27. februar 2022

Moj dobri znanec, ki živi v domu za ostarele, mi je povedal sodobno zgodbo o svojem dobrem prijatelju Ivanu:

»Ivan je bil mlad nadobuden in radoveden kmečki otrok, večno lačen kruha. Pridno je končal šolo in odšel od doma v bolj oddaljen kraj ter se zaposlil v tovarni znanega in uspešnega lastnika Janeza.

Janez je kot sposoben podjetnik znal izkoristiti vsako priložnost za razvoj svojega podjetja.

Ivan je v začetku sicer delal slabo plačana dela, vendar je s svojo pridnostjo in z željo po znanju hitro napredoval in Janez mu je omogočil, da je pridobil določena znanja ter mu zagotovil primerno stanovanje in zaslužek.

Ivan ni mogel pozabiti svojega otroštva in svojih prijateljev, družinskih srečanj, zlasti pa svoje ljubeče matere, ki mu je vsadila ljubezen do ljudi v rojstnem kraju.

Podjetnik Janez je imel sina in hčerko, katere mladostna lepota ni bila neznana delavcu Ivanu.

Janez je zaradi svojih sposobnosti in ugodnih družbenih okoliščin zelo hitro postal družbeno pripoznan in je sprejemal visoke položaje v družbi. On in njegova družina sta postala del družbene elite, ki se je sčasoma odmikala od delavcev.

Janez je opazil, da se njegova hči Slovanka spogleduje z Ivanom, ki se je razvil v postavnega in samozavestnega moškega, ki je v podjetju njenega očeta postal nepogrešljiv in zaupanja vreden vodilni delavec. Sčasoma je Janez razmišljal, kako bi bila Ivan in njegova hčerka dober par. Nič ni imel proti, da bi mu Ivan postal zet. V podzavesti ga je motilo le, da je Ivan »od drugod« in da je navezan na okolje njegovega otroštva. Razmišljal je, kako bi ga bilo treba še »zglancati«, čeprav ni vedel, kaj bi to pomenilo pri Ivanu.

Obzirno, kot ljubeč oče, se je pogovoril s hčerko, ki pa ni bila presenečena nad to idejo, saj sta z Ivanom že imela svoje skrivnosti in se o tem tudi pogovarjala.

Oče Janez in hčerka Slovanka sta želela, da ob proslavi 30. obletnice neverjetno uspešnega in nepričakovanega preboja njegovega podjetja na mednarodni poslovni trg, razglasita tudi zaroko med Slovanko in Ivanom. Glede na to, da se je dan proslave približeval, sta Ivanu določila 6-mesečni rok, da se dokončno odloči za zaroko.

Ivan se je zavedal, da kljub poroki ne bo nikoli sprejet v družini očeta Janeza in v njihovem elitnem okolju kot enakovreden družinski član. On sam bi bil zadovoljen le z delovnim mestom v podjetju in bi živel svoje življenje. Zato je Ivan zavrnil možnost poroke.

Oče Janez, jezen zaradi njegove zavrnitve, je takoj naslednji dan razdrl delovno razmerje z Ivanom, ga vrgel iz stanovanja in prepovedal vse stike z njim. Na trgu dela pa razglasil, da je Ivan slab in nesposoben delavec ter priporočal svojim poslovnim zvezam, naj ga ne zaposlijo.

Ivan je ostal brez stanovanja, dela in možnosti, da se zaposli, ker so že vsi možni delodajalci bili vnaprej opozorjeni, da je slab delavec. Vedel je, da bi se sicer lahko vrnil v svojo rojstno vas, vendar se je zavedal, da bo zaradi večletne odsotnosti tudi tam tujec. Odločil se je, da ostane v sredini, v kateri je živel od priložnostnega dela, pomoči prijateljev in v strahu pred »plavimi angeli«, katerim je bilo naročeno, naj ga takoj prisilno odstranijo iz tamkajšnjega okolja kot kriminalca in ga pošljejo v njegov domači kraj.

Leta in leta je živel človeka nevredno življenje. Slovanka je nanj pozabila, on pa je sprejel svojo usodo.

Ivan je kasneje poskušal pojasnjevati vsakomur, ki ga je želel poslušati, kaj se mu je v življenju zgodilo, kljub temu, da ni storil ničesar slabega. Sprijaznil se je s svojo usodo in čakal na svoj konec …« je končal svojo pripoved moj znanec.

Bil sem ganjen, kaj se lahko zgodi tudi dobremu človeku, če ravna po svojem srcu in ne želi sprejeti darila, ki se mu v življenju ponuja pod pogojem, da se odreče svoje lastne notranje sreče.

Ivan in njegova usoda sta se me dotaknila in nisem mogel, da ne bi mojega znanca povprašal, ali je Ivan res končal svoje življenje na obrobju družbe kot uničen človek.

V nadaljnjem razgovoru mi je znanec povedel, da ne ve, kaj se je Ivanu res zgodilo. Pred leti je sicer slišal, da je uspešno podjetje očeta Janeza prevzel sin, ki je poznal nesrečno Ivanovo usodo in je na prošnjo oziroma priporočilo mnogih, ter zaradi svojega poslovnega ugleda, iz bogatega podjetja nejevoljno odobril izplačilo v višini 50 evrov mesečno kot pomoč Ivanu za njegovo preživetje. Pri tem je to pomoč podjetje izplačevalo na način, da ni bil plačan davek.

