo kot celoto. Resničen izziv je najti trajnostne in celovite rešitve, ki bodo omogočile, da družba učinkovito odgovori na potrebe vseh generacij, ne glede na starost.

Cenjenje modrosti starejših bi moralo biti pomembno vrednoteno v družbi, saj s tem lahko gradimo bolj celovito in sočutno okolje. »Bi moralo«, vendar se oblastne strukture tega otepajo in odlagajo rešitve za neko daljšo bodočnost …

Spodbujanje medgeneracijskega sodelovanja, vključevanje starejših v odločanje ter spoštovanje njihovih prispevkov k družbi so ključni koraki k ustvarjanju bolj inkluzivnega in pravičnega okolja za vse bodoče starejše generacije, ne samo za sedanjo …

Metka Penko Natlačen

Odlicno zapisano. Starizem kot ga opisujete, je hud predsodek. Ne staromoden, kar predsodki radi so, ampak iz sodobnega časa. Biti starejši in star danes enostavno ni moderno. Naloga vladajocih struktur v družbi je gojiti spoštovanje do stareĵših in jih obravnavati kot izkušene državljane, ki dajejo vzor.

Jasna Kontler

Odlično napisano, primerno tudi za objavo v učbeniku.

#starost, #etika

1. februar 2024

Te dni na visokošolskih inštitucijah rektorji in dekani podeljujejo študentom nagrade in priznanja za različne uspehe, kot so: najvišje ocene, dobro izvedeni projekti, inovacije, uspehi v športu, na kulturnem področju, v umetnosti in podobno. Mediji poročajo o imenih nagrajenih, na družbenem omrežju se javno objavljajo čestitke, fotografije s podelitev nagrad in priznanj in podobno. Tovrstne nagrade in priznanja imajo pomembno vlogo pri motivaciji nagrajenih in izbiri za finančno ali drugo pomoč pri študiju na višjih stopnjah. To je vsekakor pozitivno in tudi osebno čestitam vsem tistim, ki jih poznam ali srečam. Gre za pojav, ki ima pozitivne učinke za tiste, ki so nagrajeni, vendar pa je takšno podeljevanje priznanj najboljšim v razmerju do tisoče drugih študentov lahko tudi vprašljivo, ker lahko pri mnogih povzroči nevaren in destruktiven občutek lastne inferiornosti.

Da ne bo nesporazuma. Ne razmišljam o zavisti tistih, ki niso bili nagrajeni, temveč o občutku manjvrednosti tistih, ki se ne čutijo enakovredne oziroma enako sposobne.

Doživljanje znižane samopodobe zaradi občutka neenake vrednosti lahko nastane, ko se posameznik primerja z drugimi in dojema, da ni enako vreden ali pomemben. Ta občutek nekompetentnosti se osredotoča na notranje občutke manjvrednosti v primerjavi z drugimi.

Sodobna družba je bolno obsedena z uspehi in željo biti boljši od drugih, kar nam predstavlja bistveno večjo vrednost od osebnih človeku nujno potrebnih pozitivnih občutkov samospoštovanja. Če niso storilnostno uspešni in boljši od drugih, se v mladih ljudeh podzavestno počasi in vztrajno oblikuje občutek manjvrednosti oziroma neenakosti, izključenosti, manjše pomembnosti in zlasti nezaupanja v samega sebe.

Mnogi odrasli ljudje niso sposobni ločiti svoje osebne vrednosti od tistega, kar delajo oziroma ustvarjajo. Mladi pa so še veliko bolj občutljivi, negotovi in nezmožni ločevanja vrednosti študijske storilnosti od lastne vrednosti svoje osebnosti.

