15. december 2022

Na https://www.up-rs.si/…/AE7B868B66A2C52AC125891900512654 je 14.12.2022 objavljeno sporočilo;

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor na pogovor sprejel prof. dr. Šimeta Ivanjka, Bojana Bučarja in Janeza Mohoriča, predstavnike izbrisanih gospodarskih družb v obdobju 1999 – 2008.

#izbrisane družbe

12. december 2022

Dne 9. 12. 2022 sem v predavanju pod naslovom »Slovenski pravni izumi, ki jih ni mogoče patentirati«, predstavil problematiko izumljanja novih škodljivih pravnih pristopov k urejanju določenih pravnih razmerij. Predavanje je organiziral Center za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru.

Uvodoma sem poudaril, da je slovenski zakonodajalec, skupaj z izvršilno oblastjo, v preteklih 30-ih letih samostojnosti Republike Slovenije storil vrsto napak, ki jih je pravno težko razumeti in s katerimi je bila storjena škoda državljanom in prebivalcem Slovenije. Najbolj vidna škodljiva napaka je pravna ureditev izbrisa ljudi in pravnih oseb ter premoženjskih pravic.

1. Izbris iz registra stalnega prebivalstva s tem , da je 5. februarja 1992 je MNZ izdalo navodilo o urejanju statusnih zadev tujca: če ima tujec dokumente, ki so jih izdali slovenski organi, se mu jih uniči, osebo pa napoti, naj si pridobi potni list svoje države. Tega dne je 25.671 prebivalcev Slovenije postalo ilegalnih tujcev. Izbris je bil samovoljno dejanje upravnih organov Republike Slovenije, ki ni imelo podlage v zakonu, in sta njegovo nezakonitost ugotovili tudi Ustavno sodišče RS in ESČP.

2. Izbris imetnikov deviznih vlog (1992) v višini do 976 milijonov DEM, ki je postal dolg RS in se naj bi izplačal kot obveznica 30. junija 2022 (Zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog).

3. Izbris 6.570 pravnih oseb iz sodnega registra leta 1999 je bil opravljen na podlagi Zakona o finančnem poslovanju, s katerim so bile prenesene vse obveznosti izbrisanih družb brez likvidacije na družbenike in delničarje. Do leta 2008 pa je bilo izbrisanih še dodatno nekaj tisoč pravnih oseb.

4. Izbris pravic delničarjev NKB, vlagateljev v sklade idr. Uprava NKB nam je, namesto opravičila, sporočila, »da je bilo žal v preteklosti premalo pozornosti namenjene temu, da bi delničarji, predvsem mali delničarji, in investitorji v druge tvegane vrednostne papirje banke bili bolje poučeni o tveganjih, ki jih prinaša lastništvo delnic in hibridnih oziroma inovativnih obveznic« .

Poslušalcem predavanja sem poskušal pojasniti, kako nas država in odgovorne oblastne strukture že desetletja prepričujejo, da so izbrisani sami krivi, ker pač ne poznajo predpisov in ker se niso dovolj poučili …

Podrobneje sem se zadržal pri izbrisu pravnih oseb iz sodnega registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij iz leta 1999, ki je bil predmet številnih sprememb in dopolnitev ter razlag oziroma obravnav na ustavnem sodišču in Sodišču za človekove pravice in je bilo v zvezi s tem zakonom opravljenih več deset tisoč sodnih postopkov oziroma izvršilnih postopkov, ki še vedno tečejo. Pojasnil sem, zakaj sem bil v to problematiko vključen kot pravnik in zakaj aktivno delujem na reševanju posledic tega zakona že 23 let. Posebej sem opozoril na zakonske postopke, v katerih sem nastopal kot avtor oziroma soavtor osnutkov zakonov leta 2007, 2011, 2018 in 2021, s katerimi sem poskušal odpraviti krivice, storjene približno 30.000 oškodovancem.