Skoraj bi pozabil na to pripoved, če me ne bi pred dnevi moj znanec iz doma ostarelih poklical in mi povedal, da je ugleden in spoštovan direktor omenjenega podjetja ob proslavi 30. obletnice prevzema vodstva očetovega podjetja obžaloval Ivanovo usodo in se v imenu očeta Janeza opravičil. Znanec je pripomnil, da je med udeleženci proslave bilo slišati:

»Ivanove usode ni treba obžalovati, še manj pa se mu opravičevati, saj si je sam kriv, da ni sprejel ponujene možnosti očeta Janeza in lepe bogate Slovanke…«

Ker so mi mnogi pripovedovali o svečanosti omenjene proslave, me je spodbudilo, da vam povem to pravljico, ki pa to ni.

#življenje, #drugačnost

25. februar 2022

Danes sem večkrat s posebnim zadovoljstvom poslušal predsednika republike Boruta Pahorja, ki se je v imenu države opravičil izbrisanim fizičnim osebam »za neustavno dejanje izbrisa iz registra stalnega prebivališča, za kršenje človekovih pravic in vse krivice ter trpljenje”. Pri tem je dejal: »Izbris in tudi druga dogajanja v naši bližini nam dokazujejo, da pravne države in človekovih pravic ne smemo jemati kot samoumevnih, da moramo nad njimi neprestano bdeti in zanje neprestano garati.«

Zelo sem vesel tega opravičila v imenu 25.671 ljudi in med njimi 5360 otrok.

To opravičilo sicer ni odgovor na njihova še vedno nerešena številna vprašanja glede posledic njihovega izbrisa in zlasti ne daje odgovora, ZAKAJ se je to zgodilo. Pri tem ne gre za iskanje odgovornosti posameznih oseb, temveč za vprašanje, kako se je to lahko sploh zgodilo in da je bilo potrebnih 30 let, da to nekdo prizna.

Omenjeni izbris fizičnih oseb ni edini, saj so sledili drugi (izbris pravnih oseb, imetnikov hranilnih vlog, lastnikov bančnih delnic in obveznic, omejitev denacionalizacijskih upravičencev), ki tudi niso le posledica odločitve oblastnikov.

Kar posebej boli prizadete, je dejstvo, da so se mnogi v njihovem okolju izrecno strinjali in glasno zagovarjali omenjene postopke, večina pa jih je molče odobravala.

Sanjam, da bodo podobno opravičilo doživeli tudi družbeniki izbrisanih pravnih oseb ob tridesetletnici njihovega izbrisa na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij 1999. leta, ker je bil tudi njihov izbris »izveden potihoma, brez seznanitve prizadetih, ki prva leta po izbrisu niso mogli razumeti, zakaj naenkrat, brez pojasnila, ne morejo več preživljati svojih družin …«, kot je danes dejal predsednik republike.

Upam, da bodo današnjo predsednikovo zavezo o prevzemu moralne odgovornosti in zapisu v »kolektivni zgodovinski spomin« slišali tudi tisti, ki jih bo verjetno tudi v bodoče mikalo z neznosno lahkotnostjo brisati druge, ki niso »naši« …

#izbris fizičnih oseb, #opravičilo predsednika

24. februar 2022

Ko razmišljamo o preteklosti življenja naše starejše generacije, ugotavljamo, da je danes bistveno lažje živeti, vendar pa zaradi tega nismo nič bolj srečni. Vsi se spomnimo našega otroštva, kako smo bili lačni, željni kruha, živeli v strahu pred bodočnostjo, se učili živeti v dvojnosti: skrivanja našega družinskega intimnega verskega življenja in javnega v šoli, nam tujega, prežetega z uradno ideologijo. Spomnimo se stalnih opozoril: «Pazi, kaj govoriš.« Nekatere od nas so posebej spremljali »dobri angeli čuvaji«, da ne bi »zgrešili poti«.

Sprašujemo se, ali nismo bili kljub temu bolj srečni, kot smo danes.

