9. april 2024

Odvisnost od hlastanja po informacijah nas je neopazno ujela, ne glede na to, ali smo starejši, srednje starostne dobe ali pa gre za mlade. Gre za žalostno »clickbait kulturo« oziroma »vabo za klike«, katere bistvo je pritegniti našo pozornost na uživanje tisoče novic in informacij na internetu. Pri tem so v ospredju naslovi, ki so posebej oblikovani za vzbuditev naše radovednosti in nas napeljejo h klikanju, tako pridobljene informacije pa oblikujejo naš pogled na svet. Naše dojemanje realnosti je pogosto izkrivljeno, saj za vsakim vogalom vidimo tragedije, škandale, slabosti ljudi in njihovo zločestost, kar podžiga naše strahove in utrjuje pogled na svet, ki ustvarja eno krizo za drugo.

Ni sporno, da gre za slabe navade, ki lahko vodijo do napačnih informacij, izgube časa uporabnikov in ustvarjanja površne vsebine, ki ni vredna pozornosti, da ne govorimo posebej o ustvarjanju nezaupanja med uporabniki do medijev ali platform, ki uporabljajo naslove z vabami za klike. Zlasti je škodljivo, če so naslovi dezinformativni ali manipulativni in odstopajo od dejanske vsebine. Stalna izpostavljenost negativnim naslovom ustvarja občutek nemoči in zlasti pri starejših vpliva tudi na psihično počutje.

Starejši lahko postanejo tarče clickbait naslovov in senzacionalističnih vsebin v medijih in na internetu, ki so običajno ustvarjeni z namenom, da pritegnejo pozornost uporabnikov in jih spodbudijo h kliku. Oblikovalci tovrstnih sporočil se zavedajo, da so starejši posebej ranljivi za clickbait, saj niso dovolj seznanjeni s spletnimi praksami in tudi niso ali vsaj niso v tolikšni meri vešči pri prepoznavanju manipulativnih naslovov. Pogosto so starejši izpostavljani spletnim goljufijam, kar neredko pripelje do njihovega razočaranja ali celo finančnih izgub.

Pri tej vrsti odvisnosti je opazno, da starejši postajajo hitreje odvisni kot mladi, ki imajo bistveno širši obseg interesov kot starejši in so bolj pripravljeni na hitre spremembe pri srečanju z novostmi.

Izkušnje kažejo, da nobena generacija, še najmanj pa starejša, danes nima razvite potrebne medijske higiene. Ob preplavi plazu negativnih novic se nismo naučili novic uživati bolj zavestno in se selektivno odločiti, katere informacije spustimo skozi filtre našega zaznavanja in katere ne. Manjka nam iskanje ravnovesja med nujno potrebno obveščenostjo in senzacionalnimi naslovi, na katere se tako rada odzivajo naša čustva, in se izogibamo resničnemu razumevanju vsebine. Nimamo zdravega načina ravnanja z informacijami in zlasti se ne upamo občasno umikati z novičarskih portalov in družbenih omrežij, da bi ustvarili prostor za svoje misli in trezen pogled na svet ter tudi ustvarili bolj uravnoteženo in zadovoljno življenje.

Strokovnjaki svetujejo, da se naj starejši posvetijo drugim dejavnostim in hobijem, ki jih veselijo, in tako preprečijo prekomerno odvisnost. Zlasti škodljivo je preverjanje sporočil v svojih napravah med obroki ali pred spanjem. Socialni stiki v resničnem življenju izven spleta so idealno sredstvo za zmanjšanje želje po prekomerni uporabi interneta.

Pri tem je treba opozoriti, da ne gre za avtomatično zmanjšanje uporabe interneta temveč za zmanjšanje iskanja »zanimivih novic«. Namesto mrzličnega iskanja, kaj se dogaja v svetu in okoli nas, je potrebno posvetiti več pozornosti proučevanju delovanja tehnologije in internet uporabiti na učinkovit in namenski način. To vključuje npr. učenje spletnega nakupovanja, komuniciranja s prijatelji in družino prek videoklicev ali raziskovanja svojih interesov prek spleta .. ipd.

Preprosto; potrebno je opustiti žejo po »novicah« in se posvetiti učenju, kako dojeti in razumeti delovanje novih tehnologij in se naučiti uporabljati tehnologijo na pameten način za podporo zdravega življenjskega sloga.

Dragutin Perčić

Kdo objavlja in poneumlja te ki nimajo lastnih filtrov in selekcije? Žal ugotavljamo da je teh veliko iz vseh generacij in to dela družbo “bolano”. Vsi na katere imajo negativen vpliv novinarske manipulacije, blokirajte vsebine iz teh portalov. Za ime te bolezni,slišim prvič. Kultura to ni in jo imenujmo “clicbait zasvojenost”. Ne dovolite si manipulacij z vami! Bodi “jaz” in vrži medije z politiki vred med nezaželjene.

etika#

10. april 2024

Ko se v starosti oziramo na preteklo življenje, se praviloma vedno srečamo z življenjskimi prelomnicami, ki jih povezujemo z življenjem »prej« in »pozneje«. To je vse, kar normalnemu človeškemu življenju daje pomen, dostojanstvo in življenjsko toploto. Ključni elementi življenja so: izobrazba, ljubezen, poklic, prijateljstvo, zakon oziroma partnerstvo, starševstvo, bolezen, smrt v družini in drugo. Pri teh življenjskih pojavih gre za ena najglobljih vprašanj, s katerimi se sooča vsak človek. Odgovori na ta vprašanja so subjektivni in se lahko razlikujejo med posamezniki ter kulturami, vendar je nesporno dejstvo, da je življenje brez omenjenih vsebin brezpredmetno, klavrno in nenavadno.

Vse omenjene prelomnice, vsaka na poseben način in skupno, dajo pomen in smisel življenju, občutek povezanosti in življenjskega zadovoljstva, duhovnosti in osebne ustvarjalnosti, zlasti pa: osebni medsebojni odnosi z družino, prijatelji, zakoncem oziroma partnerjem, staršestvo, stalno učenje, osebna rast in izboljševanje sebe, služenje drugim v raznih oblikah dobrodelnega dela, skrb za skupnost.

Znotraj izpraznjeni ljudje iščejo smisel in zadovoljstvo v duhovnosti in verski pripadnosti, kar jim pomaga pri soočanju z življenjskimi izzivi. Občutek smisla in pomembnosti posameznikom ponuja tudi ustvarjanje na področju umetnosti, znanosti in v različnih drugih poklicnih ustvarjalnostih.

Če omenjenih prelomnic ni, gre za siromašno enodimenzionalno življenje, v katerem ni pričakovanega razvoja in dozorevanja osebne substance, niso mogoče spremembe in se nič ne oblikuje na novo, ni nič ljubeznivega, spravljivega do drugih razen odpora. Pri posamezniku brez »prej« in »pozneje« je prisotna plahost in pomanjkanje sposobnosti za samokritičnost, zaljubljenost vase in precenjevanje samega sebe.

