16. januar 2021

Konzulata Republike Hrvaške v Mariboru in v Kopru se zahvaljujeta Slovenskemu konzularnemu zboru za finančno pomoč žrtvam potresa na Hrvaškem.

Prisrčna hvala tudi vsem ljudem dobro volje , ki so se, oziroma se bodo odzvali prošnji konzulata za pomoč prizadetim. Sočutje do ljudi in pomoč v težavah drugim je znak velike človeške plemenitosti.

Prof. dr. Šime Ivanjko, častni konzul v Mariboru

Dr. Božo Dimnik, častni konzul v Kopru

#zahvala, #konzulat

14. januar 2021

Klasični filozofi so bili prepričani, da ima človek tri pomembne bistvene lastnosti; je ljubeče, ( ens amans), misleče (ens cogitans) in hoteče bitje (ens volens). Podobno je tudi pri njegovem razvoju. Kot otrok je predvsem ljubeče bitje, v obdobju odraščanja se spreminja v misleče in končno kot odrasli pa v hoteče bitje, ki zna izraziti svojo voljo. Temeljno vprašanje je, katera od omenjenih lastnosti je najpomembnejša in trajna.

Pascal zatrjuje, da je to ljubezen, ki jo pojmuje kot ”logiko srca.” Descart meni, da je mišljenje in to definira v stavku “Cogito ergo sum” (mislim, torej sem). Lastnosti hotenja filozofi ne posvečajo velike pozornosti, pravniki pa imamo s tem večne težave, saj ne vemo veliko o tem kaj pomeni hoteti v raznih niansah.

Zanimivo je, da se človek šele v starosti zaveda, da je ljubezen primarna in najbolj osrečujoča za posameznika in družbo, saj le ljubezen v sožitju z drugimi daje življenju žlahtnost. In,kar je še, kar posebej pomembno, je to , da človek lahko izgubi lastnost mišljenja, ki se da naučiti enako kot tudi hotenja. Ljubezni in sočutje do drugih se ne da naučiti in sta vedno prisotna v življenju. Družba in posameznik vlagata veliko energije v znanje, ki omogoča razvoj razmišljanja in oblikovanja volje , malo ali nič v razvoj ljubezni in sočutja do drugega, ki je drugo ime za biti “dober človek,” karkoli že ta beseda pomeni.

Šele v zrelih leti spoznavamo, kaj pomeni materin nasvet;” Bodi dober človek.” Pri tem se ne zavedamo, da je ta imperativ( ordo amoris) v nas samih, sicer odrinjen v našo podzavest, obstajal že pred našim rojstvom in zavedanjem, da smo ljudje.

#človek, #ljubezen

11. januar 2021

Priznanje in zahvala ob 60. obletnici študija prava v Mariboru, po 58 letih aktivnega sodelovanja pri njegovem razvoju mi osebno veliko pomenijo. Cenim pozornost vodstva in mojih spoštovanih kolegic in kolegov ter sodelavk in sodelavcev tako ugledne in družbeno pomembne institucije.

Hvala in lep pozdrav mojim več deset tisoč študentov, ki so največja družbena vrednota Pravne fakultete Univerze v Mariboru.

Vivat, crescat, floreat studio legis mariboriensis-vitam regit sapientia!

#pravo, #zahvala

9. januar 2021

Nicolas Chamfort francoski pisatelj, najbolj znan po svojih epigramih in aforizmih je zapisal zanimivo misel;”Javno mnenje je najslabše od vseh mnenj.” Danes je ta misel še kako aktualna v naši družbi. Verjetno ni napaka , če ugotavljamo, da danes javno mnenje ustvarjajo mediji in družbena omrežja ter govorice. Dejstvo je, da je večina ljudi prežeta z osupljivo zmedo in zmotami zaradi zavajajočih medijskih poročil iz katerih vidno izstopa inteligentna prikrita ljudomrznost. Za njo je značilna nezdrava neumnost, nelogičnost, predsodki in plitkost uporabe razuma. Tega se zlasti zavedamo starejši, ki smo desetletja živeli in delali s soljudmi in nam je danes malo do tega, da bi silili v družbo podobno, kot nam ni do tega da bi se pridružili grobim in nekulturnim političnim igram samooklicanih politikov, ki so prepričani, da smo le kmetje v njihovi šahovski igri življenja.

