Ko sem se danes, dan po volitvah, zbudil, je bila moja prva misel, da ne želim prižgati televizije. Ne zato, ker me ne bi zanimalo, kaj se dogaja, ampak zato, ker sem bil v sebi že utrujen. Utrujen od besed, utrujen od napetosti, utrujen od nenehnega poslušanja kritik ljudi, strank, države in oblasti. V zadnjih dneh se je zdelo, kot da ni več prostora za mirno besedo, za spoštovanje, za priznanje drugemu človeku.

Nekje globoko v sebi pa sem vendarle upal, da bo dan po volitvah drugačen. Da si bodo predstavniki političnih strank segli v roke. Da bodo znali drug drugemu pogledati v oči. Da bodo tisti, ki so zmagali, znali ostati skromni, in tisti, ki so izgubili, dostojanstveni. Upal sem, da bom slišal kakšno lepo besedo, kakšno pohvalo, morda celo kakšen iskren stavek, iz katerega bi bilo čutiti, da smo kljub razlikam vendarle skupnost.

Pa ni bilo tako.

Zjutraj me sploh ni zanimalo, ali televizija spet deluje. Včeraj zvečer je namreč prav ob vrhuncu poročanja o rezultatih prenehala oddajati. Priznam, da sem bil tega celo vesel. Zdelo se mi je, kot da je tišina bolj prijazna od vseh besed, ki sem jih poslušal prej. Kot da me je ta nenadna prekinitev za trenutek rešila pred vsem, kar me je bremenilo, in mi dovolila, da zaspim brez še več jeze, brez še več razočaranja.

Toda zjutraj me je na telefonu pričakalo skoraj isto, morda še hujše: namesto pohval spet kritike, namesto umiritve spet dvomi, očitki, napovedi ponovnega štetja, govor o predčasnih volitvah in novo nezadovoljstvo. Nič spodbudnega. Nič takega, ob čemer bi človek začutil olajšanje. Nič takega, kar bi mi dalo občutek, da smo kot družba sposobni sprejeti rezultat in iti naprej.

Ob vsem tem sem začutil predvsem žalost. Ne jeze, ne ogorčenja, ampak žalost. Žalost, ker se zdi, da ne znamo več drug drugemu priznati ničesar dobrega. Kot da je kritika postala naš prvi jezik, pohvala pa nekaj redkega, skoraj nezaželenega. Kot da smo se navadili živeti v svetu, kjer je treba vedno znova iskati napake, slabosti, krivce, in kjer le redko kdo zmore reči: dobro je, hvala, cenim.

Sprašujem se, ali je to meni sploh potrebno poslušati. Ne zato, ker bi hotel od sveta bežati, ampak zato, ker me tak govor utrudi in mi jemlje notranji mir. Včasih se mi zdi, da človek po vsem tem ne postane bolje obveščen, ampak samo bolj obremenjen. In iskreno upam, da se ne počutim tako samo jaz.

Vsi hvalimo ali kritiziramo druge. In tudi nas drugi hvalijo ali kritizirajo. Pogosto poslušamo ljudi, kako grajajo tretje osebe, kako hitro izrečejo sodbo in kako težko poiščejo lepo besedo. Zanimivo je, da za kritiko skoraj vedno najdemo čas. Kritika je pogosto slišati bolj odločna, bolj prepričljiva, včasih celo bolj pametna. Pohvala pa se mnogim zdi premehka, preveč preprosta, včasih celo neiskrena.

Pa vendar je prav pohvala tista, za katero je potrebne več človečnosti. Več topline. Več notranje plemenitosti. Za pohvalo moraš v človeku ali v dogodku najprej želeti videti nekaj dobrega. Kritika pride hitreje. Za njo ne potrebujemo veliko. Dovolj je že slaba volja, razočaranje ali občutek, da nismo dobili tistega, kar smo hoteli.

Nikoli pa v resnici ne vemo, kdaj je bolj potrebna pohvala in kdaj kritika. Vemo le, da pretirana kritika ranjuje. Da človeka utrudi. Da mu vzame pogum. In da je včasih ena sama iskrena, spoštljiva beseda vredna več kot dolga razprava očitkov.

Ob tem se sprašujem še nekaj: zakaj tako pogosto kritiziramo oblast in tiste, ki so na oblasti? Morda tudi zato, ker ljudje redko dobimo občutek, da smo od oblasti videni, slišani in spoštovani. Nekje sem že zapisal, da oblast ljudi skoraj nikoli ne pohvali. Redko začutimo, da bi nam kdo iskreno rekel: hvala, ker vztrajate, hvala, ker nosite svoje skrbi, hvala, ker še verjamete.

Tudi včerajšnje zahvale govorcev političnih strank nam, volivcem, da smo oddali svoj glas, so zvenele predvsem kot formalnost. Iz njihovih obrazov, iz njihovih glasov, iz njihove drže se je čutilo nekaj drugega – ne hvaležnost, ampak razočaranje in jeza, ker glasovi niso pripadli samo njim. In prav to boli. Boli, ker si kot volivec želiš vsaj malo spoštovanja. Ne glede na to, komu si dal glas. Ne glede na to, kdo je zmagal.