Izpostavil sem zlasti problematiko Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR iz leta 2021), katerega zakonski predlog je bil, v postopku sprejemanja v DZ, z amandmaji spremenjen tako, da nihče od več deset tisoč oškodovancev ne more izpolniti pogojev za pridobitev delne odškodnine. Opozoril sem, da je celotna problematika izbrisa pravnih oseb in poskusov odprave škodljivih posledic omenjenega izbrisa objavljena v moji knjigi »Zakaj ste nas kaznovali«, ki jo je izdal Kulturni center v Mariboru 2021. V knjigi so prikazane vse nepravilnosti pri sprejemanju omenjenega zakona leta 1999. Ugotovljeno je, da so bili poslanci državnega zbora zavedeni, saj so pod imenom mojega osnutka Zakona o finančnem poslovanju, katerega sem pripravil za Ministrstvo za drobno gospodarstvo v Mariboru, glasovali o tekstu Predloga zakona o izbrisu neusklajenih in neaktivnih družb iz sodnega registra po uradni dolžnosti, ki ga je pripravilo Ministrstvo za finance in Slovensko sodniško društvo. Sporni zakon je bil sprejet po hitrem postopku, čeprav je ESČP odločilo, da bi zakon s tovrstno vsebino lahko bil sprejet le ob obstoju izrednih okoliščin.

Na koncu predavanja sem podal tudi manj znano informacijo, da je vlada RS predložila brata glavnega pobudnika in zagovornika zakona o izbrisu družb kot sodnika gosta v velikem senatu na ESČP v zadevi odločanja o problematiki izbrisa pravnih oseb. V svojem ločenem mnenju je nasprotoval stališču velikega senata ESČP, da bi Slovenija lahko sprejela takšen zakon le pod pogoji izrednih okoliščin.

Po predavanju so slušatelji imeli možnost postavljanja vprašanj in prejema podrobnejših pojasnil, saj gre za obsežno in pravno zapleteno vsebino.

#pravo, #zakon, #izbris družb, #pravni izumi

11. december 2022

Včeraj, 10. decembra 2022, so člani Pravniškega društva v Mariboru obiskali adventni Zagreb in se srečali s člani zagrebškega pravniškega društva. Gre za prvo srečanje dveh društev po prenehanju pandemije, ki ju povezuje tradicionalno večdesetletno sodelovanje. Pred skoraj 60-imi leti je bilo mariborsko Pravniško društvo ustanovljeno kot podružnica zagrebškega.

Vzdušje na potovanju je bilo odlično, saj so med 40 udeleženci prevladovali mlajši člani društva, ki skupaj s predsednikom Klemnom Drnovškom s svojim entuziazmom za razvoj pravne stroke in prepoznavnost pravniškega poklica vzbujajo posebno pozornost med pravniki v Mariboru.

Med vožnjo na avtobusu v Zagreb je bil izveden kviz o poznavanju hrvaških znamenitosti. Tako smo izvedeli, da je znamenita čokolada Milka poimenovana po svetovno znani hrvaški sopranistki svetovnega slovesa, Milki Trnina. Izumitelj nalivnega peresa je bil Slavoljub Penkala, najbolj znan po izumu nalivnika s trdim črnilom in tehničnega svinčnika. Zanimive so tudi zgodbe o kravati, ki je dobila ime po robcih hrvaških vojakov v francoskih četah v 17. stoletju. Navadni hrvaški vojaki so imeli robce iz grobega platna, častniki svilene, vsi pa enake vozle. Kravato danes enačimo s civiliziranostjo in kultiviranostjo. Oscar Wilde je zapisal: “Dobro zavezana kravata je prvi resen korak v življenju.”

Hrvaški in svetovni dan kravate je 18. oktober, ki se posebej svečano proslavlja na Hrvaškem. Najboljši poznavalci teh posebnosti naše sosede so dobili nagrade v obliki knjige: Š. Ivanjko, »Aforizmi in razmišljanja« ter »Zakaj so nas kaznovali«.

Z zagrebškimi kolegi je bilo dogovorjeno, da bi se naslednje leto srečali v Opatiji, kot v preteklih desetletjih, kjer se tradicionalno srečujejo hrvaški pravniki vsako leto.

