V sodobni družbi je vse bolj prisoten sindrom nevidnega človeka. To je človek v naši bližini – osamljen, tih in brez tistih, ki bi ga imeli radi. V preteklih adventnih dneh je hodil mimo nas, pa ga nismo želeli opaziti. Pričakoval je prijazen pozdrav, morda stisk roke, a smo brezbrižno šli mimo.

Želel nam je povedati, da je tudi on z nami, da je del naše skupnosti. A mi smo hiteli dalje – k znancem, k obveznostim, k sebi. Hiteli smo na srečanja, ujeti v svoj vsakdan.

Morda je bil lačen, pa nam niti na misel ni prišlo, da bi bil ob naši sitosti sploh kdo lačen. Po njegovem obrazu sodeč je bil žalosten, toda v dneh veselja se nam ni zdelo primerno, da bi bil nekdo žalosten.

Podzavestno smo se zavedali, da je to naš človek – naš brat. A zdelo se nam je, da nam ni koristen. Njegova prisotnost nas je motila. Kljub temu pa je bil on srečen že zato, ker je bil v naši bližini, četudi ga mi nismo opazili.

Vsak izmed nas se lahko spomni nevidnega človeka v svoji bližini. Vendar … vendar se pogosto odločimo, da pogledamo stran.

Morda je božični in novoletni čas priložnost, da se ustavimo. Da odpremo oči in srce. Da naredimo majhen korak – pozdrav, nasmeh, prijazno besedo. Nevidni človek ne potrebuje veliko. Potrebuje le to, da ga opazimo. In s tem znova postane viden – nam in svetu.

PS:
Na letošnji božični večer je pred mariborsko stolnico, ob vhodu, v mrazu na tleh sedel vidni človek. Za mnoge vernike, ki so prihajali k polnočnici, pa je ostal neviden. Ta utrinek posvečam njemu – in osebi, ki se je ob njem ustavila, z njim spregovorila in mu podarila nekaj denarja.

Moja starejša generacija je do onemoglosti garala za »svetlo bodočnost«. Odrekali smo se vsemu, kar je dišalo po življenju, gradili hiše, študirali ob delu, vdanо služili sistemu. In zdaj? Zdaj smo tu. Prihodnost je prišla — hladna, tuja — mi pa stojimo pred njo z občutkom, da smo življenje nekje na poti zamenjali za obljubo, ki se nikoli ni zares izpolnila. Da je šlo mimo nas, medtem ko smo bili preveč zaposleni, da bi to sploh opazili.

Predbožični čas je čas luči, blišča in besed o bližini. A hkrati je to tudi čas, ko se najostreje pokažejo razpoke v naši družbeni resničnosti. Med vsemi prazničnimi podobami se starejši pogosto znajdemo še bolj ob strani – v nekakšnem tihem, skoraj samoumevnem samoizgnanstvu.

To samoizgnanstvo ni odločitev, temveč stanje. Nastaja počasi, neopazno, skoraj naravno, kot da bi bilo logična posledica let. V resnici pa je odsev družbe, ki je izgubila potrpljenje za počasnost, za zgodbe brez takojšnje uporabne vrednosti, za modrost, ki ne kriči.

V prazničnih dneh je ta izrinjenost še bolj očitna. Družina, skupnost, toplina – vse to so besede, ki v predbožičnem času pogosto ostajajo simboli, ne pa izkušnja. Starejši smo velikokrat navzoči, a ne vključeni. Povabljeni, a ne slišani. Vidni, a prosojni. Zato se umaknemo. Ne iz zagrenjenosti, temveč iz občutka, da naš čas ni več čas sveta.

Filozofsko gledano gre za globlji problem: sodobna družba človeka vrednoti po njegovi funkciji. Ko ta oslabi, oslabi tudi njegova družbena prisotnost. Staranje tako ne postane modrost, temveč odvečnost. In človek, ki to začuti, se začne umikati sam – v tišino, v notranji prostor, v samoizgnanstvo, kjer vsaj še ohranja dostojanstvo.

