31. januar 2022

Pred dnevi so člani odbora DZ za pravosodje razpravljali o učinkovitosti, nepristranskosti in neodvisnosti sodstva. Pri tem so bili posredovani javnosti rezultati analize EU Justice Scoreboard za leto 2020, ki prikazuje delovanje sodstva s treh različnih vidikov – glede na učinkovitost, kakovost in neodvisnost.

Prvovrstno presenečenje je, da imamo v Sloveniji največje število sodnikov na sto tisoč prebivalcev. Ob tem pa Predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije mag. Damijan Florjančič ob poročilu o delu sodstva v letu 2020 jasno pove, da sodišča še vedno odločajo predolgo. V letu 2020 je za 13 odstotkov padlo število rešenih zadev, število nerešenih zadev ob koncu leta pa se je v primerjavi z letom 2019 povečalo za 7,6 odstotka.

Osebno pa sem bil pozoren na podatek iz analize EU Justice Scoreboard, ki je ugotavljala pomen izobraževanja sodnikov na štirih področjih sodnih veščin; sojenja, alternativnega reševanja sporov, vodenja sodišč in etičnosti sodnikov. Za Slovenijo omenjena analiza EU pokaže, da izobraževanj v zvezi z vodenjem sodišč in etičnostjo sodnikov sploh ni zaznati.

Težko je razumeti, da v času, ko v naši družbi toliko pogrešamo prisotnost moralnih in etičnih vrednot, pravosodje, ki bi moralo biti moralno-etična vertikala v družbi, sploh ne posveča nobene pozornosti prav tem temeljem demokratične družbe. To stanje zanemarjanja omenjenih vrednot v pravosodju je posledica prisotnosti pozitivističnega pristopa v pravu nasploh, zlasti pa zaprtega modela izobraževanja sodnikov, ki se praviloma omejuje na vprašanja operativnega sojenja in poučevanja veščine (ne pa toliko znanja) sojenja po metodi prenašanja izkušenj starejših generacij sodnikov na mlajše. Interna izobraževanja sodnikov praviloma ne morejo prispevati k spodbujanju lastnega ustvarjalnega razmišljanja sodnika in ga oblikujejo kot administrativnega poslušnega zapisovalca praktičnih pristopov v reševanju pravnih vprašanj.

Celotno izobraževanje pravnika na fakulteti in pozneje v času poklicnega dela je vedno instant izobraževanje; na fakulteti so to zapiski vprašanj in odgovorov, v času opravljanja poklicnega dela pa prepisovanje sodnih odločb »po zakonu pametnejših sodnikov«.

Analiza EU Justice Scoreboard o odsotnosti in ozkosti izobraževanja pravnikov in sodnikov je utripanje rumene luči, preden zagori rdeča luč na semaforju slovenskega pravosodja.

Tone Potocnik

In zdaj se vsa sodna veja in neuki drzavljani razburjajo zaradi pobude,da je njihovo delo pod kontrolo,da se postavijo normativi do kdaj mora biti njihovo delo opravljeno…hallo ljudje,pa vi nocete reda,poti v neko normalno stanje….

Mi rabimo prosvetljenega diktatorja,da napravi red.

Sicer drvimo v anarhijo…

Pa nic se ne razburjajte…samo objektivni moramo biti in videti realno sliko…

Zoran Birovljevic

Sve dok Sudija ne bude poštovan, uvažavan i na kraju plaćen više od političara nekoliko puta (mislim na zvanična primanja političara) jer za druga javna ili tajna primanja mogu samo da pretpostavim. I sada imate situaciju: Da bi postali sudija morate da završite Pravni fakultet, praksu 2-3 godine, pravosudni ispit a u Srbiji i Pravosudnu akademiju + obavezno godišnje prisustvo oderđenom broju seminara. Političar može da ima bilo kakvu školu, ne odgovara nikome za svoj rad, niko ne ocenjuje njegov učinak rada i kao šlag na torti učestvuje u donošenju i donosi dosta besmislenih zakona. Naravno tu nije kraj jer opet pomenuti političar je i član Odbora za pravoduđe. U pomenutoj situaciji sud služi samo da bi sudija koji je ovladao radom pravosuđa odlazi u advokate gde su novčana primanja mnogo veča sa minimalnom odgovornošću osim prema sebi i svojoj savesti ako to želi. Eto toliko od nekoga ko je u Ministarstvu pravde Republike Srbije pre više od 20 godina ”pokušao da unapredi organizacioni deo funkcionisanja sudstva” i zato dobio ”good bye” od strane Ministar političara koji nije imao ni položeni Pravosudni ispit a sud je video samo kada je uzimao uverenje da nije osuđivan.

Marjan Čander

Spoštovani dr. Šime Ivanjko, vam in vsem vašim bralcem/kam, komentatorjem itd. lep pozdrav in hvala za lepe prispevke. lepe, ker se ćlovek zamisli, primerja in ustvarja svoja mnenja. Tam daljnega 1998 sem na posvetu .. za zbornik napisal, da je v Sloveniji 250 sodnikov( redke sodnice), na Nizozemskem pa 74 na milijon prebivalcev Ostaja trend, čeprav je z upadom kriminala (dr. Andrej Naterer) tudi kaz. zadev bistveno manj. K temu še institut “dogovora” in je res vprašanje zakaj desetletje in več za posamezne postopke.

Še enkrat lep pozdrav v pričakovanju dodatnih zapisov.