#pravniško društvo, #srečanje

7. december 2022

Ob gledanju zelo zanimive in napete nogometne tekme pred dnevi med hrvaško in japonsko reprezentanco na svetovnem prvenstvu v nogometu v Katarju sem užival v zmagi hrvaške reprezentance. Vendar tisto, kar mi bo ostalo v spominu, ni sama tekma in veličina hrvaškega vratarja, ko je ubranil 3 enajstmetrovke, ampak obnašanje japonskih igralcev in njihovega selektorja. Po streljanju enajstmetrovk so se na obrazih japonskih igralcev pokazale solze. Skupno so stopili pred svoje žalostne gledalce in se jim globoko priklonili.

Ta gesta je bila neobičajna in ne spomnim se, da bi se poraženec kdaj zahvalil ali pa se opravičil gledalcem za poraz in da bi na ta način izkazal spoštovanje do gledalcev. Pri nas in sploh na zahodu poraženec praviloma doživlja več ali manj jasno izraženo negodovanje gledalcev, kadar gre za šport, in družbenega okolja, kadar gre za druge vrste izgube v življenju.

Sprašujem se, zakaj je v zahodnem svetu poraženec, ne glede na to za kakšen življenjski neuspeh gre, praviloma neprijazno sprejet. Kot mi je pojasnjeval moj znanec, je to posledica zahodnega nehumanega razmišljanja, da je treba poraženca, ne samo v nogometni igri ampak tudi v življenju nasploh, še bolj kaznovati z jasnim izkazovanjem določene stopnje negodovanja. Mediji so tukaj pogosto iniciatorji in spodbujevalci takega obnašanja.

Zahodni svet praktično ceni samo uspeh, čeprav uspeha ni brez neuspeha, tako kot ni pekla brez neba oziroma podjetniškega uspeha brez stečaja. Japonski igralci so pokazali zahodnemu svetu, kako v svojem kulturnem mišljeju cenijo prizadevanje za uspeh, ne pa uspeha samega. To je tisto, kar nam da misliti. (Da o kulturi pospravljanja za seboj, ki smo jo lahko opazovali pri japonskih gledalcih, sploh ne govorimo.)

Mi cenimo samo uspeh in neuspeha ne priznamo kot nekaj običajnega, čeprav je neuspeh sestavni del vsakega uspeha. Če je nekdo uspešen, se mnogi vrtijo ob njem, če pa se pojavijo znaki neuspeha, bežijo od njega, kot da je kužen.

V naši družbi neuspeh na volitvah, v podjetništvu, v oblikovanju družine ali na delovnem mestu ocenjujemo a priori kot slabost in poražencu se pripisujejo negativne lastnosti, ne glede na to ali so resnične ali ne. Četudi je moč najti kaj pozitivnega, se to prenaša naokrog tako, da se pove ali objavi na slabšalen način.

Osebno sem mnenja, da poraženci, v konkurenci z drugim boljšim, zaslužijo enako spoštovanje kot tisti, ki so bili uspešni, če so kljub prizadevanju izgubili tekmo z boljšim igralcem. Japonski igralci so se poklonili tudi hrvaški reprezentanci in ji izkazali spoštovanje kot zmagovalcu, zavedajoč se, da je vsak uspeh rezultat trdega dela in da so zmagovalci izkoristili ponujeno možnost, da nadaljujejo svojo pot k zastavljenim ciljem.

Winston Churchill je povedal in deloval v skladu s prepričanjem, da uspeh pomeni, »da greš od neuspeha do neuspeha, ne da bi pri tem izgubil voljo«.

Če se znašamo nad poražencem, v življenju širimo slabo energijo v okolje in s tem prispevamo k trpljenju poraženca ter ustrahujemo druge pred neuspehom, kar pomeni izgubo volje, da se deluje kljub neuspehu. Občutek privoščljivosti nad poražencem pomeni odsev naše podzavesti, v kateri so globoko zakopani naši lastni neuspehi, vzvišenost, zavist in pripisovanje manjvrednosti drugim.

S tem da omalovažujemo poražence, v življenju zadovoljujemo našo neskončno zavist, ker se drugi upa več kot mi in se ne boji neuspehov. Čeprav sta neuspeh in uspeh sestavna dela poti razvoja posameznika in družbe, se govorice in mediji ukvarjajo veliko bolj z zgodbami o neuspehu kot o uspehu in vedno je v ospredju dejstvo, kako nekomu nekaj ni uspelo.

