10. marec 2024

V razgovorih s študenti, v katerih sem res užival, sem pogosto bil v zadregi, kako odgovoriti na njihova zanimiva poglobljena vprašanja. V svojih zapiskih sem našel moj odgovor na vprašanje, kako naj strokovnjak (v mislih je seveda vedno bil pravnik, čeprav to velja za vse poklice) doseže ugled med ljudmi v svojem družbenem okolju. Pri tem ni bil predmet razprave prisiljen ugled političnih funkcionarjev ali sploh oblastnih osebnosti, ki imajo moč, temveč ugled, ki je povezan s pozitivnimi ocenami in uspehi ter spoštovanjem družbenega okolja do določene osebe.

Kadar nisem znal odgovoriti na vprašanje, sem poskušal odgovor najti pri uglednih osebnostih, kot so filozofski misleci, znani pravni strokovnjaki, ugledni pisatelji in drugi.

V socialističnem obdobju sem se vedno poskušal izogibati priročnih in splošno znanih ideoloških mislecev, kot so bili npr. Marx in vedno aktualni domači vsevedni ideologi, katerih izjave smo brali na prvih straneh dnevnega časopisja. (Prosim, da ne bi kdo mislil, da je to tudi danes prisotno.)

Za odgovor na vprašanje študentov, kako je mogoče doseči ugled med ljudmi, sem našel primeren odgovor v razmišljanju nobelovca Iva Andrića, ki je v svojih zapisih Znamenja ob poti zapisal: »Samo z delom ali s pogumom je mogoče doseči ugled med ljudmi, jih prisiliti, ne da vas imajo radi in vas nagrajujejo, temveč prav gotovo da vas cenijo in spoštujejo. Naravno je, da je delo boljši, zanesljivejši pripomoček, ker narava ni vsakemu dala poguma, poleg tega pa se zanj tudi redkeje pokaže priložnost, medtem ko je zmeraj priložnost za delo in delavnost.«

Taka misel pa je dobra iztočnica za zanimivo razpravo…

DrscSuzana Čurin Radović

Katero delo se spoštuje in prinaša ugled človeku danes, je morda še vprašanje. Bojim se, da dobro plačano delo, zato tudi stavke za plače ne pa toliko za etiko medsebojnih delovnih odnosov in za etično organizacijsko kulturo najprej. V takem okolju marsikateri plemenit človek sploh ne najde priložnosti za primerno delo, zato beg možganov in še marsikaj. Drugače pa ugled ni najvišje v kategorizacijah človekovih psiholoških potreb. Najvišje je samoizpolnitev z delom.

Mimi Zajc

Mogoče je ugled precenjen. Truditi se, da te cenijo drugi, je lahko zelo kontraproduktivno. Delati, da bi te nekdo cenil, to so nas učili. Delati , kar ljubiš in počneš s strastjo in odgovornostjo, s srcem in dušo, to prinese, da se ceniš, najprej sam. Potem pride vse ostalo. Ceniti samega sebe, brez lažne skromnosti in/ali poveličevanja…

Hvala vam, da odpirate teme, ob katerih se zamislim

Vera Krivec

Jaz pa imam svoje mišljenje. Mislim, da je še vedno kmečka logika tista, ki te oblikuje v spoštljivega, solidarnega in cenjenega človeka. Ljudje smo živo bitje in ne predmet ali člen v sodnih postopkih. Če stojiš pokonci, te nobeden veter ne premakne. Pozabili smo, da je biti ČLOVEK največja vrlina. Vse ostalo je pranje možganov. Znanje je pridobljeno na različne načine. Spoštujem vse poklice, nazive, samo titule ne naredijo ČLOVEKA.

#etika, #pravo

10. marec 2024

Delo ima, kot je to lepo zapisal Andrić, pomembno vlogo pri oblikovanju ugleda posameznika, ne glede na poklic. Način, kako se ljudje odzivajo na delo drugega, vpliva na to, kako okolje dojema posameznika in kakšen ugled ima. Pri tem je kvaliteta strokovnega dela ključna za oblikovanje ugleda. Kvalitetno delo pomeni, da je opravljeno z visoko stopnjo natančnosti, strokovnosti in zavzetosti. Ljudje cenijo in občudujejo tiste, ki so strokovni na svojem področju in ustvarjajo odlične rezultate. Sledi doslednost, zanesljivost in odgovornost za delo, ki ima za posledico zaupanje ljudi, da bo delo opravljeno na najboljši možen način. Za izgradnjo ugleda je pomembno sodelovanje z drugimi, prispevanje idej in znanja k skupnemu cilju, inovativnost in pripravljenost za prilagajanje. Pri oblikovanju ugleda danes posebej prispeva pozabljena in žal zanemarjena etika dela. Delovanje v skladu z etičnimi standardi pritiče integrirani osebi in krepi zaupanje drugih. Ključno vlogo pri oblikovanju ugleda imajo sposobnost, predanost, doslednost in vrednote, ki so opazne pri dobro opravljenem delu. Skratka gre za odličnost v tem, kar človek počne.

