4. maj 2024

Srečujem vse več ljudi moje starosti, ki trdijo, da je v starosti mogoče živeti navdušeno in izpolnjeno življenje. Starost ni ovira za razvoj novih interesov, odkrivanje strasti ali doseganje določenih željenih ciljev. To je obdobje življenja, v katerem se lahko osredotočimo na stvari, ki nam prinašajo veliko zadovoljstva in izpolnitve.

Ko se pogovarjamo o občutenju starosti, so vedno prisotne ugotovitve, da imamo bogastvo izkušenj, znanja in modrosti in da še vedno obstaja želja po učenju in rasti. Občutek, da imamo lahko več svobode in časa za dejavnosti, ki nas veselijo, nas osrečuje. S poglobljenim odnosom s svojo družino, prijatelji in enako mislečimi ljudmi se pri nas utrjuje občutek pripadnosti in podpore. V življenju smo hiteli biti boljši od drugih, ob sočasnem občutku da smo manj vredni, v starosti pa se začnemo zavedati svojih vrednot, kar nas osredotoča na življenje tukaj in zdaj ter občutek notranjega miru in izpolnitve. Glede prizadevanja, da bi se učili veliko različnih stvari, se obseg zmanjšuje, vendar se v osnovi poglobljeno usmerja na osebni razvoj, raziskovanje novih interesov in doseganje novih ciljev v sferi duhovnega razvoja in iskanju smisla življenja.

Pri iskanju notranjega miru in zadovoljstva nam veliko pomagajo dejstva, ki so, po naravi stvari, posledica našega jesenskega zorenja.

Zavedanje in navdušenje nad lepoto plodov v jeseni življenja nam zagotavlja zavrženje bremen, ki smo jih nosili v obdobju pomladnega in poletnega obdobja življenja.

V starosti nas ne obremenjuje to, kaj si drugi mislijo o nas. Živimo in ravnamo se po svoji vesti, ob zavedanju odgovornosti za svoja dejanja.

Preteklost naših odnosov do drugih nas ne obremenjuje, saj smo ugotovili, da niso bili takšni, kot bi po naravi stvari morali biti. V življenju so nas mnoge stvari motile, ali se nismo strinjali z drugimi, vendar se pogosto nismo upali tega povedati drugim na glas, iz obzirnosti ali pa da koga ne užalimo. Danes to povemo na takten način, brez užaljenosti, in se čutimo bolj svobodne, da povemo, kar mislimo in s čimer se ne strinjamo. Ne okolišimo z vprašanji o tem, zakaj je nekdo bil nevljuden do nas. Nismo več toliko obzirni do drugih, kot smo bili v preteklosti, tudi zaradi nekega nepomembnega interesa.

Danes zapuščamo ljudi, ki so nas obremenjevali in izžarevali negativnost.

Napake, ki smo jih delali, jih obžalovali, se z njimi v nedogled obremenjevali in se spraševali, zakaj smo jih storili, nas ne ovirajo tako kot v preteklosti, saj se zavedamo, da nam je to bila dobra šola, ki nas je naučila marsikaj dobrega.

Danes nas več ne skrbi, ali smo všečni drugim, kot je to bilo v preteklosti, ko smo se počutili ujete z razmišljanjem o tem, kakšen vtis smo pustili pri drugih s svojo obleko in obnašanjem.

Všečki na družbenih omrežjih nas še vedno veselijo, vendar jih ne štejemo in nismo pozorni na to, kdo nam jih je poslal, ker vemo, da ne odražajo realnega življenja. Danes vemo, kdo nam je poslal prijazno ali rutinsko sporočilo na družbenem omrežju. Čeprav imamo mobitel vedno blizu sebe, pa ne hitimo na vsak znak piska, da je prispelo sporočilo, zvedeti, kaj in kdo ga je poslal. Radi gledamo fizično lepoto drugih, vendar nam to ne pomeni toliko kot prej in tudi ne spodbuja želje po prepovedanem.

Veselila so nas potovanja po svetu, z določeno mero »zavisti« drugim, ki na družbenem omrežju prikazujejo fotografije o uživanju ob lepotah sveta in ljudi, vendar nas to posebej ne spodbuja, da bi jim zavidali, in o tem ne razmišljamo.

Čutimo se osvobojene želje in prizadevanja, ki nas je vedno spremljalo, da nadzorujemo vse, kar delamo in kar delajo drugi in ali se je kaj okoli nas spremenilo. Z veseljem spreminjamo kanal na TV, ko se na ekranu pojavijo znani obrazi večnih politikov v raznih vlogah, z večnimi obljubami o dejanjih, ki jih nikoli ne uresničijo.

In končno smo ugotovili, da ne bomo dočakali pričakovane sreče od drugih, ker je sreča v nas samih, ki smo jo spregledali ali pa bili napačno prepričani, da se nam vedno izmuzne …

Seveda lahko starost prinese tudi svoje negativne izzive, vendar to ne pomeni, da ni mogoče živeti navdušenega in izpolnjenega življenja. S pozitivnim odnosom, odprtim umom in voljo do razvoja lahko tudi v starosti najdemo radost, zadovoljstvo in pomen v svojem življenju.

Lilijana Kosič

Hvala za lep in resničen zapis.

Metka Penko Natlačen

Dragi moj profesor Ivanjko, z veseljem prebiram Vaša razmišljanja. Veseli me, da so ta takšna, kot bi jih danes napisala tudi sama. Ker se sama tudi nahajam na pragu tega “danes”, o katerem pišete, mi je notranja umirjenost in zadovoljstvo s samo sabo v veliko podporo. Vidim, da marsikateri kolegi niso, ali še niso v fazi tega miru in zadovoljstva. Svoj mir skrbno branim. Ponovno te dni berem rimske in grške klasike. Tudi takrat je življenje teklo enako, kot naše danes. In spoznanja so enaka, čeprav stara več kot 2000 let. Še vedno znova rada prebiram Dnevnik Marka Avrelija, rimskega stoika in cesarja iz prvega stoletja n. št. On je o življenjskih obdobjih napisal: “Mladost in starost nista življenjski obdobji, ampak stanje duha. Dokler je naš duh radoveden in veder, smo mladi tudi v starosti.” Tej večni modrosti res ni ničesar dodati. Mogoče Vaše današnje razmišljanje. Hvala zanj!