Skratka, naše dojemanje neuspeha je zgrešeno. Žal, nihče ni pozoren na škodljivost opravljanja in zavisti v družbi. Vsak posameznik in družba kot celota, zlasti pa mediji, lahko prispevajo, da spremenimo to miselno paradigmo in začnemo razmišljati v smeri, da cenimo tudi neuspehe kot sestavni del iskanja sebe in ob zavedanju, da smo kot socialna bitja po naravi stvari dolžni k poražencu pristopiti z željo pomagati mu in ga spodbujati, da uresniči svoje sanje tudi po poti neuspehov …

#uspeh, #neuspeh, #družba

6. december 2022

Ko sem prvič kot mlad pravnik prebral misel velikega pravnega misleca Gustava Radbruch: »Dober pravnik je lahko samo tisti, ki je pravnik s slabo vestjo«, sem se zdrznil in se vprašal, zakaj bi moral imeti slabo vest, če želim biti dober pravnik. Danes vem, da imajo dobri pravniki slabo vest in jo morajo imeti. Človekova vest je najboljši, pošten, nepogrešljiv in zelo hiter sodnik, ki v trenutku izda sodbo z oceno, ali je dejanje pravnika pošteno in pravično, ne daje pa pravnih ocen, ali je konkretno dejanje pravno dobro oziroma pravilno. Sodba vesti pri človeku je, gledano s pravnimi očmi, nekaj podobnega kot je na področju prava odločitev ustavnega sodišča ali pa danes drugostopna odločitev velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). (Ta primerjava je samo simbolična, da bi bralec razumel, kako je sodba vesti pri človeku vzvišena nad sodbami ljudi, podobno kot je odločitev ustavnega ali evropskega sodišča glede veljavnosti in pravilnosti nad odločitvami drugih nižjih sodišč.)

Druga misel istega avtorja: »Samo široko izobražen človek je lahko dober pravnik«, mi je bližja in se prav tako po 60 letih srečanja s pravom zavedam posebnosti široke izobrazbe nosilcev pravniškega poklica. Žal, kljub nespornosti omenjene trditve, pa sodobni študij prava tega ne upošteva, saj je študij prava danes pretežno usmerjen v »proučevanje in poglabljanje v voljo oblastnikov v družbi«. (V razgovoru o tej problematiki me je eden od študentov nekoč vprašal, ali ne vidim določenega nasprotja v dejstvu, da pravo s sprejemanjem zakonov in drugih predpisov ustvarjajo pravno neuki ljudje, pravniki pa študirajo 5 in več let, da bi obvladali le metode razlage volje predstavnikov ljudstva, prenesene v zakon. Še danes res ne vem, kaj pametnega bi mu odgovoril. Znano je, da profesorji praviloma vedno odgovorimo na vprašanja študentov, vendar nisem prepričan, da so naši odgovori vedno jasni in pravilni.)

Družbene, politične in gospodarske ter druge spremembe v družbi vplivajo na poklic pravnika v veliko večji meri, kot je to pri drugih družbenih poklicih. Zdi pa se, da pravniki vplivajo na družbene spremembe v večji meri kot vplivajo družbene okoliščine na pravo. To je povezano z dejstvom, da se pravniki zavedamo vzvišenosti svojega poklica in dvomov o konkretni vrednosti prava. Verujemo v svoje življenjsko poslanstvo, vendar nas ljudje in dogodki v okolju opozarjajo na potrebo po samoosveščanju in na dejstvo, da nič na področju prava ni razumljivo samo po sebi. Pri svojem delu moramo biti razumni in smo dolžni obvladati polivalentni skupek človeških razmerij z ostrimi in jasno opredeljenimi pojmi. V svoji poklicni orientaciji smo pozorni na posamezno drevo (posameznika), ne pa tudi na gozd (širšo družbo). Ukvarjamo se s konkretnimi življenjskimi vprašanji, vendar samo v najsplošnejših obrisih. Pravniki smo poklicani, da spoštujemo zakone, če pa ugotovimo v njih visoko stopnjo nepravičnosti in splošne škodljivosti, jih moramo zavračati in terjati njihovo spremembo, vendar tega v praksi ne delamo, ker smo preveč poslušni oblastem in se bojimo izpostaviti. (Vedno sem bil predmet kritike s strani kolegov, ker sem pogosto svetoval študentom: »Ne bodite poslušni komur koli, če niste prepričani v pravilnost tistega, kar vam povedo nadrejeni.«)