Pogum je vrlina, na osnovi katere ljudje v nevarnosti delajo plemenita dejanja, je zapisal že Aristotel. Pogum je bitka za najboljšo verzijo sebe. O pogumu so znani misleci in duhovni učitelji zapisali, da je to pripravljenost storiti nekaj kljub težavam in nevarnostim, brez poguma ni poglobljenih spoznanj o življenju in njegovi osupljivi lepoti, vrlina poguma odlikuje humanega človeka. Posebej me vedno spremlja misel André Gide-a: »Človek ne more odkriti novega oceana, če nima poguma izgubiti obale izpred oči.«

Pogumnost je pomemben dejavnik pri oblikovanju ugleda, saj vpliva na način, kako drugi vidijo in kako dojemajo pogumnega človeka. Pogumnost pomeni stopiti izven cone udobja in se soočiti s tveganji. S pogumnostjo človek kaže na svojo odločnost, samozavest in pripravljenost sprejeti izzive, kar vedno vzbuja spoštovanje drugih.

Uspešni vodje so lahko le pogumni ljudje, ki prevzemajo odgovornost za svoja dejanja, s svojim zgledom navdihujejo druge, da sledijo svojim strastem in se soočijo z lastnimi strahovi.

Lara Mehle

Slažem se. Hrabrost i odgovornost za svoja djela !! Odlicne misli i pouke.

Jože Počkar

Krasno zapisano. Ja, kot mladec sem mislil, da je pogum samo odgovor na vprašanje “Si upaš?” Seveda upam! ” In bumf z desetke na Otoku na glavo. Kasneje sem skozi leta spoznal, da ima preizkus poguma dosti več oblik. Dobro definicijo o tem kaj je pogum je zapisal gospod Nelson Mandela…”Pogum ni odsotnost strahu, temveč zmaga nad njim. Pogumen človek ni tisti, ki strahu ne čuti, ampak tisti, ki strah premaga.”

Gorazd Šifrer

In medias res.

etika#

11. marec 2024

K ugledu posameznika zlasti prispeva zavzemanje za pravičnost, postavljanje po robu nepravičnosti ali krivicam, vztrajanje pri premagovanju ovir, vztrajnost, samodisciplina in pripravljenost prevzeti odgovornost. Zavzemanje za drugega je kvaliteta, ki prinaša spoštovanje in občudovanje. S pogumnimi dejanji in odločnimi odločitvami za varstvo ugleda drugega lahko gradimo tudi svoj ugled kot nekdo, ki je soočen s tveganji in se bori za tisto, kar verjame. Ugled je dragocena dobrina za vsakega posameznika, vendar je hkrati krhek zaradi neznosne lahkotnosti nespoštovanja ugleda drugih, zlasti na področju medijskega in političnega difamiranja ugleda drugih.

Odgovornost za ugled drugega se nanaša na našo sposobnost in odgovornost, da s svojimi dejanji, besedami in odnosi vplivamo na način, ki krepi ugled drugih oziroma prispeva k njihovi pozitivni percepciji. Ugled drugih se krepi s spoštovanjem do drugih, s podporo pri gradnji ugleda drugih, z iskrenostjo pri ocenjevanju in izražanju mnenj o drugih, s konstruktivno kritiko, izraženo na primeren način in s spoštovanjem etičnih standardov.

Vsi tisti, ki ogrožajo ugled drugih s širjenjem govoric ali negativnih komentarjev brez preverjenih dejstev, s pretiranim hvaljenjem oziroma klečeplazenjem, iskanjem koristi na račun drugih, neetičnim poslovnim ali poklicnim ravnanjem, neprevzemanjem odgovornosti za napake, spletnim nadlegovanjem, prikazovanjem drugih v negativni luči, z zmanjšanjem zaupanja in spoštovanja drugih, manipuliranjem z informacijami ali izkrivljanjem resnice, osredotočanjem na pomanjkljivosti drugih, ogrožajo ne samo ugleda drugih temveč še bolj ogrožajo svoj lastni ugled.

Takratna moja razmišlja o ugledu, najdena v že porumenelih zapiskih, imajo danes pridih preteklosti, vendar se mi vedno bolj utrjuje misel, da je biblijski pisec pred tri tisoč pesto let imel prav, ko je zapisal: Nihil novi sub sole (Nič ni novega pod soncem).

Mimi Zajc

Hvala za objavo vaših razmišljanj. Vedno znova so in vedno bolj so aktualna.

Metka Penko Natlačen

Dragi profesor Ivanjko, novo odlično razmišljanje. Svet se ves čas vrti, to drži in materija za naše razmišljanje in odzive je ves čas ponavljajoča in že znana, le na neki drugi ravni.

Barbara Bračič

Ugled je hitro pokvarljivo blago! Težko ga pridobiš in še hitreje izgubiš!

Ljudje se ne zavedajo, da ko govorijo o drugih, so nedostojni v svojih ocenah, komentarjih, govorijo o sebi!

Danica Mally

Lepo napisano, samo da ne preberejo tisti, ki bi se iz tega kaj naučili …

etika#

12. marec 2024

Ko prebiramo poučne knjige o tem, kako naj živimo, nam je vedno svetovano, da je treba živeti tukaj in zdaj, namesto da se oklepamo preteklosti ali razmišljamo o prihodnosti, in da moramo ugotoviti, kaj je resnično pomembno za naše brezskrbno življenje. To se sicer zelo lepo sliši, vendar kaj to v osnovi pomeni in ali je to lahko doseči, tega pa ni tako lahko udejanjiti.