Predbožični čas pa bi moral biti prav čas vprašanja. Ne vprašanja po darilih, temveč po odnosih. Po tem, koga smo pustili ob strani. Po tem, čigav glas smo preslišali. Starejši ne potrebujemo pomilovanja. Potrebujemo priznanje, da smo še vedno del zgodbe – ne preteklost, temveč sedanjost z dolgim spominom.

V tem času se pogosto govori o miru. A mir ni le odsotnost hrupa. Mir je tudi prisotnost smisla. In družba, ki starejše potiska v tiho samoizgnanstvo, izgublja prav to: občutek kontinuitete, globine in odgovornosti do same sebe.

Ta glas iz samoizgnanstva ni očitek. Je opomin. Opomin, da način, kako ravnamo s starejšimi danes, govori o tem, kakšno družbo bomo imeli jutri. In morda je prav pred božičem čas, da se ustavimo, prisluhnemo in si priznamo: brez poslušanja drug drugega ni ne skupnosti ne praznika…

V pogovorih s študenti se pogosto pojavlja prepričanje, da je za izboljšanje sveta treba predvsem spremeniti družbo ali družbeni sistem. Veliko redkeje se pojavi vprašanje, ali bi bilo morda treba začeti pri posamezniku. Takšen pogled ni nov, vendar odpira temeljno vprašanje: kaj družba sploh je?

Če razmišljamo natančneje, ugotovimo, da družba ne obstaja kot samostojno bitje. Ne misli, ne čuti in nima zavesti. Družba je le poimenovanje za množico posameznikov. To misel je radikalno izrazil Max Stirner, ki je trdil, da so pojmi, kot so družba, država ali narod, zgolj abstrakcije, medtem ko v resnici obstaja le posameznik.

Kljub temu družbo pogosto dojemamo kot nekaj velikega in pomembnega, posameznika pa kot nepomembnega. Zaradi tega verjamemo, da bo sprememba sistema samodejno prinesla boljše ljudi. Karl Marx je takšno razmišljanje teoretično utemeljil z znano mislijo, da družbeno bivanje določa zavest posameznika. Po tem pogledu je torej sprememba družbenih razmer pogoj za spremembo človeka.

Toda zgodovina kaže, da se sistemi lahko zamenjajo, ljudje pa pogosto ostanejo enaki. Na to je opozarjal Karl Popper, ki je bil zelo kritičen do velikih družbenih utopij. Menil je, da poskusi, kako s popolno ureditvijo ustvariti »idealno družbo«, pogosto vodijo v nasilje, ker zanemarijo konkretnega človeka in njegovo odgovornost.

Nasprotno pa nekateri misleci poudarjajo, da je resnična sprememba mogoča le na ravni posameznika. Søren Kierkegaard je zapisal, da je »množica neresnica«, saj se v njej posameznik zlahka skrije in se izogne osebni odgovornosti. Podobno je Hannah Arendt pokazala, da največje zlo ne nastane nujno zaradi slabih sistemov, temveč zaradi ljudi, ki prenehajo razmišljati in zgolj sledijo pravilom.

Krščanstvo je to misel izpeljalo zelo dosledno. Jezus ni poskušal reformirati političnega sistema svojega časa, temveč je nagovarjal posameznika. Govor na gori je poziv k notranji spremembi: k odgovornosti, sočutju in etičnemu ravnanju. Prav zato je ta govor tudi danes aktualen. Kot je kasneje zapisal Lev Tolstoj, vsi želijo spremeniti svet, skoraj nihče pa ne želi spremeniti sebe.

Iz vsega tega sledi, da družbe ni mogoče neposredno spremeniti, ker nima lastne zavesti ali volje. Spremeniti je mogoče le posameznika. Če posamezniki spreminjajo sebe, svoje ravnanje in svoje vrednote, se sčasoma spremeni tudi način, kako delujejo skupaj. Družba se tako ne spreminja od zgoraj navzdol, temveč od znotraj navzven.

