13. marec 2024

Predsednica Državnega zbora mag. Urška Klakočar Zupančič je 12.3.2024 sprejela predstavnike CINIP-a (Civilna iniciativa nasilno izbrisanih podjetij), družbenikov izbrisanih gospodarskih družb v obdobju 1999 – 2008.

Predstavniki ( Bučar, Mohorič, Ivanjko) so izročili predsednici dokumentarno knjigo; Šime Ivanjko, »Zakaj ste nas kaznovali« v ki je bila podlaga za sprejetje Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR) v novembru 2021, katerim je Republika Slovenija priznala hudo napako pri sprejetju Zakona o finančnem poslovanju podjetij v letu 1999. ZOKIPOSR je priznal oškodovancem pravico do odškodnine, vendar v dveh letih ni noben od več kot tisoč oškodovancev uspel uveljaviti odškodnine zaradi nerazumljivega amandmana sprejetega ob glasovanju v DZ.

Predsednica DZ je obljubila, da bo še v marcu mesecu na seji Državnega zbora zastavila vprašanje sprejetja novele ZOKIPOSR, s katerim bi se odpravile ovire za uveljavljanje zakonom določene odškodnine.

pravo#

15. marec 2024

Pred dnevi sem na hrvaški televiziji z zanimanjem poslušal intervju s kolegom Ivanom Koprićem, profesorjem na Pravni fakulteti v Zagrebu, ki se je pogovarjal o svojem pesniškem ustvarjanju ob svojem pravniškem delu. Na vprašanje novinarke od kod mu ljubezen do pesništva in kaj ga je pritegnilo v pisanje pesmi, glede na to, da so pravniki po splošno znanih predsodkih hladni, strogo odmerjeni s suhoparnim in rigidnim besednjakom, je pravnik pesnik odgovoril, da ga je pritegnila magična moč besede, ki je tudi pravniku osnovno orodje.

Ob tem se mi je utrnila misel, da imamo tudi v naši sredi meni dragega prijatelja, kolega pravnika, pesnika Gorazda Šifrerja, ki je že pred leti s svojo prvo objavljeno zbirko »Pesmi«, leta 2019, zbudil pozornost ne samo v pravniških krogih temveč tudi pri ljubiteljih pesniškega razmišljanja o življenju, ki je »ena sama ljubezen«, kot je zapisano v uvodu v njegovo zbirko. Prvi stih v pesmi brez naslova razmišljajočemu bralcu pove vse: »Ne išči ničesar tam zunaj, saj je vse v tebi, svet si ti …«

Njegove pesmi se nas dotaknejo, četudi ne poznamo oseb in dogodkov – vendar nam dajo misliti o ljubezni do življenja, hvaležni v tišini »da smo, da si ti, da sem jaz, da so dvojine na dolgi poti domov …«.

Pravo in poezija sta sicer različni področji, vendar imata nekatere skupne značilnosti v strukturi in slogu izražanja. Oba zahtevata jezikovno spretnost, ustvarjalnost pri oblikovanju besed ter sposobnost izražanja sporočil na način, ki pritegne in nagovori bralca.

Tako pravo kot poezija zahtevata jasnost in natančnost jezika. V pravu je pomembno, da se zakoni, predpisi in pravna načela izražajo na način, ki je razumljiv in nedvoumen. Prav tako je v poeziji ključno, da se besede izberejo in združijo na način, ki jasno prenaša sporočilo in ustvarja želeni učinek na bralca.

Pravi in poezija sta pogosto odvisna od oblikovanja in strukturiranja besed. V pravu se uporabljajo različne pravne strukture, kot so členi, odstavki in alineje, da se ureja in organizira pravno besedilo. Podobno se tudi v poeziji pogosto uporabljajo različne pesniške oblike, kot so rime, ritmi in stihi, da se ustvari specifičen občutek in vzdušje v pesmi.

Pravo koy tudi poezija zahtevata sposobnost ustvarjalnega izražanja. V pravu se pravniki pogosto soočamo z izzivi, kako zapletene pravne koncepte in argumente izraziti na način, ki je prepričljiv in učinkovit. Podobno se pesniki soočajo s izzivom, kako uporabiti besede na izviren, čustven in slikovit način, da bi izrazili svoje misli, čustva in ideje. ( Razmišljanja o pravu in poeziji se nadaljujejo..).

Marko Pavliha

Dragi Šime, če mi dovoliš, bi omenil (še) nekaj velikih pravnikov-pesnikov: Goethe, Goldoni, Rilke, Verlaine, Valéry, Koseski, Prešeren, Jenko, Gradnik, Premk, Pavček … Obsežen je literarni opus jezičnih dohtarjev …

Šime Ivanjko

Dragi Marko, hvala za te podatke. Posebej bi želel obravnavalti v naslednjem zapisu povezanost ali pa tudi razdvojenost Prešerna kot pravnika in pesnika. Bom vesel, če se pridružiš razmišljanju kako v naš pravniški “suhoparni” svet vnesti več prave vizionarske človečnosti…

Marko Pavliha

Šime to je nekako tudi spiritus agens mojih nepravniških knjig, pri zadnji (Svetilnik) je urednica celo pripisala “poetičnega pravnika”

Metka Penko Natlačen

Dragi profesor, čudovita primerjava pravnikov s pesniki. Druži ju magična moč besede, nad katero sta oba očarana. Da, cudežna je moč besede.

pravo#

15. marec 2024

Včeraj, 14. 3. 1024, sem imel enkratno in prijetno priložnost, da na skupščini Pravniškega društva v Mariboru evociram pred mlado generacijo članov društva svoje prve spomine, kot edini še živeči soustanovitelj društva. 60 let obstoja in aktivnega delovanja strokovnega društva ni malo, zlasti če gre za delovanje društva v tako burnem obdobju družbenih, političnih in tehnoloških sprememb, kot je to doživela moja generacija.