Mnogi trdijo, da živeti zdaj pomeni biti prisoten v trenutku, polno izkusiti vsak trenutek svojega življenja in biti osredotočen na sedanji trenutek ter se ne obremenjevati s preteklostjo ali skrbeti za prihodnost. Gre za zavedanje o tem, kaj se dogaja tukaj in zdaj ter sprejemanje trenutne situacije brez odlašanja ali odmikanja v mislih. To je način življenja, ki omogoča, da se bolj intenzivno doživlja in uživa v vsakem trenutku.

Pri iskanju odgovora, kako naj to dosežemo, verjetno ni splošno veljavnih pravil. Do tega se mora vsak posameznik dokopati sam.

Naš cenjeni bivši predsednik države Janez Drnovšek se je v svoji knjigi »Misli o življenju in zavedanju« veliko ukvarjal s temi vprašanji. Zapisal je: «Mislite samo na trenutek, ki ga živite tukaj in zdaj, v njem ni nesreče, ta je v spominu, strah pa v misli na jutri.« Zavedal se je, da je naš spomin na preteklost ovira, da bi živeli osrečujoče trenutke tukaj in zdaj, saj se oklepamo preteklosti z nenehnimi obžalovanji, kako bi lahko šlo bolje, če bi se odločili drugače. Pomemben je samo sedanji trenutek, saj se nikoli nič ne zgodi v preteklosti ali prihodnosti: naša življenja so neprekinjen niz sedanjih trenutkov.

Strokovnjaki zatrjujejo, da občutimo samo tisto, kar je zdaj, vse ostalo o preteklosti pa je le informacija o preteklem trenutku. Če bi nam uspelo živeti v sedanjosti, bi hitro ugotovili, da veliko naših domnevno velikih težav sploh ne obstaja, ampak so le posamezne situacije, s katerimi se moramo spopadati – z eno za drugo oziroma korak za korakom.

Doživljanje pomembnosti trenutka je tesno povezano z ugotavljanjem, kaj je resnično pomembno. Prvi korak je, da se ustavimo in se vprašamo, kaj nas resnično osrečuje. To lahko vključuje povezovanje z dobrimi ljudmi, ljubljenimi osebami, uresničevanje svojih trenutnih želja, prispevanje k skupnosti, iskanje znanja, notranjega miru idr. Kaj nas resnično osrečuje, je odvisno od naših vrednot oziroma tega, kaj v življenju najbolj cenimo: družina, prijateljstvo, kreativnost, izobraževanje ali kaj drugega. Odvisno pa je tudi od tega, česa nam v življenju najbolj primanjkuje oziroma na katerih pomembnih področjih smo ovirani.

Osredotočenje na sedanji trenutek in ugotavljanje kaj nas resnično osrečuje, nam omogoča, da ne hitimo v prihodnost in da se ne ukvarjamo s strahom, ali jo bomo dosegli. Strah bo odveč, če se ne bomo preveč ukvarjali z bodočnostjo in pretiranimi načrti, ki so pogosto le prah v vetru …

»Mirnost in zbranost v vsakem trenutku, zavedanje njegove izjemnosti, to naredi ta trenutek naš. Takrat v njem začutimo povezanost s stvarstvom, z vsem bivajočim, z naravo in vesoljem. Z večnostjo. To nam daje občutek brezčasne blaženosti,« nam je sporočil pokojni Janez Drnovšek.

… Toda do teh življenjsko poglobljenih spoznanj se je dokopal šele po tem, ko mu je življenje prekrižala bolezen, ki vse prejšnje potrebe, cilje, hrepenenja in vrednote temeljito premeša in jih včasih obrne na glavo. Zakaj moramo doživeti hude izkušnje, kot so neozdravljive bolezni, lakota, izguba svobode in miru, izguba ljubljenih oseb … da si začnemo zastavljati temeljna vprašanja, kaj je v življenju zares pomembno?

Peter Hartman

Vsekakor je nujno za srečo živeti ta trenutek, a brez preteklosti ni prihodnosti,pa čeprav včeraj ne obstaja in jutri postane zmeraj slej kot prej spet danes. Čas ni linearen v resničnosti. Pomemben je zgolj ta trenutek večen, ki je zgolj oden izmed trenutkov neskončnosti v vseh relacijah nam znanih in neznanih.

Majda Kotnik

Kako lepo ste napisali, hvala vam!

Ana Četkovič Vodovnik

Zadnje čase si mnogi ob staranju pogosto zastavljamo to vprašanje, ki ste ga Vi izpostavili. Težko se je soočati z resnico, ki je v bistvu plod prektelosti. Jo pozabiti. Ker je nismo mogli in znali predelati. Brez te samorefleksije se je s sedanjostjo težko soočati in biti preprosto srečen. Se prepustiti prihodnosti, kot da je ni. Saj moramo biti nanjo vsaj okvirno pripravljeni.