Velikokrat se šele v pozni starosti zgodi boleče spoznanje: človek ugotovi, da ni živel iz sebe, temveč ob sebi. Preživljal je dni po tirnicah pričakovanj drugih – staršev, družbe, sistema – in nekega večera, morda v pokoju ali na robu življenja, se zave, da je njegovo življenje teklo mimo njegovega pravega jaza. Takrat si zastavi mučno vprašanje: Ali se splača začeti znova? Ali ima smisel na pragu poznih let skušati živeti drugače, bolj pristno?
Ta streznitev v jeseni življenja žal ni redka. V raziskavah med umirajočimi je bilo najpogostejše obžalovanje: “Ko bi le imel pogum živeti življenje zvesto samemu sebi, namesto življenja, ki so ga pričakovali drugi.” Šele tik pred slovesom mnogi jasno spregledajo, kako veliko sanj je ostalo neizživetih, ker so se podrejali tuji volji in strahu, da ne bi razočarali.

Podobno nas opominja literatura. Tolstoj v noveli Smrt Ivana Iljiča prikaže uglednega uradnika, ki šele na smrtni postelji dojame, da je njegovo življenje bilo v resnici jalovo, saj je živel le po merilih, “kot so ljudje pričakovali”. Celotno svojo pot je posvetil izpolnjevanju družbenih pričakovanj, ne da bi se kdaj vprašal, kaj v resnici želi on sam. Šele umirajoč uzre svoje izgubljeno življenje in začuti globoko obžalovanje.
Takšne zgodbe – resnične in izmišljene – nas predramijo, ker nam nastavljajo ogledalo: koliko posameznikov slepo sledi začrtanim potem drugih in šele čisto prepozno spozna, da so ob stran potisnili lastno dušo.

Zakaj sploh zapademo v to nevarno past, da namesto svojih sanj živimo sanje drugega? Že od malih nog se učimo iskati odobravanje: najprej pri starših, nato v šoli, službi, družbi. V tej želji, da bi ustregli, nezavedno nadrejamo tuja pričakovanja lastnim hrepenenjem. Posameznik začne sprejemati odločitve po logiki “Kaj bodo rekli drugi?” namesto “Kaj me izpolnjuje?”. Tako počasi zgradi življenje, ki je navzven videti uspešno, a ga znotraj razjeda praznina.

Sčasoma se zgodi, da človek gleda samega sebe od strani, kot igralca v vlogi, ki mu jo je dodelila okolica. Živeti ob sebi namesto iz sebe pomeni životariti v lažni identiteti – igrati vlogo pridnega sina, popolne žene, vzornega delavca ali katerekoli podobe, ki so jo narisali drugi, medtem ko se naš pristni jaz vse bolj oddaljuje.

Osebna cena takšne neavtentičnosti je visoka. Prvi pokazatelj je pogosto kronično nezadovoljstvo ali občutek ujetosti. Človek lahko doseže materialne cilje in družbeni status, pa vendar čuti, da nekaj manjka. Njegovi dosežki so kot tuja oblačila – lahko so mu prav, a nikoli ne postanejo njegova koža. Dolgotrajno življenje po tujih merilih vodi v izgubo identitete: posameznik ne ve več, kdo v resnici je, kajti leta ignoriranja lastnih želja zadušijo notranji glas.

Psihologi bi to imenovali življenje v “lažnem jazu”, filozofi pa življenje v slabi veri. Znani filozof Jean-Paul Sartre je takšno neiskreno življenje opisal kot nevarno udobje, kjer se človek pretvarja, da je le to, kar od njega pričakuje vloga (npr. uradnik, starš), in pri tem zataji svojo svobodo in avtentičnost. Posledice so duševna praznina, obžalovanja in občutek, da življenje ni zares naše.