Dan po volitvah bi moral biti drugačen. Moral bi biti tišji, bolj dostojanstven, bolj človeški. To bi moral biti dan, ko se politika za trenutek ustavi in pokaže, da zna biti tudi velika. Da zna sprejeti zmago brez ošabnosti in poraz brez grenkobe. Da zna spoštovati ljudi, tudi kadar ji niso dali vsega, kar je želela.

Jaz pa danes, dan po volitvah, najbolj pogrešam prav to: malo človečnosti. Malo miru. Malo iskrene besede, ob kateri bi človek lažje dihal. Morda si po volitvah ne želim preveč. Želim si le, da bi bilo med ljudmi in tudi med politiki več spoštovanja, več ponižnosti in manj grenkobe. Želim si, da bi znali v drugem videti človeka, ne samo nasprotnika. In želim si, da bi dan po volitvah v meni pustil občutek upanja, ne pa utrujenosti in tihe žalosti.

Pred dnevi sem srečal mater, katere hči se je poročila z uspešnim mladim podjetnikom, o katerem že poročajo tudi mediji. Ob njenem veselju nisem želel odpirati neprijetnih misli. Pa vendar se mi je ob tem znova vsililo staro vprašanje: ali zunanji uspeh človeku res prinese tudi notranje zadovoljstvo?

Na prvi pogled se zdi odgovor preprost. Uspešen podjetnik naj bi bil človek, ki mu je uspelo. Ima denar, vpliv, ugled, poznanstva in javno prepoznavnost. Mnogi ga gledajo z zavistjo, drugi z občudovanjem, tretji s prikritim nezaupanjem. Vsi pa pri njem najprej opazijo uspeh. Skoraj nihče pa ne vidi cene, ki jo je zanj plačal.

Podjetništvo ni le pot navzgor, temveč tudi življenje pod stalnim pritiskom. Uspešen podjetnik praviloma ne nosi samo pravic, ampak predvsem odgovornost, tveganje in skrb. Obremenjujejo ga tržne razmere, konkurenca, predpisi, davčni nadzor, inšpekcije, medijska pozornost, pričakovanja zaposlenih in zahteve poslovnih partnerjev. Ko mu gre dobro, se ob njem zbirajo tisti, ki želijo biti del njegovega uspeha. Ko zaide v težave, se krog hitro stanjša. Tedaj se pokaže, kako kratkega diha sta občudovanje in prijateljstvo, kadar ju hrani korist.

In vendar največja težava uspešnega podjetnika pogosto ni v tem, da ga drugi ne razumejo, ampak v tem, da ga uspeh sam ne zadovolji več. Ko človek doseže, kar je dolgo želel doseči, bi pričakoval mir. Namesto njega pa pogosto pride nova lakota. Večji promet ni dovolj. Večji dobiček ni dovolj. Večja hiša ni dovolj. Večja prepoznavnost ni dovolj. In tako nekateri med uspešnimi podjetniki začnejo pogled usmerjati drugam — tja, kjer je oder še večji, aplavz glasnejši in skušnjava še bolj omamna: v politiko.

Mnogi podjetniki, očitno nezadovoljni s samim uspehom v podjetništvu, začnejo hrepeneti še po politični potrditvi. Ni jim več dovolj, da je njihovo ime zapisano na pročelju podjetja, v poslovnih registrih ali v gospodarskih rubrikah. Želijo si, da bi se pojavilo tudi na glasovnicah. Kot da gospodarski uspeh sam po sebi ne zadošča več; kot da ga je treba potrditi še z javno funkcijo, politično pripadnostjo ali volilnim rezultatom.

Toda prav v tem se skriva bistvo problema. Kdor v sebi ni pomirjen, mu noben zunanji uspeh ne bo zadostoval. Če človek ni našel notranjega ravnotežja v podjetništvu, ga ne bo našel niti v politiki. Menjava odra še ne pomeni rešitve. Pogosto pomeni le to, da osebna neizpolnjenost išče nov prostor za razkazovanje.

Pri tem se seveda ne kaže slepiti: med podjetniki so, tako kot med politiki in med vsemi drugimi ljudmi, pošteni in nepošteni, skromni in ošabni, modri in lahkomiselni. Ne gre za to, da bi podjetnike obsojali kar počez. Gre pa za to, da si priznamo nekaj, kar se v javnosti nerado pove: uspeh ni isto kot sreča, denar ni isto kot mir, vpliv ni isto kot človeška izpolnitev in javna prepoznavnost ni isto kot osebna vrednost.

Marsikateri podjetnik živi tako vpet v svoje podjetje, da ne sliši več niti lastnega življenja. Delo mu zamenja notranji mir, skrb za podjetje pa počasi prevzame mesto, ki bi ga morala imeti družina, zakon, prijateljstvo in osebna pokončnost. Okolje mu njegov položaj sicer zavida, malo kdo pa ga spoštuje kot človeka. Delavci so pogosto prepričani, da jih izkorišča. Konkurenca čaka na njegov spodrsljaj. Mediji hitreje opazijo njegovo napako kakor njegov trud. Ko uspeva, ga mnogi hvalijo. Ko pade, se še več ljudi tiho nasmiha.