Barbara Silva Pavlič

Hvala za čudovit zapis g.Šime. Podobna spoznanja doživljam sama. Spoznavanje sebe, skozi svoje življenje, zdaj razumem sebe in druge ljudi. Doživeti notranji mir in modrost, delovanje z ljubeznijo do sebe vsega in vsakogar so vrednote, ki marsikoga pritegnejo. Radi bi, pa ne znajo še tako živet. Ko znaš uživat lepote svojega življenja, ti ni treba iti daleč, vse imaš doma, le živeti je dobro tako. Ugotavljam, da je za mene to najlepši del mojega življenja. Vredno je bilo prehodit ves ta čas, vsa ta leta, zdaj vem. V vsakem človeku iščem vsaj eno vrednoto- ljubezen. Vsak jo ima, samo je marsikdo ne zna še ziveti. Ljubezen človeka izpolni in ga naredi popolnega.

Lara Mehle

Ovo je jedan tekst, koji bi dobro bilo pročitati. Posebno je optimističan na kraju, tako da ce mi danasnji dan biti potpuno ispunjen. Hvala za uvijek interesantne tekstove, prožete razmisljanjem i optimizmom !

Betka Trobentar

Vredno branja in tudi razmisleka…

Nataša Škorjanec

Z globokim spoštovanjem prebiram vaše zapise g. Šime Ivanjko.

Milka Knezevic

Uživajte u svakom trenutku koji je pred Vama.

starost#

7. maj 2024

Pred dnevi mi je moj dobri znanec poslal kratko sporočilo: »Postal sem upokojenec.«

Kratko sem mu odgovoril: »Napaka pri zapisu, dragi moj prijatelj. Pravilno bi moral zapisati: »Postal sem upokojenec; …«).

Ker ve, da mi znanje slovenščine ni nekaj, s čimer bi se lahko hvalil, me je poklical, naj mu pojasnim moj odgovor, zakaj je storil slovnično napako.

Odgovoril sem mu, da je na koncu stavka s takšno vsebino treba vedno zapisati podpičje namesto pike. V šoli se uči (žal se jaz v šoli nisem učil slovenščine), da se, namesto da bi zaključili misel ali stavkovno strukturo, s podpičjem nakazuje, da se ideja nadaljuje ali da je del nečesa večjega. To lahko implicira, da se vsebina razširi ali razvije v nekaj večjega ali globljega.

Slovenisti vedo povedati, da podpičje dodaja subtilen premor ali zastoj, kar bralcu omogoča, da se ustavi in premisli o prebranem. To ustvarja občutek razmišljanja ali refleksije, kar lahko prispeva k poetičnemu ali filozofskemu tonu.

Namesto da bi stavek obravnavali kot zaključeno misel, podpičje poudarja vsak del tega dejanja ločeno; poudari pomembnost ali kompleksnost samega dejanja in opozarja na nadaljevanje …

Dragi moj prijatelj je takoj dojel, da sem ga želel opozoriti, da stavek “Vstop v pokoj se ne konča s piko temveč s podpičjem,« nakazuje, da se z vstopom v pokoj življenjenje ne zaključi temveč se le nadaljuje na drugačen način.

Podpičje nakazuje na prehodno obdobje življenja novega upokojenca med poklicnim življenjem in upokojitvijo oziroma da se še vedno identificira s svojim delom ali vlogo v družbi, vendar se pripravlja na novo identiteto ali vlogo kot upokojenec. Omenjeni stavek s podpičjem pove, da se odhod v pokoj ne obravnava kot popolnoma ločen dogodek in da je le del širše življenjske izkušnje, ki je še kako pomembna za življenje, ko se zapusti poklicno delo.

Z opustitvijo pike na koncu stavka in z zapisom podpičja se želi poudariti kontinuiteto življenja ter občutek osvoboditve in sprostitve, samospoznavanja, povezovanja z drugimi v enakem življenjskem obdobju, s priložnosjo za raziskovanje lastnih interesov, talentov in vrednot.

Hotel sem nadaljevati (kar je moja profesionalna napaka pravnika, ki rad daje nasvete drugemu) s spreminjanjem socialne vloge upokojenca, z ohranjanjem smisla in ciljev v njegovem življenju upokojenca …, pa me je moj dobri znanec prekinil: »Dovolj je, dojel sem, da je razlika v življenju pred in po upokojitvi izražena v razliki med piko in podpičjem …

Dogovorila sva se, da bova nadaljevala razgovor ob dobri štajerski kapljici …

Pavao Hajdinjak

Mislim, da sem že v začetku dojel vašo misel…zanimivo…se strinjam; nova oblika življenja se nadaljuje

Barbara Silva Pavlič

Zelo modro, potrjujem misel..

Simon Savski

Dober zapis. Jest sicer navijam za tri pikice, ampak bom zadovoljen tudi s podpičjem

Alenka Gortan

V mislih pogosto klepetam z vami o temah, ki jih odpirate. Morda nekoč tudi v živo?

Mojca Bešter

Moj poklon, gospod profesor, bravo

Mimi Zajc

Res. Ko greš v pokoj, ni konec aktivnosti. Odpre se novo obzorje ali več njih. Ali greš pogledat, in odkriješ obzorje za obzorjem, ali pa ne. Vse je izbira in odločitev vsakega od nas.

življenje#

8. maj 2024

V teh dneh zaključujem svoja razmišljanja o starosti in smrti. Prebiram številne misli in sporočila priljubljene slovenske pisateljice Mance Košir, ki je ostala v spominu starejše, zlasti hrvaške generacije kot filmska igralka v več filmih, med katerimi je ostal najbolj v spominu “Breza”, režiserja Anteja Babaje iz leta 1967, v katerem je utelesila tragični lik Janice iz Hrvaškega Zagorja.

Danes sem na družbenem omrežju prebral njen stavek iz zadnjega pisma pred smrtjo pred tremi dnevi! Zapisala je: »Tako, kot ravnamo z umirajočimi, bodo ravnali z nami.«

Ta stavek mi da misliti. Po vsej verjetnosti je pokojna pisateljica mislila na način, kako se obnašamo do umirajočih ljudi, saj je dolga leta sodelovala kot prostovoljka in spremljala umirajoče ter žalujoče v okviru delovanja Slovenskega društva Hospic. Zanimivo je, kako je utemeljila svoje delovanje v Hospicu.

