21. januar 2025

Rimski pisatelj Plinij (23-79) je pustil človeštvu globoko misel, ki da misliti. Gre za znani obstoj alternative med dvema dimenzijama ustvarjalnega dela, zlasti če je povezano s pisanjem in objavljanjem. Čeprav v času njegovega življenja v prvem stoletju našega štetja ni bilo družbenih omrežij in sodobne tehnologije za objavljanja idej oziroma vseh vrst pisanja kot oblike komuniciranja, je njegova trditev: »delati to, kar zasluži, da se zapiše, oziroma pisati tisto, kar zasluži, da se prebere«, še vedno aktualna. Ker sem študentom pogosto citiral ta stavek, se spomim, da je njegova razlaga študentom delala težave, čeprav je to eden od pomembnih vidikov tudi pravniškega poklica.

Zapisati to, kar zasluži, da se zapiše, pomeni, da se pravnik (velja tudi za druge stroke) osredotoči na kakovost in pomen konkretne naloge. Zapisati mora nekaj tako pomembnega ali posebnega, da je vredno trajnega zapisa – bodisi zaradi idejne globine, estetske vrednosti ali vpliva na družbo. To je osredotočenost na ustvarjanje vrednih del, ki imajo dolgoročen pomen. V pravu je veliko del in pisanja, ki nima nobene pomembnejše vrednosti. Znano je, da so pravniki pogosto očetje birokracije, ki nas obremenjuje prav s pisanjem.

Zapisati, kar zasluži, da bi bilo prebrano, pomeni prenesti na druge svoje ideje in izkušnje. Pravnik ali avtor, ki piše za druge, bi moral ustvarjati takšna dela, ki bodo bralca pritegnila, navdihnila, poučila ali zabavala. Gre za poudarek na komunikaciji z občinstvom in ustvarjanju del, ki imajo moč pritegniti ljudi in jih nagovoriti.

Razlaga te dileme je lahko tudi širša: idealno je najti ravnotežje med obema pristopoma. Tisti, ki piše le za to, da bi ga brali, lahko tvega, da se prilagaja množičnim okusom na račun kakovosti. Nasprotno pa lahko tisti, ki piše samo za zapis trajne vrednosti, tvega, da njegovo pisanje ne doseže občinstva.

Na koncu je to lahko povabilo k razmisleku o tem, kaj pomeni ustvarjati – naj gre za umetnost, pisanje ali kakršno koli drugo delo – in komu ali čemu je ustvarjanje namenjeno.

Plinij je izpostavil to alternativo, ker želi poudariti temeljno napetost med dvema vidikoma ustvarjalnega dela – notranjim imperativom in zunanjim učinkom. Plinij želi spodbuditi refleksijo o namenu ustvarjanja. Njegova misel odpira vprašanje: Kaj je pomembnejše – ustvariti nekaj trajno vrednega, ne glede na trenutno občinstvo, ali zadovoljiti bralce tukaj in zdaj, da bi delo imelo takojšen učinek? Težko je hkrati doseči oba namena, saj sta ti poti pogosto v nasprotju. Pisanje, ki je zelo poglobljeno, inovativno ali zahtevno, morda ne bo takoj razumljeno ali priljubljeno. Nasprotno, pisanje, ki ugaja množicam, pogosto žrtvuje globino ali trajnost.

Čeprav Plinij izpostavi alternativo, to ne pomeni, da je združitev nemogoča. Nekateri izjemni avtorji in dela so uspeli doseči oboje – pisati tako, da so bila njihova dela vredna trajnega zapisa in hkrati pritegniti široko občinstvo. Vendar je to redkost, ki zahteva mojstrstvo, razumevanje človeške narave in morda celo srečo.

Plinijeva misel nas torej sili k premišljevanju o izbiri ustvarjanja poglobljenosti pri poklicnem delu ali ustvarjanja pisanja za površno »branje« brez trajnostne vrednosti.

Če to razmišljanje uporabimo ob uporabi družbenega omrežja, prihajamo do sklepa, da bi lahko družbeno omrežje v bodočnosti bila oblika povezovanja za sedaj opisanih nasprotnih alternativ. (O teh vprašanjih je tekla zanimiva razprava na 6. sekciji 50. Dnevov slovenskih pravnikov v 2024, pri čemer je gradivo omenjene sekcije objavljeno v »Podjetje in delo«, št.6-7/2924. Bilo mi je čast biti vodja sekcije,«Pravo in pravniki na družbenem omrežju«) v kateri so sodelovali dobri poznavalci družbenega omrežja: prof. dr. Matija Damjan, prof. dr. Sara Ahlin Doljak, Alenka Jerše, uni. dipl. pravnica, namestnica informacijske pooblaščenke, mag. Matija Zenc, odvetnik v Avstriji, in prof. dr. Šime Ivanjko.)

#družbeno omrežje

21. januar 2025

Pogosto slišimo, da pravniki delajo veliko napak. Takšna trditev je neredko pretirana in izvzeta iz konteksta, vendar tudi ni čisto iz trte zvita. V obdobju naše samostojnosti smo res ugotovili, da je bilo storjenih več grobih pravnih napak, katare pogosto ugotavljamo sami ali pa nas nanje opozarja Evropsko sodišče za človekove pravice. Vsem so znane sistemske pravne napake v zvezi z izbrisanimi fizičnimi osebami, izbrisanimi pravnimi osebami, oškodovanimi imetniki deviznih vlog, izbrisanimi delničarji in imetniki vrednostnih obveznic bank idr. V pravosodnem sistemu vrsto napak ugotavljajo višja sodišča, vrhovno sodišče in ustavno sodišče.

