Pravo je hkrati znanost in umetnost – znanost, kadar išče pravila, in umetnost, kadar išče pravičnost.
Morda prav zato pravo nikoli ne bo dokončno opredeljeno – ker ga v resnici vedno znova piše človek.

»Pravniki še vedno iščejo definicijo svojega pojma prava.«
— Immanuel Kant

Veliki nemški filozof Kant je pravnikom hudomušno zabrusil, da tudi sami ne vedo, kaj je pravo. Sam pa je ponudil svojo razlago: pravo je sklop pogojev, pod katerimi se lahko svoboda enega sklada s svobodo vseh po splošnem zakonu svobode.

Pravniki nimamo ene same definicije, ker ima pravo dvojno naravo. Po eni strani je to opis organizacije in delovanja družbenih institucij – sodišč, postopkov, organov oblasti. Po drugi pa je pravo normativno urejanje medsebojnih odnosov med ljudmi – predpisi, pravila, zapovedi in prepovedi.
Ena sama, dokončna definicija bi bila preozka za vso raznolikost prava in njegovih nalog.

Pravnik se mora izogibati razpršene zavesti, površne televizijske in feljtonske pameti ter se dvigniti do znanstvenega spoznanja na tistih področjih, ki ustrezajo njegovim naravnim sposobnostim in pri tem ohraniti prvinski čut za to, kaj je prav in kaj narobe.

Vsaka določba v zakonu skriva svojo zgodbo – kako je nastala, koga varuje, kakšen problem rešuje.
Pravnik se mora naučiti brati med vrsticami, saj šele tam odkrije človeško razsežnost prava.

Za vsakim členom stoji obraz, dogodek, zmota ali trpljenje. Pravnik, ki pozabi na to, bere zakon kot knjigovodski izpis, ne kot zgodbo skupnega sobivanja.

Ko pravnik nenadno umre, okolje največkrat obžaluje le to, da ni dokončal svojih sodnih postopkov, napisal naročenih pogodb, strokovnih člankov ali predavanj, opravil izpitov, oddal rokopisa knjige ali poslal pritožbe na sodišče.
Njegovo smrt pa iskreno obžaluje le njegova družina.

Pravo izgubi del svojega orodja, družina pa del svojega sveta.

Uspešen pravnik, ki deluje v politiki, pogosto zatrjuje: Kaj mi mar pravo – saj imam vse ostalo.
Toda politika brez pravnega čuta hitro postane volja brez meje.

Ko pravnik pozabi pravo, izgubi svoj kompas; ko politik pozabi pravo, izgubi ljudstvo.

Pravnik se pogosto pri zastopanju neutemeljenih pravic svojih klientov obnaša kot Pilat – obsodi človeka na smrt, a pri tem pazi na čistost rok.
Etika se včasih zdi le voda, s katero si umiva vest.
Toda roke so lahko čiste, srce pa ne.

Pravnik, ki želi biti zares uspešen v svojem poklicu, mora svojo etično lestvico postaviti višje kot večina drugih strokovnjakov.
Le tako lahko ohrani občutek za pravičnost in človečnost sredi paragrafov.
Pravo brez morale je slepo, morala brez prava pa nemočna.

Utrinki o pravu in pravniku so drobci razmisleka o poklicu, ki že stoletja hodi po tanki črti med pravili in pravičnostjo, med močjo in odgovornostjo, med črko in duhom zakona.
Morda prav zato pravo nikoli ne bo dokončno opredeljeno – ker ga v resnici vedno znova piše človek.