Po naravi stvari življenje potrebuje dramatično stopnjevanje in spreminjanje ter prilagajanje novo nastalim okoliščinam, sicer pa lahko postane brez življenjske vsebine, kar je nevarna, vendar zapeljiva spremljevalka človeka v starosti …

Darko Ivanišin

Vaš znak ob poti. Izjemno razmišljanje namenjeno sleherniku, ki razmišlja o svojem življenju. Čestitke!

Marko Pavliha

Dragi Šime, toplo priporočam knjigo “Vedno krepkejši: kako do uspeha, sreče in globokega občutka smisla v drugi polovici življenja” (Založba Primus, 2023, prevedla Nina Frua), ki jo je napisal ameriški družboslovec, profesor in rogist Arthur C. Brooks. Že na prvih straneh me je presunila nova sinhroniciteta, kajti tudi njegovi soprogi je ime Ester in tudi ona je ljubezen njegovega življenja, najboljša prijateljica in gurujka. Avtorjevo izhodišče je dokazano dejstvo, da v domala vsakem poklicu, za katerega je potrebna visoka stopnja usposobljenosti, začnejo usihati psihofizične sposobnosti nekje med poznimi tridesetimi in zgodnjimi petdesetimi leti. To nas lahko potre in zlomi, kar potrjujejo tisti nesrečni upokojenci, ki so si v pretekli karieri prizadevali za moč, dosežke in priznanja, toda ko vseh teh pompoznosti ni več, se jim podre svet. Lahko pa se prilagodimo in predrugačimo, tako da po namesto upadajoče “fluidne inteligence” vse bolj uporabljamo “kristalizirano inteligenco”, ki pomeni sposobnost črpanja iz zaloge znanja in modrosti. Že Cicero je pred več kot dvema tisočletjema svetoval sinu, naj se v starosti posveča služenju drugim, prenašanju modrosti in svetovanju oziroma mentorstvu, skratka učiteljstvu (kar je meni še posebej ljubo). Zato se moramo prvo znebiti zasvojenosti z delom (deloholizma), močjo, uspehom, denarjem, užitki, nagradami in častihlepnostjo, kakor tudi strahu pred upadanjem sposobnosti, da bi lahko poglobili svoje odnose s soljudmi, se podali na duhovno popotovanje in sprejeli svoje pomanjkljivosti. Svoj način življenja moramo klesati kot kos žada, dokler ne odstranimo odvečne navlake in se najdemo. Po starodavni indijski modrosti je čas za “vanaprašto”, za tretje življenjsko obdobje, ko se vse bolj umikamo od starih osebnih in poklicnih dolžnosti in se posvečamo, duhovnosti, poglobljeni modrosti, kristalizirani inteligenci, poučevanju in veri. Za vzor nam lahko služi budistična srednja pot, ki se izogiba tako skrajni askezi kot pretiranemu čutnemu uživanju, kajti oba pomenita navezanost in povzročata nezadovoljstvo. Zadovoljstvo pa je to, kar imamo, deljeno s tistim, kar hočemo. Pa še ščepec dobrohotne kritike. Ker je prof. Brooks veren in poudarja pomen duhovnosti, me je nekoliko razočaralo poglavje o premišljevanju o smrti, ker ničesar ne pove o obsmrtnih izkušnjah, neminljivosti, prehajanju onkraj, transcendenci … Domnevam, da je to posledica previdnosti, da ne rečem samocenzure, kajti pretežna večina materialističnih znanstvenikov in univerz še ni pripravljena na novo paradigmo, ki bo mnogo bolj duhovna kot obstoječa.

Naj zaključim z enim od temeljnih sporočil pričujoče knjige, ki ga utelešajo znamenite Vergilove besede “Omnia vincit amor”: ljubezen vse premaga in to je najboljši recept za katerokoli življenjsko obdobje

Breda Rožič

Znotraj izpraznjeni ljudje iscejo smisel in zadovoljstvo v duhovnosti, ste zapisali. Tukaj pa se z vami ne strinjam. Ljudje smo duševna bitja in potrebujemo materialno zgolj za preživetje, za življenje pa potrebujemo duševno hrano. Duša in duhovnost pa se prepletata. Zato ljudje, ki iscejo smisel in zadovoljstvo v duhovnosti niso izpraznjeni, temvec izpolnjeni. Duhovnost sluzi kot cesta pri odkrivanju duse in omogoca osebno rast.

Šime Ivanjko

Hvala Vam za Vaš komentar. Mnogo sem razmišljal prav o tem stavku. Prav na to kar ste utemeljeno Vi opozorili, mi ni bilo tuje ob zapisu te misli. Tako kot Vi sem bil prepričan, da neispraznjeni oziroma duhovni obogati ne iščejo tolažbe oziroma notranje izpolnitve , ker so notranje polni torej niso izpražnjeni in oni sploh ne trebajo iskati izpolnitev praznine. Iščejo samo tisti z notranjo praznino.

Torej enako misliva oba, izjhajava pa v razlagi iz različnih vidikov. Hvala Vam za Vaš pristop, ki mi ni tuj, nasprotno! Prisrčen prijateljski pozdrav! Ivanjko

Viljana Padovan

Če lahko komentiram…

Praznino zapolnjujejo prazne osebnosti,bodisi z duhovnošćju,bodisi z self pelp populističnom literaturom( ne z celovitnom vsebnošću),nič hudega… Ampak,kakšni so rezultati. Katastrofalni po vsako posamično osebnost. Zdravi bili pa videli.

življenje#

11. april 2024

Verjetno nisem edini, ki v starejšem obdobju življenja ugotavljam, da je celotno moje življenje bilo v nekem nenehnem pričakovanju nečesa, kar me bo osrečilo, podobno kot se zdi potniku čakanje na vlak, ki vozi brez voznega reda … Večno čakanje …

To je znana življenjska miselnost, ki jo opredeljujemo kot življenje po načelu »če – potem«, prepoznava pa se v vsakodnevnem razmišljanju in pogovarjanju s samim seboj: »Če bom opravil izpit, dobil zaposlitev, se poročil, dobil visoko plačo, ozdravel, uspel v poklicu … itn., bom srečen!«

Čeprav se življenje zgodi danes, vendar resnično izpolnjeno življenje pričakujemo potem, če bo …, pri čemer pogosto niti ne vemo, kaj je tisto, kar pričakujemo …

Preprosto delali smo, in še vedno delamo napako, da srečo projiciramo v neko nedoločeno, oddaljeno prihodnost. Z neznosno lahkotnostjo se ujamemo v past odlašanja in upamo, da nas sreča čaka jutri, pojutrišnjem ali zagotovo po pojutrišnjem, vendar pogojeno, če se bo zgodilo nekaj pričakovanega. Čeprav živimo danes, se v osnovi nenehno le pripravljamo, da bomo kmalu živeli srečno, popolno, idealno življenje v prihodnosti, ki se nenehno odmika od nas v globoko starost. V starosti, ko se zavedamo bližine zadnje postaje, pa se tolažimo, da nas bo končni »če«, spremenjen v »ko«, osrečil za večno …

V našem življenju vztrajno strmimo v obzorje in pozabljamo živeti v sedanjosti in opaziti drobne radosti vsakdana. Bojimo se pognati korenine na mestu, kjer smo, da ne bi izgubili radosti pričakovanja na obzorju. Nenehno odlašanje je znak, da se v bistvu izogibamo življenjskim izzivom in se bojimo, da bomo razočarani.