Barbara Silva Pavlič

Modra spoznanja g.Ivanjko. Večinoma opazimo, da sploh nismo v tem trenutku. Umetnost kreiranja in zavedanja naših misli, je povezano tudi z ustvarjalnostjo. Ni nam treba hiteti. Vse lahko dosežemo, ko vemo kaj želimo, kako želimo, kdaj želimo in kako se bomo počutili, ko uresničujemo svoj cilj, oziroma manjše cilje, ki nas k velikemu pripeljejo. Moj miselni rek, ki sem ga ustvarila pred leti je : Ko se med dvemi ušesi pospravi, se staranje in bolezen ustavi. Kreiranje počutja je odvisno prav od tega. Zavedanje svoji misli. Ljubezen do sebe ne pomeni egoizem, ampak razumevanje sebe do popolnosti, da bi razumeli druge. Tukaj smo v sobivanju z drugimi, nismo sami, naložimo si največkrat dela in misli za druge, na sebe pa največkrat pozabimo. Modrost tega je, da je vsakega po malo, s tem smo izpolnjeni in notranje mirni. Šele takrat se zavedamo kdo smo, se zavedamo svojega poslanstva, takrat smo ustvarjalni, igrivi, navihani, srečni, izpolnjeni, zdravi, .. Živimo svoje življenje, živimo svoje poslanstvo.

Peter F. Zorko

If you are depressed you are living in the past.

If you are anxious you are living in the future.

If you are at peace you are living in the present.

Lao Tzu

Metka Penko Natlačen

Prekrasno razmišljanje, dragi dr. Ivanjko. Da, mentalno se kotalikamo med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Dejansko pa smo v sedanjosti. Naše žalovanje za preteklostjo nas lahko povleče iz sedanjost tako zelo, da ne rešujemo izzivov zdaj in tukaj, ampak vnazaj. Podobno je, če se preveč vznemirjamo nad tem, kaj bo ali bi lahko bilo. Možni scenariji postanejo tako živi, da nas celo spravijo v stres, čeprav se realno niso zgodili. Pomeni torej , da sami sebe spravljamo v stres s takim nacinom mišljenja. Od stresa lahko postanemo odvisni in v bistvu tega modela nočemo opustiti. Poznate koga, ki se tako ves čas ” sekira na zalogo” s stalnimi ‘kaj pa če…’? Naporno!

Edino sedanji čas je pravi trenutek. Vredno je uravnavati svoje razmišljanje o življenju v tukaj in zdaj, sedanjost. Saj prej ali slej to ugotovimo sami, vendar včasih predolgo traja…..

Iskrena hvala za ta vaša razmišljanja, s katerimi tudi nas spodbudite v razmišljanjih o zrelih in pomembnih življenjskih temah.

Bernarda Zgonec

Največ se ukvarjamo s preteklostjo in jo želimo spremeniti a žal to ni mogoče. Lahko pa spremenimo pogled na preteklost in se iz vseh dogodkov nekaj naučimo. Naučeno uporabimo, da bo naša prihodnost lažja. Da vse to dosežemo je pomemben TA trenutek, ki nas umiri s spoznanjem, da je vse tako kot mora biti.

življenje#

13. marec 2024

Predsednica Državnega zbora mag. Urška Klakočar Zupančič je 12.3.2024 sprejela predstavnike CINIP-a (Civilna iniciativa nasilno izbrisanih podjetij), družbenikov izbrisanih gospodarskih družb v obdobju 1999 – 2008.

Predstavniki ( Bučar, Mohorič, Ivanjko) so izročili predsednici dokumentarno knjigo; Šime Ivanjko, »Zakaj ste nas kaznovali« v ki je bila podlaga za sprejetje Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR) v novembru 2021, katerim je Republika Slovenija priznala hudo napako pri sprejetju Zakona o finančnem poslovanju podjetij v letu 1999. ZOKIPOSR je priznal oškodovancem pravico do odškodnine, vendar v dveh letih ni noben od več kot tisoč oškodovancev uspel uveljaviti odškodnine zaradi nerazumljivega amandmana sprejetega ob glasovanju v DZ.

Predsednica DZ je obljubila, da bo še v marcu mesecu na seji Državnega zbora zastavila vprašanje sprejetja novele ZOKIPOSR, s katerim bi se odpravile ovire za uveljavljanje zakonom določene odškodnine.

pravo#

15. marec 2024

Pred dnevi sem na hrvaški televiziji z zanimanjem poslušal intervju s kolegom Ivanom Koprićem, profesorjem na Pravni fakulteti v Zagrebu, ki se je pogovarjal o svojem pesniškem ustvarjanju ob svojem pravniškem delu. Na vprašanje novinarke od kod mu ljubezen do pesništva in kaj ga je pritegnilo v pisanje pesmi, glede na to, da so pravniki po splošno znanih predsodkih hladni, strogo odmerjeni s suhoparnim in rigidnim besednjakom, je pravnik pesnik odgovoril, da ga je pritegnila magična moč besede, ki je tudi pravniku osnovno orodje.