Poudaril sem lastno izkušnjo, da sem v 60-letnem aktivnem sodelovanju v društvu pridobil ogromno ne samo strokovnih znanj za poklicno delo, temveč sem bil obogaten tudi s spoznanji o sodelovanju v ožjem krogu ljudi, ki jih povezujejo enake ideje in vizije, da ne poudarjam posebej prijetnih osebnih kolegialnih in človeško prijateljskih doživetij.

Pravniško društvo v Mariboru je bilo ustanovljeno leta 1964 kot podružnica hrvaškega Društva pravnikov v gospodarstvu. V tistem času je bilo možno ustanoviti društvo le ob dovoljenju takratne Socialistične zveze, splošne družbenopolitične organizacije, ki je nadzorovala vsa vprašanja družbenih dogajanj v skladu z ideologijo, ki je bila v domeni Zveze komunistov. Kot takratni prvostopenjski pravnik v pravni službi velikega in svetovno znanega podjetja Metalna v Mariboru sem bil v stiku s pravniki na Hrvaškem in smo zvedeli za ustanovitev hrvaškega društva pravnikov v gospodarstvu, kjer se je takrat zaposlovalo največje število pravnikov. Starejši in politično aktivni pravniki v Mariboru, zlasti pa takratni organizacijsko in strokovno aktiven tajnik oddelka Gospodarske zbornice v Mariboru kolega Rajko Kramberger, so ocenili, da v Mariboru ne bo mogoče dobiti dovoljenja za ustanovitev društva, @zato je padla odločitev, da se ustanovi podružnica zagrebškega društva. Šele dve leti pozneje smo podružnico preoblikovali v samostojno Društvo pravnikov v gospodarstvu v Mariboru, ki se je nekaj desetletij pozneje preimenovalo v Pravniško društvo, ki je bilo v letih 1970 – 1990 eno od najbolj prepoznavnih pravniških društev v bivši Jugoslaviji.

Danes ima društvo 196 članov in včeraj je skupščina izvolila dosedanjega zelo aktivnega predsednika Klemna Drnovška za novega predsednika ter člane upravnega odbora v sestavi: Klemen Drnovšek – predsednik, dr. Anja Drev – podpredsednica, Janja Deutschmann – tajnica, dr. Katja Drnovšek – blagajničarka, Tinka Berk, Bojana Kmetec Rošic, Darja Papić, Tatjana Vogrinec Burgar in Andrej Bitrakov.

V nadzornem odboru so: prof. dr. Vesna Rijavec – predsednica, Borut Sešek in Andrej Vovšek.

Disciplinsko razsodišče sestavljajo: Srečko Berk – predsednik, Milena Bratušek in Kristjan Zahrastnik.

Ob šestdeseti obletnici društva bomo pravniki na svojih spletnih straneh in na družbenem omrežju poskušali obveščati javnost in zlasti spodbujati mlajše generacije pravnikov, da se preko delovanja društva vključijo v družbena dogajanja in dajo svoj prispevek k razvoju kvalitetnih medsebojnih odnosov tudi ob uporabi prava in lastnega strokovnega poklicnega delovanja.

Najbolj aktivna skupina starejših članov društva

Klemen Drnovšek

Spoštovani profesor! Najlepša hvala za Vaš zapis in seveda za vaše sodelovanje pri ustanovitvi našega društva ter za aktivno sodelovanje v društvu ves čas njegovega delovanja. Veseli smo, da lahko nadaljujemo tradicijo združevanja pravnikov in verjamem, da bomo skupaj organizirali še veliko društvenih aktivnosti.

Metka Penko Natlačen

Čestitke in pohvale, cenjeni kolegi!

Mojca Ramšak

Čestitam ob jubileju! Imam lepe spomine na strokovno sodelovanje s Pravniškim društvom v Mariboru in na vabljena predavanja, ki so povezovala humanistiko s pravom.

Janez Mohorič

Iskrene čestitke prof., škoda da nisem bližje in mlajši bi se pridružil… vse dobro..

pravo#

16. marec 2024

V dejstvu, da je France Prešeren največji slovenski pesnik, ob tem pa je bil po poklicu tudi pravnik, smo pravniki ponosni na njegovo pesništvo, ne verjamem pa, da so ljubitelji njegove umetnosti pesništva ponosni na to, da je bil pravnik. V študij prava je pesnik vlagal ogromno časa in napora, genialnost ustvarjanja pesmi pa mu je bila dana z rojstvom kot darilo narave. Zanimivo je, da je v času življenja imel težave s prepoznavanjem njegovega daru pesnikovanja, kot tudi z njegovim znanjem o pravu.