Ob spoznanju, da smo v preteklosti delali napake, je v starosti čas, da sprejmemo zavestno odločitev živeti življenje ZDAJ, namesto da bi ga odložili na pozneje.

Res je, včasih se nam zdi, da je naša sreča odvisna od prihodnosti ali nečesa, kar se bo zgodilo v prihodnosti. Namesto da čakamo na »nekaj«, kar nas bo naredilo srečne, se lahko osredotočimo na to, da smo hvaležni za trenutno stanje in najdemo radost v malih stvareh življenja. Sreča ni odvisna od zunanjih okoliščin ampak od našega notranjega stanja uma in duha. Tako lahko vsak dan najdemo srečo in uživamo v trenutkih, namesto da čakamo na nekaj, kar se bo zgodilo v prihodnosti.

Nikoli ni prepozno, a tudi nikoli prezgodaj, da bi živeli polno življenje, ki si ga resnično želimo – vsak dan, in se odpremo globokemu, smiselnemu občutku življenja brez pričakovanja, da bi se naj to zgodilo jutri, pojutrišnjem … ali nekoč »ko« oziroma »če« …

Tone Potocnik

Krasno zapisano…Dodal bi samo moj pogled, kjer me dnevno osrečuje, ko lahko pomagamo ljudem pomoči potrebnim v kakršni koli obliki in nas to plemeniti in greje srce. Gre za misel, da ne živimo, kot plenilci, zmaterializirani potrošniki, ki nasedamo tej neumni potrošniški mrzlici. Da nas te neumnosti ne zapeljejo. Ampak, da poiskušamo zavestno ustvarjati vsaki dan boljsi in lepsi svet, vsak na svoj način…, ne samo zase, ampak tudi za druge…

Nevena Tea Gorjup

Hvala za ta zapis. Že nekaj časa misli zapisane v zadnjih dveh odstavkih predstavljajo moto mojega življenja.

Lučka Laure

Moja mama je vedno govorila; če bi ne bilo če, bi čebula bila, bula. Hvala bogu, v mojem življenju ni bilo “čejev”. Hvala mami.

Stjepan Đukić

Upravo ta načela me prate čitav život,tako da sam se odavno prozvao profesionalnim čekačem …Lijepi pozdrav!

Anton Tropenauer

Kako resnično in realno razmišljanje.Le večkrat bi morali o tem razmišljat in po potrebi sprejeti odločitev.

Metka Penko Natlačen

Hvala za te misli. Vecino njih sem odpravila že zdavnaj pred vstopom v upokojitev in pred mojo boleznijo. Ne, jaz ne živim v čakanju kdaj bo iz “če” nastal “ko” in če bo res tako… To, mislim, me je tudi rešilo, da sem to preizkušnjo preživela in na novo zaživela. Danes sem zato korak alibskok pred drugimi sošolci, ki so ostali daleč zadaj. Njih čaka ta premik sedaj. “Čeja” in še manj “koja” ni, kajti ni več življenjskega časa zanju….Vse je postalo “zdaj”. Razni ” kaj pa, če” nas potiskajo v stalen stres, kateremu razlog zagotavljamo sami. Možgani mislijo, da je to resnična sedanjost in se tako odzivajo…stresno. v bistvu pa nič od tega še ni nastopilo. Baje se žremo za 90% zadev, ki se se niso zgodile in so samo plod našega uma, ki smo mu servirali neobstoječ material za skrb… In o tem sem na komunikacijskih seminarjih predavala slušateljem in bodočim mediatorjem. Vesela sem vedno, ko ugotovim, da sem komu pomagala sprostiti stisko…

Hvala za vaša pisanja. Sledim vašim razmišljanjem; vsi gremo skozi enake faze. Samo naš odziv je različen. Zrel, če smo že ozreleli….

Milka Knezevic

Ljudsko srce nikad zadovoljno nije. Sreća je ovisna o nama. Možda,ponekad prolazi mimo nas i da ju ne vidimo ili osjećamo. Bilo kako bilo, treba se radovati novom danu, biti sretni da nas zdravlje koliko toliko služi, a sve ostalo ovisi o nama samima.

Ludvik Toplak

Dragi Šime, bodi srečen, da si pričakoval, tudi čakal. Hrepenel si po sreči in delal, da bi jo dosegel. V prejšnjem stoletju je evropski človek srečo pričakoval v črednem nagonu po moči, časti in oblasti brez pravega smisla. To se je sprevrglo v napuh in velike ideologije moči, sovraštva ter dve svetovne vojne. Danes je evropski človek ujetnik ideologije užtka, potrošnje in grabežljivosti materialnih dobrin in trenutnih praznih užitkov. To vodi v tretje novo zlo. Pozabil pa je na presežno dimenzijo, smisel. Zato si sam žaga vejo na kateri sedi. Namesto konkurence in boja je potrebno sodelovanje in strpnost, ustvarjanje življenja in dobrin. Namesto egoizma dajati življenja in deliti dobrine.

Pričakoval si srečo, delal, dajal in delil. To je tvoja sreča in sreča tistih, ki s(m)o bili deležni deliti to srečo. Tako delaš tudi danes, ko deliš dobre misli, če….. kot je napisala Lučka, če bi ne bilo čejev , bi čebula bila bula.

življenje#

14. april 2024

Pred 15. leti sem na nekem podjetniškem posvetovanju predaval na temo; »Kako elite snujejo etična pravila.«

Novinar je o tem tedaj medijsko poročal, danes pa menim, da sem imel prav, glede napovedanega oblikovanja slovenske enopetinske družbe in vloge poslovne etike.