Ni pomembno kakšni se zdimo drugim, temveč kar mi vemo o sebi. Voltaire je zapisal;” Na svetu se tare ljudi, ki si ne zaslužijo, da se z njimi pogovarjamo.” Ne vem ali je sploh kdo, ki jih ni srečal v življenju?

#družba, #mediji, #družbena omrežja

28. december 2022

Naše sodobno življenje je v mnogih pogledih postalo boljše in lažje zaradi digitalne tehnologije, ki pa ni brez napak nevarnosti, saj nas odvrača od trdega dela pri pridobivanju znanja pa tudi nas dela odvisne. Aplikacije digitalne tehnologije so zasnovane tako, da z njimi preživimo čim več časa, odpirajo se s težavo ali jih sploh ne moremo izvesti in se k njim vedno znova vračamo, tako da nas lahko hitro spravijo ob pamet. Pametni telefoni so postali največji porabniki našega neprecenljivega časa. Bombardirani smo z nepotrebnimi sporočili in smo v sedmih nebesih, ko dobimo všečke za našo zadnjo objavo. Misli in sporočila na pametnem telefonu nalagamo v shrambo v oblaku, da bi svoje znanje in vse svoje spomine – ne glede na to, koliko so stari – imeli vedno pri roki. Nič naj ne bi bilo izgubljenega. Najraje bi človekovo znanje naložili na vmesnik USB, prek katerega bi vsebino naših možganov naložili na internet …

Transhumanisti, navdušeni nad digitalno tehnologijo, nas prepričujejo, da je mogoča transformacija človeškega biološkega in genetskega stanja, oziroma da nam bo omogočila nesmrtnost, da bomo postali nadljudje (Übermensch), oziroma v bodočnosti naj bi postali bogovi. Iskanje in poskusi so temeljna paradigma sodobnega človeka.

Vsa ta razmišljanja pa sploh niso nova. Angleški filozof Roger Bacon je že v 13. stoletju oblikoval neizgovorjeno misel: sveta ne smemo več razlagati s teoretičnimi premisleki temveč z znanstvenimi poskusi. Pa še prav je imel. Ljudje z vsakim novim izumom verjamejo, da mora biti vse, kar je novo, dobro za človeštvo. Ali je res dobro, pa se ne sprašujejo. Ni sporno, da je mogoče z umetno inteligenco nadgraditi tudi miselni aparat človeka, saj je tovrstni proces stalnica v človekovem razvoju; homo sapiens je nadgradnja homo erectusa, vendar pa ga ne smemo spremeniti.

Še nekaj je pomembno za sodobni čas. Imamo možnost pridobiti veliko informacij, ne pa znanja, ker nimamo moči in volje, pa tudi nismo se navajeni učiti. Smo v obdobju tako imenovane eksplozije znanja, kar pa nas zavaja, da bi se nehali izobraževati, češ da ni ničesar, česar ne bi bilo mogoče izvedeti z Wikipedijo, Googlom, oziroma na spletu.

V praktičnem življenju nas preplavlja psevdoznanost na spletu, pri čemer je težko ločiti resnico od laži in pomembno od nepomembnega. Splet, ki nas spremlja vedno in povsod, je poln lažnih novic in trditev. Prikazujejo nam virtualni instantni svet ne pa realnega življenja. Nimamo moči, da bi prebirali poglobljena znanstvena dela in objave. Pred dnevi so bili objavljeni rezultati študije British Library, ki je pokazala, da 60 odstotkov znanstvenikov ne prebere več kot treh strani revije, ki obravnava strokovna znanja s posameznih področij. Ob tem še medklic: v sodobni družbi ni mogoče pričakovati, da bodo drugi svoje pridobljeno znanje delili z nami zastonj, čeprav država daje ogromno denarja iz javnih sredstev za raziskave, katerih rezultati se objavljajo v strokovnih revijah, ki so dostopne le posameznikom, ki si jih lahko kupujejo. Čeprav se znanstveno raziskovanje v veliki meri financira iz javnih sredstev, torej z davki, ki jih vsi plačujemo, so publikacije, v katerih so objavljeni rezultati, le redko prosto dostopne.