Nesporno pa je, da ni ostal v zgodovinskem spominu zaradi svojega pravniškega dela temveč zaradi njegovih pesniških stvaritev.

Ni zaslediti veliko objav o tem, kako je študij prava in Prešernovo poklicno delo vplivalo na njegov pesniški genij. Iz razprave »O pesniku Prešernu kakor pravniku«, objavljene v Slovenskem pravniku – glasilu društva “Pravnik” v Ljubljani v št. 7/1896, je mogoče sklepati, da so pravniki že zgodaj prepoznali v Prešernovem pesniškem opusu vzajemno povezanost njegovega pesništva in obremenjenosti s pravom oziroma s prizadevanjem, da bi mu takratna oblast dovolila opravljati odvetniški poklic. Šele njegov šesti poskus pridobitve dovoljenja za opravljanje samostojnega odvetništva je bil uspešen.

Nekateri menijo, da je bolečino, povzročeno s težavami okoli svojega poklica pravnika poskušal izraziti v pesmi »Pevcu« z besedami:

Kdo zná

noč temno razjásnit, ki tare duha!

Kdo vé

kragulja odgnati, ki kljuje srce

od zora do mraka, od mraka do dné!

Kdo učí

izbrisat ‘s spomina nekdanje dni,

brezup prihodnjih oduzét spred oči,

praznôti ubežáti, ki zdánje morí!

Sicer pa je mogoče v pesniških delih najti določene vsebine, ki jih je mogoče povezati s pravom in pravniškim poklicem.

Dela Franceta Prešerna izražajo številne vrednote, ki so blizu prava, če že ne njegova vsebina. Pravo in pravniki so po naravi stvari namenjeni ohranjanju in utrjevanju domoljubja tj. domovine in naroda ter kulture in jezika. Pravo naj bi primarno zagotavljalo človekovo svobodo, ki je bila kot temeljna vrednota spoznana že leta 1215 v Magna carta libertatum. Svoboda človeku daje tudi pravico kritike oblastnih organov in države v smislu institucij, ki vodijo državo.

Vse te vrline najdemo v Prešernovih pesmih. Prešeren je bil goreč domoljub in v svojih delih je izrazil globoko ljubezen do slovenskega naroda, kulture in jezika. Njegove pesmi so pogosto slavile lepoto slovenske pokrajine in izražale močno pripadnost domovini.

Bil je zaveden zagovornik svobode in neodvisnosti. V svojih delih je kritiziral politično in družbeno nadvlado ter se zavzemal za svobodo izražanja.

Prešeren je bil kritičen do družbenih nepravičnosti in neenakosti. V svojih delih se je pogosto dotikal socialnih tem in izpostavljal krivice, ki so jih doživljali revni in nepoučeni.

Ljubezen in romantika, ki je prisotna v njegovih delih, je splošna človeška vrednota, ki je posebej izražena pri občutljivih ljudeh v razmerju do drugih. Podobno to čutijo praviloma tudi pravniki, ki pri svojem delu pogosto srečujejo odtujenost človeških vrlin, kot je čustvenost in čuječnost v medčloveških odnosih. Kritika družbenih razmer je naravna lastnost pesnikov, pri pravnikih pa je to žal bolj izjema.

Skupno za pesnike – pravnike je iskanje olajšanja od zahtevnega poklicnega okolja v pisanju poezije, ki jim služi kot sprostitev in izraz čustev. S pisanjem pesmi lahko pravniki izražajo svoje misli, občutke in izkušnje na oseben način, brez strogih pravnih pravil in predpisov. Pesniško ustvarjanje omogoča pravnikom, da se osredotočijo na ustvarjalnost in izražanje sebe ter najdejo izhod za svoje čustveno breme. Tudi branje poezije predstavlja pravnikom in pesnikom odmik od zahtevnega delovnega okolja in pomaga najti notranji mir, navdih in perspektivo izven težko rešljivih družbenih vprašanj.

V mnogih primerih predstavlja poezija za pravnike beg od poklicnih težav in omogoča izražanje čustev na drugačen način. V pravu se pravniki pogosto srečujejo s kompleksnimi pravnimi vprašanji, z zahtevnimi strankami ter visokimi pričakovanji, in podobno kot občutljive pesniške duše čutijo težave v življenju. Razlika je le v tem, da pesniki v takšnih situacijah ne bežijo v svet prava, kot pravniki bežijo v svet poezije.

Poezija lahko pravnikom omogoča tudi izraziti svojo empatijo in sočutje do strank ter se povezati z njihovimi čustvi na globlji ravni, kar jih spodbuja, da v grobosti vsakdanjega življenja, ki jo srečujejo pri svojem delu, lahko sledijo čuječnosti za človeka v težavah.

Janez Mohorič

Izredno poučno in zanimivo branje.. čestitke…

Maja Pisot Cvikl

Kot pravnica in pesnica sem hvaležna za ta Vaš pronicljiv in poglobljen zapis

pravo#

17. marec 2024

Konzulat Republike Hrvatske u Mariboru izražava iskrenu sućut obitelji Turčin povodom gubitka poštovanog i dragog supruga i oca, cijenjenog liječnika prim. Zlatana Turčin, dr. med., pedijatar neurolog.