Zapisal je;

»Nimamo zgrajenega moralno etičnega sveta vrednot: vsebine kapitalizma ne poznamo, saj izhajamo iz kolektivistične družbe, nahajamo pa se v postopku preobrazbe v t.i. enopetinsko družbo,« zatrjuje dr. Šime Ivanjko, profesor na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru. Gre za ustvarjanje vodilne elite družbe, približno ene petine, ki poskuša ohraniti svoj položaj preko legitimiranja ter uzakonjenja vpisa pravic v sodni register in zemljiško knjigo. Ta postopek je že po svoji naravi povezan s konflikti. V začetku 90. let so napovedovali, da bo prehod v enopetinsko družbo pri nas in v celotni nekdanji Jugoslaviji zaključen do leta 2020 ali 2030, a je v Sloveniji- zaradi načina delitvene privatizacije-praktično že končan.«

(https://www.mqportal.si/kako-elite-snujejo-eticna-pravila)

Izraz “enopetinska družba” se uporablja za opis političnih ali družbenih razmer, kjer ena petina populacije nadzoruje večino bogastva, moči ali virov, medtem ko preostale štiri petine prebivalstva ostanejo v slabšem položaju ali pod nadzorom. V enopetinski družbi je prisotna neenakost v družbi, kjer majhna (praviloma politična) elita prevladuje nad večino.V takšnih razmerah lahko ena petina prebivalstva ali skupine ljudi obvladujejo ključne institucije, gospodarske vire, politično moč in druge pomembne dejavnike v družbi.

Osebno mi se danes zdi, da moja predvidevanja pred 15. leti niso bila iz trte izvita…

etika#

15. april 2024

Že dalj časa nisem trikrat prebral članka v moji priljubljeni strokovni reviji Pravna praksa, za izhajanje katere sem dal pobudo pred 40 leti.

Tokrat so me posebej pritegnila razmišljanja kolege zasl. prof. dr. Marijana Pavčnika, ki so še kako povezana s pravom, vendar pa niso običajna pravna razglabljanja o pravu. Gre za članek z naslovom »Občutek za sočloveka« v PP št.14-15/ 2024, ki se navezuje na ločeno odklonilno mnenje ustavnega sodnika prof. dr. Rajka Kneza v zadevi zadnje odločbe US Up 1038/-19/33 z dne 6. februarja 2024 o izbrisanih.

Vsebina članka ni obravnava historiata izbrisanih, politično oblastnim strukturam nesprejemljivih več deset tisoč prebivalcev Slovenije, temveč za podzavestno prebujanje občutka pri poglobljeno razmišljajočih, vestnih pravnih strokovnjakih, česar doslej ni bilo zaslediti v zavesti tistih, ki so v slovenski pravni red izumili, patentirali pri zakonodajalcu, po upravni in sodni poti uveljavili, v razpravah podpirali in politično zagovarjali ter iskali v zvezi s tem lastne koristi, izbris, kot vrhunsko učinkovito institucijo poteptanja človečnosti pri izbrisanih fizičnih osebah, pri družbenikih izbrisanih družb, izbrisanih imetnikih vrednostnih papirjev idr.

Ustavni sodnik prof. dr. Rajko Knez, na katerega se uvodoma v članku sklicuje avtor kolega Pavčnik, je zapisal: »Pogosto pri oblastnih ukrepih ne gre le za neznanje ali s človekovimi pravicami neskladen namen, ampak za odsotnost občutka za sočloveka, empatije in senzibilnosti, ki jo v večji ali manjši meri zahteva spoštovanje človekovih pravic. Pravna pravila ne bi smela obiti občutka do sočloveka.«

Bistvo omenjenega članka je opozorilo na težo človekovega dostojanstva kot argumenta v pravu. Nimam namena prikazovati vsebine razmišljanja kolege Pavčnika, kajti ta članek naj bi prebral vsak pravnik in se zamislil o tem, kako je naš pravni sistem »surovo nečlovečen« in neznosen, ker njegova pravna pravila ogrožajo bivanje in sožitje ljudi v družbi, kot je to evidentno ob (zlo)rabi prava pri politični volji naših oblastnikov.

Razmišljam: Sodoben način življenja, hiter tempo, tehnološki napredek in drugi dejavniki lahko prispevajo k zmanjšanju empatije in sočutja med ljudmi. Kot družba smo opustili aktivno prizadevanje za ohranjanje in krepitev občutka za sočloveka pri vzpostavljanju bolj sočutne in empatične družbe.

Občutek za sočloveka je ključno vrednotno izhodišče za pravo in etiko. Pravo in etika sta področji, ki se ukvarjata z vprašanji pravilnega in nepravilnega ter s tem, kaj je prav in kaj ni. Občutek za sočloveka je osnova za razumevanje, kako naše odločitve in dejanja vplivajo na druge ljudi in kako bi morali ravnati, da bi spoštovali njihove pravice, dobrobit in dostojanstvo.

Vsebina občutka za sočloveka se pogosto izraža skozi načela, kot so: spoštovanje človeškega dostojanstva, pravičnost, sočutje in altruizem, ki jih najdemo že v Kristusovem Govoru na gori in v Kantovem kategoričnem imperativu, da mora človek ravnati tako, da bi njegova dejanja lahko postala splošna pravila za vse ljudi, kar izhaja iz občutka za sočloveka in spoštovanja do drugih.

V pravu pa je občutek za sočloveka temeljna vrednota, ki vpliva na oblikovanje pravnih pravil, ki so osnova našega razumevanja pravilnega ravnanja v družb in ustvarjanja zakonov in pravnih norm, ki varujejo pravice in dobrobit posameznikov ter skupnosti kot celote.

Da smo v naši družbi izbris ljudi in njihovih pravic, v preteklosti sprejeli kot nekaj samoumevnega in to opravičevali, je posledica pomanjkanja zavedanja o pomenu občutka za sočloveka in pomembnosti odločitve oblastno političnih osebnosti, ki se osredotočajo predvsem na uresničevanje svojih političnih ali ekonomskih interesov (beri: zapeljiva moč vladanja z drugimi), ob ignoriranju ali zanemarjanu človeških vrednot, kot je občutek za sočloveka. Če pa se že zavedajo pomena občutka za sočloveka, nimajo moči upreti se opustitvi sprejemanja odločitev v interesu ideologije oziroma ozke skupine ljudi, namesto v korist širše skupnosti.

Izguba občutka za sočloveka je še posebej opazna v odnosu do starejših, ki to doživljajo kot pomanjkanje pozornosti, socialno izolacijo, soočanje s predsodki in diskriminacijo na podlagi starostnih omejitev pri zaposlovanju, otežen dostop do zdravstvenih storitev ali neprimerno obravnavo v družbi, da ne omenjamo posebej doživljanja soočanja s pomanjkanjem podpore s strani družine, prijateljev ali institucij, kar posebej odseva v pomanjkanju finančne pomoči, oskrbe ali čustvene podpore.