Pravniki moramo imeti hrabrost, da kdaj pa kdaj negiramo pravni značaj pravnih norm, vendar smo premagani s političnimi preferencami. (V neki anketi o pravniškem poklicu in pravu je nekdo zapisal: «Pravniški poklic bi bil čudovit, če ne bi bili naši politični oblastniki boljši pravniki – s pravno diplomo v obliki strankarske knjižice – od tistih pravnih strokovnjakov, ki imajo univerzitetno diplomo.«) Sodobni pravni pozitivizem je naučil pravnike tudi tistega, česar pravnik v svoji zavesti ne more in ne sme vedno sprejeti, to je, da je vsaka državna volja, zapisana v zakon, tudi pravo. Pri vsakodnevnem delu smo vedno v dilemi, ali je pravna varnost edina odločujoča vrednota, ki jo mora zavarovati pravo, in ali je zraven pravne varnosti potrebno upoštevati tudi smotrnost in zlasti pravičnost. (Vse v smislu temeljnih pravnih idej o načinu življenja posameznika: iuris praecepta sunt haec: honeste vivere, alterum non laedere,suum cuique tribuere (pravna načela so naslednja: častno živeti, nikomur ne škodovati in vsakomur priznati, kar mu pripada” /Ulpian/.)

Strokovnjaki, ki se v teoriji in praksi ukvarjajo z vlogo posameznih poklicev v družbi, pogosto poudarjajo, da smo pravniki »nadomestilo aristokracije« v sodobni družbi, ki je, tako kot nekoč, predmet kritike z visoko stopnjo posmeha. (Urban Červek, novinar časopisa DELO, je pred leti nekaj mariborskih pravnikov opredelil kot člane »pravniške aristokracije», pri čemer pa se ni izjasnil, ali je to družbeno škodljiva aristokracija ali pa koristna. O ljubljanski pravni aristokraciji se ni upal pisati, ali pa v Ljubljani sploh ni pravnikov, ki bi si po njegovem zaslužili naslov «pravne aristokracije«. /Glej: »Delo«, Ljubljana, 21. junij 2 015/).

#pravnik, #družba

V starosti se mi vse pogosteje pojavlja nenavaden občutek. Ne bi ga imenoval obžalovanje, še manj razočaranje nad življenjem. Morda je to samo občutek, da danes na svoje življenje gledam z drugega mesta.

Veliko stvari, ki so mi nekoč ogromno pomenile, me danes skoraj ne zanimajo več. Nekoč sem se zaradi njih vznemirjal, se zanje boril, se veselil uspehov in težko prenašal poraze. Danes se ob marsičem vprašam: zakaj mi je bilo to tako pomembno?

Podobno je z melodijo, ki smo jo nekoč radi poslušali. Poznali smo jo skoraj na pamet, v nas je prebujala spomine in čustva. Potem minejo leta. Melodija ostane ista, spremenili pa smo se mi. Nekaterih melodij preprosto ne poslušamo več.

Tudi življenje je polno takšnih melodij.

Poklicni uspehi, priznanja, položaji, spori, zmage in porazi, želja, da bi nekaj dokazali sebi ali drugim – koliko energije smo jim namenili! Danes imajo nekatere od teh stvari zame povsem drugačno težo. Ne zato, ker takrat niso bile pomembne, ampak ker jih danes gledam z razdalje, ki je takrat nisem imel.

Ob tem se včasih pojavi tudi grenak priokus: sem morda kaj zgrešil?

Bi moral več časa nameniti ljudem in manj stvarem? Bi moral kakšen spor prej končati, kakšno besedo zadržati, kakšno drugo izreči? Bi moral manj dokazovati in več poslušati? Bi moral večkrat preprosto uživati v dnevu, namesto da sem že razmišljal o jutrišnjem?