Tudi doma uspeh ni vedno to, kar se zdi navzven. Otroci poslušajo, kako so njihovi starši bogati, doma pa slišijo predvsem pogovore o dolgovih, stroških, tveganjih in negotovi prihodnosti. Zakonec vse pogosteje spoznava, da je njegovo vlogo spremljevalca v življenju zamenjala vloga spremljevalca podjetniške tesnobe. Mnogi prijatelji se vrtijo okoli podjetnika, dokler jim njegova moč ali denar koristita. Ko zavohajo možnost neuspeha, se umaknejo. Nekdanji občudovalci se čez noč spremenijo v sodnike.

Ko pride do padca, je slika še bolj kruta. Poslovni partnerji, ki so z njim nekoč dobro zaslužili, začnejo razlagati, kako slab podjetnik je bil. Tisti, ki so mu nekoč stiskali roko, se delajo, kot da ga niso nikoli poznali. Politiki, ki so v času njegove moči sprejemali njegovo podporo ali pomoč, se ob njegovem bankrotu muzajo, kakor da z njim niso imeli ničesar. In ko človek enkrat izgubi gospodarsko moč, pogosto ugotovi, kako malo ljudi je v resnici cenilo njega samega.

Prav zato se mi zdi zmotno, kadar o podjetnikih razmišljamo preveč preprosto — bodisi z zavistjo bodisi s slepim občudovanjem. Med njimi so dobri in slabi, pošteni in nepošteni, pogumni in ošabni, tako kot med vsemi drugimi ljudmi. Toda ena stvar je vendarle očitna: podjetniški uspeh sam po sebi še ni zagotovilo sreče. Pogosto je celo nasprotno — več ko človek doseže navzven, bolj prazno lahko postaja njegovo notranje življenje.

Zato bi bilo modro, da ob bleščavi podjetniških zgodb ohranimo nekaj treznosti. Kdor danes deluje kot zmagovalec, je lahko jutri poraženec. Kdor se danes zdi gospodar razmer, je lahko jutri ujetnik lastnih ambicij. In kdor je včeraj gradil podjetje, danes morda že gradi predvsem svojo javno podobo, ker mu niti uspeh ni več dovolj.

Morda je zato pravo vprašanje manj, ali je človek uspešen, in bolj, ali zna ob uspehu ostati človek. Kajti ni največja nesreča v tem, da podjetnik nekoč izgubi podjetje, ugled ali položaj. Večja nesreča je, če ob vsem tem izgubi mero, notranji mir in sposobnost, da bi bil zadovoljen brez nenehne potrebe po novem potrjevanju. Kdor mora svojo vrednost vedno znova dokazovati pred trgom, mediji ali volivci, je morda dosegel veliko — ni pa nujno, da je dosegel samega sebe.

Vse to smiselno lahko velja tudi za tiste, ki bodo jutri proslavljali uspeh na volitvah. Tudi zmaga na glasovnici namreč človeku sama po sebi še ne prinese notranjega miru, mere in resnične življenjske izpolnitve.

V svojih zapisih  o starosti sem zapisal  nekoč misel Michela de Montaignu, francoskega renesančnega  humanista, pisatelja in filozofa (1533–1592); »Il faut vivre avec la jeunesse de son temps, et non pas avec le temps de sa jeunesse« (Treba je živeti z mladostjo svojega časa, ne pa s časom svoje mladosti).

Večkrat pomislim nato  misel. V njej je nekaj preprostega, a zelo resničnega. Še posebej se me dotakne, kadar razmišljam o starosti, o minevanju let in o tem, kako človek v sebi nosi ves svoj prehojeni čas.

Ko smo mladi, se nam zdi, da je življenje pred nami odprto in široko. Kasneje pa vedno bolj živimo tudi iz spominov. Ti so dragoceni, saj nas spremljajo obrazi ljudi, dogodki, navade, besede in vrednote, ki so oblikovali naše življenje. Tudi sam menim, da človek brez spomina ne more biti to, kar je. Toda prav tu se skriva nevarnost: da bi začeli živeti predvsem iz tega, kar je bilo, in bi sedanjost gledali samo še skozi primerjavo s preteklostjo.

Včasih se tudi meni zazdi, da je bilo nekoč več miru, več spoštovanja, več preprostosti. Današnji svet je hitrejši, bolj nemiren, pogosto tudi bolj surov. Marsikaj nas lahko bega, utrudi ali prizadene. Pa vendar čutim, da bi bilo narobe, če bi se človek pred sedanjim časom zaprl. Življenje nam je dano zdaj, ne nekoč. Prav zato se mi zdi ta misel tako pomembna: ne vabi nas, da bi pozabili svojo mladost, ampak da ne bi ostali ujeti v njenem času.