Zora Štok

Spoštovani g. Ivanjko, spomnim se vaših izjemnih predavanj na takrat še Višji pravni šoli, ko ste nam vrednote, ki jih omenjate, vcepljali med vašimi predavanji, vsaj jaz sem jih tako doživljala. Glede števila sodnikov pa mislim, da v omenjeni analizi manjka en podatek, in sicer ta, da imajo sodniki v tujini pa dva ali celo več strokovnih sodelavcev, ki za sodnika opravijo veliko dela, ki ga v Sloveniji morajo sami. Tako da v tujini se sodniki veliko manj ukvarjajo s formalnostmi in manj pomembnimi rečmi, zato jim ostaja več časa za samo sojenje. Predvsem pa je pri nas zakonodaja bistveno drugačna kot v tujini, gre za procesno, ki omogoča zavlačevanja na vse mogoče načine in izigravanje postopkov. Tudi v tem je iskati razlog, sploh ne nepomemben, zakaj pri nas nekatera sojenja dolgo trajajo. In k dolgim postopkom pripomore tudi praksa višjih sodišč, ki stavri veliko krat vrnejo nazaj, čeprav imajo vse vzvode, da pravnomočno odločijo o zadevi. Tako da ni vse zgolj v številu sodnikov.

#pravosodje, #morala, #etika

30. januar 2022

Nekoč so me študenti spraševali, kaj je najtežje v pravniškem poklicu. Običajno sem se zapletel v razgovor s študenti tako, da so oni poskušali najti odgovor na to vprašanje. Preprosto nisem vedel odgovora, čeprav ima vsak pravnik svoje mnenje, kaj je zanj najtežje. Praviloma so to dvomi o pravilnosti odločitev. Tudi če je odločitev potrjena s strani »po zakonu pametnejših pravnikov«, še ne pomeni, da nas to pomirja.

Če bi me danes vprašali, bi poznal odgovor: “V pravniškem poklicu je verjetno najtežje najti usklajenost med tistimi moralnimi nauki, ki smo jih prejeli kot otroci od dobrih staršev, poklicnimi dolžnostmi, ki so nas jih učili profesorji prava, in zdravorazumskim razmišljanjem.”

Kadar nam naša vest šepeta nauke staršev iz otroštva in nam zdrav razum jasno daje vedeti, kako je treba ravnati v določeni situaciji, utišamo našo vest in naš razum s sklicevanjem na določen predpis, ki je lahko v nasprotju z nauki staršev in zdravim razumom. Kljub temu da se nam upira ta enostranskost upoštevanja prava, pa nimamo hrabrosti, da bi se temu uprli.

S tem občutkom primoranosti ravnati mimo naših vrednot, ki so nam jih vsadili starši, in v nasprotju z zdravorazumskim razmišljanjem, moramo živeti in ob tem na zunaj dajati drugim videz, kako smo prepričani v našo nezmotljivost.

Tadej Matičko

Spoštovani profesor Ivanjko, z Vašim mišljenjem sovpada ugotovitev, da najboljši pravniki (še posebej sodniki) niso najbolj inteligentni ljudje, temveč najbolj odprti – dovzetni za drugačnost.

Zoran Birovljevic

Meni je i danas najteže mišljenje koje nažalost sve više buja izrečeno pre jedno 60 godina od strane najvećeg sina našeg naroda u bivšoj SFRJ a koje svi znamo: ”Nećemo se valjda držati prava kao pijan plota”. U implemetaciji pravnih normi sve je isto samo njega nema.

Milan Skerbinek

Menim, da je najtežje takrat, ko ugotoviš, da se vsi isledki skladajo z resnico in pravičnostjo pa zaradi pravnih norm ne moreš tako odločiti.

Zoran Bratina

Velikokrat sem bil v zelo težki situaciji glede presojanja. Tisto vaše navodilo, da mora vsak sodnik ali odločevalec, najprej v svoji glavi najti pravo odločitev, potem pa jo utemeljiti in uskladiti z zakonom, se mi je pokazala kot najbolj življensko pravilna. Držim se tega kolikor le gre, pa vedno se počutim močan, ko naletim na čiste pravne administratorje. Veliko ste nam dali moralnih naukov, za kar smo vam danes še kako hvaležni. Lepo vas pozdravljam, spoštovanja vreden, profesor.

#pravo, #študij, #morala

29. januar 2022

Splošna značilnost našega časa je, da smo vedno zavzeti z nečim, ne poznamo dolgčasa, ker vedno nekam hitimo, dosegamo več, kot je mogoče pričakovati od človeka, izčrpanost je naša trajna in vedno prisotna spremljevalka, zaskrbljeni smo za zdravje, s stalno prisotnim občutkom finančne ogroženosti in strahu pred bodočnostjo.

Ob vsem tem pa se nam zdi, da bi morali v življenju biti višje v družbi enakih, imeti več denarja in biti boljši od drugih.

Zavedamo se, da vlečemo bistveno preveč nepotrebne prtljage s seboj, vendar nimamo moči zmanjšati naših obremenitev, bojimo se biti slabši od drugih in nočemo dojeti, da vsega, kar vidimo ali si želimo, ni mogoče doseči, in zlasti ne zmoremo opustiti škodljivih navad oziroma razvad ter se spreminjati v smislu osebne rasti.

Naše življenje je podobno kot članstvo v nekem delovnem telesu, katerega članstvo se mora sestajati, da bi sprejelo določeno odločitev in jo zapisati v zapisnik, ki ga moramo na naslednji seji potrditi.

Torej smo člani v delovnem telesu življenja, vendar odvisni od drugih pri oblikovanju življenjskih odločitev ob stalnem preverjanju, ali smo opravili tisto, kar nam je naloženo, ali pa smo to sami prevzeli. (Vsi vemo, da je potrjevanje zapisnika pretekle seje vedno najbolj zoprn del sej, saj se praviloma vedno najde kdo, ki ima pripombe na zapisnik pretekle seje.)

V življenju pa imajo te opombe na našo preteklo udeležbo na seji življenja praviloma drugi, pogosto pa tudi mi sami.

Skratka, ob vsem tem pozabljamo na sebe in na temeljno življenjsko načelo, da smo le več vredni kot biti člani »delovnega telesa življenja« in zapisovati naša ravnanja v zapisnik, na katerega imajo drugi vedno opombe in ga ne želijo potrditi.