Domnevam, da se je spraševala, enako kot mnogi danes v naši družbi, ali smo do umirajočih dovolj sočutni, skrbni, spoštljivi, kot bi se pričakovalo v humanizirani družbi 21. stoletja. S tem stavkom je opozorila na načelo recipročnega delovanja, ki pravi, da se bomo soočili s posledicami svojih dejanj – dobrih ali slabih. Če nekoga obravnavamo z nepravičnostjo ali brezbrižnostjo, lahko pričakujemo podobno obravnavo, ko bomo sami v enakem položaju. Namen njene izpovedi je poudariti pomembnost spoštovanja do starejših in umirajočih in da nas spodbudi k sočutju, empatiji in spoštovanju do drugih, saj to vpliva na našo lastno dobrobit v prihodnosti. Njena misel je poglobljen pogled na razumevanje življenja, medsebojnih odnosov in moralnih načel v sodobni družbi. Iz njenega citiranega stavka je možno sklepati, da v današnji družbi ne storimo vsega, da bi umirajočim omogočili čim bolj udobno in dostojanstveno življenje v njihovih zadnjih trenutkih.

Paliativna oskrba, ki ponuja celostno skrb za umirajoče, zlasti pa zajema lajšanje bolečin, psihološko podporo in pomoč pri izboljšanju kakovosti življenja v času terminalne bolezni, ni dostopna vsem potrebnim. Enako velja za specializirano oskrbo za umirajoče, ki je usmerjena v nudenje udobja, čustvene podpore in pomoč pri duhovni rasti v času umiranja, kot to opravlja Hospic. Znano je, da v sodobni ihti življenja umirajoči pogosto pogrešajo podporo družine in prijateljev pri zagotavljanju čustvene in praktične podpore v zadnjih dneh življenja. V vsakodnevni praksi se zaradi mnogih okoliščin in tudi zaradi pomanjkljive volje najbližjih ne spoštujejo vedno želje umirajočega. Danes se praviloma umira v bolnišnicah, med aparati in ob prezaposlenem zdravstvenem osebju, kar onemogoča umirajočemu, da se pogovarja o svojih občutkih, strahovih in željah ter se zagotovi odprto in iskreno komunikacijo med umirajočim, njegovimi bližnjimi in zdravstvenim osebjem.

Če bi ljudem priljubljeno Manco vprašali, kako bi nam svetovala, da umirajočim omogočimo čim boljšo kakovost življenja v njihovih zadnjih dneh, bi nam verjetno svetovala:

»Prisluhnite umirajočim brez prekinjanja in brez obsojanja in jim dajte priložnost, da izrazijo svoje misli, občutke in želje, pokažite jim, da ste tukaj zanje in da jih podpirate v teh težkih trenutkih, spoštujte želje in odločitve umirajočega glede njegove oskrbe, zdravljenja in življenja ob koncu življenja, zagotovite, da je vsak vidik oskrbe umirajočega izveden na način, ki ohranja njegovo dostojanstvo, ponudite praktično pomoč, če je to potrebno, in prilagodite način komunikacije umirajočemu glede na njegove potrebe, želje in zmožnosti.

Ob vsem tem bodite občutljivi na čustveno stanje in fizično počutje umirajočega ter zagotovite, da je vsak vidik oskrbe umirajočega izveden na način, ki ohranja njegovo dostojanstvo, ohranjajte človekovo vrednost, integriteto ter avtonomijo vse do konca življenja z najvišjo možno stopnjo spoštovanja, dostojanstva in sočutja.«

Hvala Ti, draga Manca, za neprecenljivo darilo v Tvojih sporočilih …

Ana Četkovič Vodovnik

Prav neverjetno, kako je Manca čutila in prepoznavala vse razpone človeške duše. Od mladosti do starosti. Od neba do dna. Nam odstirala svoja razmišljanja in globoka, včasih tudi komu ne povsem dojemljiva čustva in poglede. Bila je ženska, ki je na svoj način utir(j)ala in utrjevala mesebojne odnose, do velikih spoznanj o moških in ženskah. Dojemala različnosti. Da bi živeli ljubeče in svobodno do zadnjega diha.

DrscSuzana Čurin Radović

Kdor uzre človeško Dostojanstvo v svoji ranljivosti, ga bo znal spoštovati tudi pri sočloveku, a žal se danes v svetu, v katerem je premalo poglabljanja, časti narcistični ego, ki misli, da ne bo nikoli bolan in ne bo nikoli umrl. Če pa slučajno le bo kaj od tega, pa kar na hitro evatanzijo.

Vida Klobucar

Ne razumem vseh tistih, ki na evtanazijo gledate kot na nekaj slabega!! To ne pomeni odsotnost skrbi, nege, ljubezni in spoštovanja do umirajočega.. Ne pomeni, da človek ne bo dobil maksimalne medicinske oskrbe.. Pomeni le, ko odpove vsa protibolečinska terapija , da ko postane življenje zgolj neznosno trpljenje brez slehernega minimalnega upanja ,imamo možnost izbire.. Z zagotovostjo trdim, da bi morali imeti možnost odločanja.. Da se ne bi trpeči obesili na povoj iz roke, kjer je bil obkladek, da ne bi skakali čez okno… Vse to in mnogo več sem doživela v vseh letih službe.. Zato podpiram možnost izbire. Seveda ne dvomim, da se bo o tem po pacientovih želji odločalo preudarno.. Seveda pa se strinjam, da bi rabili več stavb Hospic.. Po drugi strani pa bi morali omogočiti, da bolnik ostane med domačimi do svoje zadnje poti.. Lahko pa povem, da kljub dolgoletnim izkušnjam je zelo težko presodit, kdaj naj tvoj družinski član ostane doma in kdaj v bolnišnico po nadaljnjo pomoč… Drugače pa se, Šime v celoti strinjam s tvojim razmišljanjem in spoštovanja do pokojne Mance..

Danica Cmrečnjak

Vse spoštovanje čudoviti dami s čutečim srcem. Škoda, da nismo slišali njenega mnenja o Golobovi “rešitvi” paliative. Injekcijo in rešeno. Naj spoštovana gospa počiva v miru!