Če smo že pri omenjenih izbrisih, so prav starejši tisti, ki so ostali z globokimi nezaceljenimi ranami; starejše fizične osebe, ki so upravičeno pričakovale, da bodo preživele preostanek življenja v mirnem okolju in ob spoštovanju družbenega okolja, so se morale skrivati z uničenimi osebnimi dokumenti kot kriminalci pred policijo, ki jih je z velikim zadovoljstvom prisilno pospremljala do meje … Ti ljudje so ostali brez osebnega premoženja, ki so ga ustvarjali v bolj neugodnih pogojih od drugih, da ne govorimo posebej o prisilnem trganju družinskih vezi s svojimi dragimi …

Starejši družbeniki izbrisanih družb in imenitniki vrednostnih papirjev so ostali brez premoženja, ki so ga tako skrbno varovali v svojih družinah, ne samo zase temveč tudi za svoje otroke, obremenjeni z dosmrtnimi dolgovi, za katere pravno niso bili odgovorni …

Vseh teh prizadetosti tisoče naših so-prebivalcev ne bi bilo, če ne bi naše oblastne osebnosti, ki jim dobro poznamo imena in priimke, izgubile občutka za sočloveka in živele v skladu z vrednostnim sistemom, ki ga najdemo v kompleksnih pojavih avtoritarnih režimov, ekstremizmov in pomanjkanja socialne solidarnosti.

K izgubi občutka za sočloveka v družbi brez dvoma prispeva bahavost političnih veljakov, vplivnežev in ljudi na položajih, ki jim ni tuj egoizem in brezbrižnost do potreb in težav običajnih ljudi. Pomanjkanje občutka za sočloveka in človeškega dostojanstva se kaže v razkošnem življenjskem slogu privilegiranih, v koruptivnih praksah, izogibanju odgovornosti in nesposobnosti poslušati in razumeti tiste, ki so tako ali drugače prizadeti z voljo oblastnikov in životarijo v pričakovanju, da se bo kdo odzval na njihov klic za pomoč.

Mnogi v naši družbi, zlasti starejši, ki so nesrečni zaradi slovenskega pravnega izuma izbrisa drugačnih in politično »neposlušnih« za dobroto, ki bi jim jo naj nudila oblast, jokajo kot biblijski Job: »Moji najbližji so me zapustili in moji znanci so me pozabili.”

Peter Hartman

Velik problem je danes ne le v pravu ampak na vseh področjih razumeti in dojeti vsebino pojma ( Enega od temeljnih postulat vseh civilizacij in religij…) ČLOVEŠKO DOSTOJANSTVO!

pravo#

17. april 2024

Ustavno sodišče je presodilo, da Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra med 20. julijem 1999 in 15. januarjem 2008 (ZOKIPOSR) ni v neskladju z Ustavo.

Po več kot dvajsetletnem prizadevanju določenega dela pravne stroke in združenja družbenikov izbrisanih družb CINIP v obdobju 1999 – 2011 so družbeniki izbrisanih družb, s sprejetjem ZOKIPOSR v letu 2021, pridobili pravico do poplačila delne škode, povzročene z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij, ki je brez postopka urejanja dolžniško upniških razmerij ob prenehanju (postopek likvidacije) izbrisal tisoče gospodarskih, pretežno družinskih podjetij iz sodnega registra, dolgove izbrisanih družb pa prenesel v breme družbenikov in delničarjev.

Predlog ZOKIPOSR je vseboval določila o povračilu škode v višini 60 % plačila, ki ga je posamezni družbenik plačal upnikom izbrisane družbe.

V postopku sprejemanja omenjenega predloga je z amandmajem bil določen pogoj, da mora družbenik dokazati da je »v predpisanem roku izvedel

v skladu z zakonom razpoložljive aktivnosti in izbrisa družbe ter prehoda obveznosti ni

mogel ali moral preprečiti.” Pomembno je bilo tudi ali je takrat imel odvetnika ali ne.

Na podlagi tako nejasno določenih pogojev ni doslej nihče uspel uveljavljaviti pravice do odškodnine.

Zaradi zapletov v postopku uveljavljanja odškodnine je Državno odvetništvo predlagalo Okrajnemu sodišču v Ljubljani, da vloži zahtevo za oceno ustavnosti ZOKIPOSR in predlaga njegovo razveljavitev v celoti.

Ustavno sodišče ni sprejelo predloga o razveljavitvi zakona, ugotovilo pa je, da je sporna določba o pogojih za uveljavljanje odškodnine » nomotehnično slaba in pomanjkljivo redigirana zakonska določba. Ni pa protiustavno nejasna, tako da je ne bi bilo moč razložiti.«

Glede na to , da je pri ustavnih odločbah obrazložitev pravno pomembna bo njena analiza podlaga za novelo zakona, ki bo jasneje določila pogoje za uveljavljanje odškodnine.

Brez novele zakona ni mogoče uveljaviti temeljnega namena ZOKIPOSR.

Glede na znano zadržanost našega zakonodajalca, da popravlja zakone ni pričakovati, da bi oškodovanci dobili odškodnino od države v doglednem času.

Milan-pauli Ribič

Ampak tudi krivce, treba kaznovat, kr nekaj zgodb poznam, ki so zastarale..tudi v Mariboru…

Tania P

Spoštovani kolega, to pa je epski dosežek in tisti mejnik v življenju, ko se zavemo, da prav nič ni bilo zaman. Čestitke in vztrajno naprej!

Jože Artnak

Iskrene čestitke g. profesor za uspeh v tem maratonskem primeru.

pravo#

23. april 2024

Vabimo vas na predstavitev knjige Boža Dimnika: V ZNAMENJU RIBE in zanimiv razgovor o odnosih med Slovenijo in Hrvaško v obdobju osamosvajanja, v katerem je g. Dimnik igral pomembno vlogo.

Promociji knjige bo prisostvoval gospod Stjepan Mesić, eden najpomembnejših politikov iz obdobja razpada Jugoslavije.

Predstavitev in razgovor bo v četrtek, 25. aprila 2024, ob 18. uri, Sodni stolp Maribor, Kulturna četrt Minoriti.

Pogovor z avtorjem bo vodil Slavko Bobovnik.

Izjemna življenjska zgodba dr. Dimnika, ki se začne na jugoslovanskem kraljevskem dvoru. V živo boste slišali govoriti človeka, ki se je družil s prestolonaslednikom Jugoslavije, preživel drugo svetovno vojno v Ljubljani, z družino bil razlastninjen, bil v komunističnem zaporu, preživel socializem ob kartanju s Stanetom Dolancem, ustanovil in štiri leta vodil konferenco Svetovnega Slovenskega kongresa (SSK) v Švici, in še in še. Zgodbe o osebnem doživljanju socializma, vlogi pri mednarodnem priznanju Slovenije in razvijanju izredno napete in izjemne mednarodne podjetniške zgodbe bodo podajane osebno, s strani avtorja Boža Dimnika.