Živeti z mladostjo svojega časa zame pomeni, da skušam ostati odprt. Da ne obsojam prehitro tistega, česar ne razumem. Da skušam slišati mlade, čeprav govorijo drugačen jezik, imajo drugačne navade in gledajo na svet drugače, kot smo gledali mi. Ne gre za to, da bi moral človek vse sprejeti ali v vsem soglašati. Gre za to, da ostane živ v duhu, radoveden, mehak in pripravljen razumeti.

V starosti je po mojem največja skušnjava prav ta, da bi človek začel verjeti, da je pravo življenje že za njim. Da je vse najboljše minilo in da mu preostanejo le še spomini. Toda starost ni samo obračanje nazaj. Lahko je tudi čas zrelosti, notranjega miru in globljega razumevanja. Lahko je čas, ko človek manj hiti in zato bolje vidi, kaj je v življenju zares pomembno.

Sam verjamem, da človek v starosti ne potrebuje manj življenja, ampak drugačno globino življenja. Potrebuje občutek, da še vedno pripada svetu, čeprav se je svet spremenil. Potrebuje bližino ljudi, pogovor med rodovi, odprto srce in pripravljenost, da tudi od mlajših kaj sprejme. To ni vedno lahko, je pa dragoceno. Kdor se zapre v svoj nekdanji čas, se začne oddaljevati od sedanjosti in od ljudi. Kdor pa zna svojo preteklost nositi s hvaležnostjo in hkrati živeti v današnjem dnevu, ostaja notranje mlad.

Zato to misel razumem kot tih, moder opomin. Spominov nam nihče ne more vzeti in prav je, da jih varujemo. Toda ne smemo iz njih narediti zavetja, v katerem bi se skrili pred sedanjostjo. Lepše je, če iz njih naredimo most: med tem, kar smo bili, in tem, kar še vedno smo.

Morda je prava lepota starosti prav v tem, da človek ne živi več naglo, ampak bolj poglobljeno. Da zna ohraniti zvestobo sebi, ne da bi se zaprl pred svetom. Da ostane v srcu živ, čeprav leta minevajo. In prav to, se mi zdi, pomeni živeti z mladostjo svojega časa.

V času predvolilnih napetosti se vedno jasneje kaže, da demokracija ne more obstajati brez tolerance. Ta ni le moralna vrednota, temveč eden izmed ključnih metapravnih temeljev pravne države, človekovih pravic in civiliziranega javnega dialoga.

Pravo ima v sodobni družbi vse pomembnejšo vlogo. Če naj pravo zares zaživi v okviru vladavine prava in pravne države, je treba preprečevati dogmatsko netoleranco ter utrjevati temelje univerzalnega povezovanja ljudi na razumskih, etičnih in civilizacijskih izhodiščih. Ob tem je treba nenehno varovati temeljne pravice: pravico do življenja, pravico do svobode, pravico do premoženja, pravico do intelektualnega ustvarjanja, pravico do pravičnega sodnega varstva in pravico do pravne varnosti.

Uresničevanje teh pravic ni mogoče brez sprejetja tolerance kot enega izmed bistvenih pogojev za spoštovanje človekovega dostojanstva in človekovih pravic. Toleranca zato ni zgolj osebna vrlina, temveč tudi pomemben metapravni pogoj kakovostnega pravnega reda. Povezana je s kulturnim standardom družbe, z demokratično politično kulturo, moralno zrelostjo skupnosti, ekonomsko organiziranostjo, stopnjo politične odgovornosti ter z razvitostjo in neodvisnostjo sodstva. Prav ti dejavniki odločilno vplivajo na kakovost pravnega sistema.

Toleranca pomeni sposobnost, da drugega človeka spoštujemo, ga poslušamo in priznavamo kot enakopravnega, ne glede na njegovo pripadnost, prepričanje, socialni položaj ali življenjski nazor. Je znamenje notranje zrelosti posameznika in družbe. Zato ni mogoče prezreti, da je notranja toleranca pogoj za zunanjo toleranco: kdor v sebi ne razvije občutka za mero, samokritičnost in spoštovanje drugega, bo tudi v javnem prostoru težko ravnal strpno in odgovorno.

Prav zato je za razvoj tolerance nujna vzgoja človeka. Človek se ne rodi toleranten, temveč kot bitje z močnim nagonom po samoohranitvi in z osnovno potrebo po eksistencialni varnosti. Toleranca je zato rezultat dolgotrajnega kulturnega, moralnega in pravnega oblikovanja. Ne nastane sama od sebe, temveč jo je treba razvijati z vzgojo, izobraževanjem in vsakodnevno prakso demokratičnega sobivanja.

Toleranca se ne ustvarja s prisilo. Ne more biti posledica ukaza, temveč se lahko razvije le v družbi, ki dosega višjo raven družbenosti, medsebojne povezanosti in razumske zrelosti. V svojem bistvu pomeni harmonijo v različnosti — sposobnost, da razlike med ljudmi ne postanejo razlog za sovraštvo, temveč priložnost za bogatejše in odgovornejše skupno življenje.