življenje#

13. maj 2024

V Mariboru je bilo maja 1945 v več zbirnih mest ujetih in vrnjenih iz Avstrije več kot sto tisoč pripadnikov vojske Nezavisne države Hrvatske. Med njimi je bilo veliko število tudi civilnega prebivalstva, žena in otrok. Iz teh centrov so ujetnike vozili na streljanja na različne lokacije, predvsem v protitankovski jarek na Tezno. Med gradnjo avtoceste pri Mariboru so delavci leta 1999 naleteli na del protitankovskega jarka, v katerem so bila človeška okostja. Iz 70 m dolgega jarka, preko katerega je potekala trasa avtoceste, so izkopali 1.179 okostij.

Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč je leta 2007 zaradi nasprotujočih si informacij o možnem številu žrtev v celotnem jarku poskušala preveriti, v kolikšni dolžini je bil uporabljen za morišče – s sondiranji je bilo ugotovljeno, da je jarek v dolžini 940 m napolnjen s človeškimi ostanki; po matematičnem izračunu to pomeni, da je v jarku zakopanih okoli 20.000 ujetnikov, večinoma hrvaške narodnosti.

Med do sedaj znanimi več kot 700 prikritimi grobišči v Sloveniji je tezensko največje.

Iz dokumentov in pričevanj preživelih lahko ugotovimo, da so pomor med 15. in 26. majem 1945 izvajale enote Majevićke brigade ter prvi, drugi in tretji bataljon 6. bosanske brigade, vse iz 17. divizije 3. armade.

Po odločitvi Vlade Republike Slovenije naj bi grobišče postal urejen park, vendar do njegove ureditve še ni prišlo.

Po ustanovitvi Hrvaškega društva v Mariboru (16. 12. 1990) je ena izmed njegovih nalog bilo tudi zbiranje informacij o tezenskih dogodkih, ker so se številni sorodniki žrtev iz Hrvaške obračali na društvo pri iskanju informacij o njihovih svojcih, ki naj bi bili ustreljeni na Tezenski Dobravi. Raziskavo je vodil prof. dr. Mate Šimundić, vendar je ni dokončal. Posmrtno je Matica Hrvatska leta 2001 v Splitu izdala njegovo knjigo Hrvatski smrtni put, v kateri je objavljen del njegovih zbranih informacij

Po osamosvojitvi Hrvaške je delegacija pod pokroviteljstvom Sabora Republike Hrvaške vsako leto v maju obiskovala pokopališče in polagala vence v spomin na dogodke v letu 1945.

Iz nam neznanih razlogov je Sabor RH opustil omenjeno pokroviteljstvo. Kljub temu delegacije iz Hrvaške v imenu različnih državnih institucij vsakega leta v mesecu maju prihajajo na pokopališče in polagajo vence ob spomeniku žrtvam omenjenih tragičnih dogodkov.

Letos bo 15. maja 2024, ob spomeniku Park Dobrava, ob 11 uri g. Marijan Mareković, posebni svetovalec Predsednika Republike Hrvatske za veterane Domovinske vojne in odposlanec Predsednika Republike Hrvatske ob poklonu žrtvam vojne po drugi svetovni vojni, položil venec in prižgal svečo.

Konzulat Republike Hrvaške v Mariboru

Prof. dr. Šime Ivanjko, častni konzul RH

etika#

16. maj 2024

Evropsko sodišče za človekove pravice je danes sporočilo, da tožba slovenskih ribičev proti Hrvaški ni bila uspešna. Tožba je bila vložena zaradi hrvaškega kaznovanja slovenskih ribičev v Piranskem zalivu v hrvaškem delu zaliva. V razsodbi sodišče ugotavlja, da so slovenski ribiči vedeli ali pa morali vedeti za hrvaško mejo, ki je določena s strani Hrvaške. Sodišče v razsodbi posebej podpira prizadevanje Slovenije in Hrvaške, da z medsebojnim dogovorom končajo spor glede meje v Piranskem zalivu.

Konzulat RH v Mariboru

Prof. dr. Šime Ivanjko, častni konzul

Simon Savski

S to razsodbo spor nikakor ni končan. Zame dejanja obeh držav glede kaznovanja ribičev kažejo samo na nepotrebno razkazovanje mišic in nespoštovanje pravic državljanov do prostega gibanja in dela

Stanislav Zavec

Ali arbitraža ne pomeni želje po končanju spora? Žalostno, da se tako latentno drži odnose na sovražnem odnosu. Spet nastrada mali pošten deloven človek.

pravo#

27. maj 2024

Ko se ozrem nazaj na svojo življenjsko pot, vidim, da je 27. maj 1964, torej natanko pred 60 leti, odigral ključno vlogo pri oblikovanju moje poklicne prihodnosti. Tega dne sem pred koncem rednih predavanj uspešno opravil zadnje tri izpite na Višji pravni šoli in s tem tudi diplomiral na prvi stopnjii.

Ko sem začel izredni študij na Višji pravni šoli v Mariboru oktobra 1962, po dveletni vojaščini, kot kurir in telefonist (manipulant) v Zavarovalnici Maribor, nisem imel velikih sanj o mojem poklicnem delu, zlasti pa nisem vedel, kaj vse me čaka.

Študiranje ob delu, kar je bil velik izziv, a hkrati tudi velika motivacija. Vzporedno usklajevanje študijskih obveznosti in profesionalnih odgovornosti je zahtevalo veliko predanosti, organizacije in truda. Kljub vsem izzivom sem vztrajal in se trudil po svojih najboljših močeh. Bil sem presenečen, kako je mogoče ob delu bogatiti sebe in uživati v pridobivanju znanja.

S ponosom lahko rečem, da sem svoj izredni študij na Višji pravni šoli zaključil z visokimi ocenami, in to celo pred rokom. To mi je bil dokaz, da trdo delo, vztrajnost in neomajna volja vedno obrodijo sadove. S tem dosežkom sem presegel svoja pričakovanja in se naučil, da ni nobena ovira glede bogatenja z znanjem prevelika, če je človek resnično odločen.

Ta motivacija me je spremljala vseskozi, vsa leta izobraževanja ob delu, saj mi je bila vrsta prošenj za štipendijo vedno zavrnjena. Kdo bi v tistem času kmečkemu otroku, »južnemu bratu«, brez znanja jezika in brez zvez, z zavrnitvijo članstva v Zvezi komunistov, odobril štipendijo. Edino 10-mesečno štipendijo nemške DAAD za pripravo doktorske disertacije sem pridobil na priporočilo zagrebške zavarovalnice Croatia, zaradi strokovnih objav v hrvaškem časopisu »Osiguranje i privreda«.