Ob zavedanju razmer, v katerih živimo, se ne smemo prepustiti tokovom, katerih cilj in smisel življenja je ustvarjati in porabiti denar, biti vodljiv od tistih, ki zasleduje svoje interese, ter verjeti v psevdoznanstvene informacije v medijih vseh vrst oziroma se navduševati nad iluzijami, da bomo z umetno inteligenco nadgradili ne samo miselni aparat temveč tudi spremenili človeka. Potrebujemo več poglobljenega znanja, če želimo biti inovativni, kar je pogoj za življenje v sobivanju z umetno inteligenco.

Dosedanje načelo, da je dovolj le vedeti, kaj in kje se je mogoče poučiti, ne zadostuje, temveč je nujno tudi znati oceniti kakovost teh informacij.

#digitalna tehnologija, #informacije

26. december 2022

V preteklosti so mediji sporočali, da je na primer letalo srečno pristalo. Danes sporočajo le še, če je letalo prisilno pristalo izven letališča. Obširno pa poročajo ob vsaki letalski nesreči. Takšno poročanje ima lahko za posledico strah pred letenjem. Slabe novice in nenehna uporaba medijev nas spravljajo v stalni stres in ustrahovanje. Vprašujemo se, zakaj novice vsak dan slikajo bolj grobo sliko sveta, čeprav človeštvo kot celota še nikoli ni bilo bolje kot je danes.

Praviloma se jezimo na medije, katerim so glavne teme slabe novice. Naša jeza na medije je delno upravičena, vendar bi se bistveno bolj morali jeziti nase, saj nas slabe novice še kako privlačijo. Dejstvo je, da nam negativne novice niso ravno všeč, vendar jih najprej preberemo, zlasti na internetu oziroma na pametnem telefonu. Zavedamo se, da to škodi našemu zdravju, zlasti pa lahko razvije anksiozno psihološko motnjo, ki s svojo osredotočenostjo na negativne dogodke bistveno spreminja naše ocene tveganja, s tem da vidimo nevarnost tudi tam, kjer je dejansko ni ali pa je bistveno manjša.

Strokovnjaki že opozarjajo na zasvojenost ne samo z medijskimi objavami temveč tudi z obvestili na družbenem omrežju. Producenti novic pa to našo žejo po novicah vseh vrst izkoriščajo podobno kot prodajalci raznih opiatov.

V najnovejšem času so to nevarnost spoznali tudi klasični mediji in poskušajo s ti. konstruktivnim novinarstvom odpravljati negativni fokus medijskega poročanja, ki izkrivlja naš pogled na realni svet in podžiga nove strahove. Bistvo konstruktivnega novinarstva je, da ne da opušča tradicionalno poročanje o določenih problemih, ampak obstoječe modele poročanja po formuli “Kaj? Kdaj? Kdo? Kam?« dodatno nadgrajuje s »Kaj zdaj?«. Tako na primer če medij poroča o ogroženosti določene živalske vrste, so bralci ali gledalci zmedeni in čutijo nevarnost. Če ta ista informacija vsebuje tudi opis napora ljudi, da se ohrani ogrožena vrsta življenja, je občutek bralca ali gledalca bistveno bolj pozitivno optimističen in čutijo večjo potrebo po izmenjavi informacij o tem problemu. Razumljivo je, da za vse probleme ni moč najti rešitve, vendar bi se mediji morali usmeriti v iskanje rešitev omenjenega problema. Če bi novinarstvo upoštevalo omenjene nove pristope in bilo bistveno bolj usmerjeno v poročanje o pozitivnih dolgoročnih dogodkih, bi jim potrošniki njihovih storitev bili hvaležni za dobro počutje ob branju ali gledanju novic. Ob verigi slabih novic bralci oziroma gledalci čutijo neprijetno nemoč. Z opozorilom na možnosti rešitve problema se zagotavlja popolnejšo sliko našega sveta in se odpravlja negativni fokus v korist pozitivne bolj realne slike sveta.