Danes je vse drugače, nismo željni kruha in svobodno govorimo, kar želimo. Vajeni smo, da imamo to, kar želimo, kakor in kadar želimo. Velikokrat ne vemo, kaj pravzaprav želimo, vendar to hočemo takoj. Moti nas prevelika izbira in udobje. Čutimo se preobremenjeni z možnostmi, ki so nam odprte in se težko odločamo, kako naj živimo ob ponudbi tistega, česar resnično ne potrebujemo, pri čemer nas vedno skrbi, da je izbira bila vedno napačna. Ne znamo ločevati bistvenega od nebistvenega, dobrega od najboljšega. Vedno nam primanjkuje časa. Zavedamo se, da bi morali predrugačiti svoje življenje, vendar nimamo volje, da bi kaj spreminjali. Neverjetno veliko je svetovalcev, ki nam ponujajo recepte za življenje, ki jih ne beremo ali pa so se izkazali za nas nekoristni. Včasih postanemo tako zmedeni, da ničesar ne ukrepamo in pustimo, da se nam stvari samodejno dogajajo ali pa gredo mimo nas. Kadar se moramo seliti iz enega kraja v drugega oziroma ko prestopamo iz enega življenjskega obdobja v drugega, smo v dilemi, ali moramo vse vzeti s seboj ali vse pustiti za seboj. Živimo v obdobju, v katerem je pravičnost relativen pojem. Pravo je sredstvo države, da nas obvladuje in varuje sebe pred nami, namesto da bi pravo varovalo nas pred državo. Vodijo nas politiki ne pa državniki, čeprav se zaklinjamo, da bi za državo dali življenje. Dom nam ni tam, kjer smo ga ustvarjali v času aktivnega življenja, temveč tam, kjer so nam otroci in vnuki. Napak, ki smo jih delali, ali so nam jih delali, ne znamo sočasno oprostiti in pozabiti. Navdušeni smo nad tehničnim razvojem, ki nam omogoča, da smo takoj informirani, kako je otrok izgubil svojo igračo, ne vemo pa, in nas tudi ne zanima, zakaj joka. Vsiljujejo se nam informacije, ne pa znanja in razmišljanja.

Pravzaprav ne vemo, in tudi ne želimo vedeti, kaj je resnična človekova sreča in zakaj sploh živimo …

Da, res je danes lahko živeti, težko pa je biti srečen!

Marjana Pavliha

Nisem brala do konca, kot ponavadi, večina otrok je živela v svobodi, ni bilo bede, v cerkev smo hodili brez problema, družili smo se z vsemi narodi bivše Juge, etika in morala nam ni bila tuja. Spoštovali smo starejše itd, itd.

Danes so na oblasti pokvarjenci, pohlepneži in ničvredneži. Vsak pameten to ve. Družine trpijo in posledično otroci. Pišem o večini. Žal mi je, da vam pišem vsebino, ki je verjetno ne boste sprejeli, pa vendar, to so dejstva.

Metka Penko Natlačen

Dragi profesor, sreča posameznika je slika njegovega stanja duha. Ko ste bili mladi, ste bili zadovoljnji s tistim, kar je bilo na voljo. Hvalezni za vse kar je bilo. Vse se začenja pri nas samih tudi sedaj, ko smo zrelejši ali starejši, kot vi pravite. Ce se odločimo za jamranje in godrnjanje, nas niti zlata hiša ne bo osrecila. Sreča je zadovoljstvo z malimi stvarmi in plemenitimi ljudmi.

Misa Derganc

Krasen zapis a verjamem in vidim,

da je Mladim in vsem nam,

danes bistveno TEŽJE živeti

#življenje, #sreča

23. februar 2022

Ko smo v začetku devetdesetih let preteklega stoletja dobili lastno državo, kot uresničitev sanj naših prednikov, sem študentom, sodeč po mojih zapisih iz tega obdobja, poskušal pojasniti razliko med pojmoma državnika in politika. Takrat sem menil, da bomo v lastni državi imeli več državnikov kot v bivši skupni državi, kjer smo imeli mnogo politikov.

Danes v medijih že berem imena možnih kandidatov za posamezne državne funkcije, o katerih je govora le kot o politikih. Pojma državnika pa pri tem ni zaslediti, kot da ga ne poznamo.

Po splošnih opredelitvah je politik posameznik, vključen v politiko, neke vrste politična figura, ki opravlja določeno funkcijo praviloma kot član kolektivnega organa, npr. poslanec v parlamentu.

Državnik pa je oseba na pomembni funkciji v vodstvu države (predsednik države, vlade, parlamenta ipd.) in je izpostavljena posebej njegova osebnost. Praviloma se pojem državnika uporablja tudi za visoke in pomembne politične osebnosti z vizijo.

Zanimiva je razlika med politiki in državniki, na katero je opozarjal ameriški filozof, profesor na vseučilišču Harvard, John Rawls, ki je povedal, da se politiki borijo le za izid na volitvah, državniki pa za bodočnost države.

Odkar sem prebral to Rawls-ovo ugotovitev, mi je jasno, zakaj se pri nas vedno govori o politikih, ne pa o državnikih.

#državniki, #politiki

20. februar 2022

Posljednji pozdrav dragom i poštovanom kolegi prof. dr. Mario Plenković. Za Tobom ostaje duboka praznina u našim redovima profesora Alma Mater europaea u Mariboru.

Requiescat in pace.

Iskrena sućut Tebi dragim osobama.

#življenje, #smrt, #slovo

19. februar 2022

Sosed mi je prinesel dve položnici in odločbo o prekršku zaradi napačnega parkiranja v mestu in me prosil, da mu razložim, kako in kaj naj plača. Pred dnevi je dobil vabilo, naj se pisno izjasni glede prekrška v zvezi s parkiranjem v centru mesta pred 5 meseci. Takrat je priznal to možnost prekrška, saj se ne spomni, kako naj bi ga storil, in je predlagal, da se mu izreče globa.

Pred dnevi je dobil v priporočenem pismu dve položnici, odločbo o prekršku in obrazložitev, napisano z drobnimi črkami, ki jih brez povečevala ni mogoče prebrati. V obrazložitvi se navajajo številni členi, Uradni listi, občinski odloki z vsemi spremembami in dopolnitvami, ki bolj otežujejo razumevanje, kot mu koristijo.

