Vsi smo že kdaj doživeli trenutek, ko nekdo drugemu sporoči lepo in pozitivno novico na povsem brezoseben, skoraj ravnodušen način – mimogrede, kot da prejemniku niti ne želi privoščiti veselja. Sam se še živo spominjam decembra 1965 na Pravni fakulteti v Ljubljani, ko mi je »tovarišica« v referatu izročila diplomo kot navaden list papirja. Ne ene same besede, ne najmanjšega znamenja, da razume, kako pomemben trenutek je to zame. Namesto da bi občutil radost, ki bi jo moral, sem imel občutek, kot da se želi tega opravila čim prej znebiti.

Kasneje, kot sodnik združenega dela, sem delavcu razveljavil disciplinsko odločbo o odpustu in mu ob tem iskreno čestital, da se lahko vrne na delo. Delovna organizacija je to omenila kot neprimerno ravnanje, višje sodišče pa je mojo odločitev sicer potrdilo, a hkrati v obrazložitvi poudarilo, da sodniku takšna osebna čestitka ne pritiče.

Danes si skoraj ne moremo predstavljati, da bi tožilec čestital odvetniku, ki mu je uspelo doseči oprostilno sodbo za svojega klienta. V športu je to povsem samoumevno – poraženec stisne roko zmagovalcu, kar vsi razumemo kot izraz plemenitosti in spoštovanja. V sodnih dvoranah ali drugih »družbenih igrah« pa je podobna drža skoraj nepojmljiva.

Ne znam si razložiti, zakaj nam je tako težko pokazati veselje ob sreči drugega. Kot da sreča drugega nehote zmanjšuje našo lastno. Kot da mu privoščiti uspeh pomeni nekaj izgubiti.

Zavedam se, da se bodo ob tem zapisu nekateri moji kolegi in kolegice pravniki morda nasmehnili. Pa vendar verjamem, da bi našemu poklicu, pa tudi širšemu javnemu življenju, koristilo nekoliko več pristne človečnosti – manj hladne vzvišenosti in več iskrenega razumevanja drug drugega. Ravno to je tisto, kar daje pravu njegov najglobji smisel.

Včasih se starejši ljudje počutimo kot begunci v lastnem svetu. Ne zato, ker bi zapustili svoj dom, temveč zato, ker je svet zapustil nas. Hitrost sprememb, novi jeziki tehnologije, nenehna naglica — vse to ustvarja občutek, da stojimo na postaji, medtem ko vlak življenja divje odhaja naprej. Nihče nas ni pripravil na to, s čimer se srečamo v starosti: na tišino, ki pride, ko mladi govorijo jezik, ki ga ne razumemo več, in na občutek, da postajamo breme.

Na svoj način bežimo — ne v druge države, temveč v notranjost sebe. Tako kot milijoni beguncev iščejo streho in varnost, starejši iščemo prostor v sebi, kjer bi bili še vedno doma. Ne bežimo s kovčki, temveč s spomini: s toplino otroštva, vonjem domačega kruha, glasovi ljudi, ki jih ni več. Ti spomini postanejo naš nevidni dom, naš notranji kraj pripadnosti.

A tudi ta notranji dom ni vedno dovolj. Človek si želi, da bi nekdo potrkal na njegova vrata, da bi ga slišal, razumel in mu dal vedeti, da še vedno pomeni nekaj. Najbolj boli ne izguba sveta, temveč občutek, da nihče več ne potrebuje naše zgodbe.

Eden od poti, kako starejši človek lahko ostane v dialogu s svetom, je vstop v pogovor prek sodobnih komunikacijskih poti. Tudi družbena omrežja, ki so za mnoge tuj prostor, lahko postanejo okno v svet, če jih uporabimo za iskren pogovor in izmenjavo misli. Tako tudi jaz bežim ne v tišino, temveč v dialog — na primer skozi svojo spletno stran misliprofesorja.si, kjer želim deliti besede, ki ne želijo ostati same.

Ta beg ni znak šibkosti. Je tih klic: »Slišite me še? Sem še tukaj.«
In ko nekdo odgovori na ta klic, ko nas pogleda in prisluhne, se notranji dom nenadoma razsvetli.

Morda je prav v tem skrivnost starosti — ne v begu, temveč v tihih vrnitvah. V majhnih mostovih med generacijami, v besedah, v pogledu, v prisotnosti. Kajti človek ne potrebuje veliko, da znova začuti, da pripada.

Cogitare est vivere. 🌿

Naši medsebojni odnosi v družbenem življenju so obremenjeni z nesporazumi, nestrpnostjo, nespoštovanjem, verbalnimi obtožbami in neutemeljenimi sodbami drugih.