Diploma pravnika z dne 27. 5. 1964 je zame veliko več kot le kos papirja. Je simbol vseh težkih trenutkov, ki sem jih prebrodil, in vseh uspehov, ki sem jih dosegel. Predstavlja mojo osebno rast in zrelost, ki sem ju pridobil skozi študij. Skozi študij prava sem našel svojo strast in poklic, ki ga imam (še) danes tako rad. To posebej spoznavam in priznam danes, po 60-ih letih poklicnega življenja, da se počutim življenjsko izpolnjen, kar pomeni doseči občutek zadovoljstva, sreče in miru glede svojega življenja ob ljubečih odnosih z družino, prijatelji in skupnostjo …

Študiju se zahvaljujem za priložnost, da sem spoznal svoje sposobnosti in da verjamem vase. Zaradi njega sem postal samozavesten in pripravljen na vse izzive, ki jih prinaša življenje.

Hvala vsem tistim, ki ste mi pri tem pomagali zavestno ali nezavedno, dobrohotno ali zlonamerno in pozitivno ali negativno in tako na nepozaben način vplivali na moje življenje..

Fonda Lea Wasson

Sime, well said. Congratulations on your 60 years!

Rade Lukic

Poštovani gospodine profesore!

Što reći nego kapa do poda!! I Vaše priznanje da kao ne komunist tako ustrajati.. Svako dobro!!!!

Metka Penko Natlačen

Dragi profesor Ivanjko,

hvala, da delite z nami te svoje vrstice, strnjene v Vašo gosto popisano življenjsko zgodbo. Vztrajnost, vztrajnost, zanos do znanja, spoštljivost do nas, vaših studentov enako kot do starejsih kolegov, nam je kazala smer v naš poklic.

Ker sem sama zgodaj zgubila očeta pravnika, sem si v vas našla odlično zameno kot svetovalca in sodelavca. Naklonjeno mi je bilo, da sem z Vami sodelovala pri delu zborničnega Častnega sodišča, pri nastajanju Kodeksa podjetniške kulture za gospodarstvenike in pri delu posameznih zborničnih organov posameznih dejavnosti. Neverjeten optimizem, volja do življenja in silen kontingent širokega klasičnega in pravnega znanja, ki vedno vejejo iz vas, so bili zame močna življenjska in poklicna luč. Od vaših 60 poklicnih let sem jih z Vami poklicno prebila, na daljši razdalji sicer, svojih 25. Tudi to je lepa doba in lepo žetev sva imela, četudi časi in dogodki niso bili vedno ljubi temu, kar sva strokovno zasledovala- etičnost poslovanja in dobre poslovne običaje, pomembne za kredibilnost vsakega subjekta pri nastopanju na trgu.

Človeku je ljubo, ko ob prehodu v zrela leta zadovoljno pogleda na prehojeno pot. Tudi meni je milo pri srcu. In počaščena sem, da sem imela možnost in srečo sodelovati z Vami.

Naj vas tudi v nadalje čuvata zdravje in neusahljiva volja!

Neskončna hvala!

Antun Presečki

Iskrene čestitke Prof. Šime za Vaš trud i radni uspjeh u ovi 60 leta od obitelji Presečki. Da nam još dugo poživite u zdravlju i veselju.

Nikola Vlahović

Iskreno Vam čestitam spoštovani profesor Šime Ivanjko na postignutom uspehu u životu i redu.

Đuro Horvat

Dragi profesore, Čestitam na vašem uspjehu i želim Vam svako dobro!!!!! Srdačan pozdrav

Anđelka Ivanjko

Iskrene čestitke za tvoj trud i veliki uspjeh dragi stric.

Nuša Vrabl Ferenčič

Tudi kot profesor ste bili profesionalni in predani! Eden boljših predavateljev! Hvala!

Zorica Šipovac

Dragi prof.dr Šime Ivanjko , kako ste ovo lepo napisali. Svaka Vam čast i treba da znamo, mi mladji, kako je bilo nekada u odnosu na današnje vreme i koliko Vam je truda i vremena potrebno za uspeh, koji je danas zaista neverovatan i teško dostižan… Neizmerno sam ponosna na Vas i Vaš rad, kao i sve Vaše članke i publikacije do kojih mogu da dodjem u Srbiji. U svakom vremenu znanje i trud se uvek isplate i isplatiće se. Hvala Vam što ste to što jeste, veliki čovek i pravi uzor koji je utemeljio osiguranje na Balkanu i postavio prave temelje za budućnost novih generacija koje dolaze. Čast mi je da Vas poznajem, i veliko bogatstvo je sve ovo što i danas radite i doprinosite nauci osiguranja.

Veliki pozdrav i svako dobro želim i Vama i Vašoj porodici! Ponovo Vam hvala za ovu objavu.

Marko Salmič

Spoštovani profesor, iskrene čestitke in hvala, da ste (bili) navdih nam številnim! Ustvariti sreči prijazno okolje je bolje, kot le igrati na srečo…

Mojca Ramšak

Poklon za vztrajnost in doseženo.

Nataša Škorjanec

Iskrene čestitke za življenjsko delo izrekam z globokim spoštovanjem.

Ana Lončar

Čestitam naš zemljače, našeg Zagorja list, čestitam na svemu onome što ste gore naveli – treba htjeti, treba željeti, treba biti uporan i imati žeđ za znanjem. Mi smo potekli iz siromašnih zagorskih obitelji, kako bi se reklo puno dece i malo kruha na škrtoj žemljici, ilovači. Zato, nažalost nismo imali jednake prilike, mogućnosti kao mnoga djeca iz grada, ili iz imućnih obitelji. Zato ste u ono vrijeme 60-tih godina, bili jedan od vrlo rijetkih iz našeg kraja, koji je uspio i to sve svojim trudom i zalaganjem. Čestitam Vam 60-godišnjicu, sa željom da nas i nadalje nadhnujute svojim tekstovima i učenjem. Još jednom BRAVO ičestitke

Kočnik-Jug Ljubica

Čestitam dragi Šime. Na predavanjih najprej na Višji pravni šoli, v Pravniškem društvu in tudi v številnih pogovorih tako o strokovnih kot splošnih življenjskih temah si nam veliko dal in bil vzor.