Prim. Zlatan Turčin je pokretač i suosnivač te dugogodišnji aktivni član Hrvatskog kulturnog društva u Mariboru.

Dragi Zlatane, hvala Ti

za Tvoj vidljiv i dragocjen doprinos spomenutom društvu Hrvatske zajednice u Mariboru.

Počivaj u miru božjem!

dr. Šime Ivanjko, počasni konzul Republike Hrvatske u Mariboru.

Konzulat Republike Hrvaške v Mariboru izreka družini Turčin iskreno sožalje ob izgubi spoštovanega in dragega moža in očeta, cenjenega zdravnika prim. Zlatana Turčin, dr.med., pediater nevrolog.

Prim. Zlatan Turčin je pobudnik in soustanovitelj ter dolgoletni aktivni član Hrvaškega kulturnega društva Maribor.

Dragi Zlatan, hvala Ti

za Tvoj viden in dragocen prispevek k omenjenemu društvu Hrvaške skupnosti v Mariboru.

Počivaj v miru božjem!

dr. Šime Ivanjko, častni konzul Republike Hrvaške v Mariboru

življenje#

17.marec 2024

Ko se starejši poglabljamo v vprašanja življenja v medsebojnih odnosih, trčimo ob pojem samosočutja in sočutja, o katerem se v naši družbi ne govori veliko. V današnjem svetu je samosočutje povsem podcenjena psihološka veščina. V tuji strokovni literaturi srečujemo izraz “mindfulness”, za katerega obstaja več možnih prevodov, čeprav noben ne zajame vseh odtenkov pomena tega izraza. Gre za pojav zavedanja sedanjega trenutka in naše prisotnosti v tem trenutku, pozornosti na trenutne izkušnje in ozaveščenost ter zavedanje svojih misli, čustev in telesnih občutkov brez obsojanja ali sodbe. Težava z besedo samosočutje je v tem, da se neredko zamenjuje s samopomilovanjem, ki je zlasti prisotno med starejšimi. Preprosto povedano, sočutje do samega sebe je sposobnost zavzeti enak pogled nase kot na drugo osebo. Sliši se enostavno, je pa to v resnici izjemno težko.

Sočutje pa se nanaša na sposobnost razumevanja in čutenja čustev ter izkušenj drugih. Gre za zmožnost postaviti se v kožo drugih oseb, čutiti njihovo bolečino, stisko ali veselje ter izkazati razumevanje in empatijo do njih. To pomeni, da smo sposobni izražati toplino, razumevanje in podporo do drugih ljudi v njihovih težavah ali veselju.

Medtem ko se sočutje osredotoča na naš odnos do drugih ljudi in njihovih izkušenj, se samosočutje osredotoča na odnos do samega sebe in lastnih izkušenj, s tem da je oboje povezano z dobrim počutjem posameznika ter je pomembno za gradnjo zdravih in izpolnjujočih odnosov s seboj in z drugimi.

Samosočutje se pogosto obravnava kot egoizem do samega sebe, kar pa je napaka. Pri egoizmu je poudarek na lastnih koristih in zadovoljitvi lastnih potreb na račun drugih, samosočutje do sebe pa je bolj povezano z razumevanjem in spoštovanjem lastnih potreb ter z lastnim čustvenim in duševnim blagostanjem. Z egoizmom je povezano pomanjkanje empatije do drugih ljudi in lahko vodi v izkoriščanje ali zanemarjanje drugih v korist lastnih interesov. Samosočutje (sočutje do samega sebe) vključuje razumevanje, da smo vsi ljudje in imamo sorodne potrebe, da se teh potreb zavedamo, kar pa nas ne odvrača od naše sposobnosti, da razumemo in skrbimo tudi za druge. Medtem ko je egoizem poudarek na lastnih koristih in zadovoljitvi lastnih potreb na račun drugih, je samosočutje bolj povezano z razumevanjem in spoštovanjem lastnih potreb ter lastnim čustvenim in duševnim blagostanjem.

Zdravo samosočutje je ključno za gradnjo zdravih odnosov in boljše delovanje v skupnosti. Če človek skrbi za sebe v ravnovesju s splošnimi možnostmi družbenega okolja, skrbi tudi za druge.

V svojem bistvu je samosočutje priznanje samemu sebi, da si vsak posameznik, enako kot vsak drugi, zasluži razumevanje in ljubezen. Način, kako posameznik ravna s samim seboj, se odraža tudi v načinu, kako ravna z drugimi. Splošno je znano, da so osebnostne lastnosti ljudi s samosočutnimi težnjami močno povezane z motivacijo, uživanjem v življenju in ustvarjalnim mišljenjem, nasprotno od tistih, ki iščejo napake pri sebi in drugih, so polni strahu, nezaupanja vase, ljubosumja, sovražnosti in agresivnosti do drugih.