#življenje

29. januar 2022

Pred tremi leti sem objavil moje razmišljanje o stigmi družbenikov izbrisanih družb. Danes so družbeniki še dodatno ponižani, ker je v Zakonu o odpravi krivic družbenikom izbrisanih družb določeno, da imajo pravico do odškodnine, če jih v postopku izbrisa ni zastopal odvetnik. To zakonodajalec utemeljuje z naslednjo utemeljitvijo: “ Če so družbeniki imeli odvetnika, ki jim ni mogel pomagati v postopku izbrisa, so nesporno krivi in je prav, da so plačevali obveznosti izbrisane družbe in po novem zakonu nimajo pravice do odškodnine.”

Pri tem pa je zakonodajalec pozabil, da pri izbrisu, ki je bil administrativen, noben odvetnik ni mogel izbrisa preprečiti.

Tistim ubogim, ki niso imeli odvetnika, pa zakonodajalec sicer ponuja miloščino v višini 60 odstotkov od dejanskega plačila dolga izbrisane družbe oziroma manj kot 10 odstotkov od celotne materialne in nematerialne škode, ki so jo z izbrisom utrpele družine podjetnikov.

Poslanci in politične stranke so z amandmaji v zakonodajnem postopku toliko spremenili predlog zakona o odpravi krivic, da so družbeniki dodatno stigmatizirani, saj so si sami krivi, ker so naivno verjeli, da bodo sodišča opravila postopke prenehanja družb, kot je to bilo jasno zapisano v Zakonu o gospodarskih družbah.

Pred tremi leti objavljeno moje razmišljanje:

“Žrtve seksualnih deliktov in družbeniki izbrisanih družb so oboji objektivno gledano žrtve, vendar se jim vsiljuje tudi občutek krivde.

Omenjeni družbeniki so žrtve “zakonskega posilstva” države, ki jih država, zlasti pa sodstvo in družbeno okolje obtožujejo, da so sami krivi za situacijo, v kateri so se znašli zaradi “posilstva” z Zakonom o finančnem poslovanju podjetja 1999. leta.

Ob takšni situaciji Nobelov nagrajenec Andrić razmišlja: “Možda to i jeste prava, velika i potpuna ljudska nesreća, kad je čovjek nem od gađenja i ukočen od stida zbog onoga što drugi s njim čine, tako da ne ume i ne može da brani svoje pravo, nego mora, pored toga što je žrtva, da uzme na sebe izgled krivca.”

#zakonodaja, #odškodnina, #izbrisane družbe, #morala, #etika

27. januar 2022

V mojem arhivu priprav za predavanja sem našel podatek o razgovoru s študenti prava o tem, kaj bi jih bolj osrečevalo v poklicnem življenju:

1) biti v družbenem okolju visoko cenjen, spoštovan in finančno uspešen pravnik, ki pa meni, da je po znanju le povprečen pravnik;

2) biti prepričan, da je po znanju dober pravnik, vendar mu družbeno okolje tega ne prepozna.

Kolikor se spomnim, se je večina študentov opredelila za 2. točko, ker jim je notranje zadovoljstvo bilo pomembnejše od zunanjega medijskega blišča in družbenega občudovanja.

Če bi danes imel možnost pogovarjati se z bivšimi študenti – današnjimi bolj ali manj uveljavljenimi pravniki, bi zagotovo razmišljal, kam se je izgubila nekdanja navdušenost nad znanjem in pričakovanji notranje sreče pravnika.

#študenti, #sreča, #etika, #morala

23. januar 2022

V svojih predavanjih študentom (v času socialistične pravne ureditve) o temeljnih civilizacijskih vprašanjih, sem jim omenjal tudi povezanost in podobnost med razumevanjem pravnih predpisov in Biblije, kot najbolj znane in največkrat prevedene knjige v zgodovini človeštva. Biblija se praviloma šteje kot verska knjiga, vendar zanjo velja mnenje, da je to knjiga ustvarjalnega genija človeštva in kot taka pripada kulturi celotne človeške civilizacije. Biblija je skupek knjig, ki so nastajale v času od 13. stoletja pred našim štetjem – Stara zaveza – in Nova zaveza – dvesto let po našem štetju.

V socializmu se Biblija v izobraževalnem sistemu ni smela omenjati. (Spomnim se, da sem 1989. leta v Skopju imel javno predavanje o novem sistemu podjetništva na podlagi sprejetega takrat »revolucionarnega« Zakona o podjetjih iz1988. leta, in sem omenjal tudi Biblijo, kar so makedonski mediji objavili kot prvi primer, da se je v prostorih Pravne fakultete slišala beseda Biblija.)

Glede povezanosti Biblije in prava oziroma pravnih predpisov sem praviloma govoril o stališčih in mnenjih ljudi o tem, kaj je Biblija in kakšna je njena vsebina oziroma kako je mogoče razumeti branje biblijskih tekstov. Pri tem sem omenjal splošno znana mnenja ljudi, ki so brali Biblijo, neodvisno od tega, ali so ali niso pripadniki katoliške, pravoslavne in protestantske vere.

To so na primer naslednja stališča:

1. Biblijo je pisalo več sto avtorjev in med njimi ni bilo koordinacije, zaradi tega njena vsebina ni konsistentna in usklajena med seboj;

2. V Bibliji je mogoče najti presenetljiva nasprotja, nedoslednosti in razdeljenost med opisi dogodkov ter stališč do določenih naukov;

3. Ni jasno, kaj je v njej božjega in kaj človeškega;

4. Biblija se danes ne obravnava kot božje delo, ki je čista resnica, in je znano, da so jo napisali ljudje, ki so imeli v ospredju določene posebne interese, takratno zaznavanje sveta, ki so zastopali posebne vrednote, veljavne za izbrane posameznike in izbrano ljudstvo;

5. Biblija želi biti prisotna v vsaki pori človeške družbe in življenja in sporoča ljudem, kaj bi Bog želel od ljudi;

6. Biblijski Bog je pristranski in nadvse kaznuje vsako neposlušnost in zahteva žrtve v njegovo poveličevanje;

7. Biblija obsoja homoseksualnost, vendar jo hvali pri kralju Davidu do njegovega ljubimca Jonatana;

8. Biblija ima veliko število zapovedi in prepodi, vendar je pri njih veliko izjem;

9. Bog je razočaran nad neposlušnostjo in indiferentnostjo njegovih zapovedi in nasvetov, kar kaznuje, vendar pri tem varuje svojega določenega izbranca kot izjemo;