Ni naključje, da je Steve Jobs v svojem slavnem govoru mlade posvaril: “Vaš čas je omejen, zato ga ne zapravljajte z življenjem življenja nekoga drugega.” Ta misel odmeva kot jasno opozorilo, da je slepo sledenje tujim predstavam dejansko zapravljen čas – čas, ki nam ga nihče ne bo povrnil.

Še hujša pa je misel, da smo z lastnim prilagajanjem morda zapravili tudi svoje poslanstvo. Vsak človek ima edinstvene darove, sanje in poklicanost. Če jih ne uresničimo, svet nikoli ne izve, kaj bi lahko prispevali. Koliko “umetnikov po duši” nikoli ni naslikalo svojih slik, ker so raje zadušili svojo ustvarjalnost v družbeno sprejemljivejši poklic? Koliko potencialnih raziskovalcev, popotnikov ali podjetnikov je potlačilo svoje sanje in ubralo “varno pot”, ki so jim jo začrtali drugi?

Osebna cena življenja po tujih sanjah je torej izguba živosti: življenje postane rutina brez prave strasti, dneve pa prežema občutek, da se nekje globoko v nas tisto pravo življenje še sploh ni začelo.

Kar so bili v antičnem svetu Grčije in Rima sužnji, so danes delavci. Razlika ni v bistvu, temveč v preobleki. Verige so zamenjale pogodbe, bič algoritmi, gospodar pa se danes imenuje korporacija.

Platon je zapisal, da je suženj »v polnosti človeško bitje, doma v božanskem svetu eidosov«. Ta misel danes zveni presenetljivo aktualno. Kajti tudi sodobnemu delavcu pogosto ostane le še notranja svoboda mišljenja – njegov svet idej. Njegovo telo in um pa sta oddana v najem: merjena, nadzorovana, optimizirana.

Prekarni delavec nima gospodarja z obrazom, temveč aplikacijo. Njegov delovni čas določa algoritem, njegovo učinkovitost ocenjuje umetna inteligenca, njegovo vrednost pa izpisujejo metrike. Ne glede na to, ali gre za voznika dostavne platforme, vsebinskega ustvarjalca ali pisarniškega delavca, je skupna točka ista: človek postaja podatkovna točka.

Korporacije govorijo o fleksibilnosti, svobodi in inovacijah, a v praksi to pogosto pomeni prenos tveganja na posameznika. Delavec je svoboden – svoboden, da sprejme pogoje ali izgine iz sistema. Njegova človeškost je dobrodošla le, dokler povečuje produktivnost; ko postane ovira, se jo racionalizira, avtomatizira ali preprosto zamenja.

Tu se Platonova ugotovitev znova pokaže kot neprijetno resnična: »Človeški odnos do sužnja izvira bolj iz gospodarjeve skrbi zase kakor iz priznanja človeškega dostojanstva posedovanega.« Današnja “humanost” delovnega okolja pogosto ni izraz etike, temveč taktike – način, kako ohraniti učinkovitost brez upora.

In zato se velja vprašati: ali smo res postali bolj človeški, ali smo zgolj razvili bolj sofisticirane načine razčlovečenja? Morda je največji uspeh sodobnega sistema ta, da je delavca prepričal, da je svoboden – medtem ko algoritem že odloča namesto njega.

Ko se srečamo znanci in prijatelji starejše generacije, se naše misli pogosto vračajo v preteklost. Med pogovorom se včasih pojavi grenko vprašanje, ali smo res izgubljena generacija — generacija, ki v zgodovini ne bo zasedla posebnega mesta. Večina med nami je živela v treh različnih državah, nekateri celo v štirih, vsakič z novim imenom, novo ideologijo in novim redom. Preživeli smo vsaj dve vojni in bili priča razpadom ter vzponom sistemov, ki so nam krojili vsakdan.