Priznam, da sem trikrat prebral obrazložitev odločbe in poskušal razumeti, zakaj sta priloženi dve položnici; na eni ni zneska in piše, da gre za «globo«, na drugi pa piše »odločba – sodna taksa«. Čudilo me je, da odločbo o prekršku izdaja Medobčinsko redarstvo Maribor in zahteva plačilo sodne takse, čeprav, kolikor vem, se sodna taksa plačuje le, če je kršitelj podal zahtevo za sodno varstvo.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je treba plačati stroške postopka in globo. Razumel sem, da je treba po drugi položnici, kjer ni nobenega zneska, plačati znesek globe v višini 50-odstotkov, če se plača v 8 dneh.

Da bi mi bilo bolj jasno, sem poklical gospo na tel. številki občinskega redarstva v MB, ki mi je prijazno in preprosto povedala, kaj in kako se naj plača globa, in da ne ve za nobeno sodno takso, ki je zapisana na položnici.

Sosedu sem svetoval, naj plača 40 evrov stroškov in 20 evrov globe, če plača v 8 dneh, oziroma 40 evrov, če plača po poteku tega roka.

Sprašujem se, ali je res potrebno, da so postopki o prekršku tako zapleteni in nerazumljivi, in predvsem tako dragi, in se izterjujejo pod imenom »sodne takse«. Verjetno se plačilo stroškov postopka obravnava kot sredstvo organa, ki izdaja odločbe, globa pa se obravnava kot sredstva proračuna. Pri globi ima lahko kršitelj popust, če plača takoj, pri stroških pa popusta ni. Kot občan imam občutek, da redarstvo bolj skrbi za plačilo stroškov kot za plačilo globe.

Pred leti sem uspel z javno kritiko doseči, da so mariborska (vsaj nekatera) javna podjetja prenehala izterjevati plačila javnih storitev preko odvetnikov; (beri; prijateljev direktorjev), pri čemer so odvetniški stroški daleč presegali višino plačila zaračunane storitve.

Prepričan sem, da bi bilo mogoče razne postopke, med njimi tudi prekrške v prometu, obravnavati po bolj enostavnem postopku in z nižjimi stroški in predvsem na bolj prijazen ter za občana razumljiv način.

#birokracija

16. februar 2022

Vsako jutro, ko sedem pred računalnik in zvečer oziroma pozno ponoči, ko vstanem od mize, pogledam in se zamislim o pomenu, z velikimi črkami zapisane stare rimske misli na ekranu, kjer sem ga zapisal pred leti: »Labuntur anni, panta rhei!?« (Vse teče in leta minevajo).

Ob tem pa pogosto spreminjam število ! (klicajev) in ? (vprašajev) na koncu izreka.

Sama vsebina in klicaj me spodbujata, da bi še kaj prebral, se naučil, zlasti pa kaj zapisal. Vprašaj me opominja, če sem lenoben. Zavedam se, da čas, stisnjen v življenjsko žogo, lahko neopazno in naglo izpuhti. (Podzavesten spomin na otroštvo, ko smo se vedno bali, da bo nekdo zločest preluknjal žogo in tako končal našo igro).

Pogled na zapisan izrek na ekranu me vedno opomni, kaj je treba storiti. Če sem »priden« in se pohvalim, da nisem izgubil dneva oziroma da sem storil nekaj dobrega za druge ali koristnega (karkoli že to pomeni), vpišem pri izreku po opravljenem delu več !!! (klicajev). Če pa sem zgubil dan (kar se vse pogosteje dogaja), pa vpisujem vse več ??? (vprašajev).

Morda je to smešno, vendar sem nekaj podobnega delal v mladosti že v času izrednega študija, ko je bilo nujno za študij loviti minute ali ure tudi med delom, da memoriram določene ideje ali pojme. Na mizi v telefonski centrali, kjer sem delal, sem imel več ali manj vedno nekaj lističev z opombami pravnih pojmov ali idej, praviloma v latinščini, hrvaščini in obvezno v slovenščini. Vedoželjne sodelavce, še posebej sodelavke na zavarovalnici sem vedno »zavajal«, da to delam zaradi učenja slovenskih besed. Ob tem sem jih prosil za pomoč oziroma pojasnila, kar še vedno prakticiram.

Pisanje in objave na družbenem omrežju so idealna priložnost za raziskovanje sebe v smislu introspektivnega samoodkrivanja. Življenje v starosti je s pisanjem in objavljanjem bolj budno in intenzivnejše. Prisiljuje nas, da se zberemo, upočasnimo divji tok misli, prisluhnemo sebi in postajamo pozorni na tisto, kar se nas je dotaknilo, da ne govorimo posebej o naših lepih spominih. Preprosto se ukvarjamo s sabo in svetom, kar nam daje navdih za življenje. Svobodno s svojimi asociacijami potujemo po sedanjem razburljivem svetu ali pa se z bolj ali manj hitrim vlakom zapeljemo v preteklost ali z nadzvočnim letalom v prihodnost. Možnost objav na družbenem omrežju sprejemamo kot navdihujoče povabilo k dejavnemu sodelovanju s svetom, ki je še vedno naš tudi v starosti, če se nam tudi želi na vse mogoče načine izmikati z našega obzorja.