Pri starejših je več razlogov za prisotnost pojava, da slabo ravnamo do sebe in se obremenjujemo, ko delamo napake, čeprav je človeško delati napake. Generacije današnjih starejših praviloma (še) niso bile deležne vzgoje, ki bi poudarjala otrokove individualne potrebe, zaupanje vase, zdravo samozavest in »samoljubezen«, kar vse je značilnost sodobne vzgoje (ki je, mimogrede, zašla v drugo skrajnost pretirane permisivnosti, egocentrizma ipd.). Vzgoja naše generacije je poudarjala (krščanske) vrednote ponižnosti, poslušnosti, skromnosti, prevladujočega upoštevanja drugih na račun samega sebe itd. Starejši ljudje se soočamo tudi z različnimi izzivi, kot so osamljenost, zmanjšana gibljivost ali zdravstvene težave, kar še povečuje občutek negativnih ocen o samem sebi. Navajeni smo svoje občutke razvrščati med dobre ali slabe, pozitivne ali negativne, kot da ni vmesnega, je samo črno ali belo. K slabši samopodobi starejših prispeva tudi družbeno okolje, zlasti pa mediji, ki na primer ob neprimernem ravnanju starejših mimogrede pogosto navajajo tudi njihovo starost in je poročanje prežeto s čudenjem in grajanjem, kar ima za posledico, da se starejši počutijo še bolj škodljive in manjvredne. Starejši večinoma obžalujemo napake iz preteklih obdobij življenja in se obsojamo, da nismo uspeli oziroma bili boljši. Vedno znova si očitamo, da nismo dovolj dobri, kar miselno povezujemo z neuspešnostjo in lenobo. Vsa ta občutja so lahko posledica pomanjkljivega sočutja do sebe in premajhne samoljubezni.

Ker je samosočutje ključnega pomena za naše dobro duševno in čustveno počutje, je treba ob podpori okolja ustrezno poskrbeti, da v starosti sprejmemo samega sebe, svoje napake in pomanjkljivosti ob razumevanju, da smo vsi kot ljudje nepopolni in da je to čisto v redu. Same sebe moramo obravnavati, kot da bi obravnavali prijatelja v stiski. Ni nikakršne potrebe, da bi se morali počutiti krive in še manj se opravičevati. Odpustimo sebi za napake in neuspehe ter se osredotočimo na učenje in rast iz teh izkušenj. Namesto da se obsojamo in imamo slabe občutke, napake sprejmimo in se začnimo iz njih učiti.

Starejši nismo moteči v družbi in se ne počutimo, kot da nismo na svojem mestu, čeprav nam to družbeno okolje nenehno sporoča polglasno in šepetaje …

starost#

20. marec 2024

V starosti se pogosto pogovarjamo o senilnosti. Razumljivo je, da sami za sebe ne priznamo, da smo senilni, temveč so to vedno drugi. Besedo senilnost uporabljamo tudi za sebe v primerih, ko želimo upravičiti neko svojo napako, sklicujoč se na »senilnost«, in seveda pri tem ne mislimo resno.

Ko sem se danes prebudil, sem imel odlično idejo, ki bi jo z veseljem objavil na socialnem omrežju. Takoj sem, kot običajno, želel to zapisati v mobitelu v slovenščini oziroma – diktirati v hrvaščini, ker mi Apple ne dovoljuje uporabe slovenščine.

Odločil sem se pred tem še obriti. Brez razmišljanja sem uporabil losion za po britju namesto pravega za pred britjem. Ko sem ob začetku britja ugotovil, da je nekaj narobe, sem opustil razmišljanje o moji prvotni ideji in popravil napako z uporabo pravega losiona. Ko sem končal z britjem, sem pozabil na idejo o objavi in na vse tisto, kar sem v mislih predvideval objaviti. Mislim, da je to starostna senilnost (sic!?)

Zdi se mi, da najprej pride starost, nato pa se počasi neopazno priplazijo prvi znaki senilnosti.

Ob tem pa se sprašujem, kaj je bolj nevarno – senilnost ali starost? Na to vprašanje mi je prijazen asistent iz OpenAI odgovoril: »Starost je naravno napredovanje človeškega življenja in je neizogibna. Senilnost pa je stanje duševnega upada, ki se lahko pojavi pri nekaterih starejših osebah.« Tako mi je torej umetna inteligenca postregla z odgovorom. To sem že vedel, vendar pa nisem dobil odgovora, kaj je bolj nevarno, ne sicer v smislu neposredne nevarnosti za življenje temveč za občutenje življenja in srečanja s težavami pri spominu, razmišljanju, komunikaciji in vsakodnevnih aktivnostih.

Znanci, ki se soočajo s senilnostjo pri svojcu, opozarjajo, da je ključnega pomena razumevanje družbenega okolja, da je senilnost stanje, ki lahko prizadene posameznika fizično, čustveno in duševno. Komunikacija z osebo, ki se sooča s senilnostjo, ni vedno primerna z uporabo nejasnih besed, dolgimi stavki, neaktivnim nestrpnim poslušanjem, hitrim govorom in podobnim.

Svojci prizadetih oseb se pritožujejo, da ne dobijo ustrezne podpore s strani družbenega okolja.