Pri medijskem poročanju pogrešamo novinarstvo dobrega počutja, ki ne povečuje naučene nemoči, kot to opredeljujejo psihologi. Velika količina slabih novic pomeni tudi nenehen stres za naše možgane in nas vodi v izgubo družbene udeležbe, ki odseva v dejstvu, da ljudje ne verjamejo več, da lahko spremenijo stvari zunaj svojega neposrednega okolja.

Da bi zmanjšali našo obremenjenost z nepotrebnimi in negativnimi informacijami ter se znebili zasvojenosti, je treba ustvariti opomnik, da nehamo brati, se premaknemo od medijev na morebitno branje knjig ter si vzamemo odmor, kadarkoli se nam zdi, da smo preobremenjeni ali da izgubljamo fokus na iskanje resnice. Pri srečanju z mediji je nujna selekcija v korist vira informacij, ki je kognitivno manj obremenjujoč in se hkrati bolj osredotoča na pozitivno.

Vsakodnevni pritiski okolja z informacijami in potreba po stikih z ljudmi so pogosto vzrok za stalno prisotnost velikega števila uporabnikov na pametnem telefonu pri iskanju novic in komunikacije. V bistvu gre za beg zasvojencev od vsakodnevnih težav v informacijski sistem družbenih omrežij. Teh je več kot zasvojencev z drugimi drogami, vendar nihče tega ne opazi, še manj pa ugotavlja njihovo število.

Zasvojenost iskanja po pametnem telefonu je posledica notranje praznine zlasti osamljenih ljudi, ki se čutijo čustveno nagovorjene od neznanih oseb. To jim zagotavlja določeno vznemirljivo prijetnost virtualnih stikov, ki se jih pogosto sprejema kot realnost.

Oblikovanje lastnega pogleda na dejanski svet, ki temelji na jasnih in konkretnih dejstvih, ni samoumevno. Naši instinkti in podzavest, oblikovana z vsakodnevnim medijskim bombardiranjem, nas pogosto zaslepijo in negativno izkrivljajo pogled na svet.

Človeška zgodovina ima tako svetla kot temna poglavja, številna protislovja in veliko trpljenja, vendar pa tudi veliko več dobrega in naprednega.

Ljudje kot bitja z visoko stopnjo razumske, socialne in duhovne inteligence smo se dolžni soočiti s protislovji in kritično obravnavati raznovrstne medijske novice ter razlikovati nevtralno poročanje od dramatičnih in izkrivljenih poročil, ki so namenjena ustvarjanju strahu in zmede.

#mediji, #informacije

22. december 2022

Pravkar sem z veseljem in ponosom poslušal in gledal na TV poklicno kolegico, pravnico gospo Natašo Pirc Musar, ki bo od jutri predsednica Republike Slovenije. V Državnem zboru je ob podajanju prisege kot bodoča predsednica Republike Slovenije povedala v svojem nagovoru vsebinsko spodbudne in trenutku primerne usmeritve svojega delovanja. Prepričan sem, da bomo z njenim predsedovanjem prebivalci in državljani Slovenije zadovoljni, če bo sledila svojim napovedim.