V mladosti smo bili prepričani, kako smo poklicani k ustvarjanju novega sveta, danes pa smo le izostreni opazovalci sebe in sveta.

Tudi v tem je lepota čudežnega življenja …

Šime Ivanjko

Moj dragi prijatelj S. Z. mi je poslal pred nekaj minutami prijazno opozorilo, za kar mu se lepo zahvaljujem. Napisal mi je na messengeru;

“G. Ivanjko, sem si današnji post z veseljem prečital(kakor tudi vse dosedanje). Sicer nisem imel latinščine, zato sem iskal prevod. Zmotila me je beseda anni in aforizem phanta rei…tako da domnevam, da je redosled v prevodu zamenjan?! Pa brez zamere.”

Posredoval sem mu nasledni odgovor, ki je morda zanimiv tudi za ostale prijatelje;

“Dragi prijatelj S.

Hvala, ker berete moje objave in posebej za Vaše današnje dobronamerno opozorilo.

Imate prav kadar gre za gramatikalni prevod omenjenega izreka. V uporabi tega izreka se praviloma želi povdariti grški del ideje “panta rhei”kot primarnost zginjevanje časa kot takega, manj pa je povdarek na štetju letnic v latinskem delu izreka. Ve se, da so Rimljani vedno povdarjali na prvem mestu svojo latinščino in sebe, čeprav so prevzeli idejo od starejših Grkov. Vse dobre grške ideje si poskušali pripisati sebi in jih kot svoje posredovsli civilizaciji. To se dogaja tudi danes pri velikih narodih in posameznikih.

Moj prevod je meni bolj všeč, ker je vsebinski ne pa le besedni. Oboje je pravilno. Stvar osebnega premisleka pa je, kaj je v tem sporočilu pomembneje; vsebina ali forma.

Tukaj se treba tudi spomniti, da so Rimljani vojaško premagali Grke, Grki pa so kulturno premagali Rimljane.

Misel je vedno primarna v odnosu do njene pojavnosti v besedah.

Lep pozdrav in se veselim Vaših komentarjev

#pisanje, #družbena omrežja

12. februar 2022

Danes, 12. 2. 2022, se na univerzah in fakultetah pravkar izvajajo informativni dnevi o vpisu mladih maturantov v posamezna področja študija.

V preteklosti sem na ta dan poskušal vedno mlade navduševati za pravni študij in sem danes vesel, da Pravna fakulteta UNI v Mariboru, s katero sem bil tako ali drugače povezan 60 let, to zanimivo srečanje z bodočimi študenti opravlja z bistveno boljšimi prijemi in zanimivo vsebino.

K prizadevanju mariborske Pravne fakultete za pritegnitev pozornosti mladih za pravni študij želim prispevati tudi moja razmišljanja o pravu in pravnikih, na podlagi mojih porumenelih zapisov iz preteklosti.

O pravu v družbi

O pravu in o vlogi pravnika ni mogoče govoriti izven konteksta družbenega okolja in vizije razvoja družbe, v kateri pravniki in pravo delujeta. V globaliziranem svetu in z vstopom Slovenije v EU je slovensko pravo, in zlasti študij prava, storilo kvalitativni preskok k univerzalni pravni misli, vendar proces izvlečenja iz objema ozkega nacionalnega razmišljanja o vlogi prava še vedno ni končan in tudi po naravi stvari ne more biti ustavljen. Iz nacionalno slovensko opredeljenega prava se moramo obrniti k pravu kot univerzalnemu sredstvu človeka pri obrambi njegovih pravic, njegovega položaja, ne pa kot sredstva oblasti, ki obvladuje posameznika.

»Slovenocentrizem«, če tako lahko opredelimo dosedanje izumljanje specifičnosti na področju slovenskega prava, moramo spremeniti v pluralizem različnih pravnih kultur, ki vladajo v današnjem svetu. Slovensko pravno sporočilo moramo na nek način prevesti v različne jezike in kulture, vendar pri tem ne smemo biti inovatorji na področju, kjer inovacij po naravi stvari (na področju prava) ne more biti. Pravo in pravna kultura pravnika ne sme biti preprosta uporaba pravnih predpisov v življenju in praksi družbenega življenja. O pravu je potrebno razmišljati na način, ki ga potrebuje današnja družba in današnji človek, ki razmišlja bistveno drugače, kot je to bilo pred desetletji. Pravo mora pristopiti k človeku in se srečati z njim z notranjo vsebino svoje moči, ne pa da se uporablja le kot sredstvo za sankcioniranje ljudi. Pravo je treba nenehno posodabljati, pri čemer je bistveno, da se normativni viri prava prilagajajo in postavljajo v razmerje do sodobne družbene ter filozofske in kulturne misli.