Ob tem se mi je utrnila misel, da imamo tudi v naši sredi meni dragega prijatelja, kolega pravnika, pesnika Gorazda Šifrerja, ki je že pred leti s svojo prvo objavljeno zbirko »Pesmi«, leta 2019, zbudil pozornost ne samo v pravniških krogih temveč tudi pri ljubiteljih pesniškega razmišljanja o življenju, ki je »ena sama ljubezen«, kot je zapisano v uvodu v njegovo zbirko. Prvi stih v pesmi brez naslova razmišljajočemu bralcu pove vse: »Ne išči ničesar tam zunaj, saj je vse v tebi, svet si ti …«

Njegove pesmi se nas dotaknejo, četudi ne poznamo oseb in dogodkov – vendar nam dajo misliti o ljubezni do življenja, hvaležni v tišini »da smo, da si ti, da sem jaz, da so dvojine na dolgi poti domov …«.

Pravo in poezija sta sicer različni področji, vendar imata nekatere skupne značilnosti v strukturi in slogu izražanja. Oba zahtevata jezikovno spretnost, ustvarjalnost pri oblikovanju besed ter sposobnost izražanja sporočil na način, ki pritegne in nagovori bralca.

Tako pravo kot poezija zahtevata jasnost in natančnost jezika. V pravu je pomembno, da se zakoni, predpisi in pravna načela izražajo na način, ki je razumljiv in nedvoumen. Prav tako je v poeziji ključno, da se besede izberejo in združijo na način, ki jasno prenaša sporočilo in ustvarja želeni učinek na bralca.

Pravi in poezija sta pogosto odvisna od oblikovanja in strukturiranja besed. V pravu se uporabljajo različne pravne strukture, kot so členi, odstavki in alineje, da se ureja in organizira pravno besedilo. Podobno se tudi v poeziji pogosto uporabljajo različne pesniške oblike, kot so rime, ritmi in stihi, da se ustvari specifičen občutek in vzdušje v pesmi.

Pravo koy tudi poezija zahtevata sposobnost ustvarjalnega izražanja. V pravu se pravniki pogosto soočamo z izzivi, kako zapletene pravne koncepte in argumente izraziti na način, ki je prepričljiv in učinkovit. Podobno se pesniki soočajo s izzivom, kako uporabiti besede na izviren, čustven in slikovit način, da bi izrazili svoje misli, čustva in ideje. ( Razmišljanja o pravu in poeziji se nadaljujejo..).

Marko Pavliha

Dragi Šime, če mi dovoliš, bi omenil (še) nekaj velikih pravnikov-pesnikov: Goethe, Goldoni, Rilke, Verlaine, Valéry, Koseski, Prešeren, Jenko, Gradnik, Premk, Pavček … Obsežen je literarni opus jezičnih dohtarjev …

Šime Ivanjko

Dragi Marko, hvala za te podatke. Posebej bi želel obravnavalti v naslednjem zapisu povezanost ali pa tudi razdvojenost Prešerna kot pravnika in pesnika. Bom vesel, če se pridružiš razmišljanju kako v naš pravniški “suhoparni” svet vnesti več prave vizionarske človečnosti…

Marko Pavliha

Šime to je nekako tudi spiritus agens mojih nepravniških knjig, pri zadnji (Svetilnik) je urednica celo pripisala “poetičnega pravnika”

Metka Penko Natlačen

Dragi profesor, čudovita primerjava pravnikov s pesniki. Druži ju magična moč besede, nad katero sta oba očarana. Da, cudežna je moč besede.

pravo#

15. marec 2024

Včeraj, 14. 3. 1024, sem imel enkratno in prijetno priložnost, da na skupščini Pravniškega društva v Mariboru evociram pred mlado generacijo članov društva svoje prve spomine, kot edini še živeči soustanovitelj društva. 60 let obstoja in aktivnega delovanja strokovnega društva ni malo, zlasti če gre za delovanje društva v tako burnem obdobju družbenih, političnih in tehnoloških sprememb, kot je to doživela moja generacija.

Poudaril sem lastno izkušnjo, da sem v 60-letnem aktivnem sodelovanju v društvu pridobil ogromno ne samo strokovnih znanj za poklicno delo, temveč sem bil obogaten tudi s spoznanji o sodelovanju v ožjem krogu ljudi, ki jih povezujejo enake ideje in vizije, da ne poudarjam posebej prijetnih osebnih kolegialnih in človeško prijateljskih doživetij.

Pravniško društvo v Mariboru je bilo ustanovljeno leta 1964 kot podružnica hrvaškega Društva pravnikov v gospodarstvu. V tistem času je bilo možno ustanoviti društvo le ob dovoljenju takratne Socialistične zveze, splošne družbenopolitične organizacije, ki je nadzorovala vsa vprašanja družbenih dogajanj v skladu z ideologijo, ki je bila v domeni Zveze komunistov. Kot takratni prvostopenjski pravnik v pravni službi velikega in svetovno znanega podjetja Metalna v Mariboru sem bil v stiku s pravniki na Hrvaškem in smo zvedeli za ustanovitev hrvaškega društva pravnikov v gospodarstvu, kjer se je takrat zaposlovalo največje število pravnikov. Starejši in politično aktivni pravniki v Mariboru, zlasti pa takratni organizacijsko in strokovno aktiven tajnik oddelka Gospodarske zbornice v Mariboru kolega Rajko Kramberger, so ocenili, da v Mariboru ne bo mogoče dobiti dovoljenja za ustanovitev društva, @zato je padla odločitev, da se ustanovi podružnica zagrebškega društva. Šele dve leti pozneje smo podružnico preoblikovali v samostojno Društvo pravnikov v gospodarstvu v Mariboru, ki se je nekaj desetletij pozneje preimenovalo v Pravniško društvo, ki je bilo v letih 1970 – 1990 eno od najbolj prepoznavnih pravniških društev v bivši Jugoslaviji.