To spoznanje je še posebej pomembno v današnjem predvolilnem času, ko tudi v našem okolju vse močneje občutimo porast nestrpnosti, zaostrene retorike in medsebojnega izključevanja. Javni prostor se prepogosto spreminja v prostor etiketiranja, poenostavljenih sodb in politične netolerance. Namesto argumenta prevlada diskvalifikacija, namesto dialoga obračunavanje. Prav v takšnih razmerah postane jasno, da toleranca ni izraz šibkosti, temveč pogoj demokratične in pravne zrelosti.

Demokracija namreč ne temelji na enotnosti mnenj, ampak na sposobnosti, da različna mnenja sobivajo v okviru skupnih pravil, medsebojnega spoštovanja in pravne odgovornosti. Kjer ni tolerance, pravo izgublja svojo humanistično vsebino in se lahko spremeni v prazno formo brez pravičnosti. Kjer pa toleranca obstaja, pravo postane resničen prostor varovanja človekovega dostojanstva, svobode, enakosti in pravne varnosti.

Zato toleranca ni le etična kategorija, temveč eden izmed temeljnih civilizacijskih pogojev pravne države. V času političnih napetosti je prav toleranca tista vrednota, ki odloča, ali bo družba zdrsnila v razdor ali pa bo zmogla ohraniti demokratično kulturo, pravni red in spoštovanje človeka.

Volitve so zame že dolgo več kakor politični dogodek. So trenutek, ko se v meni znova oglasijo spomini, dvomi in tiha vprašanja o tem, koliko resnice je še ostalo v javnem življenju. Ob vsakem novem predvolilnem času se namreč vrača star občutek, da je veliko besed, veliko hrupa in veliko obljub, a premalo tistega, kar bi človeku vračalo zaupanje. Podobno kot v preteklosti  po volitvah bo večinski del našega družbenega  okolja  prežet z čustvenim nabojem in entuziazmom glede idealizirane bodočnosti in manjši del bo  zajela apatija oziroma  mešanica strahu, jeze, žalosti, skrbi in pod.

Ob volitvah me že dolga leta obišče ista misel. Ne vstopi nenadoma, ne udari kakor strela, temveč se prikrade tiho, skoraj neopazno, kot star spomin, ki dobro pozna pot do človekove notranjosti. Dovolj je nekaj televizijskih soočenj, nekaj predvolilnih gesel, nekaj znanih obrazov in že se v meni oglasi tisti stari občutek, da sem vse to nekoč že videl, (deja vu) že slišal, že prestal. In bolj ko poslušam, manj me navdaja upanje, bolj pa občutek, da se skozi leta ne spreminjajo toliko stvari same, kolikor se menjajo njihove kulise.

V času socializma se volitev, kolikor se spominjam, nisem udeleževal. Ne iz velikega odpora, ne iz poguma, ampak bolj iz tihega spoznanja, da je bilo vse že odločeno, še preden je človek sploh stopil pred volilno skrinjico. Ni bilo prave izbire, ni bilo odprtosti, ni bilo tiste negotovosti, brez katere tudi svoboda nekako ne more zadihati. Vse je bilo že določeno, kakor prizor v gledališču, v katerem igralci govorijo, občinstvo pa vnaprej pozna konec. Človek težko verjame v smisel dejanja, če ve, da njegovo dejanje ne more ničesar premakniti.

Potem je prišla samostojna Slovenija in z njo nov čas, poln velikih besed, pričakovanj in slovesnih obljub. Tudi sam sem postal skrben volivec. Zdelo se mi je prav, da človek v svobodni državi ne molči s svojim glasom. Zdelo se mi je, da dolgujem nekaj tej skupnosti, temu času, tej novo pridobljeni možnosti, da se vendarle izreče. In tako sem hodil na volitve, čeprav sem skoraj vedno volil tiste, ki so potem izgubili. Toda to me v resnici ni najbolj bolelo. Človek se navadi tudi na to, da njegova izbira ostane na poraženi strani. Veliko bolj me je tiho in vztrajno nagrizlo nekaj drugega: spoznanje, da se ob vseh teh volitvah, ob vseh teh spremembah, ob vseh teh zamenjanih imenih in obrazih, v življenju navadnega človeka spremeni presenetljivo malo.

To je morda najbolj utrujajoča misel, kar jih spremlja volivca skozi leta. Da se veliko dogaja, a da se skoraj nič ne zgodi. Da so javni prostori polni besed, časopisi polni obljub, zasloni polni obrazov, vsakdanje življenje pa ostaja tam, kjer je bilo: s svojimi skrbmi, s svojo tihoto, s svojim pomanjkanjem. Morda prav zato ob vsakih volitvah začutim nekaj, kar bi najbrž lahko imenoval siromaštvo duha. Ne kot žalitev, temveč kot žalostno diagnozo časa. Kot da si z vedno novimi navdušenji prikrivamo staro notranjo praznino. Kot da si ne upamo priznati, kako pogosto smo že verjeli, da prihaja nekaj novega, nekaj boljšega, nekaj, kar bo končno izpolnilo tisto, kar je bilo obljubljeno že tolikokrat prej. A navdušenja iz preteklosti so ostala nedokončana, neuresničena, izpraznjena. Ostali so le njihovi odmevi in iz teh odmevov se počasi nabira razočaranje.