Jože Artnak

G. profesor, zelo smo ponosni na vas, vedno ste nam vzor in motiv.

Pavao Hajdinjak

Dr. Šime klobuk dol pred vami! Globoko vas spoštujem, saj je vaša življenska zgodba res vredna občudovanja! Pa ne samo to, ko sem delal (tudi ob delu) magisterij na EPF Maribor ste bili vzor vsem nam študentom…meni pa še zlasti. Saj sem tudi sam iz hrvaškega Zagorja (samo hrib je med našima vasema) in vem kako je uspeti v drugem okolju. Hvala vam dragi gospod Šime, da delite z nami vašo zgodbo. In čestitke iz srca!

študij#

30. maj 2024

V današnjem hitrem in materialistično usmerjenem svetu pogosto ni veliko poudarka na globokih vprašanjih, kot je osvobajanje duha človeka. Mainstream mediji in kultura ne dajejo veliko poudarka na osvobajanje človekovega duha, ki bi usmerjal in pomagal posamezniku, da doseže notranjo svobodo, samoaktualizacijo in duhovno osvoboditev. Vsi nas prepričujejo, kako smo kot sodobni ljudje svobodni, in se sploh ne zavedamo, kako smo postali ujetniki različnih dejavnikov, ki vplivajo na naše življenje. K naši ujetosti prispeva stalna povezanost z digitalnimi napravami, družbenimi omrežji in internetom, kar neredko povzroča odvisnost, zmanjšano produktivnost in vpliva na duševno zdravje. Smo ujetniki vsiljivega toka informacij. Potrošniška kultura spodbuja materialistično naravnanost in stalno željo po nakupovanju in posedovanju stvari. Iščemo zadovoljstvo v zunanjih stvareh, namesto v notranji rasti in zadovoljstvu. Hiter življenjski slog, povezan s pritiskom dela, časovnimi omejitvami in drugimi obveznostmi, nas vodi v kronični stres, izgorelost in pomanjkanje časa za osebno refleksijo in sprostitev. Osebna, družinska in zlasti družbena pričakovanja glede uspeha, od otroškega vrtca naprej, vse do smrti, nas neznosno bremenijo. Poveličujemo telesno lepoto, zunanji videz, statusne simbole, ne da bi se zavedali, da smo ujetniki teh družbenih pritiskov. Medijske manipulacije, zlasti z oglaševanjem, vplivajo na naše vrednote in želje, ker jih brez razmišljanja sprejemamo kot svoje.

Ker nimamo časa za samorefleksijo in duhovno rast, smo ujeti v površinski življenjski slog, ki nas še kako omejuje v ugotavljanju naših resničnih potreb in iskanju smisla življenja. Finančni pritiski in gospodarska neenakost mnoge prisilijo v opravljanje dela, ki preprečuje, da bi živeli izpolnjeno življenje.

Osvobajanje od teh ujetosti zahteva zavedanje, refleksijo in aktivne korake k spremembi. To vključuje pridobivanje znanja in razumevanje sveta okoli sebe, kritično razmišljanje, širši pogled na življenje, zlasti pa zmanjšanje in kritično uporabo tehnologije, iskanje smisla zunaj materialnih dobrin, prakticiranje čuječnosti in meditacije ter postavljanje zdravih mej glede družbenih pritiskov in pričakovanj. To je tudi bistvo osebne rasti, ki nas lahko osvobodi od nezavednega sodobnega suženjstva.

V naravi se vse razvija in raste, tudi človeštvo raste v imetju materialnih dobrin, v tehničnih znanjih, bogatimo se z informacijami, kot družba rastemo po produktivnosti, hkrati pa rastemo po številu medsebojnih sporov, duševnih motenj pri mladini in odraslih, splošnem življenjskem pesimizmu, izgubi življenjskega smisla, begu v različne omame ali bolezen … ipd.

Zanimivo, da posvečamo pozornost vsem oblikam rasti, razen osebni rasti, ki je najpomembnejša za našo srečo in svobodo duha. Ta paradoks ni edini v paradoksalnem življenju in družbi …

Ana Lončar

Vaša razmišljanja u ovom tekstu, nadopunjuju tekst koji ste napisali prije.

..nekog vremena, a odnosio se na razmišljanje da li smo starenjem, i ispunjeni raznim životnim iskustvima, mirni, oslobođeni. Naravno da nismo, niti ćemo biti dokle god živimo, i dokle god mentalno funkcioniramo.

etika#

1. junij 2024

Nekje sem prebral stavek: “Naša življenja danes so katastrofa v neponovljivih razmerah,” ki me je spodbudil k razmišljanju o tem, kaj to pomeni za sodobno starejšo in mlajšo generacijo.

Nesporno je dejstvo, da živimo v edinstvenih in izjemnih časih, ki so brez primere in jih ni mogoče ponoviti. To se nanaša na specifične globalne dogodke, kot so pandemija, podnebne spremembe, politične krize ali tehnološke revolucije, ki ustvarjajo edinstvene izzive. Ob vsem tem imamo občutek katastrofe, da so trenutne razmere zelo problematične ali krizne. Podoživljamo stres, negotovost, gospodarske težave, socialne konflikte ali druge oblike trpljenja, ki se zdijo nepremostljivi. Življenje v bistveno večjih zahtevnostih in kompleksnosti kot v preteklosti. Soočamo se z izzivi, ki jih človeštvo še ni videlo, in ti izzivi zahtevajo nove pristope in rešitve.

Sedanje stanje zahteva od ljudi posebno vrsto obnašanja in prilagodljivosti, kot so prilagodljivost in fleksibilnost pri iskanju novih načinov za reševanje problemov. Spoprijemamo se s stresom, z negotovostjo in s pogostimi neuspehi. V težkih časih je sodelovanje med ljudmi bistvenega pomena. Skupnostna podpora in medsebojna pomoč lahko olajšata soočanje z izzivi, vendar smo pri tem več ali manj prepuščeni samim sebi. Neponovljive razmere pogosto zahtevajo nove pristope in rešitve. Inovativno razmišljanje in kreativnost sta ključna za iskanje učinkovitih rešitev za nove probleme. Sprejemali naj bi premišljene in informirane odločitve, tako na osebni kot na družbeni ravni, da bi se učinkovito spopadli z izzivi, nasprotno pa ugotavljamo, kako so naše odločitve napačne, da ne govorimo posebej o napakah oblastnih organov in ne omenjamo posebej večnih obljub, ki se ne uresničujejo ali pa se odlagajo na neke druge bodoče čase. Pri vsem tem pa nas ovirajo neenakost v dostopu do virov in podpore, politične zdrahe in pomanjkanje medsebojnega zaupanja ter strah in negotovost, ki vplivajo na našo sposobnost prilagoditve.