5. december 2022

V sproščeni družbi se pri nazdravljanju zgodi, da se nazdravi s praznim kozarcem. Nič posebnega, bi rekli.

Ne vem, zakaj, ampak meni se zdi, da je to podobno kot srečanje s praznim človekom. Pod tem imenom je posnet tudi zanimiv film, grozljivka z naslovom Prazen človek (The Empty Man), v katerem je govora o nesnovnem človeku, ki ga najprej slišiš, potem vidiš in končno te poišče. Scena iz filma je zanimiva: Če si na mostu in najdeš prazno steklenico, v katero pihneš, pomisliš na praznega človeka.

Kdo je prazen človek? To so ljudje brez vsebine, brez posebnih izkušenj, vendar prisotni v javnosti s praznim, brezizraznim nasmehom. Igralci polni sebe in z izvotljeno vsebino. »Skrbijo le za svoj javni izgled, in so, skladno s povedanim, v zasebni sferi najbolj vestni prekrškarji tako morale, etike, kot estetike medosebnih odnosov« in so »brez poguma, resnične integritete in notranje moči.« (prof. dr. Lucija Mulej).

Tako je opredeljen prazen človek v času aktivnega osebnega in poklicnega življenja.

Starejše generacije pa pojmujemo praznega človeka v starosti bistveno drugače. To je praznina v človeku, ki nastane, ko nekaj pogreša ali pa v življenju vedno nekaj pričakuje, kar pa se nikoli ne udejanji.

To je nenamerno in nezavedno zanemarjanje svojih zmožnosti in iskanje priznanja drugih, občutek izgubljenosti in neuspešnosti v življenju, brez tistega kar dela življenje razburljivo in življenja vredno.

To je stanje praznega življenja in vsakodnevne rutine brez cilja, ki ga pogosto čutijo starejše generacije na obrobju družbe, ki se zavedajo, da so drvele skozi življenje s praznino v duši in sedaj živijo z občutkom izginjanja ob vrvežu okolja, gluhe za vse, kar se dogaja okoli njih …

Res je, v starosti gre za močno zveneč trk praznih kozarcev med družbo in posameznikom …

#človek, #nazdravljanje, #prazni kozarec

4. december 2022

Strokovnjaki zatrjujejo, da je glavna značilnost človeškega bitja, ob razvitih možganih, pokončnost in sposobnost hoje po dveh nogah. Sodobni človek opušča hojo, saj koristi avto tudi za najkrajše razdalje, npr. ko gre v trgovino po nakupih. Hoja je nekaj najboljšega, kar lahko ponudimo človeškemu telesu in duhu. (Za mene osebno je to hoja po gozdu s slušalkami, preko katerih poslušam zanimive govorce o raznih vprašanjih, ki me zanimajo. Svojim prijateljem in znancem pogosto povem, da sem študij prava kot študent ob delu v skrajšanem času končal v Stražunskem gozdu in na sprehajalni stezi okoli Pekarske gorice. Nekoč sem na družbenem omrežju opisal dogodek iz Stražunskega gozda, ko sem se pripravljal za izpit iz rimskega prava zjutraj okoli pete ure v poletju leta 1965, in na glas ponavljal snov z uporabo latinskih pojmov, in kako se je kolesarka, ki je šla na delo, prestrašila in obrnila kolo ter pobegnila proti glavni cesti.)

Iz obdobja mojega osnovnega šolanja se bolj spominjam moje vsakodnevne poti oziroma hoje v 7 km oddaljeno šolo kot pa šole same.

Vsi se zavedamo, da ima sprehod v zelenem mirnem okolju, ob prijetni družbi in razgovoru z znancem oziroma prijateljem, pomembno družbeno vlogo in nas pomirja. Žal je danes v mestnem vrvežu težko najti prostor za miren sprehod. Na Studencih, kjer stanujem že 60 let, se zelene površine, in s tem tudi možnosti za sprehod, vsak dan krčijo z gradnjo in asfaltiranjem vsega mogočega. Večkrat sem opozarjal javnost na nujnost, da urbanisti upoštevajo potrebo ljudi, da se sprehajajo tudi po zeleni površini, ne samo v ožjem delu mesta temveč tudi v predmestju. Vprašujem se, zakaj ne bi Maribor, razen čudovitega parka v središču mesta, imel tudi v drugih delih mesta nekaj podobnega, ne pa da se vse koncentrira v središču Maribora.