Prizadeti opozarjajo, da je treba opazovati individualne potrebe teh oseb in prilagajati podporo oziroma geriatrično oskrbo za dodatno pomoč in nasvete …

In kaj mi, potencialni kandidati za srečanje z omenjeno nadlogo, lahko preventivno storimo? Strokovnjaki in izkušnje mnogih nakazujejo, da je mogoče to srečanje odložiti in ustvariti neke vrste medsebojne koeksistence, s tem da preprosto živimo zdrav način življenja, se redno ukvarjano s telesno aktivnostjo in se izogibamo škodljivim navadam. Posebej lahko mnogo prispevamo k zmanjšanju tveganja za razvoj senilnosti z aktivnim intelektualnim stimuliranjem možganskih celic, karkoli že to pomeni …

Lojzka Furlan

Odličen zapis, hvala Vam.

Marta Leljak

Dr. Šime Ivanjko to je pa tako lepo napisano, da je vredno prebrati in se od tega nekaj naučiti. Vendar se ne damo, staranje je normalen pojav, senilnost pa ne prizadene vsakega, takšno je moje mišljenje.

Toncka Trako

Odličen realen zapis, hvala

Božidar Mithans

Osebno menim da, tako kot fizične, z leti upadajo tudi psihične sposobnosti starejših ljudi. In manj kot smo aktivni, psihofizično, hitrje nazadujemo. Bolezen, kot je demenca ali alzheimer, pa je žal huda duševna bolezen, s katero se izgublja identiteta človeka, in je po moje ne gre primerjati s starostnim pešanjem koncentracije in spomina.

Lara Mehle

Tema, koja zanima svaku osobu, koja pređe 65.-70…. O njoj se puno piše i raspravlja…i to je dobro, jer kroz komunikaciju i komparaciju s drugima- ocjenjujemo sebe -saznajemo u kojoj smo fazi zaboravnosti, a i učimo kako pomoći sebi i drugima. Puno se pise o tome, koliko znači fizička aktivnost, čitanje, konverzacija, kako treba poraditi na sto boljoj koncentraciji. Mislim, da danasnji primjer uporabe pogresnog losiona- pjene za brijanje…nije senilnost, nego dekoncentra cija…razmisljanje o drugim stvarima, t.j. o temi, koju treba prezentirati.??

P.s. Poznavajući te osobno, dragi Šime, mislim da si jos daleko od senilnosti.vSpavaj mirno

starost#

21. marec 2024

V okviru svetovnega gibanja Starosti prijazna univerza je UM leta 2019 med prvimi ustanovila Center za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje, kot posebno organizacijsko enoto (center), v katero se vključujejo njeni upokojeni profesorji. Cilj Centra je omogočiti upokojenim profesorjem, da se umsko in družabno razvijajo, uživajo dostop do ugodnosti, virov in storitev univerze, dobivajo podporo in so cenjeni zaradi svojih akademskih in drugih prispevkov. Danes je v Center vključenih 70 profesorjev.

Od njegove ustanovitve je bil vodja zasl. prof. dr. Peter Glavič, ki je zasnoval njegovo organizacijsko in vsebinsko zasnovo ter uspešno vodil njegovo poslovanje skupaj z namestnico izr. prof. Lučko Lorbek in člani odbora.

Na skupščini Centra 4. 3. 2024 je bil izvoljen za vodjo zasl. prof. dr. Šime Ivanjko za naslednje 4-letno obdobje.

20. 3. 2024 je rektor Univerze prof. dr. Zdravko Kačič izročil novemu vodji listino o njegovem imenovanju.

Ob tej priložnosti je bilo govora o bodočem delovanju Centra v skladu s smernicami UM s poudarkom na promoviranju univerze ob njeni 50. obletnici ustanovitve in pospeševanju integriranja upokojenih profesorjev v postopke, ki lahko prispevajo k delovanju univerze v korist študirajočih in širše družbene skupnosti. Center bo v bodoče posvetil posebno pozornost posebnostim, ki so prisotne v življenju profesorjev po upokojitvi.

Lara Mehle

Moje pohvale ! Bravo

Janez Mohorič

Iskrene čestitke, v nasledjnih 4 letih boste tako praznoval dva jubileja na isti dan….

Milan Skerbinek

Zasluženo! Čestitke in uspešno delo!

Nevena Tea Gorjup

Moj poklon. Čestitke.

Metka Penko Natlačen

Kako z veseljem to berem! Pohvale in cestitke!