Danes ima društvo 196 članov in včeraj je skupščina izvolila dosedanjega zelo aktivnega predsednika Klemna Drnovška za novega predsednika ter člane upravnega odbora v sestavi: Klemen Drnovšek – predsednik, dr. Anja Drev – podpredsednica, Janja Deutschmann – tajnica, dr. Katja Drnovšek – blagajničarka, Tinka Berk, Bojana Kmetec Rošic, Darja Papić, Tatjana Vogrinec Burgar in Andrej Bitrakov.

V nadzornem odboru so: prof. dr. Vesna Rijavec – predsednica, Borut Sešek in Andrej Vovšek.

Disciplinsko razsodišče sestavljajo: Srečko Berk – predsednik, Milena Bratušek in Kristjan Zahrastnik.

Ob šestdeseti obletnici društva bomo pravniki na svojih spletnih straneh in na družbenem omrežju poskušali obveščati javnost in zlasti spodbujati mlajše generacije pravnikov, da se preko delovanja društva vključijo v družbena dogajanja in dajo svoj prispevek k razvoju kvalitetnih medsebojnih odnosov tudi ob uporabi prava in lastnega strokovnega poklicnega delovanja.

Najbolj aktivna skupina starejših članov društva

Klemen Drnovšek

Spoštovani profesor! Najlepša hvala za Vaš zapis in seveda za vaše sodelovanje pri ustanovitvi našega društva ter za aktivno sodelovanje v društvu ves čas njegovega delovanja. Veseli smo, da lahko nadaljujemo tradicijo združevanja pravnikov in verjamem, da bomo skupaj organizirali še veliko društvenih aktivnosti.

Metka Penko Natlačen

Čestitke in pohvale, cenjeni kolegi!

Mojca Ramšak

Čestitam ob jubileju! Imam lepe spomine na strokovno sodelovanje s Pravniškim društvom v Mariboru in na vabljena predavanja, ki so povezovala humanistiko s pravom.

Janez Mohorič

Iskrene čestitke prof., škoda da nisem bližje in mlajši bi se pridružil… vse dobro..

pravo#

16. marec 2024

V dejstvu, da je France Prešeren največji slovenski pesnik, ob tem pa je bil po poklicu tudi pravnik, smo pravniki ponosni na njegovo pesništvo, ne verjamem pa, da so ljubitelji njegove umetnosti pesništva ponosni na to, da je bil pravnik. V študij prava je pesnik vlagal ogromno časa in napora, genialnost ustvarjanja pesmi pa mu je bila dana z rojstvom kot darilo narave. Zanimivo je, da je v času življenja imel težave s prepoznavanjem njegovega daru pesnikovanja, kot tudi z njegovim znanjem o pravu.

Nesporno pa je, da ni ostal v zgodovinskem spominu zaradi svojega pravniškega dela temveč zaradi njegovih pesniških stvaritev.

Ni zaslediti veliko objav o tem, kako je študij prava in Prešernovo poklicno delo vplivalo na njegov pesniški genij. Iz razprave »O pesniku Prešernu kakor pravniku«, objavljene v Slovenskem pravniku – glasilu društva “Pravnik” v Ljubljani v št. 7/1896, je mogoče sklepati, da so pravniki že zgodaj prepoznali v Prešernovem pesniškem opusu vzajemno povezanost njegovega pesništva in obremenjenosti s pravom oziroma s prizadevanjem, da bi mu takratna oblast dovolila opravljati odvetniški poklic. Šele njegov šesti poskus pridobitve dovoljenja za opravljanje samostojnega odvetništva je bil uspešen.

Nekateri menijo, da je bolečino, povzročeno s težavami okoli svojega poklica pravnika poskušal izraziti v pesmi »Pevcu« z besedami:

Kdo zná

noč temno razjásnit, ki tare duha!

Kdo vé

kragulja odgnati, ki kljuje srce

od zora do mraka, od mraka do dné!

Kdo učí

izbrisat ‘s spomina nekdanje dni,

brezup prihodnjih oduzét spred oči,

praznôti ubežáti, ki zdánje morí!

Sicer pa je mogoče v pesniških delih najti določene vsebine, ki jih je mogoče povezati s pravom in pravniškim poklicem.

Dela Franceta Prešerna izražajo številne vrednote, ki so blizu prava, če že ne njegova vsebina. Pravo in pravniki so po naravi stvari namenjeni ohranjanju in utrjevanju domoljubja tj. domovine in naroda ter kulture in jezika. Pravo naj bi primarno zagotavljalo človekovo svobodo, ki je bila kot temeljna vrednota spoznana že leta 1215 v Magna carta libertatum. Svoboda človeku daje tudi pravico kritike oblastnih organov in države v smislu institucij, ki vodijo državo.

Vse te vrline najdemo v Prešernovih pesmih. Prešeren je bil goreč domoljub in v svojih delih je izrazil globoko ljubezen do slovenskega naroda, kulture in jezika. Njegove pesmi so pogosto slavile lepoto slovenske pokrajine in izražale močno pripadnost domovini.