Ob njenem nagovoru se je na TV ekranu večkrat pojavila informacija, da so ljubljanski kriminalisti danes ovadili dotično osebo zaradi ponarejanja listin. Nisem verjel, da je možno, da bi vodstvo RTV in kriminalisti lahko objavili to informacijo v trenutku, ki je za slovensko ljudstvo še kako pomemben. Po vsej verjetnosti je to eden najbolj pozitivnih in emocionalno vzhičenih trenutkov same predsednice. To je tudi pomemben trenutek za nas državljane RS, saj smo jo izvolili demokratično, da nas vodi kot prva med enakimi in nas kot državljane predstavlja v svetu.

Takoj po oddaji me je poklical moj znanec in mi rekel: »To je pa res grdo do nje in do nas!”

Verjetno ni potrebno komentirati tega dogodka, zagotovo pa se lahko vprašamo, ali smo res toliko nespoštljivi in preprosto zlonamerni oziroma škodoželjni, da ne moremo biti v tako pomembnem trenutku za ljudstvo in ob vzhičenem počutju prve osebnosti v državi vsaj nekaj ur zadržani do neprimernih izjav, s katerimi želimo ponižati drugega. To ni bilo storjeno prvič.

Spomnim se, kako je bilo pred leti podjetniku podeljeno visoko podjetniško priznanje, da bi drugi dan lokalni časopis objavil težke insinuacije o nagrajencu, kar je imelo za posledico uničenje njegovega podjetja in njegove osebnosti, ne da bi bil pozneje sploh obsojen na sodišču. Že takrat in podobno danes se sprašujem, ali je bilo res tako nujno objaviti to informacijo v točno izbranem trenutku, ki bo najbolj boleč za prizadete in tudi za nas državljane oziroma prebivalce Republike Slovenije.

#predsednica RS, #vodstvo RTV

22. december 2022

Mnogi nam zatrjujejo, kako smo premalo obveščeni. Osebno sem prepričan, da smo preveč obveščeni z nepotrebnimi informacijami, premalo pa imamo znanja.

Naši mediji se ogromno ukvarjajo s težavami v podjetništvu. Ko berem ali slišim razne objave s tega področja, ugotavljam, kako se o tako kompleksnih in zapletenih zadevah razpravlja enostavno, napačno in zavajajoče. S takšnim poenostavljanjem prikazovanja razmerij v podjetništvu se ustvarja enostransko in napačno mnenje o zadevah, za katere tudi nimamo interesa. Smo pač kolateralna škoda, čeprav ne vem, kaj je to. Četudi posameznika ne zanima določena problematika in komaj kaj ve o njej, se ob tovrstnih objavah nesmiselno razburja in ustvarja mnenje, ki zanj nima nobene koristi oziroma obratno, ga obremenjuje in spravlja v slabo voljo. Če tisti dan ne bi prebral tovrstnih novic, bi si prihranil čas, energijo in slabo voljo.

Za medije v našem okolju pa je še posebej značilno izpostavljanje posameznika v obliki poročanja o njegovi odgovornosti za nastalo stanje, mimogrede še ob dodatnih informacijah o njegovih osebnostnih slabostih in obnašanju v drugih sferah osebnega ali pa družbenega življenja. Pri tem je tudi ime takega posameznika zapisano v časopisu s poudarjenim tiskom, na TV poročilih pa objavljena njegova fotografija, da bi le bila javnost opozorjena, da je glavni problem v osebi, ne pa v sistemu ali v objektivnih okoliščinah podjetniškega poslovanja.

Podoben problem je tudi v sodni praksi. Mnogi podjetniki v Sloveniji so bili obsojeni v kazenskem postopku ali so predmet kazenskega postopka, ker se njihova napaka obravnava ločeno od sistemskih napak, ne pa kot del umeščenosti njegovega domnevnega ravnanja v dani kontekst časa in obstoječih okoliščin. Splošne težave se praviloma tudi ne obravnavajo kot olajševalne okoliščine, ker se v praksi le-te upoštevajo pri izreku kazni in so povezane z osebnimi lastnostmi obdolženca. S takšno objavo se pri bralcu oziroma gledalcu ustvari negativno mnenje o posamezniku kot glavnem problemu. Danes beremo o številnih kazenskih postopkih zoper bančne delavce na nižji ravni, ki naj bi bili pred leti odgovorni za težave bančnega sistema, čeprav je propad bank in bančnega sistema posledica sistemskih napak in pogosto tudi zakonodajalca. Ko se pogovarjamo o teh problemih, zlasti v zvezi s sodnimi postopki, slišimo odgovor, da sodišča in tožilstva o tem ne vodijo posebne skrbi, saj »morajo zaradi javnosti« najti krivca za nastale škodljive posledice.