Univerza v Mariboru#

21. marec 2024

Študenti so me pogosto prosili, da pripovedujem o pravniškem poklicu. Leta 1994 sem jim kot predsednik Pravniškega društva napisal obsežnejša razmišljanja o pravniškem poklicu. Pri tem sem kot izhodišče uporabil misel znanega pravnika Gustava Rambruch; »Dobar pravnik je lahko samo tisti, ki je pravnik s slabo vestjo. Samo široko izobraženi človek je lahko dober pravnik«.
Med ostalim sem zapisal; «Pravnik je heroj in sočasno žrtev svojega poklica. Delati 20, 30, pa tudi 40 let najbolj delikatne posle in nositi polno odgovornost pred seboj, družbo in za teiste tudi pred Bogom, je nedvomno zelo težka naloga. V času svojega poklicnega dela si mora vedno prizadevati, da ne bi zavestno naredil napake. Sprehajati se mora mimo bogastva in razkošja in biti vsak trenutek v priložnosti, da se na nepošten način obogati, pa vendar mora mimo, ne da bi dajal slab zgled in ne da bi vzel tuje. Pravnik v krogu političnega in družbenega dogajanja pogosto posluša tudi mimo svoje volje prišepetavanje z ene ali druge strani, pa vendar se ne sme obračati niti levo niti desno. Mora kot Odisej naravnost na odprto morje. Težko je imeti priložnost, da bi obogatel in da bi pridobil visoke časti, pa vendar je nujno stoično iti mimo tega. Vprašamo se zakaj? Samo zato, da ohranimo čist obraz v okolju v katerem živimo in delujemo, da lahko vedno vsakemu pogledamo v oči in da s ponosom nekoč stopimo pred boginjo pravice«.
Nimam težav, da to podpisujem tudi danes, ko bivši študentje to vsakodnevno doživljajo…

Urban Vehovar

Na zalost je danes tako, da vse kljucne pravniske posle v Sloveniji obvladuje in si jih deli 5 pravniskih his.

pravo#

24. marec 2024

V razvoju mariborskega višjega in visokega šolstva, vključno z univerzo, je veljalo v širšem družbenem okolju stereotipno mnenje o drugorazrednosti študentov, ki študirajo v Mariboru, v odnosu do študentov ki študirajo v Ljubljani. Tovrstne izkušnje imam tudi osebno kot izredni študent v Mariboru. Ne morem trditi, da to velja še danes, bojim pa se, da tudi danes ni bistveno drugače. (Znanec mi zatrjuje, da mnenje o drugorazrednosti Maribora v odnosu do metropole velja tudi na številnih drugih področjih.)

V naslednjem letu bo 65 let od prvih višjih šol v Mariboru in 50 let od ustanovitve univerze kot enega najpomembnejših zgodovinskih dogodkov za Maribor in severovzhodni del Slovenije.

Zavedam se, da ni vsakemu dano, da lahko v svojem življenju spremlja, oziroma da je na nek način zraven pri razvoju tako pomembne institucije, kot je nastanek in razvoj višjega, visokega in univerzitetnega izobraževanja. Dobro so mi poznani napori relativno majhne skupine vizionarjev pred 60 leti, ki se je borila zoper odpore in nerazumevanje njihovih idej o nujnosti odpiranja Maribora visokemu šolstvu. Da je del kritike določenih elitnih družbenih struktur, zlasti v metropoli, o pomanjkanju strokovnega pedagoškega in raziskovalnega kadra bil upravičen, ni sporno, vendar je to sočasno spodbujalo trmasto vztrajanje pedagoških delavcev v Mariboru, da svoje praktične izkušnje nadgradijo s teoretičnim znanjem.

Kar nas je mariborske študente motilo, je bil podcenjevalen odnos v razmerju do ljubljanskih študentov, češ da izhajamo pretežno iz ruralnih območij in iz delavskih družin, v katerih se nismo mogli izobraziti na enak način kot mestni otroci elitnih izobraženih politično pomembnih družin.

Znana ideološko politična teza v času socializma, da je treba podpreti otroke delavcev in kmetov, je bila samo prazna verbalno lepo slišana puhlica, ki ni imela veliko veze z realnostjo.

Bila bi zanimiva sociološka raziskava o družbenih neenakostih v praksi v času socializma (ko naj bi veljalo temeljno načelo enakosti), kot na primer: razlika med otroki politično in ideološko prepoznavnih staršev z redečo knjižico in drugimi; med delavskimi otroki in otroki elitnih družin; med otroki slovenskih družin in priseljenih družin iz drugih republik; otroki verskih in neverskih družin; med otroki padlih borcev na strani zmagovalcev NOB in otroki drugih žrtev vojne … in podobno.

V 80-ih letih prejšnjega stoletja so raziskovalci z Univerze Princeton izvedli zanimiv eksperiment o tem, kako pomembno vlogo igrajo predsodki o starših pri obravnavanju njihovih otrok. Osebe, ki so sodelovale v eksperimentu, so razdelili v dve skupini. Tako prva kot druga skupina je morala oceniti odgovore na izpitna vprašanja neznane študentke. Osebam iz skupine A je bilo pred ogledom posnetka odgovorov rečeno, da gre za študentko, ki prihaja iz revne delavske družine, osebam iz skupine B pa, da so dekličini starši bogati in družbeno prepoznavni. Osebe v skupini A so študentkino znanje ocenile kot podpovprečno. Osebe v B skupini so iste odgovore ocenile kot nadpovprečne.

Po mojih spominih so se študenti na mariborskih izobraževalnih institucijah, in sicer zlasti iz ruralnih območij, pogosto soočali z različnimi izzivi in ovirami v razmerju do tistih iz mestnih okolij in zlasti študentov iz metropole.

V mojem času, ne samo študija temveč tudi v obdobju predavateljskega dela v Mariboru, mariborski študentje niso imeli enakega dostopa do kakovostnih izobraževalnih virov, kot so knjižnice, laboratoriji ali specializirana oprema, kakor so jih imeli ljubljanski študenti.