10. Vsebina Biblije je zastarela in ne velja za sodobno realno življenje, ki gre svojo pot mimo zahtev ali pojasnil Biblije;

11. Biblijo danes različno razlagajo, pri čemer so velike razlike med razlagami biblijskih strokovnjakov in laikov, da ne govorimo posebej o različnih pristopih vernikov različnih ver in ateistov;

12. Biblijski citati se uporabljajo v različne namene kot vsebinsko dobre misli ali pa kot kritika nonsensa;

13. Biblija obravnava ženo kot čudovito vzvišeno bitje, vendar pa sta oblast in pomembnost moškega nedotakljivi v patriarhalnem sistemu;

14. Razumevanje svetopisemskega nauka o spolnosti očitno zahteva spretno izurjeno pozornost pomembnosti za ohranitev življenja, vendar zastrto s posebno zaveso in je pod strogim nadzorom ne samo vsebine temveč tudi izražanja (spolni odnos opisuje kot dogodek, ko se žena prileže moškemu);

15. Ljubitelji biblijskih zapisov najdejo v njeni vsebini ljubezen, zvestobo in odpuščanje, skratka idealno razmišljanje o življenju ljudi v družbi;

16. Za določene strukture v družbi je Biblijo mogoče razumeti kot zagovornika polne svobode in enakosti za vsakega posameznika;

17. Za razlago biblijske vsebine se vsak čuti poklican in sposoben kritizirati druge, ki se z njim ne strinjajo, zlasti pa so v ospredju nasprotovanja uradnim razlagam institucij, ki naj bi skrbele za spoštovanje biblijskih sporočil;

18. V preteklosti se je z biblijskimi zgodbami o kaznovanju ustrahovalo posameznike in ljudstvo;

19. Branje Biblije in sklicevanje nanjo predpostavlja ne le odgovore, ampak tudi številna nova vprašanja.

20. Pravijo, naj bi vsak bral Biblijo, vendar večina ne kaže veselja do njenega branja, če pa jo že bere, pa oblikuje do nje poseben pretežno kritičen odnos do njene vsebine.

Študentom nisem podrobneje razlagal, kaj od tega je enako ali zelo podobno z današnjim odnosom ljudi do prava, pravnih predpisov, pravnikov, pravosodja in življena v sodobni družbi. Povedal sem jim le, da je 20 zgoraj zapisanih idej treba brati z uporabo zamenjave pojmov: Biblija je pravo oziroma pravni predpis; biblijski bog je zakonodajalec (politična oblast); biblijski poznavalci so pravniki; … drugo pa je samo po sebi jasno, da je med odnosom ljudi do Biblije in do prava veliko podobnosti, če to priznamo ali ne.

Nekoč mi je eden od študentov priznal, da mu je ta neobičajna primerjava omogočila spoznanja o pravu, kot da je obrisal svoja rosna očala, s katerimi je do tedaj gledal na pravo in pravnike.

#Biblija, #pravo

21. januar 2022

Včerajšnja TV oddaja Tarča (20. 1. 2022) me je kot pravnika razočarala. Če bi imel priložnost organizirati razpravo s študenti prava, kot sem to delal v preteklosti, bi slišal veliko razočaranja mladih nadobudnih bodočih pravnikov.

Zagotovo bi slišal o zmanjšanju navdušenja za pravniški poklic, ki jim ga profesorji poskušamo spodbujati.

Na moje vprašanje ali so ugotovili, kakšen namen je imela ta oddaja, bi mi zagotovo odgovorili:

1) To je bila oddaja, ki je pokazala, da se o strokovnih pravnih vprašanjih ne da razpravljati javno z nestrokovnjaki, ki pa imajo a priori vnaprej ustvarjeno negativno mnenje o pravu in sodstvu;

2) Sodnik prof. dr. Dežman je poskušal kot strokovnjak opozoriti ne nesmiselnost tovrstne razprave o pravnomočno končanih sodnih postopkih, vendar ga voditeljica ni pustila, da bi do konca povedal svojo misel;

3) Voditeljica je vsiljivo vztrajala na svojem že vnaprej oblikovanem stališču, da nekdo mora biti kriv in kaznovan in ker se to ni zgodilo, je treba medijsko nekoga od udeležencev obsoditi in ga kaznovati ter razglasiti za odgovornega, četudi je sodišče ugotovilo, da obdolženec pravno ni kriv;

4) Njeno prepričanje, da bi moral nekdo biti kriv, ker obdolženemu ni bila dokazana krivda, temelji na ideji, da so mediji poklicani, da popravljajo sodbe sodišč, če slednje ne sledijo že vnaprej pričakovanemu rezultatu sojenja, kar je znano kot MEDIJSKO rezultatsko sojenje, ki je še vedno prisotno pri nas kot ostanek miselnosti naše ne tako davne preteklosti (gre za vnaprejšnjo obsodbo, za katero se v nadaljnjem postopku iščejo le dokazila).