Skratka, s takšnim odnosom medijev do informiranja javnosti si ustvarjamo mnenje o temah, ki nas v resnici ne zanimajo in povzročajo škodo na področju medsebojnih odnosov v obliki nesporazumov in obsodb. Tovrstni članki so popolnoma nepotrebni in z njimi izgubljamo čas.

Torej, namesto da bi mediji spodbujali razmišljanje o širši družbeni problematiki, nas bralce oziroma gledalce potiskajo k oblikovanju negativnih mnenj o človeku posamezniku in o vsem in vsemogočem nepotrebnem.

Svoboda izražanja je tudi v tem, da nimamo mnenja o tistem, kar nas ne interesira.

#mediji, #informacije

21. december 2022

Pregovor pravi: »Življenje je kot ogledalo: nasmehne se ti, če ga gledaš nasmejano!«

V sodobni družbi se starejši prav v božičnem času še posebej počutijo osamljeni, polni melanholije in so bolj občutljivi za svoje osebne težave ob zavedanju lastne nemoči, da bi prispevali pri odpravljanju svojih težav in težav drugih. Božič in božični čas, čeprav je izvirno verski praznik pričakovanja in upanja v novo življenje, se v sodobnem času dojema kot iluzija o čudovitem srečnem življenju, ki omogoča človeku le beg iz realnosti. To je čas, ki naj bi zdravil ranjenega človeka v življenjski borbi in ga spomnil, da se mora vrniti k sebi, svojim najbližjim, verski in družbeni skupnosti. To je čas pričakovanja novega življenja, brez obremenilnih nasprotij s samim seboj ter nasprotij med njim in družbenim okoljem.

V prazničnem času starejši človek iz obrobja družbe s pogledom v zamegljeno ogledalo vidi sebe v drugem, ki s svojim obrazom jasno izkazuje, da ne pričakuje ničesar v življenju. V očeh drugega je viden zamegljen pogled na življenje in na smisel življenja. Iz načina obnašanja in oblačenja je v drugem opazna bivanjska prikrajšanost. Drugi ga spominja na žalujočo vrbo ob živahni reki. V bližini drugega čuti uničujočo ljubezen brez dotika. Zdi se, da drugi deluje kot speči človek sredi sanj. V razgovoru z njim dobimo občutek, da mu življenje pomeni določeno zaporedje nerazumnih dejanj. Pri njem je prisotna vljudna naveličanost, ob kateri je opazno, da nima ničesar več, kar bi kazalo na prihodnost, oziroma da se obeti prihodnosti odmikajo, preteklost pa je zavita v zamegljenost. V njegovem spominu so le določene sive podobe ljudi, ki se med seboj močno razlikujejo. Nezmožnost ubesediti svoja čustva kaže na njegovo nestrpnost in željo po odhodu, brez zavedanja kam naj bi odšel. Spominja se, kako so bile v življenju pomembne bližnjice do željenih ciljev, sedaj pa razmišlja le o krivinah, kako bi se izognil izstopu na končni življenjski postaji. Ovir na življenjskih bližnjicah ni nikoli maral, sedaj pa bi želel tudi na krivine postaviti čim več ovir. Vse pomembne stvari se dogajajo daleč od njega, če pa se kdaj kaj zgodi, se zgodi prek noči. Ne strinja se, da mu je dovolj zjutraj in zvečer skodelica sladkane kave in topla postelja. Pogreša toplino ljudi in prijazen nasmeh. Ob vsem tem, kar ga teži, pa ne obžaluje, da je dal življenje drugim, da jih je vzgojil, pripravil za življenje, delal za druge, znane in neznane, pošiljal drugim ljubeznive poglede, ki pa se niso vračali oziroma se ne vračajo. Ne boji se konca, ker je to najbolj naraven dogodek v življenju, boji se življenja v osami, pozabljen, lačen in žejen …