Bilo je prisotno tudi pomanjkanje raznolikosti izobraževalnih možnosti. V Mariboru ni bilo enake izbire izobraževalnih institucij in študijskih programov, kot je to bilo v Ljubljani. Kulturne in družbene norme delavskega mariborskega okolja so bile manj spodbudne do visokega izobraževanja. To je bil vzrok, da so se študenti počutili manj samozavestne ali manj podprte pri svojih izobraževalnih prizadevanjih. Prepoznavne razlike so bile zlasti na finančnem področju. Stroški študija, prevoza, nastanitve in drugih življenjskih potrebščin so mariborske študente postavljali v neenakopraven položaj. V Mariboru je bilo izrazito prisotno pomanjkanje mentorstva, saj je bilo težje najti mentorje in pridobiti izkušnje v svojem izbranem študijskem področju.

Negativni predsodki nekaterih profesorjev v Ljubljani do mariborskih študentov, zlasti še mariborskih izrednih študentov, ki so nadaljevali študij na drugi stopnji v Ljubljani, so bili splošno znani. Ker izredni študij na ljubljanski univerzi ni bil tako obsežen in poudarjen kot na mariborski, številni profesorji niso imeli izkušenj s to strukturo študentov.

Profesorji v Ljubljani so se lažje povezovali z mestnimi študenti in so jih bolje razumeli. Ta povezava je lahko ustvarjala boljšo komunikacijo in zaupanje med profesorjem in študentom. Redni študij mestnih študentov ustvarja učne izkušnje, ki so bolj relevantne in pomembne za vsakega posameznega študenta.

V tistem času je bilo med študenti splošno znano, da so mariborski profesorji, praviloma uveljavljeni strokovnjaki iz prakse, imeli večjo empatijo do izrednih študentov, saj so se lažje postavili v njihove čevlje in razumeli njihovo specifiko ter se bolj sočutno in podporno odzivali na potrebe izrednih študentov. V Ljubljani so se študenti srečevali bolj s teorijo, v Mariboru pa so bile v večji meri izpostavljene izkušnje profesorjev, ki so praviloma prinašale bogastvo praktičnih znanj in raznolikost učnih metod.

Zavedam se, da so to bolj osebna razmišljanja, utemeljena na osebnih izkušnjah, vendar se bojim, da je določena zadržanost metropole do Maribora nasploh, pa tudi do drugih v novem času ustanovljenih univerz, prešla na politične strukture in oblastne organe, kar ima lahko hude posledice za bodoče stanje v naši družbi, ki je centralno in avtoritativno vodena.

Pri centralnem in avtoritativnem vodenju države se odločitve in ukrepi sprejemajo zgolj na vrhu politične hierarhije, brez aktivnega sodelovanja ali vpliva državljanov. To omejuje svobodo posameznikov in zatira njihovo raznolikost mnenj, idej in inovacij ter omejuje kreativnost in napredek družbe v sposobnostih razmišljanja, saj se odločitve sprejemajo na osnovi ozkega kroga ljudi v politični eliti.

Takšna oblika vodenja države praviloma privede do neučinkovite uprave, saj se odločitve sprejemajo na oddaljeni ravni, ob nezadostnem poznavanju lokalnih potreb in razmer.

Če želimo dejansko zagotoviti naši mladi generacij študentov priznanje enakovrednosti znanja in utrditi njihove potrebe po visoki stopnji strokovne samozavesti, morajo družba kot celota ter družbene oblastne in znanstvene elite zagotoviti enake pogoje študija in, kar je še bolj pomembno, enakovredno obravnavati vse udeležence v procesu izobraževanja …

Potem se ne bo dogajalo, da celo na razpisih za pripravništvo nekateri delodajalci med pogoji za sprejem nerazumno navajajo kriterij, da je diplomant zaključil študij na točno določeni fakulteti (ko gre za pridobljeno izobrazbo iste vrste in stopnje, da ne bo pomote …).

Nika Jan

To samo dokazuje, kako trdovratna in razdiralna je moč predsodkov, čeprav ni zanje nikakršnih racionalnih argumentov. Pogumno, da ste izpostavili to temo. Prijazno Vas pozdravljam!

Nikola Vlahović

Zelo lepo ste predstavili problematiko visokega šolstva spoštovani profesor Ivanjko. Ko so redni študentje vprašali profesorja dr. Maksa Oblaka, katera Strojna fakulteta usposablja boljše študentje, Ljubljanska ali pa Mariborska. Profesor je odgovoril tako, “Odličen študent je odličen v Ljubljani in v Mariboru. Soliden študent je soliden in v Ljubljani in v Mariboru. Večiti študentje so tudi v Ljubljani in v Mariboru. Ko sem študiral I stopnjo strojništva v Maribiru, Maribor je imel Projekt 2000 mladih raziskovalcev do 2000 leta. Zadeva je bila aktualna do razbijanja Jugoslavije. Vsak profesor je imel čtiri do pet študentov, usmerjal jih v tem sistemu. S ponosom lahko povem, da sem ponosen na svoje profesorje. Trudili so se in nam pomagali tekom študija. Prav tako, lahko rečem da so odlični študentje hodili na doktorske študije na druge univerze v Evropi.

študij#