V sodobnem svetu, in morda še posebej v naši družbi, ki se šele gradi na ideji uspešne družbe, se vrednost človeka meri po tem, koliko je uspešen in koliko je zmožen ustvarjati s svojim umskim ali fizičnim delom. Danes spoznavamo človeka zlasti preko njegovega dela, poklica, pogosto pa nimamo najmanjše predstave o tem, kdo je ta osebek. Poznamo ga kot delavca, študenta, izobraženca, kmeta, politika in podobno. To povezovanje in enačenje »človekovega izdelka« in človeka samega je zgrešeno in nevarno, ker se poveličuje posameznikov »izdelek« bistveno bolj kot človek – ustvarjalec izdelka. Strokovnjaki zatrjujejo, da smo danes ujeti v t. i. skrajšani potek razmišljanja, ki opredeljuje bistvo stvari po njihovih na zunaj opaznih pojavnih značilnostih (akcidentalije) namesto podaljšanega razmišljanja, s katerim želimo spoznati bistvo stvari.

(Z ločevanjem bistva od akcidentalij sta se ukvarjala Aristotel, ki bistvo opredeljuje kot “οὐσία” /ousia/, in akcidentalije “συμβεβηκός” /sumbebekos/, in Akvinski, ki bistvo opredeljuje kot »esse« in akcidentalije ”accidentia«.)

Izraz “sram” običajno označuje negativno čustvo, ki se pojavi ob občutku nečesa, kar se dojema kot neprijetno ali nesprejemljivo v družbi ali osebno. Občutek sramu je na splošno pri ljudeh, zlasti mlajših, povezan s tem, kaj drugi ljudje mislijo o nas, in to prenašamo na samega sebe. Pri tem gre za občutek, ki je povezan s človeško temeljno potrebo po povezanosti z drugimi oziroma pripadnosti drugim in z negativnim vrednotenjem samega sebe, da nismo vredni pripadati drugim v naši skupnosti ali pa da odstopamo po določenem ravnanju od pričakovanj v okolju.

Občutek nezaupanja vase zmanjšuje našo vrednost v lastnih očeh in povečuje strah pred kritiko, vodi v umik, pasivnost in izgubo motivacije, da bi sploh kaj začeli. Posameznikove misli so v tem primeru usmerjene v preteklo življenje ter v opazovanje drugih z določene distance. Občutek lastne vrednosti, kako sebe sprejemamo kot človeka, je močno povezan s čustvom sramu. Sram je, poleg strahu, vladar sveta zlasti v naši družbi, kjer že otroku, da ne govorimo posebej o odraslem, ko nečesa ne zna, ne tako izjemoma govorimo, »naj ga bo sram, da tega ne zna«. V naši družbi se ceni samo tiste, ki znajo, ali pa se predpostavlja, da znajo. Tudi odrasli pogosto živijo z nezavednim občutkom sramu, da niso vredni, če nečesa ne znajo.

Še enkrat ponavljam; niso problem nagrade in priznanja, temveč nam primanjkuje zagotavljanje in ustvarjanje socialne klime, v kateri se vsi študentje počutijo cenjene in motivirane za vključevanje v različne vidike študentske izkušnje ob jasni in odprti podpori za osebni razvoj, z mentorstvom in svetovanjem študentom za osebni in karierni razvoj. Študentom bi bilo treba omogočiti, da sodelujejo pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo izobraževalno izkušnjo z izvajanjem raznih forumov, kjer bi lahko izrazili svoja mnenja in predloge.

Ceniti je treba trud in dosežke študentov s podelitvijo nagrad, pohval in priznanj na podlagi transparentnih postopkov, v katerih sodeluje širok krog študentov. Zagotoviti dostop do svetovalnih storitev in drugih oblik psihološke podpore ter ustvarjati ozračje, v katerem se študentje počutijo svobodne izraziti svoja čustva in se po potrebi obrniti po pomoč. Razvijati bi bilo treba programe za odkrivanje in razvijanje posebnih talentov med študenti ter ponuditi dodatne možnosti za raziskovanje področij, ki študente strastno zanimajo.

Pomembno je razumeti, da se proces ustvarjanja pozitivnega okolja za vse študente ne konča enkrat za vselej in zahteva nenehno prilagajanje in izboljševanje. S sodelovanjem študentov, pridobivanjem povratnih informacij in odprtim dialogom se lahko ustvari okolje, kjer se vsak posameznik počuti cenjenega in motiviranega za svoj osebni razvoj.