Današnja starejša generacija se pogosto sooča s posebnimi izzivi v trenutnih “neponovljivih razmerah,” ki jih obremenjujejo na različne načine. To so zlasti zdravstvena ranljivost, pandemije in bolezni, kronične bolezni, zlasti pa osamljenost. Starejša generacija je pogosto bolj izolirana, zlasti v kriznih razmerah, ko so omejitve gibanja in socialni stiki zmanjšani. K njihovi izolaciji doprinese digitalni razkorak, saj velik del starejše populacije nima enakega dostopa ali znanja za uporabo digitalnih tehnologij. Ob tem pa jih spremlja tudi finančna negotovost.

Starejši imamo občutek, da se oblast in politika ukvarjata predvsem sami s seboj, namesto da bi se osredotočili na reševanje težav državljanov. Pri tem pa bi oblast želela, da se starejši masovno udeležimo volitev, čeprav »naši« izbranci pozabijo na obljube že prvi dan po volitvah, saj kot zmagovalci na volitvah vso energijo porabijo za to, kako bi očrnili prejšnje oblastnike in povzdignili sebe vsaj z obljubami. Javno izražanje mnenja, pisanje pisem politikom, sodelovanje v civilni družbi, sodelovanje v javnih razpravah in uporaba medijev za izražanje skrbi so samo glas vpijočega v puščavi.

Situacija, v kateri se zdi, da se oblast in politika ukvarjata predvsem sami s seboj, ima več negativnih učinkov ne samo za starejše, temveč tudi za mlade, ki pogosto izkazujejo cinizem in nezaupanje, z veliko stopnjo javno izraženih negativnih mnenj. Ekonomsko in socialno stanje mladim ne daje nobenih jamstev glede zaposlitve, stanovanj in finančne varnosti za samostojno življenje.

Mladi občutijo pomanjkanje podpore pri državljanski vzgoji glede političnih sistemov, državljanskih pravicah in dolžnostih, kar bi jim pomagalo razumeti, kako lahko vplivajo na politiko. Zlasti pa mladim primanjkuje spodbujanje kritičnega razmišljanja in analitičnih sposobnosti, da bi razumeli kompleksnost političnih in družbenih vprašanj. Četudi so ponosni imetniki strankarske knjižice, morajo biti poslušni vodji in so pogosto predlagani kot kandidati za politične funkcije le iz razloga, da bi se prikazovala mešana generacijska struktura. Mentorski sistem spodbujanja kritičnega pristopa ni zaživel, razen mentorski politični ad hoc aktivizem.

Prisotnost pozitivnih vzorov, ki so uspešni v politiki in družbenem delu, ni javno opazna, razen izjem posameznih aktivistov oziroma aktivistk. Uporaba socialnih medijev in digitalnih platform je med mladimi močno prisotna, vendar ne v smislu lastne organizacije življenja, izobraževanja in mobilizacije v družbeno političnih procesih z iskanjem inovativnih načinov svojega individualnega predstavljanja. Tako starejši kot mladi pogrešamo spodbujanje dialoga in sodelovanja med mlajšimi in starejšimi generacijami za izmenjavo izkušenj in skupno iskanje rešitev.

Če bi imel možnost, bi svetoval starejšim, da sprejmemo novo, že prihajajočo bodočnost; in glede tega, kako naj bi se mladi pripravili za življenje v bodočnosti, bi moji generaciji svetoval, da ohranimo dosedanjo radovednost, ki nam pomaga ostati v stiku z novo tehnologijo in načini komuniciranja, ki nam lahko olajšajo življenje in povečajo našo povezanost z družino in prijatelji. Ob tem pa moramo biti odprti za izobraževanje in pridobivanje novih znanj, videti pozitivne vidike teh sprememb, se prilagoditi novim okoliščinam in nevsiljeno deliti svoje znanje in modrost z mlajšimi generacijami.

Mladim pa bi svetoval, naj ne bodo revolucionarji, ki porušijo vse mostove s preteklostjo; svoje identitete naj ne utapljajo v skupinsko in naj bodo prilagodljivi na spremembe in nove okoliščine. Izobraževanje se ne konča z diplomo formalnega šolanja. Naj bodo »večni študenti« v novem pomenu vseživljenjskega učenja ter pridobivanja novih znanj in veščin, ki jim bodo pomagale pri osebnem in poklicnem razvoju. Njihovo življenje ne sme biti vodeno z nezanesljivimi informacijskimi viri temveč s sposobnostjo kritičnega mišljenja in analiziranja informacij. Čeprav bo v bodočnosti tehnologija le še pomembnejša, mladi ne smejo zanemarjati poglobljenih osebnih stikov in gradnje močnih, pristnih medčloveških odnosov, saj so slednji ključni za njihovo duševno zdravje in uspeh v življenju.

Za obe generaciji pa velja, kot pogoj, brez katerega ni mogoče živeti v sedanjosti in tudi ne v bodočnosti, medsebojno spoštovanje, razumevanje in sodelovanje med generacijami, ki temelji na sprejemanju sprememb in pripravi na prihodnost za osebno in družbeno rast in posledično boljšo družbo za vse.

življenje#

2. junij 2024

Staranje je štiristopenjski duhovni proces oziroma gre za štiri ključne stopnje staranja: sprejetje dejstva, da se staramo; prilagajanje premembam, ki jih prinaša starost v naše življenje; sprejemanje spoznanja, kdo smo, in ugotavljanje, da smo edinstveni.

Težko je določiti trenutek, ko se zbudimo in se zavemo starosti. Da smo vstopili med »starejše«, nas med drugim opozori soočenje z razmišljanjem o minljivosti časa in ko občutimo hrepenenje po preteklosti in spominih na mlajša leta.