Pravo in pravniki se v sodobni družbi ne morejo izolirati, sočasno pa se tudi ne smejo pod nobenim pogojem nekritično prilagajati razmišljanju, ki se oblikuje v politiki, na ulici in v medijih. Tako kot nekatere druge institucije v družbi mora pravo vzpostaviti kritičen dialog z družbo in obratno. Vse pravne institucije, ki delujejo in so normativno urejene, je potrebno postaviti, obravnavati in vrednotiti z vidika konkretne življenjske situacije. Vzpostaviti je potrebno odnos do sodobnega človeka v realnem kontekstu življenja. Pred pravniki pa je velika naloga, kako na področju prava vzpostaviti sintezo med trajnimi pravnimi vrednotami in tistimi, ki jih prinaša nov čas. Sodobne družbene pojave je potrebno tolmačiti v luči trajnih pravnih vrednot, ki jih je civilizacija oblikovala s pomočjo genialne pravniške misli velikih mislecev na področju prava in filozofije.

Pri razmišljanju o pravu danes ni mogoče mimo aktualnih družbenih vprašanj, ki niso v ospredju kot pravna vprašanja, zato pa so pomembna za posameznika in družbo kot celoto. To so predvsem duhovno siromaštvo človeka, njegovo dostojanstvo in uresničevanje ter zaščita človekovih pravic. Pravo ne sme biti preprosta uporaba normativnih, dogmatskih političnih sporočil, ne da bi jih vedno ocenjevali z vidika pravnih in razumskih vrednot.

Pravnik, ki poskuša najti svoje mesto v družbi na temeljih tradicionalnih, nespremenljivih pravno etičnih norm, ne sme dovoliti, da ostaja v objemu s politiko in ljudsko maso, ki ne razmišlja racionalno. V osnovi ne gre za revolucionarne spremembe, temveč preprosto za povezovanje temeljnih pravnih vrednot in življenja ljudi. Pravniki, zlasti na področju pravosodja, ne smejo komunicirati izključno z ali med enako razmišljajočimi (ad intra), temveč so dolžni stopiti v dialog z drugimi, ki ne razmišljajo vedno v skladu s pravnimi vrednotami in ki ne pripadajo strukturam, ki jih opredeljujemo kot pravne (ad extra). Uporaba argumenta, zoper katerega se ne sme razmišljati z drugih vidikov, ni noben argument. Bistveno je, da pravniki drugače ocenjujemo in razumemo pravo v družbi, kot je to bilo v preteklosti. Zapustiti moramo razmišljanja, ki jih je oblikoval zakonodajalec v simbiozi z ozkimi političnimi interesi v pravnih predpisih, in to posredovati okolju. Dolžni smo tudi življenjska vprašanja posredovati zakonodajalcu. Dinamizem človeških pravic, kulturnih vrednot in svobode njihovega oblikovanja ne sme biti v okviru prava, temveč ob pravu, in pravniki morajo sprejeti dejstvo, da se lahko samo v skladu s sodobnimi družbenimi pojavi oblikujejo nove nianse pravnega razmišljanja. Smo v obdobju, ko pravniki in pravo poskušajo previjati globoke rane v družbi, ne da bi jih pred tem zdravili. Izogibati se moramo destruktivnemu bonizmu, to je stališču, da pristajamo na razna sodobna instant stališča, ne glede na to kako ta stališča vrednotimo z vidika temeljnih pravnih vrednot, ki jih oblikuje pravna civilizacijska misel v teoriji. Praktikom pravnikom so praviloma teoretični problemi tuji, čeprav na podlagi teoretičnih izhodišč sprejemajo svoje odločitve. Pogosto se sploh ne zavedajo, da s svojimi odločitvami potrjujejo ali pa negirajo določena teoretska razmišljanja oziroma pristope. Zato bi se današnji pravniki morali izogibati terorju pozitivizma, ki odseva v mehaničnem branju zakonskih predpisov, ki jih po vzgledu industrijske proizvodnje izdeluje naš zakonodajalec.

O študiju prava

Pravnik je vse življenje zavezan spoštovanju človeka in branju knjig ter učenju. To je možno udejanjiti samo, če je navdušen nad bogatenjem družboslovnega in pravnega znanja in svoje moralno etične osebnosti. Študij prava mora združevati razvoj samozavesti, učnih in zlasti komunikacijskih spretnosti. Vseživljenjsko učenje temelji na akademskih spretnostih, fizičnih dosežkih in življenjskih veščinah, ob visoki stopnji samospoštovanja, značilnosti celovite osebnosti človeka, tako na področju intelektualnosti, fizičnih lastnosti in čustvenosti. V času študija prava je bistveno, da študent dobi in občuti osebno čustveno varnost v študijskem okolju. Mnogi imajo odpor do študija prava, češ da je slednje suhoparno, vendar je potrebno povedati, da je pravo kot zanimiv roman v nadaljevanih z dinamičnimi spremembami in poln zapletov, ki ga piše več avtorjev in se nikoli ne ve, kakšen bo konec romana.