5) Oddaja je ponižala pravo in pravosodne institucije in dala javnosti nevarno sporočilo: »Kaj vam je potrebno sodstvo, pravniki, postopki, obtožnice, revizije in drugo, mi, novinarji, smo tisti, ki vam lahko zagotovimo in povemo, kdo je kriv in kdo mora v zapor.«

6) O pravu in sojenju zna vsak veliko povedati, podobno kot o nogometni tekmi; če ni pričakovane zmage, je vedno nekdo odgovoren oziroma je kriv za izgubljeno tekmo. Praviloma je krivec nogometni sodnik, četudi je najbolj pošteno sodil. Če ni prepričan v svojo odločitev, mu danes pomaga video sodnik VAR, in tega, kar sodnik odloči po pregledu posnetka na VAR-u, nihče več ne problematizira. VAR-u kot tehničnemu sredstvu se verjame brez pomislekov, četudi sodnikova odločitev ni pravilna. Na področju prava imamo VAR v obliki preskusa sodnih odločitev »po zakonu pametnejših sodnikov«, vendar smo ta VAR na področju sodstva izničili zaradi naše vnaprejšnje prepričanosti, da smo sami sposobnejši odločiti, kaj je prava resnica kot VAR, čeprav smo se v demokratični družbi vnaprej dogovorili (s sprejetjem ustave in zakona), da bomo sprejeli odločitev po ponovnem pregledu VAR-a kot nesporno. To je v demokratični družbi nujno, ker bi sicer sodbe izrekala ulica (v znanih, ne tako davnih dachauskih procesih v Ljubljani je sodnik, sklicujoč se na maso pred sodiščem, ki je zahtevala smrtno kazen za obdolžence, povedal: »Ne sodim vam jaz temveč narod”).

Tudi Sokrata je v stari Grčiji obsodilo ljudstvo, vendar mu je to isto ljudstvo po treh mesecih postavilo spomenik, ker je ugotovilo, da demokratična javnost lahko tudi greši v svojih odločitvah.

7) Razumljivo je, da javnost lahko izreka kritike tudi sodstvu, vendar ne s popravljanjem pravnomočnih odločb sodnikov, ki so po demokratičnem postopku izvoljeni na to funkcijo. Kritika mora biti dostojanstvena in strokovna, ker sodba je vendarle izdelek strokovnjaka, ki se je leta in leta usposabljal za to opravilo. Sodnik in njegova sodba sta po naravi stvari vedno predmet kritike vsaj ene od sprtih strani, ker sodnik ne more ustreči obema strankama.

Ena do študentk bi se verjetno oglasila in povedala: »Če bom sodnica, se ne želim prerekati o mojem znanju in poštenosti sojenja po medijih z ljudmi, ki me že vnaprej obsojajo.«

Osebno sam ne bi imel česa dodati k stališčem študentov.

Ena do študentk bi se verjetno oglasila in povedala; »Če bom sodnica, ne želim se prerekati o mojem znanju in poštenosti sojenja po medijih z ljudmi, ki me že vnaprej obsojajo.«

Osebno sam ne bi imel kaj dodati stališčem študentov.

Zora Štok

Jaz sem včerajšnjo Tarčo doživela kot ugotovitev, da pri nas ni dovolj uveljavljen institut politične odgovornosti in posledično odstopa s funkcije, ko se pojavi sum nepravilnosti, kar je v tujini v veliko primerih uveljavljena praksa. Politiki odstopajo že pri najmanjšem sumu neprimernega, kaj šele kaznivega, početja. Ne čaka se na kazenski postopek, saj do njega veliko krat niti ne pride. In tu je bistvo. Razmejitev in predvsem upoštevanje in uresničevanje politične in objektivne odgovornosti glede na kazensko, ki naj jo seveda ugotavlja sodišče, bi nam prihranila marsikakšno takšno oddajo. Voditeljica je po mojem mnenju skušala nakazati prav to – dogajajo se oškodovanja na škodo vseh davkoplačevalcev, odgovarja pa nihče. Niti moralno, torej z odstopom. Govorim načelno, nikogar nimam v mislih, se pa najde veliko primerov.

Simon Savski

Jaz pa mislim, da je bila Tarča potrebna in koristna. Vsaj tistim, ki smo sposobni kritičnega mišljenja. Ne glede na način vodenja in komentarje si lahko strokovnjaki izluščimo pravna pravila na katera moramo biti v bodoče pozorni. Nepristranost je dobila širše razsežnosti, saj do sedaj vloga PS nikoli ni bila postavljena v tak kontekst. Mediji si pač utrjujejo vlogo dodatne veje oblasti. Če nam je prav ali ne. Je pa prof. Dežman res dal pravilne poudarke.

Mario Vetrih

Laiki smo res v dilemi, ko že iz komentarja na začetku oddaje izhaja, da če imaš (zelo) dobrega odvetnika, nisi (o)kriv(ljen). Torej sam sem prišel do (laičnega) zaključka RESNICA=DENAR. Vedno sem menil, da sodstvo ni namenjeno samemu sebi (kot bi skoraj lahko zaključil iz besed dr. Dežmana), temveč obrambi večine pred agresijo posameznikov. Tako pa ljudje dobivamo občutek, da če si (dovolj) velik “lopov”, ti nihče ne more nič O Kanglerju mislim, da si je sliko lahko ustvaril vsakdo sam, sploh če je bral prisluhe, ko so še bili objavljeni na spletu

Zvone Zinrajh

Se pa tokrat v marsičem res ne strinjam s sicer spoštovanim avtorjem osnovnega komentarja g.Ivanjkom. Problem v konkretnih zadevah so procesne napake, ki so bile morda povzročene naklepno. In to je edina enigma v vseh teh pravnih farsah, ki pa se je nihče ne loti. In posel akterji veselo opravljajo naprej.

Živka Vihtelič Vodlan

Moram povedati, da mene je pravo zelo razočaralo. Moj ideal za pravo je, da išče “pravo” pravico, ne pa da se zakoni napišejo tako komplicirano in postopkovno problematično, da se večino lopovov, ki imajo dovolj denarja za dobre odvetnike, spusti na prostost. Koliko odvetnikov ne izstavlja vedno računov?.. Se spomnite, ko je davčna pričela kontrolirati odvetnike? Hitro so se zaščitili. Pa ne bom dolgovezila… pri nas se lovijo kurji tatovi, velike lopove pa se spušča na prostost. Žalostno je, na kakšni funkciji je danes gospod Kangler, na kakšni funkciji je gospod Jankovič. Gospe Eriki pa hvala za pogum.

Dusan Gak

Gospod prof. Š. Ivanjko, to kar ste napisali bi veljalo, bilo razumno in korektno ter družbeno koristno, če bi se pristojni org. tj policija, tožilstvo in sodstvo zavzemalo že vsa leta od osamosvojitve, za zapisano.