Če je naša pedagoška praksa desetletja pretirano poudarjala kolektivizem in interese skupnosti na račun posameznika, je sodobna vzgojno-izobraževalna praksa (od vrtcev naprej) zašla v drugo skrajnost pretiranega individualizma, tekmovalnosti in storilnostne naravnanosti. Vsi, ki ne sodijo v kategorije hitrejših, višjih, močnejših, sposobnejših in (žal) tudi agresivnejših, vlečejo krajše niti in so lahko krivično prepoznani kot manj »kompetentni« … Znano je, da sodobna družba potrebuje timske delavce, sposobne konstruktivnega sodelovanja, kompromisov, komunikacijskih veščin, uravnavanja konfliktov, zavzemanja za skupne rezultate. Raziskave kažejo, da je za uspešnost na delovnem mestu pomembnejša socialna in emocionalna inteligentnost (SQ in EQ) od absolutne umske inteligentnosti (IQ).

Strokovnjaki priporočajo, da bi naj nagrade in priznanja bili namenjeni tudi povezovanju študentov v določene skupine generacije fakultete in podobno bi se s tovrstnimi nagradami spodbujalo timsko prizadevanje biti boljši od drugih skupin. Morda bi bilo smiselno razmišljati o izbiri najboljše fakultete ali študentov določenega programa, s katerim bi se ustvarjalo medsebojno tekmovanje fakultet, kar bi spodbujalo dvig kolektivne zavesti ob skupnem sodelovanju in tekmovanju z drugimi. Razumljivo je, da bi bile za takšno nagrado potrebne dobre in obsežne priprave za izbor vsakoletne najboljše fakultete …

Mitja Vezovnik

Tu ni absolutne pameti. Ljudje smo si različni in nekateri nismo hlepeli po priznanjih. Če pogledam sebe, povprečna ocena 6,2 na faksu mi je povsem zadoščala. Ampak kasneje v 30 letni odvetniški praksi in sedaj skoraj petletni praksi notarskega pomočnika, nisem nikoli pristajal na neka povprečja. Tu sem od sebe zahteval več, največje priznanje pa so stranke, ki so mi sledile tudi v novem poklicu. Priznam malo nečimrnosti, ampak mi je tudi v zadovoljstvo.

Metka Penko Natlačen

Cenjeni profesor Ivanjko, spet nekaj odličnega izpod Vašega peresa. Vedno pravim, da za mlade naredimo premalo. Tole zapisano pa vsebuje še psihološki vidik osebne vrednosti mlede osebe v sedanji družbeni situaciji. Torej je to redek profesor, ki mu za študente dolgoročno ni vseeno. Odlično in pohvalno!

#etika

Moj dragi in spoštovani prijatelj prof. dr. prim. Erih Tetičkovič se je danes 1. 2. 2024 poslovil od vseh nas, ki smo ga imeli radi in spoštovali kot dobrega čudovitega človeka in vrhunskega zdravnika.

Naj Te spremljajo Angeli dragi Erih.

Iskreno sožalje Tvoji družini!

#življenje

4. februar 2024

Ko so raziskovalci številne ljudi v anketah spraševali, katero življenjsko obdobje bi ocenili kot najlepše in najsrečnejše v svojem življenju, je bilo pričakovati, da bodo prevladovali odgovori, da je to bila mladost. Odgovori, presenetljivo, niso potrdili pričakovanj, saj je največ anketirancev kot svoje najsrečnejše življenjsko obdobje ocenilo srednje odraslo obdobje (med 30. in 40. letom starosti, ko se človek že nekako ustali, ima oblikovane izkušnje z družinskim življenjem, poklicnimi in delovnimi dolžnostmi, je telesno in duševno na višku, finančne, materialne in stanovanjske razmere so v veliki meri razrešene, pomembno vlogo pa odigravajo karierne, družinske in vzgojne sestavine življenja).