Predstavitev knjige pripravlja Kulturni center Maribor.

Vljudno vabljeni!

vabilo#

30. april 2024

Spomini so nedvomno pomemben del tega, kar nas oblikuje v starosti, saj vplivajo na naše razmišljanje, vedenje, odločitve in način, kako dojemamo svet okoli sebe. Naše izkušnje, ki jih shranimo kot spomine, nas lahko naučijo, kako se odzvati na različne situacije, kako se obnašati do drugih ljudi, kako reševati težave in kako graditi odnose. Razumljivo je, da spomini niso edini dejavnik, ki vpliva na našo osebnost v starosti. Nekateri menijo, da je to povezano z dejstvom, da so nam spomini iz mladosti bolj prisotni v naši zavesti kot neposredni spomini iz preteklih nekaj let.

Poleg spominov vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so genetika, okolje, družbeni vplivi, izobraževanje in osebna rast. Naše osebne izkušnje so le delček tega celotnega mozaika, ki oblikuje našo identiteto in vedenje.

Poleg tega je pomembno omeniti, da se spomini lahko spreminjajo in preoblikujejo skozi čas, saj jih lahko filtriramo, preoblikujemo ali celo izkrivljamo. Tako se lahko naša percepcija preteklih dogodkov spremeni, kar lahko vpliva na naše trenutne odločitve in obnašanje. V skladu s tem lahko rečemo, da so spomini pomemben del naše identitete in oblikujejo del tega, kar smo, vendar niso edini dejavnik, ki nas oblikuje v starosti.

Dr. Alex Loyd, avtor knjige “The Healing Code”(»Spominski kodeks«) je zdravnik in raziskovalec, ki se osredotoča na področje alternativne medicine in osebnega razvoja. Njegovo delo, ki ga je predstavil v knjigi, je poudarjalo pomen čustvenih in mentalnih dejavnikov pri zdravju in dobrem počutju.

Razen trditev Alexa Loyda o pomenu spominov, je v alternativnih in psiholoških krogih pogosto poudarjeno, da so spomini ključnega pomena pri razumevanju naših vzorcev vedenja in oblikovanju naših miselnih modelov.

Če to drži, verjetno pa ni daleč od resnice, potem se zastavlja vprašanje, koliko smo sploh v starosti svobodni, čeprav pojem svobode zajema različne vidike, vključno s fizično, čustveno, intelektualno in duhovno svobodo. To dejstvo niti ni tako neznano, saj mnogi raziskovalci dvomijo, da svobodna volja dejansko obstaja. Vendar si ne upamo verjeti dejstvu, da nismo svobodni in da ne izbiramo svobodno svojih misli, občutkov in dejanj, to pa pomeni, da sploh nismo sposobni izbrati najuspešnejših, najsrečnejših in najboljših poti zase in za tiste, ki jih imamo radi. Morda tudi dejstvo, da si govorimo o svobodi, da jo zapisujemo v najvišje pravne akte, potrjuje, da dvomimo v svobodno voljo.

Ko v starosti razmišljamo, zakaj in kako smo ravnali v življenju, praktično ugotavljamo, da smo se sicer odločili mi, vendar so bile te odločitve pogojene ali oblikovane oziroma povzročene tudi s silnicami, ki jih ne poznamo. Zanimive so tudi izjave mnogih v starosti, da bi živeli enako, če bi ponovno živeli. Sicer pa se lahko vprašamo, v kolikor je to res, kaj pa lahko storimo in spremenimo?

Misel, ki jo je zapisal apostol Pavel: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem,« slišimo danes od starejših v raznih inačicah. Na primer: »Zakaj sem vedno počel, česar si nisem želel početi, in tudi sedaj ne morem storiti tistega, kar bi resnično rad.« »To je ta znana »tiranija nujnega«, zaradi katere ne obvladujemo svojih občutkov, svojih dejanj, svojih misli«, kot je zapisal Stephen R. Covey, ameriški avtor številnih knjig o ustvarjalnosti uspešnih ljudi. Kaj pa če je res, da živimo v »iluziji svobodne volje«, o kateri tako prepričljivo govori omenjeni Alex Loyd?

Tone Vrhovnik Straka

Lep zapis, gospod Ivanjko! Ne razumem pa, zakaj bi bil naš spomin povezan z ne/svobodo naše volje. Seveda spomine ‘pobarvamo’ na način, da z njimi lažje živimo in imamo o sebi pretežno pozitivno mnenje, ampak odločali smo se v življenju (razen tistih, ki menijo, da je njihove odločitve vodila neka višje entiteta – ali pa, če so nam denimo starši neposredno ukazali glede šol, poroke …) vendarle sami. Seveda svobode nismo zmerom izkoristili prav ali v svoje dobro (recimo smo se odločili za študij, potem pa nam je bila službena pot povsem neugodna). Mogoče je prav, da se v odraslih letih nekako sprijaznimo s svojimi preteklimi (a vendar večinoma svobodnimi) odločitvami – ker tako bomo lažje živeli naprej.

Ana Lončar

Slažem se sa svime.., a to je da zapravo nikada nismo slobodni bez obzira na naše godine, znanje, iskustvo itd. Biti ćemo slobodni i oslobođeni kada odemo iz ovozemaljskog života

Natalija Vidovič

Ko si mali moraš ubogat starše..nato učitelje..potem zakonca..in na koncu si odvisen od lastnih otrok..

Nika Jan

Ko se zjutraj zdani

rečeš

bodi dan

in je dan

ko vidiš

da bo sijalo sonce

rečeš

naj bo sonce

in je sonce

zvečer ukažeš

bodi noč

in je noč

ali si bog

ali kaj

(Miha Avanzo)

življenje#

1. maj 2024

Današnji praznik ima za različne generacije tudi različen pomen: mlajša generacija, ki pričakuje delo, srednja generacija, ki je delovno aktivna, in starejša, ki je prenehala z delom.

Skupni pomen praznika dela za vse generacije ostaja v tem, da poudarja pomembnost dela in delavskih pravic ter spodbuja solidarnost in enakost na delovnem mestu in v družbi kot celoti. Praznik je tudi za vse generacije priložnost za počitek in sprostitev te praznovanje dosežkov delavskega razreda.

Vse generacije se lahko udeležujejo različnih prireditev, demonstracij, piknikov, ki se organizirajo ob tej priložnosti.