Bil je zaveden zagovornik svobode in neodvisnosti. V svojih delih je kritiziral politično in družbeno nadvlado ter se zavzemal za svobodo izražanja.

Prešeren je bil kritičen do družbenih nepravičnosti in neenakosti. V svojih delih se je pogosto dotikal socialnih tem in izpostavljal krivice, ki so jih doživljali revni in nepoučeni.

Ljubezen in romantika, ki je prisotna v njegovih delih, je splošna človeška vrednota, ki je posebej izražena pri občutljivih ljudeh v razmerju do drugih. Podobno to čutijo praviloma tudi pravniki, ki pri svojem delu pogosto srečujejo odtujenost človeških vrlin, kot je čustvenost in čuječnost v medčloveških odnosih. Kritika družbenih razmer je naravna lastnost pesnikov, pri pravnikih pa je to žal bolj izjema.

Skupno za pesnike – pravnike je iskanje olajšanja od zahtevnega poklicnega okolja v pisanju poezije, ki jim služi kot sprostitev in izraz čustev. S pisanjem pesmi lahko pravniki izražajo svoje misli, občutke in izkušnje na oseben način, brez strogih pravnih pravil in predpisov. Pesniško ustvarjanje omogoča pravnikom, da se osredotočijo na ustvarjalnost in izražanje sebe ter najdejo izhod za svoje čustveno breme. Tudi branje poezije predstavlja pravnikom in pesnikom odmik od zahtevnega delovnega okolja in pomaga najti notranji mir, navdih in perspektivo izven težko rešljivih družbenih vprašanj.

V mnogih primerih predstavlja poezija za pravnike beg od poklicnih težav in omogoča izražanje čustev na drugačen način. V pravu se pravniki pogosto srečujejo s kompleksnimi pravnimi vprašanji, z zahtevnimi strankami ter visokimi pričakovanji, in podobno kot občutljive pesniške duše čutijo težave v življenju. Razlika je le v tem, da pesniki v takšnih situacijah ne bežijo v svet prava, kot pravniki bežijo v svet poezije.

Poezija lahko pravnikom omogoča tudi izraziti svojo empatijo in sočutje do strank ter se povezati z njihovimi čustvi na globlji ravni, kar jih spodbuja, da v grobosti vsakdanjega življenja, ki jo srečujejo pri svojem delu, lahko sledijo čuječnosti za človeka v težavah.

Janez Mohorič

Izredno poučno in zanimivo branje.. čestitke…

Maja Pisot Cvikl

Kot pravnica in pesnica sem hvaležna za ta Vaš pronicljiv in poglobljen zapis

pravo#

17. marec 2024

Konzulat Republike Hrvatske u Mariboru izražava iskrenu sućut obitelji Turčin povodom gubitka poštovanog i dragog supruga i oca, cijenjenog liječnika prim. Zlatana Turčin, dr. med., pedijatar neurolog.

Prim. Zlatan Turčin je pokretač i suosnivač te dugogodišnji aktivni član Hrvatskog kulturnog društva u Mariboru.

Dragi Zlatane, hvala Ti

za Tvoj vidljiv i dragocjen doprinos spomenutom društvu Hrvatske zajednice u Mariboru.

Počivaj u miru božjem!

dr. Šime Ivanjko, počasni konzul Republike Hrvatske u Mariboru.

Konzulat Republike Hrvaške v Mariboru izreka družini Turčin iskreno sožalje ob izgubi spoštovanega in dragega moža in očeta, cenjenega zdravnika prim. Zlatana Turčin, dr.med., pediater nevrolog.

Prim. Zlatan Turčin je pobudnik in soustanovitelj ter dolgoletni aktivni član Hrvaškega kulturnega društva Maribor.

Dragi Zlatan, hvala Ti

za Tvoj viden in dragocen prispevek k omenjenemu društvu Hrvaške skupnosti v Mariboru.

Počivaj v miru božjem!

dr. Šime Ivanjko, častni konzul Republike Hrvaške v Mariboru

življenje#

17.marec 2024

Ko se starejši poglabljamo v vprašanja življenja v medsebojnih odnosih, trčimo ob pojem samosočutja in sočutja, o katerem se v naši družbi ne govori veliko. V današnjem svetu je samosočutje povsem podcenjena psihološka veščina. V tuji strokovni literaturi srečujemo izraz “mindfulness”, za katerega obstaja več možnih prevodov, čeprav noben ne zajame vseh odtenkov pomena tega izraza. Gre za pojav zavedanja sedanjega trenutka in naše prisotnosti v tem trenutku, pozornosti na trenutne izkušnje in ozaveščenost ter zavedanje svojih misli, čustev in telesnih občutkov brez obsojanja ali sodbe. Težava z besedo samosočutje je v tem, da se neredko zamenjuje s samopomilovanjem, ki je zlasti prisotno med starejšimi. Preprosto povedano, sočutje do samega sebe je sposobnost zavzeti enak pogled nase kot na drugo osebo. Sliši se enostavno, je pa to v resnici izjemno težko.