Izkušnje kažejo, da je tudi tako opevana »brezskrbna in lepa mladost«, lahko polna negotovosti, velikih idej in pričakovanj, neuresničenih hrepenenj in razočaranj, storilnostnih potrjevanj, nesamostojnosti in odvisnosti od odraslih, pretirane kritičnosti in identitetnih iskanj … Neredki odrasli zatrjujejo, da si ne bi želeli biti še enkrat v letih »cvetoče mladosti«. Po drugi strani presenetijo odgovori posameznikov, ki zatrjujejo, da je obdobje po upokojitvi najlepše obdobje njihovega življenja. To potrjuje, da ima vsako življenjsko obdobje svoje svetle in senčne strani in je lahko lepo na svoj način, če se mu znamo prilagoditi in ga živeti starostnim zahtevam primerno. To velja tudi za obdobje starosti.

Starejši ljudje doživljajo srečo iz več različnih razlogov, pri čemer so razlogi odvisni od posameznika. Starejši posamezniki imajo pogosto bogatejše življenjske izkušnje, kar jim lahko pomaga razumeti svet okoli sebe in bolje obvladovati življenjske izzive. Zanje so pomembni predvsem družinski odnosi, saj večina ljudi razvije močne družinske vezi skozi leta, kar prinaša občutek pripadnosti, varnosti, ljubezni in podpore. Starejšim posameznikom se pripisuje spoštovanje zaradi njihove modrosti in izkušenj, kar lahko prispeva k občutku samospoštovanja. S starostjo se zmanjšajo pritiski, povezani z delom in kariero in se s tem starejšemu omogoči več časa za uživanje v hobijih, potovanjih ali drugih aktivnostih po lastni izbiri. Starejši so včasih bolj osredotočeni na uživanje v trenutku in manj obremenjeni z dolgoročnimi cilji in skrbmi. Bolj znajo ceniti drobne vsakodnevne radosti in se manj obremenjujejo z nepomembnimi stvarmi. Predvsem pa globlje dojemajo lastne vrednote in cilje, kar pripomore k občutku notranje stabilnosti in sreče.

Seveda ni vsak starejši posameznik nujno srečen, saj so izkušnje in zadovoljstvo zelo individualni. Vplivajo lahko različni dejavniki, kot so zdravje, socialna mreža, finančna stabilnost in druge življenjske okoliščine. Na splošno je znano, da ohranjanje in razvijanje socialnih stikov, druženje s prijatelji in družino lahko izboljšajo čustveno dobrostanje in zmanjšujejo občutke izolacije ali osamljenosti. Finančna varnost, zdrav življenjski slog in čustvena opora družine so ključni za samostojnost in avtonomijo ter dobro počutje starejših.

Raziskovanje osebnostnega razvoja se je dolgo usmerjalo predvsem v proučevanje otroštva in mladosti, nekje do obdobja zrelosti (tj. odraslosti), kot da se takrat razvoj človeka ustavi, vse do starostnih sprememb v poznejši starosti. V resnici ljudje preživimo večino življenja kot odrasli in se moramo nenehno prilagajati zunanjim in notranjim spremembam in novim vlogam ter se razvijamo skozi vse življenje. Gerontologija, kot samostojna veda, ki proučuje staranje oziroma starost s socioloških, psiholoških in bioloških vidikov, se je začela razvijati šele v drugi polovici preteklega stoletja in se je dolgo ukvarjala skoraj izključno z negativnimi pojavi starosti in analiziranjem pretežno problematičnih življenjskih zgodb starejših ljudi. Veliko se je pisalo o duševnih motnjah pri starejših in splošnem upadanju kognitivnih in drugih sposobnosti, medtem ko so vedeli prav malo ali skoraj ničesar o skrivnostih srečnega življenja v starosti, ki je danes znano kot znanost o srečnem in zadovoljnem življenju starejših.

Avtorja Florian Langenscheidt in Andre Schulz v svoji znani knjigi Alt genug, um glücklich zu sein (Dovolj star, do bi bil srečen) med ostalim poročata o tem, kaj lahko vsak sam stori za to, da bi bil srečen v starosti. Ljudje, ki so bili srečni v svojem življenju, so med ljudmi na splošno bolj priljubljeni in drugi se raje družijo s srečnimi in optimističnimi kot s črnogledimi ljudmi. Srečni ljudje so tudi bolj produktivni, kreativni, zdravi in živijo dlje.