Ob čestitkah za praznik dela, pa želim:

Mlajši generaciji, ki šele vstopa na trg dela, da bi ji praznik dela pomenil spodbudo za izobraževanje, pridobivanje veščin o prihodnjih poklicnih ciljih, uspešno iskanje priložnosti za zaposlitev, ter kot opomnik, da je delo vrednota in pomemben del osebnega, družinskega in družbenega življenja. Želim jim, da bi se vključevali v stabilne zaposlitvene možnosti in nemoten razvoj poklicne kariere. Ob vstopu na trg dela naj jim bo omogočena večja prilagodljivost pri delu in večja raznolikost karierne poti, kakor tudi več priložnosti za učenje in razvoj novih veščin, ki so danes na obzorju družbenega razvoja. Delo mlajših generacij naj prispeva k družbeni koristnosti, zlasti pa jim želim, da bi imeli možnost vplivati na svoje delovno okolje, zlasti pa da se čutijo srečne, ker lahko delajo in bodo lahko delali.

Srednji generaciji (aktivno delovni) želim, da bi ob prazniku dela imeli priložnost za premislek o dosežkih in izzivih njihove kariere in občutili srečo ob lastnih in kolektivnih uspehih in se odločno srečevali z morebitnimi izzivi, s katerimi se soočajo delavci danes, kot so nestabilne zaposlitve, pritiski na delovne pogoje in prilagajanje hitrim spremembam na trgu dela, z nizkimi plačami. Aktivno delujoči pogosto pričakujejo nadaljnji razvoj kariere, bodisi z napredovanjem na višje položaje v svojem podjetju ali z iskanjem novih izzivov drugje.

Pomembno naj jim bo tudi, da imajo možnost usklajevati delo z družinskimi obveznostmi ter doseči ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem. Družba naj jim prizna in omogoči večjo prepoznavnost in jih pošteno nagradi za njihovo delo ter omogoči sodelovanje pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo delovno okolje.

Starejši generaciji (v upokojitvi) naj praznik dela predstavlja spomin na njihovo preteklo delovno pot in njihov prispevek družbi. Naj bi bili srečni ob refleksiji o delovnih izkušnjah, dosežkih in izzivih, s katerimi so se soočali med svojo kariero. Starejši delavci, ki so že v mirovanju, pogosto pričakujejo finančno varnost in dostojno pokojnino, ki jim omogoča udobno življenje po koncu aktivne kariere. Starejšim naj bi družba omogočila vrnitev z obrobja družbe, in jih podprla, da lahko sodelujejo pri prostovoljnem delu ali mentoriranju mlajših generacij ter da ostanejo povezani z delovnim svetom in družbo na splošno. Od družbenega okolja naj pričakujejo ustvarjanje pogojev, da bi lahko uživali sadove svojega dela in uživali v zasluženem počitku.

Praznik dela naj starejšim generacijam služi tudi kot priložnost za druženje s kolegi in prijatelji ter za razmislek o dediščini delavskega gibanja ter o pomenu delavskih pravic v preteklosti in danes.

Živel praznik dela 2024!

Hoh Ing

Paradoks praznovanja d e l a najpomembneši praznik tistih ki ne delajo (nočejo delat) 1. maja na kresovanjih govorijo potomci sindikalistov ki so se izogibali dela in ti so tudi cepljeni za nedelo. Samo prazno besednjačenje jih je in zavzemanje za lastni privilegij. Imajo pa imuniteto za nedelo.

Dragica Fideršek

Zal mi je, da praznujemo skoraj brez zastav na privat hišah. Ko sem bila otrok smo hrepeneli po papirnatih zastavicah, na oknih smo imeli vaze s sopki, nekateri se Titovo sliko. Ko sem odrasla je imela vsaka fabrika proslavo. Delavci smo imeli neko besedo. Sedaj pa vsak sef ponudi delavsko knjizico, ce se kaj pritozis. Docakala sem upokojitev, umrl mi je moz in z eno pokojnino zivim bedno, kot toliko drugih.

Franc Mihič

Politiki, opravičite se delavcem, vsaj za 1. Maj

Ona, 24.04.2012

Najprej se nam je zgodila zakonita privatizacija skupnega družbenega premoženja, brez dejanskega osebnega plačila, kar je kraja. Zasluga predvsem leve politike in stroke. Rektor univerze, minister, profesor pedagog, ekonomist Jože Mencinger je namreč za Gospodarski vestnik leta 1996 izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« To je bil po moje konec javne morale in pravne države za poštene državljane. Filozofija Jožeta Mencingerja, »certifikati so samo papir in vse za naše prave menedžerje«, je že dala rezultate. Tajkune in dolgove, le inovacij in delovnih mest ne! Obveljalo je nepojmljivo: »Kreditov ne bomo vračali!« Unikatno, »uspešni vzorni nagrajeni menedžerji« predavajo o tem celo na Univerzi. Sanacija je v teku. Državne banke so v krču.

Slovenska podjetja so poleg grških najbolj zadolžena v Evropi!

Koliko prikritih dohodkov, kapitala v tujini, imajo iznajdljivi, se seveda še točno ne ve. Utajeni davki, »smrtni greh demokracije«, so še tabu tema. Pošteno? Kulturno? Ne. To ni po skandinavsko, to je po balkansko! Državo, poštene državljane, se samo krade! Delitev dobička delavcem. V Evropi pravilo, pri nas še vedno le izjema. Državni svetniki, nato pa še poslanci, so 2010. zavrnili zakon o udeležbi delavcev pri dobičku.

Slovenski delojemalci, delavci zopet v 18. stoletju? Gospodarstvo je/bo ostalo konkurenčno? Ali res? Kaj pa razvoj in inovacije, raziskave in osvajanje novih trgov? Politika, leva in desna, 15 let pomaga podjetjem, menedžerjem in lastnikom, tako da ti lahko prikrito kradejo del plače, lažejo, goljufajo zaposlene in jim ne plačujejo prispevkov, povsem nekaznovano, ne da bi oškodovancem povrnili škodo. Kje so ostali neplačani prispevki? Še lani jeseni se je minister Križanič trudil omogočiti neplačevanje prispevkov! Šele ustavno sodišče, na pobudo Semoličevih sindikatov, lani jeseni le ustavi kratenje lastninskih pravic zaposlenih, to je »zakonito prikrito krajo delavcem«! Politiki in stranke, npr. poslanec Jože Tanko, SDS, pa še vedno svetohlinsko pravijo, samo »pomagali smo podjetjem«. Kako? Pokvarjeno, prikrito, kar z delom delavčeve plače!

Politika, leva in desna, tudi še vedno ne zmore sprejeti novega volilnega zakona, da bo volivec, tudi prizadeti državljan, delojemalec, delavec, končno le sam odločal, kdo bo po njegovi volji izvoljen na listi stranke, ne da to določijo kar vodje strank sami. Ta pravica volivca je demokratična, skladna z ustavo, volilni zakon pa že dolgo ne. Navidezna demokracija! Kako naj torej državljani, delojemalci, vsaj na tajnih volitvah sankcionirajo nepoštene stranke in poslance in nagradijo poštene? Zato bi bilo civilizirano in spodobno javno opravičilo okradenim državljanom vse politike, ki je pri tem sodelovala, LDS, SD, DeSUS, tudi SDS, NSi, SLS. Opraviči naj se zlasti prvi avtor teh prevar premier mag. Anton Rop, tudi Janez Janša in seveda Borut Pahor! Tudi predsednik dr. Danilo Türk bi se lahko oglasil na to sramotno temo. Opravičilo je znak spoštovanja in kulture! Kdo ga zmore?