Ta obdobja so nosila različna imena: totalitaristična, socialistična, kapitalistična, komunistična, demokratična. A ne glede na oznako se mnogim med nami zdi, da smo živeli nekje vmes — v dolgih hodnikih zgodovine, v nekakšnem vakuumu. Kot da smo bili ves čas v pričakovanju; kot da smo čakali na prihodnost, ki se je izmikala. V naglici dni smo morda spregledali nekaj bistvenega, čeprav nihče ne ve prav dobro, kaj naj bi to bilo.

Nekateri pravijo, da smo živeli v čakalnici. Drugi, da smo doživeli sindrom odloženega življenja — gradili smo, ustvarjali, tiho nosili breme časa, a pri tem pogosto pozabljali živeti zase.

Morda smo res generacija čakanja. Generacija, ki je doživela preveč sprememb, da bi slepo verjela obljubam, in preveč izgub, da bi brezskrbno stopala naprej. Čakali smo na boljše čase, na pravi trenutek, na varno priložnost. Čakali smo z razlogom: ker je bilo življenje včasih težje, nevarnejše in manj predvidljivo, kot si danes kdo predstavlja.

A prav iz tega čakanja je zrasla posebna moč. Naučilo nas je potrpežljivosti, vzdržljivosti, treznosti. Naučilo nas je gledati dlje od trenutka in razmišljati o drugih — o otrocih, o vnukih, o prihodnosti, ki smo jo pogosto postavili pred lastno srečo.

Zato je vprašanje, kdo bi se komu moral opravičiti, morda preprostejše, kot se zdi: ne gre za krivdo, temveč za razumevanje. Mlajši bi se nam morda lahko opravičili za ostre sodbe, mi pa sebi za vsa leta, ko smo verjeli, da ne smemo ali ne zmoremo drugače.

A resnica je preprosta: nismo bili izgubljena generacija. Bili smo generacija, ki je čakala — ne zato, ker ne bi hotela živeti, ampak ker je bilo treba najprej preživeti. In prav zato si zaslužimo, da nas vidijo takšne, kot smo bili: tihi graditelji časa, nosilci zgodovine, ljudje, ki so med razpadanjem svetov ohranili človeka v sebi.

Preživeli smo. In zaslužimo si spoštovanje.

Vsi smo že kdaj doživeli trenutek, ko nekdo drugemu sporoči lepo in pozitivno novico na povsem brezoseben, skoraj ravnodušen način – mimogrede, kot da prejemniku niti ne želi privoščiti veselja. Sam se še živo spominjam decembra 1965 na Pravni fakulteti v Ljubljani, ko mi je »tovarišica« v referatu izročila diplomo kot navaden list papirja. Ne ene same besede, ne najmanjšega znamenja, da razume, kako pomemben trenutek je to zame. Namesto da bi občutil radost, ki bi jo moral, sem imel občutek, kot da se želi tega opravila čim prej znebiti.

Kasneje, kot sodnik združenega dela, sem delavcu razveljavil disciplinsko odločbo o odpustu in mu ob tem iskreno čestital, da se lahko vrne na delo. Delovna organizacija je to omenila kot neprimerno ravnanje, višje sodišče pa je mojo odločitev sicer potrdilo, a hkrati v obrazložitvi poudarilo, da sodniku takšna osebna čestitka ne pritiče.

Danes si skoraj ne moremo predstavljati, da bi tožilec čestital odvetniku, ki mu je uspelo doseči oprostilno sodbo za svojega klienta. V športu je to povsem samoumevno – poraženec stisne roko zmagovalcu, kar vsi razumemo kot izraz plemenitosti in spoštovanja. V sodnih dvoranah ali drugih »družbenih igrah« pa je podobna drža skoraj nepojmljiva.

Ne znam si razložiti, zakaj nam je tako težko pokazati veselje ob sreči drugega. Kot da sreča drugega nehote zmanjšuje našo lastno. Kot da mu privoščiti uspeh pomeni nekaj izgubiti.