Znano je, da je sreča bolj notranje kot zunanje pogojeno občutje. Najboljša obramba proti nesreči je optimizem. Situacija sama po sebi, kot objektivna okoliščina, navadno ne prinaša več kot 10 odstotkov občutka osebnega zadovoljstva. Objektivnim okoliščinam vedno dodamo svojo subjektivno zaznavo. Optimističen pogled na svet je osnova za zadovoljstvo s svojim življenjem. Optimisti imajo značilen vzorec mišljenja, kjer izpostavljajo tisto, na kar imajo vpliv in kar jim je v življenju uspelo, se osredotočajo na tukaj in zdaj ter s pozitivnim pričakovanjem opisujejo svojo prihodnost.

Optimizma se lahko tudi naučimo. Namesto da bi se kar naprej ukvarjali z negativnimi pojavi, je treba spremeniti taktiko in se začeti posvečati lastnim uspehom, ki smo jih v svojih življenjih uresničili. Kadar koli človek dobi občutek, da razmišlja negativno, se mora za trenutek ustaviti in zavestno usmeriti misli na vse, kar mu je uspelo v življenju. Ne gre za to, da je treba iz življenja odstranjevati negativne izkušnje, ker človek potrebuje tako slabe kot dobre izkušnje, temveč da se fokusira na stvari, ki so mu uspele, namesto tistih ki mu niso. Negativne življenjske izkušnje nas naredijo sposobne prenašanja življenjskih udarcev in tegob. (Pri tem ne gre za trende »pozitivnega mišljenja« gibanj »new age«, ki so se razširila skozi okultne in metafizične verske skupnosti ob koncu preteklega stoletja.)

Primarno gre za to, da tudi v tretjem življenjskem obdobju starejši, izhajajoč iz svojih sposobnosti in zmožnosti, osmislijo uravnoteženo kombinacijo prijetnega, dobrega in smiselnega življenja. Prijetno življenje je tisto, ki si prizadeva doseči srečo s pomočjo različnih užitkov, dobrega osebnega počutja in željene kakovosti življenja. Če hočemo biti resnično srečni, si moramo za svoj cilj postaviti dobro in smiselno življenje.

Ko ugotovimo, katere so naše ključne sposobnosti, jih lahko v svojem vsakdanjem življenju aktiviramo, kar nam bo prineslo večje zadovoljstvo ter občutek sreče in življenjske izpolnjenosti (naj bo to delo, ustvarjalnost, glasba, šport ali kaj drugega …). Ko svoje ključne sposobnosti uporabljamo v svojem delovnem in družabnem življenju, nam bo to pomagalo do dobrega življenja. Ko pa svoje sposobnosti uporabljamo za pomoč drugim, nas to postavi na pot uresničevanja smiselnega življenja.

Metka Penko Natlačen

Odlično razmisljanje. Veseli me zato, ker tudi sama menim, da se je optimizma mozno naučiti. Ne v smislu zapiranja oči pred izzivi in problematikami našega časa. Ravno naspritno, v smislu zdrave kritičnosti in ohrabritve.

Posebej je tu potrebno, da ne prstujemo starih slabih spominov in na nadaljujemo z istimi dejanji. Ohrabritve morajo pokazati možen presežek nad dosedanjim delovanjem. Tako se nam pesimistične misli ne bodo kopičile, ampak jih bomo nadomestili z optimisticnimi. Temu sledijo optimistična, svetla čustva. In ta rodijo spodbudna nova dejanja. Če smo sistematični na ta način, se naš vsakdan zasveti že zjutraj v optimisticen dan.

Hvala, dragi profesor, da delite z nami ta dragocena razmisljanja jn izkusnje. Hvala za vaš vzor.

Branko Babic

Vedno z veseljem berem Vaše razmišljanje in analize…vsaj zame zelo koristne in vzpodbudne. Hvala Vam ,da delite svojo modrost.. V otroštvu pa se spomnim ,da je dedek govoril mojemu očetu,,ah nekoč je bilo vse boljše..,čez mnogo let kasneje ,pa oče meni isto. Jaz pa prekinjam to družinsko ,,tradicijo,,

#življenje, #starost#, #etika