Sočutje pa se nanaša na sposobnost razumevanja in čutenja čustev ter izkušenj drugih. Gre za zmožnost postaviti se v kožo drugih oseb, čutiti njihovo bolečino, stisko ali veselje ter izkazati razumevanje in empatijo do njih. To pomeni, da smo sposobni izražati toplino, razumevanje in podporo do drugih ljudi v njihovih težavah ali veselju.

Medtem ko se sočutje osredotoča na naš odnos do drugih ljudi in njihovih izkušenj, se samosočutje osredotoča na odnos do samega sebe in lastnih izkušenj, s tem da je oboje povezano z dobrim počutjem posameznika ter je pomembno za gradnjo zdravih in izpolnjujočih odnosov s seboj in z drugimi.

Samosočutje se pogosto obravnava kot egoizem do samega sebe, kar pa je napaka. Pri egoizmu je poudarek na lastnih koristih in zadovoljitvi lastnih potreb na račun drugih, samosočutje do sebe pa je bolj povezano z razumevanjem in spoštovanjem lastnih potreb ter z lastnim čustvenim in duševnim blagostanjem. Z egoizmom je povezano pomanjkanje empatije do drugih ljudi in lahko vodi v izkoriščanje ali zanemarjanje drugih v korist lastnih interesov. Samosočutje (sočutje do samega sebe) vključuje razumevanje, da smo vsi ljudje in imamo sorodne potrebe, da se teh potreb zavedamo, kar pa nas ne odvrača od naše sposobnosti, da razumemo in skrbimo tudi za druge. Medtem ko je egoizem poudarek na lastnih koristih in zadovoljitvi lastnih potreb na račun drugih, je samosočutje bolj povezano z razumevanjem in spoštovanjem lastnih potreb ter lastnim čustvenim in duševnim blagostanjem.

Zdravo samosočutje je ključno za gradnjo zdravih odnosov in boljše delovanje v skupnosti. Če človek skrbi za sebe v ravnovesju s splošnimi možnostmi družbenega okolja, skrbi tudi za druge.

V svojem bistvu je samosočutje priznanje samemu sebi, da si vsak posameznik, enako kot vsak drugi, zasluži razumevanje in ljubezen. Način, kako posameznik ravna s samim seboj, se odraža tudi v načinu, kako ravna z drugimi. Splošno je znano, da so osebnostne lastnosti ljudi s samosočutnimi težnjami močno povezane z motivacijo, uživanjem v življenju in ustvarjalnim mišljenjem, nasprotno od tistih, ki iščejo napake pri sebi in drugih, so polni strahu, nezaupanja vase, ljubosumja, sovražnosti in agresivnosti do drugih.

Pri starejših je več razlogov za prisotnost pojava, da slabo ravnamo do sebe in se obremenjujemo, ko delamo napake, čeprav je človeško delati napake. Generacije današnjih starejših praviloma (še) niso bile deležne vzgoje, ki bi poudarjala otrokove individualne potrebe, zaupanje vase, zdravo samozavest in »samoljubezen«, kar vse je značilnost sodobne vzgoje (ki je, mimogrede, zašla v drugo skrajnost pretirane permisivnosti, egocentrizma ipd.). Vzgoja naše generacije je poudarjala (krščanske) vrednote ponižnosti, poslušnosti, skromnosti, prevladujočega upoštevanja drugih na račun samega sebe itd. Starejši ljudje se soočamo tudi z različnimi izzivi, kot so osamljenost, zmanjšana gibljivost ali zdravstvene težave, kar še povečuje občutek negativnih ocen o samem sebi. Navajeni smo svoje občutke razvrščati med dobre ali slabe, pozitivne ali negativne, kot da ni vmesnega, je samo črno ali belo. K slabši samopodobi starejših prispeva tudi družbeno okolje, zlasti pa mediji, ki na primer ob neprimernem ravnanju starejših mimogrede pogosto navajajo tudi njihovo starost in je poročanje prežeto s čudenjem in grajanjem, kar ima za posledico, da se starejši počutijo še bolj škodljive in manjvredne. Starejši večinoma obžalujemo napake iz preteklih obdobij življenja in se obsojamo, da nismo uspeli oziroma bili boljši. Vedno znova si očitamo, da nismo dovolj dobri, kar miselno povezujemo z neuspešnostjo in lenobo. Vsa ta občutja so lahko posledica pomanjkljivega sočutja do sebe in premajhne samoljubezni.

Ker je samosočutje ključnega pomena za naše dobro duševno in čustveno počutje, je treba ob podpori okolja ustrezno poskrbeti, da v starosti sprejmemo samega sebe, svoje napake in pomanjkljivosti ob razumevanju, da smo vsi kot ljudje nepopolni in da je to čisto v redu. Same sebe moramo obravnavati, kot da bi obravnavali prijatelja v stiski. Ni nikakršne potrebe, da bi se morali počutiti krive in še manj se opravičevati. Odpustimo sebi za napake in neuspehe ter se osredotočimo na učenje in rast iz teh izkušenj. Namesto da se obsojamo in imamo slabe občutke, napake sprejmimo in se začnimo iz njih učiti.

Starejši nismo moteči v družbi in se ne počutimo, kot da nismo na svojem mestu, čeprav nam to družbeno okolje nenehno sporoča polglasno in šepetaje …

starost#