Zavedam se, da se bodo ob tem zapisu nekateri moji kolegi in kolegice pravniki morda nasmehnili. Pa vendar verjamem, da bi našemu poklicu, pa tudi širšemu javnemu življenju, koristilo nekoliko več pristne človečnosti – manj hladne vzvišenosti in več iskrenega razumevanja drug drugega. Ravno to je tisto, kar daje pravu njegov najglobji smisel.

Včasih se starejši ljudje počutimo kot begunci v lastnem svetu. Ne zato, ker bi zapustili svoj dom, temveč zato, ker je svet zapustil nas. Hitrost sprememb, novi jeziki tehnologije, nenehna naglica — vse to ustvarja občutek, da stojimo na postaji, medtem ko vlak življenja divje odhaja naprej. Nihče nas ni pripravil na to, s čimer se srečamo v starosti: na tišino, ki pride, ko mladi govorijo jezik, ki ga ne razumemo več, in na občutek, da postajamo breme.

Na svoj način bežimo — ne v druge države, temveč v notranjost sebe. Tako kot milijoni beguncev iščejo streho in varnost, starejši iščemo prostor v sebi, kjer bi bili še vedno doma. Ne bežimo s kovčki, temveč s spomini: s toplino otroštva, vonjem domačega kruha, glasovi ljudi, ki jih ni več. Ti spomini postanejo naš nevidni dom, naš notranji kraj pripadnosti.

A tudi ta notranji dom ni vedno dovolj. Človek si želi, da bi nekdo potrkal na njegova vrata, da bi ga slišal, razumel in mu dal vedeti, da še vedno pomeni nekaj. Najbolj boli ne izguba sveta, temveč občutek, da nihče več ne potrebuje naše zgodbe.

Eden od poti, kako starejši človek lahko ostane v dialogu s svetom, je vstop v pogovor prek sodobnih komunikacijskih poti. Tudi družbena omrežja, ki so za mnoge tuj prostor, lahko postanejo okno v svet, če jih uporabimo za iskren pogovor in izmenjavo misli. Tako tudi jaz bežim ne v tišino, temveč v dialog — na primer skozi svojo spletno stran misliprofesorja.si, kjer želim deliti besede, ki ne želijo ostati same.

Ta beg ni znak šibkosti. Je tih klic: »Slišite me še? Sem še tukaj.«
In ko nekdo odgovori na ta klic, ko nas pogleda in prisluhne, se notranji dom nenadoma razsvetli.

Morda je prav v tem skrivnost starosti — ne v begu, temveč v tihih vrnitvah. V majhnih mostovih med generacijami, v besedah, v pogledu, v prisotnosti. Kajti človek ne potrebuje veliko, da znova začuti, da pripada.

Cogitare est vivere. 🌿

Naši medsebojni odnosi v družbenem življenju so obremenjeni z nesporazumi, nestrpnostjo, nespoštovanjem, verbalnimi obtožbami in neutemeljenimi sodbami drugih.

To stanje spodbujajo zlasti politiki, novinarji in na žalost tudi pravniki v zmotnem prepričanju, da obstajajo le njihova pravilna mnenja in na drugi strani napačna mnenja.

Pri tem izhajajo iz domneve, da v družbi obstajajo ljudje, ki so »per se« po naravi dobri ali slabi v najširšem pomenu besede. Prepričani so tudi, da bodo ljudje v različnih situacijah vedno delovali oziroma se obnašali enako slabo oziroma dobro, in končno so v njihovih verbalnih nastopih njihove ocene o poštenosti drugih bistveno slabše kot pa ocene dejanskega ravnanja in obnašanja drugih.

Če bi uspeli spremeniti paradigmo o delitvi ljudi na dobre in slabe in odstopiti od domneve, da bodo ljudje v različnih situacijah ravnali enako, ter da tisti, ki so enkrat ravnali napačno, bodo vedno to ponavljali, bi prispevali ne samo h kulturnemu spoštljivemu dialogu, temveč tudi zmanjšali stopnjo nestrpnosti, ki najeda temelje naše družbe.