Vsakodnevna hoja človeka je nujnost in to ne samo za telo temveč tudi za poglabljanje v svojo osebnost in razumevanje življenja. Za človekovo psiho je hoja nepogrešljiva, zlasti za starejše, ki danes pogrešajo prostor za sprehode. Imeti v mestu parkovne površine ni luksuz temveč potreba. Znan je negativen odnos med časom, prebitim v avtomobilu, in človekovo produktivnostjo.

V dnevih, ko ne moremo opraviti vsaj enournega sprehoda, občutimo zmanjšanje odprtosti do drugih in se pojavlja negativen pogled na socialne kontakte. Že Hipokrat je rekel, da je gibanje najboljše medicinsko zdravilo. Raziskave v Ameriki potrjujejo, da povprečen človek 80 % svojega življenja preživi brez hoje. Pri starejših, ki so nagnjeni k depresiji, enourna hoja v tednu dni pomaga do 12 % zmanjšati težave, povezane z depresijo. Medicinski strokovnjaki opozarjajo na koristnost hoje za funkcijo možganov pri pomnjenju in učenju. V zahodnem svetu je znan rek „use it, or lose it“. Neka kanadska študija je prepoznala pomembnost hoje po svetlobi v odnosu do hoje po v temi: skupina ljudi, ki se je sprehajala v svetlobi ob reki, je pokazala bistveno boljše počutje od skupine, ki je v istem času prehodila enako oddaljenost v temnem tunelu.

Vsi se zavedamo, da kadar smo utrujeni, zlasti od učenja, potrebujemo odmor, ki pa je najkoristnejši, če ga izkoristimo za sprehod. Veliko kreativnih idej, ki so koristile človeštvu, se je porodilo raznim mislecem na sprehodih. Znani pisatelj Henry David Thoreau je zapisal: „In dem Moment, in dem sich meine Beine zu bewegen beginnen, meine Gedanken zu fließen“. (V trenutku, ko se moje noge začnejo premikati, mi začnejo misli teči.) Tudi Friedrich Nietzsche je jasen v svoji trditvi: „Nur die ergangenen Gedanken haben Wert“. (Vrednost imajo le tiste misli, ki se porajajo ob hoji.).

Sprehod, ki ga praviloma pojmujemo kot »nič delati«, omogoča svobodo našega duha, ki pa v osnovi pomeni sočasno visoko stopnjo koncentracije. Študentom sem pogosto predlagal koristnost polurnega sprehoda pred izpiti, s čimer sem tudi osebno imel zelo pozitivne izkušnje.

Svobodno razmišljanje ob hoji je zlasti učinkovito pri osebah, ki se rade sprehajajo same, vendar pri tem ne smejo pozabiti, da je človek socialno bitje in da je pri hoji pomembna tudi socialna komponenta, tj. blagodejno druženje. Mark Twain je nekoč izjavil: «Največje zadovoljstvo pri hoji izhaja iz razgovora«. Študenti pozabljajo, da je razgovor o študijski materiji na sprehodu bistveno bolj uspešen kot razgovor za mizo v zaprti sobi. Družabnost pri hoji se izkazuje na poseben način, ki ga poznamo tudi iz tradicionalnih verskih romanj, kjer se romarji med seboj povezujejo in družijo ter sklepajo ne samo prijateljske temveč tudi druge medsebojne vezi.

Sklep je preprost in jasen: hoja je bistvo naše človečnosti in je eden najbolj kreativnih virov človekove energije.

Če bo to razmišljanje o koristnosti hoje spodbudilo koga (zlasti študenta/ko) ali prijatelja na družbenem omrežju, da se odloči za enega ali več sprehodov, je namen dosežen. Sicer pa današnja druga sveča na adventnem venčku simbolno pomeni mir (pomirjenost), kar lahko vsak najde prav pri hoji v naravi z razmišljanjem o miru.