Razočaranje ne pride z velikim hrupom. Pride tiho. Sprva kot droben dvom, potem kot previdnost, na koncu kot trajen spremljevalec. Človek neha verjeti v velike preobrate, neha se vznemirjati ob udarnih besedah, neha polagati preveč upanja v ljudi, ki se pred kamerami zdijo večji, kakor se pozneje pokažejo v resničnosti. Morda prav zato televizijske predstavitve politikov name naredijo najmanj vtisa. Moral bi v njih slišati razmislek, jasnost, težo. Moral bi začutiti, da pred menoj stojijo ljudje, ki vedo, kaj pomeni nositi odgovornost za skupnost. Toda prepogosto gledam nekaj povsem drugega: medsebojne obtožbe, drobne maščevalnosti, preračunljivo ost, včasih celo nekakšno otročjo potrebo po tem, da bi drug drugega ponižali.

Vsakič znova me ob tem prešine ista misel: ljudje, ki imajo resnično vizijo, najbrž ne govorijo toliko o svojih nasprotnikih. Kdor nosi v sebi jasno misel, jo izreče mirno. Kdor zares ve, kaj bi rad storil, ne potrebuje nenehnega obračunavanja. Kdor ima značaj, ga ni treba vsak hip dokazovati z glasnostjo. Prav medsebojne obtožbe so zato zame znamenje nečesa drugega — ne moči, ampak praznine. Kakor da je v teh besednih spopadih razkrita odsotnost resničnih, kakovostnih vizij sprememb. Kjer bi človek pričakoval širino, se pokaže zamera. Kjer bi želel slišati pogled v prihodnost, posluša o starih zamerah. Kjer bi morala biti državniška drža, je pogosto le boj za prevlado.

In tako se v meni ob vsem tem ne prebudi jeza, temveč bolj žalost. Žalost nad tem, kako nizko je včasih padla beseda, ki bi morala biti nosilka skupne odgovornosti. Žalost nad tem, kako malo je v političnem govoru tiste človeške topline, tiste resnosti, tistega redkega občutka, da nekdo zares razume življenje ljudi. Preveč je videza in premalo vsebine. Preveč nastopa in premalo tihe moči. Preveč obljub in premalo notranje pokončnosti.

Pa vendar, kljub vsemu, ostajam volivec. Ne iz zanosa in ne iz slepe vere. Morda bolj iz neke tihe zvestobe samemu sebi. Zdi se mi, da človek ne sme povsem odnehati nad skupnim življenjem, tudi kadar ga to življenje vedno znova razočara. Morda je prav v tem nekaj skromnega, a pomembnega: da še vedno prideš, še vedno premisliš, še vedno oddaš glas, čeprav veš, da svet zaradi tega ne bo na novo ustvarjen. To ni več navdušenje. To je vztrajnost. Morda celo zadnji ostanek državljanskega dostojanstva.

Ob letošnjih volitvah ne vem, kdo bo razočaran zaradi navdušenja iz preteklosti. Vem pa, da bo razočaranje spet med nami, kakor tih spremljevalec vseh velikih besed. In vem tudi, da me vse manj zanimajo tisti, ki govorijo največ, in vse bolj tisti, ki bi morda znali molčati ob pravem času in spregovoriti šele tedaj, ko imajo res kaj povedati. Z leti človek očitno začne iskati nekaj drugega: manj blišča, manj retorike, manj boja, več teže, več miru, več resnice.

Morda je največja žalost našega časa v tem, da smo se skoraj navadili živeti brez velikih pričakovanj. Da od politike ne terjamo več skoraj ničesar, ker nas je prepogosto pustila same z lastnimi upi. In ko se narod navadi na majhna pričakovanja, se v njem naseli posebna vrsta utrujenosti. Takrat volitve ne postanejo več praznik, ampak le še obred ponavljanja starih vprašanj, na katera nihče ne zna odgovoriti z dovolj resnosti.

Tako tudi letos v meni ni pravega zanosa. Je pa spomin. Je dolžnost. In je tista stara, skoraj neizprosna misel, da se pri volitvah veliko dogaja, pa se za človeka premalo zgodi. Prav v tem razkoraku med hrupom javnega življenja in tihoto vsakdanjega človeka se skriva jedro mojega občutka. Zato me politične predstave ne navdušujejo več. Prej me opominjajo, kako redke so danes resnične vizije in kako dragocena bi bila že preprosta poštenost.

In vendar ostaja nekaj, česar si ne bi rad pustil vzeti: misel, da bi javno življenje vendarle moralo služiti človeku. Morda prav ta misel, čeprav ranjena in utrujena, še zmeraj tiho vztraja. Kakor plamen, ki ne razsvetljuje več daleč, a vendar noče ugasniti. Pogosto se zanos ljudi spreminja v svoje nasprotje, kot se sicer iluzije razblinijo pogosto v grenek priokus, kot posledica osebnega dojemanja sveta in njegovih pojavnih realnih oblik.