Novinarka ni hotela biti pravnica ali sodnik. Po mojem videnju je hotela javno pokazati, da je v sistemu nekaj hudo narobe. Tu ste pravniki prvi v vrsti, ki bi morali dvigniti pravo iz tega blata, da ne ne napišem gnojnice.

#pravniški poklic, #Tarča, #etika, #morala, #pravo

20. januar 2022

Pred dnevi me je prijatelj na družbenem omrežju povprašal, kaj pomeni pravno »dejanski lastnik« in zakaj je njegovo ime objavljeno v Seznamu neplačnikov davkov Finančne uprave RS (FURS), ker družba v kateri je delničar 30 % ni plačala davčnih obveznosti.

Ker se že nekaj let ne ukvarjam korporacijskim pravom sem se poglobil v predpise in priznam kot pravnik, da sem neprijetno presenečen, kako davčni predpisi praktično negirajo korporacijsko pravo z pravno ureditvijo in terminologijo, ki mi je res tuja.

Najprej sem ugotovil v Zakonu o davčnem postopku zakonsko pooblastilo FURSU, da Generalni finančni urad enkrat mesečno, najkasneje do 10. v mesecu, na svojih spletnih straneh objavi podatke o zavezancih za davek, ki imajo zapadle neplačane davčne obveznosti ( prvi odstavek 20.člena). Ta določba mi se zdi še sprejemljiva.

Presenečen pa sem bil ob prebiranju 5. odst. istega člena navedenega zakona, ki določa, da se ob objavi firme družbe dolžnika objavijo imena in datum rojstva družbenikov oziroma delničarjev, ki imajo delež upravljavskih pravic več kot 25.% v družbi. Podatke o dejanskih lastnikih pa FURSU zagotavlja AJPES.

Ob teh določbah sem se spraševal, kaj je to »dejanski lastnik«, saj tega pojma Zakon o gospodarskih družbah ne pozna. Po tem pa sem ugotovil, da Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (zppdft-1) 21 krat imenja dejanskega lastnika.

Po vsej verjetnosti je to prevod iz direktiv, ki se uvodoma navajajo omenjenem zakonu, vendar bi zakonodajalec moral uporabiti bolj jasno in pravno pravilno opredelitev pojma v kontekstu pravne discipline korporacijskega prava.

Moti me pojem lastnika še bolj pa dejanskega lastnika v tem kontekstu davčnega prava. V pravu je vsak lastnik tudi dejanski lastnik. V korporacijskem pravu družbeniki in delničarji niso lastniki oziroma solastniki družb. (Družbenik-ustanovitelj d.o.o ni njen lastnik, delničar pa ni lastnik oziroma solastnik delniške družbe-je pa lastnik delnice kot kosa papirja. Družbenik d. o. o je le imetnik pravice do poslovnega deleža, kot skupka določenih upravičenj v družbi).

V naši družbi smo neobičajno občutljivi pri varovanju osebnih podatkov ( imamo tudi posebno institucijo, ki skrbi za varovanje osebnih podatkov) vendar pa je FURSU »vse ravno do Kosova« kot smo to slišali v bivši državi.

FURS ustvarja posebno pravno terminologijo, ki jo tudi pravniki ne razumemo.

Vprašujem se, zakaj se objavljajo imena družbenikov in delničarjev, če družba ni plačala svojih obveznosti. To je po mojem skromnem mnenju posledica pojmovanja, da je družbenik lastnik in ga je treba osramotiti kot neplačnika davkov. Gre za znani pojav ujetosti v lastniško koncepcijo podjetništva in nepoznavanja pojma lastnine v korporacijskih razmerjih. FURS ne more poplačati svojih terjatev do družbe od družbenika, razen po sodno izvedenim postopkom spregleda pravne osebnosti ( to postopek v skladu 8. členom ZGD v katerem se dokazuje, da je družbenik zlorabil svojo družbo v zasebno korist). Ko FURS objavi ime družbenika ali delničarja v seznamu neplačnikov davčnih obveznosti, sporoča javnosti, da je tudi on dolžnik ali pa odgovoren za neplačilo dolga. To sporočilo posega v čast in dobro ime ter poklicno poštenost družbenika in zelo škodljivo za podjetništvo.

Zakaj je potrebno izpostavljati posameznika moralni obsodbi, če pa ni odgovoren za tovrstno dejanje z vidika morale in še manj z vidika prava.

Ta objava pomeni le ustrahovanje podjetnikov in njihovo stigmatiziranje brez dejanske potrebe. Možno je, da so ustvarjalci tega pravila v zakonu bili tudi nosilci ideje uzakonjene v Zakonu o finančnem poslovanja podjetjih 1999 leta, ki so omogočili administrativni spregled pravne osebnosti (prenos obveznosti izbrisane družbe na družbenike) brez sodišča. Spoznanje, da je to bila napaka je dozorelo šele po 22. letih sprejetjem Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR).

Zanimivo je, da Informacijski pooblaščenec na spletni strani Seznama neplačnikov opozarja , da ni dovoljeno osebne podatki o neplačnikih – fizičnih osebah in dejanskih lastnikih pravnih oseb vzpostavljati novih zbirk osebnih podatkov in prav tako pa objavljenih podatkov tudi NI DOVOLJENO vnašati v že obstoječe zbirke osebnih podatkov, kar pomeni, da je medijem in obrekovalcem imenovanih dovoljeno razširjati informacijo o njihovi »nepoštenosti«.

Kaj pa to pomeni za posameznega podjetnika, pa vedo prizadeti sami.

Pravo ne more uspešno delovati in država ni pravna država, če posamezni državnim resorjem dovoljuje oblikovanje posebnih pravnih pravil in uveljavljanje posebne terminologije mimo ustaljenih pravnih pojmov.

Post scriptum!

Rad bi javno vprašal mag. Ivana Simiča, generalnega direktorja FURSA, ki je, kot se spomnim, magistriral z odličnim uspehom iz področja korporacijskega prava, ali podpira javno objavo družbenikov in delničarjev, in s tem insinuira javnosti, da so sodolžniki davčnih obveznosti družb, v katerih so le družbeniki oziroma delničarji.