Lep pozdrav do prvega srečanja pri sprehodu okoli Pekarske gorce na Studencih, ki je zagotovo (še vedno) ena najlepših sprehajalnih stez v Mariboru …

#hoja, #človek, #narava

2. december 2022

Znano je dejstvo, da namesto da bi izkoristili svoj lastni edinstveni potencial, nenehno gledamo druge z zavistjo in jim poskušamo biti podobni.

Ob tem se pogosto spomnim situacij na izpitih, na katerih so nekateri študenti neuspešni in se primerjajo z uspešnimi, češ da sami niso dovolj sposobni.

Vedno mi je bilo žal študentov, ki so želeli opustiti študij, prepričani, da tega ne zmorejo. V razgovorih s študenti, zlasti ob večkratnem neuspešnem izpitu, sem pogosto slišal izgovor: »Tega izpita ne zmorem opraviti!«. Podobne izjave slišimo tudi na drugih področjih, ko se posamezniki primerjajo z drugimi, bolj uspešnimi.

Psihologi trdijo, da takšne izjave dejansko blokirajo človeka, da bi sploh razmišljal o tem, ali res ne zmore opraviti nečesa, kar je v domeni človeške zmogljivosti. V praksi sem študente poskušal na različne načine spodbuditi, da bi nadaljevali s študijem. Zdelo se mi je, da so bili študentje pozorni, ko sem njihovo izjavo »Tega ne morem …« popravljal z besedami: »Verjetno ste mislili povedati, da tega niste zmogli doslej, ne pa da ne zmorete.« Ob tem so praviloma bili presenečeni, kar je mi je omogočilo, da se z njimi pogovarjam, kako so v zmoti, da ne morejo opraviti določenega izpita oziroma nadaljevati študija.

Stavek in tako oblikovano razmišljanje ob konkretnem vprašanju z uporabo besedice »doslej« bistveno ugodneje in spodbudno vpliva na posameznika, ki dvomi v svoje zmožnosti.

V razgovorih z ljudmi v težavah moramo vedno imeti občutek, kako spodbuditi človeka, da razmišlja v okviru svojih zmožnosti, ki jih ima (vsak jih ima, čeprav ne vsi enakih) in ki jih je mogoče udejanjiti, ne pa da razmišlja o tem, kako teh zmožnosti nima.

Prav v teh dneh sem dobil prijetno zahvalo osebe, da sem jo poslušal o njenih življenjskih težavah, čeprav ji nisem mogel konkretno pomagati. Problem naših medsebojnih odnosov je, da ne želimo poslušati ljudi v težavah, zlasti pa to velja za oblastnike oziroma tiste, ki menijo, da so poklicani reševati »velike stvari«, ne pa da bi izgubljali čas za malega človeka, ki je v težavah.

#študij, #izjave

29. november 2022

Splošno znano je, da sodniki opravljajo svoje delo v sodnem poslopju (sodišču) v centru mesta in da vedno uporabljajo izraze: »sodišče je obsodilo«, »sodišče je ugotovilo«, »sodišče je mnenja« ipd. V predstavah ljudi je sodišče primarno »stavba«, v kateri so delovni prostori sodnikov.

Moj znanec je ob prebiranju omenjenih stavkov v neki sodbi jezno pripomnil: »Ni me obsodilo sodišče temveč sodnik, podpisan na koncu sodbe.« Znanec me je ob tem vprašal, zakaj sodnik ne napiše: »Jaz, sodnik, sem te obsodil …«?

Bil sem v zadregi, ker mu nisem znal odgovoriti. Po razmisleku pa sem se strinjal z mojim znancem, da bi bistveno bolj spoštoval sodnika, ki bi me obsodil z besedami: »Na podlagi zakonskih pooblastil Vas … kot sodnik obsojam …«.

Biti sodnik je ugledna, častna in spoštovana družbena funkcija in zato se mu res ni treba skrivati za večpomenskim pojmom »sodišča«.

#sodišče, #sodnik