# volitve, #hrup javnega življenja, #dostojanstvo, # razočaranje v politiko

Rimljani so uporabljali lepo besedo recordare, ki ne pomeni le »spomniti se«, ampak tudi »vzeti si k srcu«. V tej besedi je skrita globoka življenjska resnica: človek stori največ dobrega takrat, ko daje iz srca.

Tudi danes pomagamo drug drugemu, vendar se je vredno vprašati, iz kakšnega nagiba to delamo. Ali pomagamo zato, ker nas vodi ljubezen, ali zato, ker nekaj pričakujemo v zameno — priznanje, dober vtis ali celo korist? Dobro delo brez srca lahko ostane samo zunanje dejanje, dobrota iz srca pa vedno pusti sled tudi v človeku, ki daje.

Spomnim se prizora iz filma, kjer je bogat podjetnik namenil veliko pomoč ubogim, potem pa vprašal svojega računovodjo, koliko bo pri tem pridobil pri davku. Navzven je storil nekaj dobrega, vendar je ostalo odprto vprašanje: ali je bilo to dejanje res dar srca?

Naš čas je poln naglice, tekmovalnosti in hladnih odnosov. Prav zato je toliko bolj dragoceno, da drugega ne le opazimo, ampak si ga vzamemo k srcu. Morda svet danes ne potrebuje samo več pomoči, ampak predvsem več srčne dobrote.

Človek postane najbolj podoben svojemu najglobljemu poslanstvu takrat, ko pomaga drugemu  brez računice.

V enem izmed svojih zadnjih zapisov je veliki mislec in izumitelj Nikola Tesla zapisal globoko in navdihujočo misel:
»Verjamem, da bodo moja odkritja ljudem olajšala življenje in ga naredila znosnejšega ter jih usmerila k duhovnosti in moralnosti.«

V teh besedah se razkriva veličina človeka, ki ni bil le genij tehničnega napredka, temveč tudi izjemen duh, sposoben gledati dlje od strojev, izumov in znanstvenih dosežkov. Tesla, veliki človek iz naših sosednih krajev, ni videl smisla napredka zgolj v tem, da človeku olajša vsakdan, ampak predvsem v tem, da ga približa višjim vrednotam — duhovnosti, moralnosti in plemenitosti.

Več kot osemdeset let po njegovi smrti se še vedno z občudovanjem oziramo na njegove izume, ki so zaznamovali sodobni svet in postali temelj našega vsakdana. Toda ob tem pogosto pozabljamo na tisti tišji, a morda najdragocenejši del njegove zapuščine: na njegovo misel, da tehnični napredek brez duhovne in moralne rasti človeka ne more izpolniti svojega najglobljega poslanstva.

Duhovnost in moralnost sta namreč tesno povezani s srečo, zadovoljstvom, ustvarjalnostjo, sočutjem ter pripravljenostjo za dajanje in sprejemanje. Brez teh vrednot človek počasi izgublja svojo človeško toplino, svojo notranjo svetlobo in občutek za drugega. Takrat se začne svet, kljub vsej svoji popolnosti in tehnološki moči, nevarno prazniti smisla.

Zato Teslove misli danes ne smemo razumeti le kot spomin na velikega izumitelja, temveč kot dragocen opomin sodobnemu človeku. V času, ko nas obdaja hitrost, učinkovitost in neprestano hrepenenje po novem, nas njegova beseda vabi, da se za trenutek ustavimo in se vprašamo, kam pravzaprav usmerjamo svoje znanje, svoj trud in svoje življenje.

Naj nas Tesla ne navdihuje samo s svojo genialnostjo, temveč tudi s svojo modrostjo. Tehnika lahko razsvetli svet, toda le človekova duhovnost in moralnost ga lahko naredita resnično človeškega. Prav v tem ravnovesju med razumom in srcem, med napredkom in vrednotami, se skriva pot v lepšo in bolj plemenito prihodnost.

Ko je Aleksander Veliki s svojo vojsko prečkal žgočo, izsušeno pokrajino, so vojaki omagovali od žeje. Sonce je neusmiljeno pritiskalo na utrujena telesa, zemlja je pokala od suše, voda pa je postala dragocenejša od vsega drugega. Po dolgem iskanju so nekateri vojaki našli le skromno količino vode in jo v čeladi prinesli svojemu poveljniku kot dragocen dar. Aleksander je čelado sprejel, a vode ni spil. Ko je pogledal izmučene obraze svojih mož, je spoznal, da tisto, kar bi bilo dovolj zanj, ne bi moglo zadoščati vsem. Če bi pil sam, bi s tem priznal, da zanj veljajo drugačna merila kakor za druge. Zato je vodo izlil na tla. S tem dejanjem ni zavrnil daru, temveč je izrazil zavest, da si ne sme prisvojiti tistega, česar ne more deliti z vsemi.