Študent prava mora predvsem imeti pozitiven odnos do družboslovja in do ljudi. Mora biti motiviran in si oblikovati lasten učni stil. Obvezno mora obvladati metodo hitrega branja in učinkovitega zapisovanja ter tehniko pisanja, zlasti pa je za pravnika pomembno razvijanje spomina. Študent se mora usposobiti za t. i. pospešen študij, ki pomeni hitro učenje z malo zavestnega napora in veliko veselja. V teoriji in praksi je ta način učenja povezan s sugestijo, ki vpliva na izid tega procesa in je vzpodbujena s pozitivno vzpodbudo oz. motivacijo. To omenjeno vzpodbudo mora zagotoviti okolje, kot je medsebojno druženje med študenti in zagotovljeno mora biti materialno udobje. Nekateri ta model študija opredeljujejo kot kvantni študij. Bistveno je, da gre za skup pogojev, ki morajo biti izpolnjeni tako v okolju študenta, v katerem študira, kot tudi notranje, za kar je bistven pozitiven odnos študenta do študija prava, institucije in zlasti do predavateljev. V okviru vseh teh pogojev in možnosti izbire mora študent izbrati najboljši osebni, lastni stil študija oziroma metode, na katerih temelji njegov odnos do študija.

Temeljne predpostavke za uspešen študij so, razen zunanjih pogojev, notranja želja po znanju (ne po informacijah) in ustvarjanje pozitivnega vzdušja v svoji ožji sredini, ki mora biti varno, sproščeno, raziskovalno in zlasti veselo ter brez strahu pred izpitnimi neuspehi.

Razen interakcije lastnosti študenta v odnosu do drugih je nujno razvijati določene učne spretnosti, kot so spomin, branje, pisanje, zapisovanje, ustvarjalnost, stil in komunikacija. Študent naj bi imel določenega vzornika in naj bi poskušal študirati skozi igro in simulacijo. Einsteinova teorija E=mc2 je uporabna tudi pri študiju, glede na to, da je življenje v osnovi energija, ki predstavlja maso, pomnoženo s hitrostjo svetlobe na kvadrat. Fizično telo potrebuje svetlobo in to svetlobo je potrebno spremeniti v žarečo energijo. Študent prava mora delati na povečanju motivacije in pri tem mu mora pomagati tudi okolje, zlasti družinski člani in njegovi prijatelji.

Težiti mora k boljšim ocenam, pri čemer visoke ocene niso cilj, so pa vzpodbuda pri razvijanju motivacije. Samozavestnost, ki je eno težjih in vidnih problemov sodobnih študentov, je nujno potrebno povečati skupaj s samospoštovanjem, k čemur zlasti lahko prispevajo predavatelji, ki študente obravnavajo kot kolege ne pa kot učence.

Razvijati je potrebno spretnosti, ki posredno pomagajo k razmišljanju in tudi k razvoju spomina. Nujno je branje vrednih literarnih del velikih mislecev (zlasti nepravnikov), učiti se od gledaliških igralcev, kako se izgovarjajo besede in kako se govori tuj tekst, vaditi osebno mimiko obraza, ki ne sme preveč kazati emocij, priporoča se spremljanje raziskovalnih novinarjev pri zbiranju dokazov, vaje za čuvanje tajnosti informacij ipd. O nujnosti znanja jezikov in poznavanja medčloveških odnosov ni treba izgubljati besed.

Študentom sem vedno svetoval, da se morajo že v času študija zavedati, da je pravniški poklic poslanstvo, ki temelji na zavestni odločitvi opravljati to poslanstvo »za nekoga« ne pa »za nekaj«, kar pomeni biti v službi ljudi in imeti rad ljudi ter presegati sebe v interesu drugega. Opravljanje pravniškega poklica temelji na načelu »vsi dobimo« ne pa na »jaz dobim, ti izgubiš«.

Preprosto rečeno: pravnik je učlovečen človek v odnosu do ljudi.

P. s.

Prof. dr. Tomaž Keresteš, recenzent moje knjige »Aforizmi in razmišljanja«, posvečene študentom/kam prava, je zapisal: »To je knjiga, ki bi jo morali vsi pravniki prebrati vsaj dvakrat. Prvič na začetku svoje poklicne poti, da se bolje opremijo za preizkušnje, ki jih še čakajo. Drugič pa na koncu svoje poklicne poti, ko delajo inventuro svojih preteklih ravnanj. Obakrat jim lahko ta knjiga kot nekakšen vademekum pomaga lajšati posledice tegob težavnega pravniškega poklica. Seveda pa ne bo nič narobe, če bomo po njej posegli tudi ob katerikoli drugi priložnosti.«

Nikola Vlahović

Veliko spoštovanje, spoštovani profesor Ivanjko za Vaš prispevek k pravni znanosti in realnemu življenju. Vas prispevek je zelo poučen ne samo za pravnike, temveč tudi za študente drugih fakultet. Par besed bi pa le dodal. 1. Ni poslovne odličnosti na tem svetu, ki jo je mogoče ločiti od realnega življenja. 2. Budi praktik pa se ukvarjaj s teorijo (prof.dr. Maks Oblak). 3. Ena od glavnih nalog Univerze je, da dela na oblikovanju človekove osebnosti (Milutin Milanković, Petnajsti znanstvenik sveta).

Bogdana Bradac

Zelo lep zapis. Žal pa nisem prepričana, da veliko pravnikov ravna smiselno skladno z vašim načinom razmišljanja. Po moji oceni prav premalo širine (tudi čisto običajne, občečloveške) slabo vpliva na delo pravnikov.