Božič je rojstni dan novega življenja in pričakovanja, ki prijazno prižiga notranjo človekovo luč in osvetli drugega v osvetljenem ogledalu, v katerem lahko tudi starejši spozna, da v drugem vidi isti obraz, ki je »smehljajoča se luč novemu življenju«. (Srečko Kosovel).

Ob božičnem času še kako velja misel Antoine de Saint-Exupérya: „Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.“

Dragi/e prijatelji/ce na družbenem omrežju, želim vam, da ob božiću svoje bližnje pogledate s srcem in jim podarite prijazen nasmeh, ker boste s tem podelili srečo njim in sebi …

#Božič, #starost

17. december 2022

Danes me je več ljudi poklicalo, da moram prebrati članek, objavljen v Sobotni prilogi Večera (ki ga sicer ne berem že več let), z naslovom »Schengenska sarma bo hladna«. Ko sem prebral ta članek, ki je napisan v kontekstu že znanih splošnih negativnih stališč do Hrvaške, ki so prisotna v slovenskih medijih, sem ugotovil, da je avtor zelo nejevoljen, da Slovenija ni prepovedala Hrvaški vstopa v schengensko območje. Po njegovem mnenju si Hrvaška ne zasluži odpiranja svojih mej in da je »bližnja slovenska začasna ukinitev schengena realnost …« in je »zelo verjetno, da (nič krivi) hrvaški državljani na avstrijska in italijanska smučišča ne bodo prišli s še toplo sarmo«. Kolikor vem, imajo sarmo enako radi tako Hrvati kot Slovenci in res ne vem, zakaj se to pripisuje (očita) samo Hrvatom … Vstop Hrvaške v schengen pozdravlja vsaj polovica slovenskih državljanov, kakor tudi slovenski oblastni organi.

Glede navedb v članku o nemogočem in nesprejemljivem ravnanju Hrvaške v zvezi s sporno arbitražno odločbo o slovensko-hrvaški meji pa bi rad opozoril na zelo poglobljeno obravnavo hrvaškega stališča pred Sodiščem EU, ki je ugotovilo, da sicer ni pristojno za ugotavljanje, ali Hrvaška ravna prav ali ne, vendar je eni in drugi državi posredovalo priporočilo, da v interesu obeh držav in interesu do Unije ter drugih držav članic, spodbujata «lojalno prizadevanje, da se vzpostavi dokončna pravna rešitev v skladu z mednarodnim pravom«. Torej Sodišče EU ni priporočalo, naj se državi dogovorita v skladu s sporno arbitražno odločbo temveč v skladu z mednarodnim pravom. (Sodišče EU, C-457/18 – Slovenija proti Hrvaški, 109. toč.)

Hrvaška je predlagala reševanje mejnih sporov na Meddržavnem sodišču (ICJ) v Haagu, ki odloča po mednarodnem pravu (ne pa o arbitražni odločbi). Slovenija se ni strinjala z reševanjem spora v Haagu, ker to pravo dokaj jasno ureja mejna sporna vprašanja …

Namesto da s cinizmom kritiziramo sosednje narode in nasprotujemo mirnemu sosedskemu življenju brez meja, bi bilo primerneje, da sledimo citiranemu napotku Sodišča EU in prispevamo k »lojalnemu prizadevanju, da se vzpostavi dokončna pravna rešitev«, in hvala bogu ne bi nihče imel nič proti, če bi k temu prispevala skupno priljubljena sarma…

#schengen, #Hrvaška