#pravo, #zakonodaja, #FURS, #neplačniki, #morala

20. januar 2022

Živimo v družbi, kjer so vedno prisotni »predvidljivi«, ki jih sprejemamo kot normalni pojav, ne da bi se sploh zavedali, kako je to nevarno za družbo in posameznika. V času pred volitvami se nam vedno vsiljujejo samo »predvidljivi« kandidati, kot da nepredvidljivih ni, ki bi bili bolj sposobni voditi družbo. Če ima družba težave, so »predvidljivi« povzročitelji »privoščljivi sosednji narodi«. Če smo lačni kruha, so »predvidljivi« bogati. Za socialno revolucijo so »predvidljivi« za odstrel izobraženci. Za slabe rezultate v športu so »predvidljivi« trenerji. Za propad podjetja so »predvidljivi« nesposobni h kriminalu nagnjeni direktorji in pohlepni lastniki. Za napake države so »predvidljivi« krivci politiki. Da ne deluje pravna država, so »predvidljivi« slabi pravniki. V partnerskih oziroma zakonskih odnosih je za težave »predvidljivo« odgovoren drugi partner.

Lahko bi v nedogled naštevali primere, v katerih se pojavljajo »predvidljivi«, bodisi kot nekaj samo po sebi sprejemljivega in razumljivega, in se na njih ne oziramo, ali jih občudujemo oziroma obtožujemo. Pri srečanju s »predvidljivimi« je bistveno, da nanje sploh nismo pozorni in ne razmišljamo, kako smo indiferentni tudi takrat, kadar ne bi smeli biti. Do »predvidljivih« se pogosto ponašamo kot pri srečanju z beračem, ki nas prosi na ulici za en euro. Gremo mimo in se v mislih opravičujemo ter pomirjamo našo vest: »Tako pač je, to je življenje.«

Vendar … kako si naj pomirimo našo vest, ko vsakodnevno pogosto slišimo o več deset smrtih zaradi covida-19, pretežno starejših bolnikov – predvidljivih (brez narekovaja) za umiranje? Podatke o umrlih sprejemamo z občutkom pomiritve, saj gre za starejše, ki …! (Ne vem, če je to mogoče primerjati z opisanim srečanjem z beračem, vendar mi je podobnost blizu).

Razmišljam, kako bi družba in mi kot posamezniki reagirali, če bi se, ne daj Bog, zgodila nesreča, v kateri bi umrlo deset ali več otrok, šolarjev, študentov in mladih ljudi. Ob takih nesrečnih dogodkih bi se sprožili številni postopki z namenom, da se ugotovi vzrok in morebitna odgovornost za njihov nastanek.

Smrt zaradi covida-19 bodisi da je neposredno posledica okužbe, ali je okužba le pospešila smrt manj zdravih ljudi, je vedno smrt, ki jo obžalujemo in sočustvujemo s tistimi, ki so prizadeti s smrtjo matere, očeta, brata, sestre oziroma njim dragih oseb. Do smrti ni mogoče biti neobčutljiv.

Najbolj me moti ta splošna indiferentnost družbenega okolja do smrti, povezanih s covidom -19, ki je pogosto posledica miselnosti, da so starejši itak predvidljivi za umiranje in da tovrstno umiranje ni posledica naše neskrbnosti, da bi druge zaščitili pred nami. Moralno smo vsi odgovorni za te smrti in notranja miritev naše vesti, da se to pač dogaja v življenju, je nevarna samoprevara.

Danes pozabljamo, da moralna odgovornost pomeni varovati drugega pred samim seboj, za razliko od pravne odgovornosti, ki pomeni varovanje sebe pred drugimi.

Boris Gerjovič

Dragi moj Šime, imaš napačno definicijo starosti, ker v resnici ta sploh ni vezana na EMŠO ampak na predvidljivost za odhod na oni svet. E vidiš , sedaj prehajava pa na glavni problem in to je, da ni družba ta, ki je nesramno izvršila tako selekcijo ampak se ljudje sami razdelijo med tiste, ki še vztrajno kolesarijo, čeprav imajo že preko 70, 80 ali celo 90 let in na one druge , ki po 60 letu le še čakajo, da se zgodi predvidljivo! Tu je tudi glavni razlog, da ene pobere še pred 70 in drugi (med katerimi upam si tudi Ti) dočakajo celo 100. Ker so ti odstotki iz preteklosti popolnoma jasni, je žal tudi jasno koliko imamo sedaj predvidljivih in to nima nobene veze s korono – dosti jih umre od strahu!

Vesna Pomlad

Mislim, da je indifirentnost do Covida, izrazitejše pri nas. Z dejstvi, z argumenti, se direktno poslanci obračajo na predsednika, Macrona, glede žrtev…. Pri nas, nihče.. Medicinska stroka kontradiktorna v izjavah.. Dr. v odmevih”ja zbolevajo tudi cepljeni, seveda ker ko se cepis moras biti zdrav, v dobri psihofizično kondiciji…

Tako, ok, leto nazaj, “najprej moramo pocepiti starejše z oslabeli imunskim sistemom, kronično bolne…”

Ali so koga v domovih pregledali, vprašali… Ne prišli pocepili….

Tako neumni, pa zopet nismo, ni žal kritične mase, ker ljudje ne uvidijo, nočejo..

Ana Lončar

Poštovani, stavila sam ‘ljutu facu’, zato što ste tako, tako dobro detektirali mnoge situacije u životu, morala bi opsovati (ali neću), tako ‘predvidljive’, a pitamo se zašto

Barbara Bračič

Najprej tole: vsi se bomo postarali, če bomo imeli srečo! Zato indiferentnost do starih ni na mestu. Le na poti v staranje smo si enaki.

Glede nepredvidljivosti pa: ljudje se v glavnem bojijo nepredvidljivega. Nepredvidljivo je zame pojem za svobodo. Od nekdaj sem jo cenila, si jo želela in si jo, v dopustnih mejah, tudi vzela. Na delovnem mestu in v osebnem življenju. Res nikoli pa nisem marala kalupov in črede!