Ta dogodek je več kot le zgodovinska anekdota. Je prispodoba pravičnosti, odgovornosti in moralne mere, ki bi morala spremljati vsako oblast, vsako odločanje in tudi vsako uporabo prava. Prav zato se zgodba o Aleksandrovi čeladi z vso težo postavlja tudi pred pravnike. Tudi v sodobni družbi namreč pravo in pravice niso vedno enako dostopni vsem. Kar je za družbeno elito pogosto samoumevno, hitro dosegljivo in obilno odmerjeno, ostaja za ranljive, marginalne in drugačne pogosto oddaljeno, okrnjeno ali povsem nedosegljivo.

Tu se odpre vprašanje, ki se mu pravniška vest ne more izogniti: ali z enako vnemo, občutljivostjo in odgovornostjo obravnavamo vse ljudi? Ali pravo res deluje kot skupni prostor pravičnosti ali pa se v praksi prepogosto nagiba k tistim, ki že imajo moč, vpliv in glas? Resnična vrednost prava se ne pokaže tedaj, ko varuje močne, temveč tedaj, ko zmore videti in zaščititi šibke. Njegova naloga ni le urejanje družbenih razmerij, temveč nenehno prizadevanje, da bi bilo dostojanstvo vsakega človeka enako priznano in enako zavarovano.

Zato se zgodba o Aleksandru danes boleče in zgovorno zrcali tudi v usodi oškodovancev izbrisanih pravnih oseb. Ti ljudje že četrt stoletja čakajo in se borijo za pravno varstvo, za priznanje svoje prizadetosti in za pravičnost, ki bi morala biti samoumevna. Njihovo dolgo čakanje ni le pravni problem, temveč tudi moralni opomin. Kaže nam, da pravo ni vedno dovolj hitro, dovolj občutljivo in dovolj pogumno tam, kjer bi to najbolj moralo biti. In prav v tem se razkriva njegova največja preizkušnja: ali zna prisluhniti tudi tistim, ki so predolgo ostali preslišani.

Če je Aleksander razumel, da ne sme zase vzeti vode, ki je ne more deliti z drugimi, bi moralo tudi pravo razumeti, da ne sme postati privilegij redkih. Dokler nekateri na pravno varstvo čakajo desetletja, medtem ko drugi do njega dostopajo hitro in brez ovir, ostaja vprašanje pravičnosti odprto. Oškodovanci izbrisanih pravnih oseb nas zato ne opominjajo le na dolgotrajnost pravnih postopkov, temveč na temeljno dolžnost prava, da nikogar ne pusti pred vrati pravičnosti.

Ta misel se pogosto pripisuje francoskemu filozofu d’Alembertu, vendar je pomembnejše od avtorstva samo dejstvo, da jo življenje vedno znova potrjuje. Pred 25 leti so naši politiki po nujnem postopku brez pravega razloga posegli v osebno premoženje lastnih državljanov s sprejetjem najbolj spornega zakona o finančnem poslovanju podjetij,ki ga nobena država ne pozna.  Potrebovali so 25 let, da so sploh priznali obveznost plačila delne odškodnine, potem pa z nerazumnim amandmajem poskrbeli, da oškodovanci v štirih letih ne dobijo niti centa.

Doslej so se politiki branili, da so za vse to dobili našo privolitev — naš glas, naš molk, našo vedno ponovno zeleno luč. Ob oškodovanju nam vsiljujejo še samokritiko: sami ste si krivi, saj ste vedeli. Najprej ti vzamejo, potem 25 let zavlačujejo, nato pa še preprečijo, da bi dobil pravično odškodnino. Zanimivo, da veliki zagovorniki človekovih pravic ( zlasti Varuh človekovih pravic) ne vidijo  kršitve načela pravičnosti in zaupanja v pravo , da  država 25 let zavlačuje s priznanjem krivice in nato še prepreči njeno dejansko popravo.To ni več pravna država, ampak politična samovolja, zavita v postopke in amandmaje.

Prihajajo nove volitve. Veliko dosedanjih poslancev zdaj prosi za novo dovoljenje, da bi lahko isto počeli naprej: zavlačevali, zavajali in prelagali odgovornost na oškodovance. V imenu tisočev oškodovancev sem, na začetku tega mandata,  osebno prosil mariborsko poslanko, naj se v državnem zboru zavzame za odpravo škodljivih posledic napake zakonodajalca izpred 25 let, pa sem bil grobo zavrnjen z besedami, da je kot poslanka poklicana za “pomembnejše zadeve”.

Danes se poslanci ne hvalijo zato, ker bi ravnali prav, ampak zato, ker bi od ljudi znova radi dobili privolitev, da lahko delajo narobe. In ko jim to dovolimo, nam potem še cinično rečejo: sami ste si krivi, saj ste vedeli.

Dvomim, da  dosedanji poslanci prosijo  za mandat, da bi služil ljudem, ampak za dovoljenje, da jih razočarajo  še enkrat. Pričakovati je, da tisti, ki je  25 let zavlačeval s popravo krivice bo to delal tudi v bodoče.

Bismarck je politiko videl kot umetnost. Vprašanje za volivce pa je, ali bomo še naprej dopuščali, da postane umetnost izmikanja odgovornosti.