#študij, #pravo

11. februar 2022

Na družbenih omrežjih Facebooku in Linkedln-u ter na spletni strani IZOP-Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru (https://zavarovanje-osiguranje.eu) me spremlja okoli 20.000 bralcev in sem vesel njihovih številnih odzivov, zlasti mojih bivših študentov/tk in kolegov pravnikov/nic. Domneva, da me berejo tudi na sodiščih, temelji na naslednji zanimivi reakciji Okrožnega sodišča v Kranju.

Dne 9. 2. 2022 okoli poldneva sem na spletni strani IZOP-a objavil kritično razmišljanje o ravnanju omenjenega sodišča pri reševanju prošnje stranke, da bi lahko dobila določene dokumente iz arhiva sodišča za potrebe uveljavljanja pravic po Zakonu o odpravi krivic družbenikom izbrisanih družb v obdobju 1999 – 2008. Nekaj ur pozneje sem informacijo o članku na spletni strani IZOP-a objavil na Fb.

Gre za primer, ko je stranka zaprosila omenjeno sodišče za dokumentacijo o izbrisu njene družbe pred dvajsetimi leti, na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij 1999. leta. Sodišče je pozvalo stranko, da mora za omenjeno dovoljenje izkazati pravni interes. Pri tem je sodišče zapisalo: “Izkazati bi morali, kakšna je bila vaša vloga v izbrisani družbi in da ste obveznosti izbrisane družbe (delno) poravnali oz. zatrjevati druge okoliščine, iz katerih izhaja, da ste upravičeni do odškodnine na podlagi 5. člena ZOKIPORS-a.”

Moja obsežnejša kritika v objavi se je nanašala prav na ta stavek, ki praktično onemogoča uveljavljanje pravic do odškodnine po omenjenem zakonu. (Podrobneje v članku: Nepričakovane dodatne ovire do odškodnine /https://zavarovanje-osiguranje.eu/).

Sodišče je dan pozneje, to je 10. 2. 22 okoli 10. ure dopoldne telefonsko poklicalo stranko in ji sporočilo, da lahko dobi ustrezne dokumente, ne da bi vztrajalo na izkazilu, kako je stranka ravnala v postopku izbrisa.

Če je sodišče odstopilo od svoje zahteve po dokazovanju obstoja pravnega interesa zaradi moje omenjene kritične objave, sem seveda vesel. Še bolj pa bi bil zadovoljen, če je sodišče samo ugotovilo, da ni smiselno zahtevati tako težkega pogoja za vpogled v spis v arhivu sodišča. V vsakem primeru pa gre sodišču pohvala, da je telefonsko sporočilo stranki, da je njeni prošnji ugodeno.

Pri tem pa je sodišče stranki tudi pojasnilo, da v spisih ni sklepa o prehodu odgovornosti izbrisane družbe na družbenika in o ugotavljanju aktivnega družbenika.

Poudarjam, da teh sklepov ni v nobenem sodnem spisu, ker je bil izbris administrativno birokratski. Odgovornost za obveznosti izbrisane družbe je po samem zakonu temeljila na domnevi, da je družbenik pred notarjem podpisal izjavo o prevzemu odgovornosti. (sic!)

Ustavno sodišče je to odgovornost omejilo le na t. i. aktivne družbenike in naložilo zakonodajalcu, da določi kriterije za ugotavljanje aktivnega družbenika. Naš zakonodajalec, ki je sicer v »proizvodnji zakonov« verjetno najbolj učinkovit v Evropi, pa je potreboval 7 let, da je določil »preko palca«, kdo naj bi bil aktivni in odgovorni družbenik.

V tem sedemletnem obdobju so si sodišča in davčni organi preprosto izmišljali kriterije, po katerih so družbeniki postali aktivni, in s tem ostali brez osebnega in družinskega premoženja ter podarjali upnikom (bankam, državi, odkupovalcem terjatev idr.) pravice zahtevati od družbenikov plačilo dolgov izbrisanih družb. Govorim o darilu, ker do uveljavitve zakona o izbrisu upniki niso imeli teh pravic.

Celotna ureditev izbrisa pravnih oseb je tako zapletena pravna materija, da jo težko razumejo korporacijski pravniki. Osebno priznam, da sem se leta in leta ukvarjal s to problematiko, da bi lahko napisal knjigo: »Zakaj ste nas kaznovali«, ki je bila objavljena pri Kulturnem centru v Mariboru 2021 v podporo sprejetju omenjenega Zakona o odpravi krivic, storjenih s »pravnim izumom izbrisa pravnih oseb«, ki ga ne pozna nobena druga država.

#zakonodaja, #izbrisane družbe

11. februar 2022

Sprašujem se, zakaj v Sloveniji neka publikacija vsako leto z velikim pompom objavlja lestvico najbogatejših, nikoli pa ne objavlja lestvice najbolj pametnih in zadovoljnih ljudi.

Vprašujem se zato, ker mi zagotovo najbogatejši ne bodo resnično odgovorili, kako so zaslužili prvi milijon, če pa bi mi tudi odgovorili, nimam kaj početi z njihovimi odgovori.

Če pa bi imeli lestvico najpametnejših in najzadovoljnejših, bi imel stotino vprašanj in bi vsak njihov odgovor bil ne samo resničen, temveč bi mi bil še kako koristen in spodbuden.