Ko sem še učila moje srednješolce sem jim pri eni od ur pokazala film o tem kaj pomeni razmišljati s svojo glavo oz upati se. Zaključi se tako, da pokaže veliko čredo ovac, ki jih en pes spravi brez težav v ogrado. Nato enako ponovijo s kozami. Pa ne gre. Koze so šle vsaka v svojo smer! In moj zaključek so bile besede: vi se odločite a boste koze ali ovce! Sledila je zanimiva debata!

Zoran Birovljevic

Sviđa mi se tema pogotovo što je vezana za moral. Znamo da je moral u izvornom obliku skup nepisanih pravila i običaja koji utvrđuju međuljudske odnose i prosuđuju što je dobro, a što zlo u nekoj ljudskoj sredini. Nažalost napretkom nauke on se dosta erozirao prvenstveno kao posledica nestabilnosti ljudske sredine. A da ne bi mnogo pametovao navešću samo jedan primer koji se odnosi na to da danas ljudi imaju više virtualnih prijatelja preko društvenih mreža nego što stavrno znaju ko živi u njihovoj zgradi, ulici, gradu. zato je dans sve manje empatija za ljude oko sebe i njihove probleme. Društvene mreže, mediji, političari i ko zna ko još zatrpavaju nas svakim danom ogromnim brojem informacija što tačni što netačnih tako da nemamo vremena ni da razmislimo o nekom događaju a već sledi nov. Sve ovo radi jedinog ljudskog cilja danas zvanog NOVAC bez obzira kako se do njega dolazi.

Jasna Kontler

Žal smo družba, kjer moralne vrednote spoštuje vse manj ljudi, hkrati pa narašča odpor mladih do tistih starcev, ki niso več uporabni (morda to zveni pregrobo, a tega ne trdim na pamet).

#starost, #covid, #smrt, #morala

19. januar 2022

Včasih se sprašujem, kakšen smisel ima sklicevanje na člene zakona v sodnih in drugih odločbah državnih organov, pa tudi ponavljanje pravnega pravila, če se tisti, ki se sklicuje na zakonski tekst, ne poglobi v njegovo vsebino. Pravna norma, zapisana v zakonu ali drugem predpisu, je v osnovi izziv za razmišljanje in poglobitev, kaj se je želelo doseči s konkretno normo, ne pa da se jih sprejema kot večno edino resnico. Država s svojim vztrajanjem na gramatikalni idealno zamišljeni vsebini pravne norme kot dogme ne dovoljuje pravniku, da razmišlja in podvomi v pravilnost in primernost zapisanega.

Pri pravnikih je vse bolj prisoten strah pred razmišljajočim poseganjem v pravne norme, ki so zaradi svoje togosti vse manj uporabne. Pravne praznine se povečujejo, pravniki pa nimajo korajže, da bi jih zapolnili s svojim znanjem in razmišljanjem, temveč zahtevajo od zakonodajalca spremembo sprememb in dopolnitev dopolnitve.

To stanje nas kot pravnike obremenjuje in nam onemogoča, da bi dejansko lahko bili bolj pravični pri uporabi pravnih norm, se počutili kot ustvarjalci prava, ne pa prepisovalci tudi nam, pravnikom, nerazumljive vsebine.

K temu razmišljanju me je spodbudila določba, vnesena z amandmajem v postopku sprejemanja zakona v Državnem zboru, druge alineje prvega odstavka 5. člena Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), ki pogojuje pravico družbenika izbrisane družbe do odškodnine, da ni imel odvetnika v postopku administrativnega izbrisa družbe.

Težko je doumeti, da država prizna pravico posamezniku le, če nima odvetnika, ne pa tudi, če ga ima.

Milan Skerbinek

Premalo je prisotno precedenčno pravo. Potem bi pravo raslo in se razvijalo skupaj z življenjem.

Janez Mohorič

Ja res je, preveč je dogme v tolmačenju zakonov, premalo sojenja, premalo sodniki razmišljajo in dobesedno ne sodijo, obnašajo se kot pravni referenti, ne pomislijo na krivice ki jih s takim delom povzročajo ljudem, ali kot je ob neki priliki ugledni slov. pravnik z dolgoletnim stažem v tujini na naše vprašanje zakaj je tako obnašanje sodnikov v sodnih dvoranah, na kratko odgovoril, ti naši pravniki nimajo domišlije. Pa je res samo to, ali niso vzroki tudi v ozkem izobraževalne procesu z premalo filozofije.

Tadej Matičko

Sam sem mnenja: Če imaš opravka z modrim in poštenim zakonodajalcem, je pravni formalizem katalizator načela enakosti in načela pravne varnosti. Če imaš opravka z drugačnim zakonodajalcem, je pravni formalizem le sol na rano.

Barbara Bračič

Nisem pravnica, sem ekonomistka.

Včasih sem bila prepričana, da daje zakon okvir za sprejem odločitve oz za obravnavo raznih nezakonitih dejanj, ne pa , da je smisel črkobralstvo. Zadnja leta se mi zdi, da pravniki in navadni smrtniki pričakujejo, da bo v zakonu zapisano vse za vsak posamezen primer. To pa se mi zdi neprimerno in neučinkovito.

Tudi v ekonomiji se morajo stvari odvijati po zakonu a tudi po “zdravi pameti”, poštenosti in poslovnosti. Vedno sem sledila pravilu: dobim-dobim.

Slobodan Milić

Kaj pomagajo dobri zakoni če neveljajo za vse, to kar je danes v Sloveniji velja samo za Slovence i druge evropske narode za Balkance pa ne, nažalost sem preveč star da bi to sprejel

Vesna Pomlad

To se ne bi smelo izvajati, v tem je problem, da se prilagajajo norme določenem aktivnostmi. Najbolj koruptivne države imajo največ zakonov…

#zakonodaja, #pravo, #pravna praznina, #izbris pravnih oseb