To stanje spodbujajo zlasti politiki, novinarji in na žalost tudi pravniki v zmotnem prepričanju, da obstajajo le njihova pravilna mnenja in na drugi strani napačna mnenja.

Pri tem izhajajo iz domneve, da v družbi obstajajo ljudje, ki so »per se« po naravi dobri ali slabi v najširšem pomenu besede. Prepričani so tudi, da bodo ljudje v različnih situacijah vedno delovali oziroma se obnašali enako slabo oziroma dobro, in končno so v njihovih verbalnih nastopih njihove ocene o poštenosti drugih bistveno slabše kot pa ocene dejanskega ravnanja in obnašanja drugih.

Če bi uspeli spremeniti paradigmo o delitvi ljudi na dobre in slabe in odstopiti od domneve, da bodo ljudje v različnih situacijah ravnali enako, ter da tisti, ki so enkrat ravnali napačno, bodo vedno to ponavljali, bi prispevali ne samo h kulturnemu spoštljivemu dialogu, temveč tudi zmanjšali stopnjo nestrpnosti, ki najeda temelje naše družbe.

Pravo je hkrati znanost in umetnost – znanost, kadar išče pravila, in umetnost, kadar išče pravičnost.
Morda prav zato pravo nikoli ne bo dokončno opredeljeno – ker ga v resnici vedno znova piše človek.

»Pravniki še vedno iščejo definicijo svojega pojma prava.«
— Immanuel Kant

Veliki nemški filozof Kant je pravnikom hudomušno zabrusil, da tudi sami ne vedo, kaj je pravo. Sam pa je ponudil svojo razlago: pravo je sklop pogojev, pod katerimi se lahko svoboda enega sklada s svobodo vseh po splošnem zakonu svobode.

Pravniki nimamo ene same definicije, ker ima pravo dvojno naravo. Po eni strani je to opis organizacije in delovanja družbenih institucij – sodišč, postopkov, organov oblasti. Po drugi pa je pravo normativno urejanje medsebojnih odnosov med ljudmi – predpisi, pravila, zapovedi in prepovedi.
Ena sama, dokončna definicija bi bila preozka za vso raznolikost prava in njegovih nalog.

Pravnik se mora izogibati razpršene zavesti, površne televizijske in feljtonske pameti ter se dvigniti do znanstvenega spoznanja na tistih področjih, ki ustrezajo njegovim naravnim sposobnostim in pri tem ohraniti prvinski čut za to, kaj je prav in kaj narobe.

Vsaka določba v zakonu skriva svojo zgodbo – kako je nastala, koga varuje, kakšen problem rešuje.
Pravnik se mora naučiti brati med vrsticami, saj šele tam odkrije človeško razsežnost prava.

Za vsakim členom stoji obraz, dogodek, zmota ali trpljenje. Pravnik, ki pozabi na to, bere zakon kot knjigovodski izpis, ne kot zgodbo skupnega sobivanja.

Ko pravnik nenadno umre, okolje največkrat obžaluje le to, da ni dokončal svojih sodnih postopkov, napisal naročenih pogodb, strokovnih člankov ali predavanj, opravil izpitov, oddal rokopisa knjige ali poslal pritožbe na sodišče.
Njegovo smrt pa iskreno obžaluje le njegova družina.

Pravo izgubi del svojega orodja, družina pa del svojega sveta.

Uspešen pravnik, ki deluje v politiki, pogosto zatrjuje: Kaj mi mar pravo – saj imam vse ostalo.
Toda politika brez pravnega čuta hitro postane volja brez meje.

Ko pravnik pozabi pravo, izgubi svoj kompas; ko politik pozabi pravo, izgubi ljudstvo.

Pravnik se pogosto pri zastopanju neutemeljenih pravic svojih klientov obnaša kot Pilat – obsodi človeka na smrt, a pri tem pazi na čistost rok.
Etika se včasih zdi le voda, s katero si umiva vest.
Toda roke so lahko čiste, srce pa ne.

Pravnik, ki želi biti zares uspešen v svojem poklicu, mora svojo etično lestvico postaviti višje kot večina drugih strokovnjakov.
Le tako lahko ohrani občutek za pravičnost in človečnost sredi paragrafov.
Pravo brez morale je slepo, morala brez prava pa nemočna.

Utrinki o pravu in pravniku so drobci razmisleka o poklicu, ki že stoletja hodi po tanki črti med pravili in pravičnostjo, med močjo in odgovornostjo, med črko in duhom zakona.
Morda prav zato pravo nikoli ne bo dokončno opredeljeno – ker ga v resnici vedno znova piše človek.