Darinka Lakner Bevc

Ta praznik nima prvotnega pomena, je samo prost dan, enako kot vsi ostali prazniki. Ne zatiskajmo si oci, da se ni nic spremenilo in to na slabse.

voščilo#

3. maj 2024

Pred dnevi sem bil na obisku pri dobrem prijatelju, umetniku, ki v strokovnih krogih uživa velik ugled kot slikar. V razgovoru z neznanim kupcem njegove slike, srednjih let, sem ga vprašal, kaj ga je motiviralo za nakup. Zvedel sem, da mu je slika sicer všeč, vendar meni, da bo tudi njena vrednost, glede na umetnikov ugled, v bodoče rasla. Pri tem nisem ugotovil, kaj je bilo kupcu bolj pomembno; sedanji umetniški užitek ali pričakovana bodoča vrednost.

Ujel sem se v razmišljanju, ali bi kupec enako razmišljal, če bi bil moje starosti, glede na to, da pričakovanje višje vrednosti umetniškega dela verjetno ne bi bil posebej močan motiv za nakup. Pri tem razmišljanju pa se srečamo z znanim dejstvom zatiranja sedanjega zadovoljstva s pričakovanjem bodočega, pričakovanega, kar bi se naj zgodilo.

Znano je, da pričakovanja lahko vplivajo na naše sedanje zadovoljstvo kot motivacija, ki usmerja naše delovanje ter nam postavlja cilje. Včasih lahko visoka pričakovanja vzbudijo občutek nezadovoljstva, če se dejansko stanje ne ujema z njimi. To je takrat, kadar smo preveč osredotočeni le na prihodnost in pričakovanja, zanemarimo pa trenutne dosežke in izkušnje, kar lahko privede in vodi v občutek nezadovoljstva.

Nerealna ali previsoka pričakovanja glede na naše sposobnosti, možnosti ali okoliščine, primerjanje z drugimi, ki so bolj uspešni, pomanjkanje kontrole, če gre za pričakovanja glede stvari, nad katerimi nimamo nadzora, fiksno mišljenje, da se morajo stvari razvijati na določen način, in izguba perspektive, če se osredotočimo samo na to, kar želimo doseči v prihodnosti, zanemarimo ali podcenjujemo pa dosežke in izkušnje, ki jih že imamo, praviloma vedno privedejo do občutka nezadovoljstva.

Pomembno je najti ravnovesje med ambicioznimi pričakovanji in cenjenjem tega, kar že imamo in dosegamo. Na drugi strani pa lahko prenizka pričakovanja privedejo do stagnacije in nezadovoljstva zaradi pomanjkanja napredka.

Ključno je biti realen glede pričakovanj, si postaviti dosegljive cilje in hkrati ceniti trenutne dosežke. Sprejemanje negotovosti in prilagajanje pričakovanj glede na okoliščine lahko tudi pomagata ohranjati zadovoljstvo v sedanjem trenutku.

V starosti lahko pričakovanja v določeni meri res postanejo manjša, vendar to ne pomeni nujno, da so ljudje manj občutljivi na žalost ali nezadovoljstvo. Na pričakovanja v starosti vplivajo različni dejavniki, npr. fizične omejitve, ki lahko vplivajo na sposobnost izvajanja dejavnosti, v katerih smo nekoč uživali, soočanje z izgubo ljubljenih oseb, srečanje s socialno izolacijo, bodisi zaradi fizičnih omejitev, izgube prijateljev ali družinskih članov, ali zaradi drugih dejavnikov.

Ko se ljudje staramo, se spreminjajo naše vloge v družini, skupnosti in družbi. Drugače razmišljamo o svojih duhovnih prepričanjih in življenjskih vrednotah, kar vse predstavlja izziv in lahko povzroča občutke žalosti ali nezadovoljstva. Kljub temu pa je pomembno poudariti, da starost ni nujno povezana s stalno žalostjo ali nezadovoljstvom. Veliko starejših ljudi ima izpolnjeno in srečno življenje ter vzpostavlja nove smiselne povezave in dejavnosti, ki prispevajo k njihovemu zadovoljstvu in dobremu počutju. Podpora družine, prijateljev in skupnosti lahko pomaga pri soočanju z izzivi, s katerimi se srečujemo starejši.

Mimi Zajc

Pričakovanja so velikokrat vzrok razočaranj.

Joži Jagodic

Preteklost je zgodovin , prihodnost še ne vemo kakšna bo, trenutek sedaj pa je življenje.

Suzana Pirtovsek

Zelo lepo napisano Šime. Res je da so naša pričakovanja preveč krat omejujoča za našo srečo. Živimo kot družba za nekaj kar pričakujemo da se bo zgodilo in ob tem ne vidimo vrednost sedanjosti. A to kar pričakujemo ni nujno da se bo zgodilo in ta vnema naših pričakovanj se pretvori v tekmo, največkrat samim sabo in tu izgubi smisel naša notranja potreba da nas osrečujejo vsakdanje stvari, odnosi, ljubezen, bližnji, preprostost tretnutkov …

Renata Jakopanec

Starejša, a zelo vitalna gospa mi je nekoč zaupala, da se ji zdi, da v starosti od vseh strasti ostane samo še strast po denarju oz po moči.

Kukovec Zlatko

Starost je samo strah za negotovo usodo naših otrok. Živimo v nemoralnih, brutalnih … časih, tudi v naši deželi.

Little Su

Spostovani profesor, odlicno napisano.

Stjepan Đukić

Poštovani prijatelju Šime, u Vašim se razmišljanjima nudi samo jedan od motiva za kupnju nekog umjetničkog djela i to onaj, barem je tako naglašeno u tekstu- materijalni. Mislim da je baš taj pogrešan. Postoji još niz drugih, kao na pr. kulturološka potreba, kao najčestitiji poklon, kolekcionarstvo, kao pripadnost eliti koja ima svoje razloge it.d. Tako recimo kolekcionar nema ni u primisli prodaju, već razmišlja kao i slikar o kolekciji za buduće generacije. Ovdje je slikar i imaoc djela -jedno. Jednako su zaslužni za budući naraštaj… Srdačan pozdrav svim ljubiteljima lijepe umjetnosti!

Albina Štimac

Svaki dan treba proživjeti kako je najbolje moguće, tj. uživati u svakom danu kao da je posljednji,.. Sutra ne znamo da li ćemo se probuditi..

etika#