V starosti nas spremlja občutek hvaležnosti za vse lepe trenutke in spomini na ljudi in izkušnje, ki smo jih imeli. Obžalujemo priložnosti, ki jih nismo izkoristili, ali napake, ki smo jih storili. Sprejemamo svoje življenje takšno, kot je, in se zavedamo, da staranje prinaša modrost in zrelost. Čeprav smo starejši, še vedno razmišljamo o prihodnosti in o tem, kaj bi še radi dosegli ali doživeli. Zavedamo se nujnosti večje skrbi za telesno in duševno zdravje. Kljub spremembam, katerih se v starosti zavedamo, nam razumsko razmišljanje o novem življenjskem obdobju ponuja priložnosti za rast, učenje in uživanje v življenju na drugačen način, ki nam omogoča še naprej živeti polno in zadovoljno življenje. Starost je verjetno največja “skrivnost človeškega življenja, v katerem se stare žalosti postopoma spremenijo v mirne radosti«. (Dostojevski)

Marija Fortič

Čestitke. Ko starost enkrat sprejmeš ni več problem. Živiš za vsak dan posebej, kar ti je še dano. Pozdrav.

Misa Derganc

Radostno se starajmo & mirno potujemo

starost#

3. junij 2024

Ko v starosti razmišljamo o preteklem življenju, ne moremo mimo dejstva, da smo delali (tudi) veliko napak. Če bi danes imel priložnost pogovarjati se z mladimi, zlasti s študenti, bi jih verjetno z večjim poudarkom opozarjal, naj ne delajo napak, ki smo jih delali mi starejši in jih danes obžalujemo, ker jih ne moremo več popraviti. Tako kot vedno pri osebnih razmišljanjih gre predvsem za subjektivno gledanje na lastne napake, ki se lahko pojavljajo tudi pri drugih, vendar ni nujno. Razumevanje teh pogostih obžalovanj starejših, ki so bolj ali manj splošna, lahko pomaga nam in drugim sprejemati bolj premišljene odločitve v sedanjosti, da bi v prihodnosti živeli življenje z manj obžalovanji in večjo izpolnitvijo. To so napake, ki se nanašajo na različna področja, kot so kariera, medosebni odnosi, zdravje in osebni razvoj.

Mnogi obžalujemo neizkoriščene poklicne priložnosti, ker nismo sprejeli določenih kariernih odločitev oziroma nismo sledili svojim sanjam in strastem na področju poklicnega dela ali pa nismo imeli poguma izpostaviti se nevarnosti neuspeha.

V naravi človeka je, da pogosto želi doseči več, ne glede na svoje že dosežene poklicne uspehe. Ta želja po napredku in izboljšanju je del človeške narave in ima več psiholoških in družbenih razlogov. Človeška narava in razvoj potrebujeta predvsem samouresničitev, ki je po Maslowovi hierarhiji potreb na vrhu piramide, kar pomeni, da si ljudje prizadevamo doseči svoj polni potencial in se stalno razvijati. Pri tem nas žene radovednost in iskanje izzivov raziskovati nove stvari in to koristiti za osebno rast. Pri tem so zlasti pomembni psihološki dejavniki, kot je želja po uspehu, ki ima za posledico občutek zadovoljstva in nagrade, kar krepi motivacijo za nadaljnje dosežke. Ko dosežemo en cilj, pogosto začnemo razmišljati o naslednjem, kar vodi v nenehno iskanje novih ciljev in dosežkov.

Pri poklicnem razvoju je pogosto prisoten strah pred poklicno stagnacijo in napredovanje drugih. Zaradi tega se mnogi trudimo nenehno napredovati, da bi se izognili občutku, da smo obstali na mestu. Ta strah igra pomembno vlogo pri srečanju s starostjo. V starosti je zlasti težko sprejeti dejstvo, da poklicno zaostajamo za drugimi in se s tem v zvezi pojavlja več vprašanj glede osebne vrednosti in smisla. Ta občutek lahko vodi do frustracije, nezadovoljstva in celo do depresije.

Vendar je to stanje potrebno obvladati in najti zadovoljstvo kljub občutku zaostajanja. Tukaj nam lahko pomaga razmislek o svojih dosedanjih dosežkih in karierni poti, ki temelji na ocenjevanju svojega celostnega življenja, ne le skozi poklicne uspehe ali neuspehe. Zavedati se moramo naše unikatnosti in različnih dejanskih okoliščin, ki so vplivale na naše dosežke. Ne smemo pozabiti na hvaležnost za to, kar smo dosegli. Vsak dosežek posebej in vsi skupaj so pomembni in hvalevredni.

Namesto da razmišljamo o neizkoriščenih možnostih v življenju, se raje osredotočimo na iskanje smisla zunaj poklicnih dosežkov, kot so družina, prijatelji, skupnost, zlasti pa različni interesi, ki nas veselijo in nam prinašajo zadovoljstvo. Ne glede na starost nikoli ni prepozno za učenje in za velikodušno podarjanje svojih izkušenj in znanj mlajšim generacijam. Že ta pripravljenost pomagati mladim, ne glede na to ali pomoč sprejmejo ali ne, deluje na nas izpolnjujoče in nam daje občutek pomena in prispevka.

Soočanje z občutkom poklicnega zaostajanja v starosti je izziv, vendar z uporabo primernih pristopov lahko najdemo načine, kako se s temi občutki učinkovito spoprijeti; razumsko spoznanje svoje omejenosti, pozitivna ocenitev lastnih dosežkov in iskanje novih virov smisla in zadovoljstva v svojem življenju.

Človek se mora prej ali slej naučiti »izpuščati«, »ne zadrževati«, ničesar »se oklepati«. Ničesar nimamo v trajni lasti; to velja tako za družbene položaje, vloge, ugled, naše zdravje, telesne in psihične sposobnosti, znanje in izkušnje, imetje, leta starosti, mladosten videz, ljubljene osebe, ki jih imenujemo za »svoje«, in celo za življenje samo. Vse teče, se spreminja in odhaja … Izgubljanje je sestavni del življenja, in prej ko se naučimo izpuščanja, brez prehudega (ob)žalovanja za izgubljenim, laže se bomo soočili z neobhodnimi spremembami in v končni fazi brez prehude tragike izpustili iz rok tudi svoje lastno življenje.

Hoh Ing

Z napakami je tako, večina se jih neda popraviti, ostanek za popravilo narejenih napak je dolgotrajen, prej obupamo in ostanenjo nepopravljene.

življenje#