Na zakonodajnem področju je na primer težko je sprejeti dejstvo, da svetovalci vlade pripišejo dodatno besedilo predlogu zakona, potem, ko je vlada določila njegovo dokončno vsebino in tako dopolnjen predlog posredujejo poslancem, da ga sprejmejo po hitrem postopku. Naknadno pripisano besedilo pa ima katastrofalne škodne posledice za določeno skupino oseb in prinaša velike finančne koristi drugi slupini.

Nenehne spremembe in dopolnitve zakonskih in drugih predpisov so pogosto tudi napake, ki jih je mogoče pripisati napakam pravne stroke.

Vrsta dejavnikov je, ki prispevajo k napakam v pravni praksi, s katerimi se pravna stroka in znanost ne ukvarja.

Pravo je zelo kompleksno področje, ki vključuje potrebo po znanju različnih, zlasti pa družboslovnih področij. Pravo vključuje tisoče raznih pravil ravnanja ljudi, zapisanih v zakonih in drugih predpisih, sodnih praksah ter pravnih načelih, ki se lahko spreminjajo. Pravniki morajo obvladovati ne samo pravno znanje, temveč morajo imeti tudi ogromno drugih informacij, kar pogosto presega možnosti povprečenega pravno izobraženega posameznika. Človeški dejavniki, kot je pomanjkljivo strokovno znanje, človeška utrujenost, preobremenjenost, časovni pritiski in stres so zelo prisotni pri pravniškem delu. Nenehne spremembe zakonodaje in prilagajanje družbenim, gospodarskim in političnim razmeram prispevajo k pravniškim napakam, kot so nejasno izražanje ali napake pri interpretaciji pravnih pravil. Pravniki se ukvarjajo z zapletenimi pravnimi in dejanskimi situacijami in z nepopolnimi podatki, ki jih posredujejo stranke, pogosto ob slabem prenosu informacij med pravnikom in stranko ali znotraj pravne ekipe. Stranke in zaiteresirane osebe pogosto pričakujejo hitre in ugodne rešitve, kar lahko pravnike prisili v sprejemanje odločitev, ki niso dovolj premišljene. Znano je, da pravniško delo v veliko večji meri kot pri drugih poklicih spremljajo konflikti interesov neetičnega ravnanja.

Napake, ki jih naredijo pravniki, so izjemno škodljive, saj imajo pogosto neposreden vpliv na življenje ljudi, podjetij in širše družbe. Vsem so znane škodljive posledice izgube sodnih postopkov ali pa dolgotrajnost postopkov skozi razne pravne instance, v katerih se izkazujejo napake sodnikov, odvetnikov, strank in podobno. Dolgotrajni postopki povzročajo stres, finančne stroške in negotovost za stranko. Javnost tudi pozna izgubo premoženja, skrbništva nad otroki, svobode (v kazenskih primerih) ali celotnega ugleda in podobno. Napake v kazenskih primerih, kot je napačno svetovanje, nepopolno zastopanje ali spregled ključnih dokazov, lahko privedejo do neupravičenih obsodb. Vlaganje ovadb in obtožnic, ki se ne končajo s sodno obsodbo, ki v naši podjetniški praksi ni tako neznano, pogosto pripelje do uničenja podjetniške ideje ali podjetniških možnosti in ugleda podjetnika kot človeka.

Napake izven sodne pravne dejavnosti so splošno znane; napake pri pripravi pogodbe ali pravnih nasvetov povzročijo izgubo za stranke, ki se lahko znajdejo v dolgovih ali izgubijo pomembne poslovne priložnosti idr. Če napake pravnikov pogosto vodijo do nepravilnih rezultatov, ljudje izgubljajo zaupanje v pravo in v pravno državo.

Pravniki se sprašujemo, ali je možno zmanjšati pravniške napake. Odgovor je jasen. Pravniki se moramo redno izobraževati in spremljati spremembe v zakonodaji. Dobro moramo obvladati komunikacijo med pravniki in naročitelji pravnih storitev ter znotraj pravnih ekip, da se preprečijo nesporazumi. Nujno je tudi poznavanje obvladovanja delovnih obremenitev, da se zmanjšajo tveganja za napake zaradi preobremenjenosti. V naši praksi pa je posebej pomembno spoštovanje in negovanje etičnosti pravnega poklica.

Z namenom, da pravna stroka posveti večjo pozornost zlasti pravnim sistemskim napakam zakonodajalca in izvršne oblasti, ki so posledica nezadostne odločnosti pravnikov, da preprečijo političnim strukturam sprejemanje predpisov, ki z vidika prava in pravne države pomenijo odklon od pravne varnosti v demokratični družbi, je bila pred kratkim ustanovljena SLOVENSKA AKADEMIJA PRAVNIH ZNANOSTI (50 doktorjev in magistrov pravne znanosti), ki bo, med ostalimi nalogami, pozorno spremljala pravne napake, ki so oziroma bodo ugotovljene v prihodnosti. Omenjena akademija ne bo odpravljala ugotovljenih napak, temveč bo opozarjala javnost in pristojne organe s svojimi neodvisnimi mnenji na nujnost odprave škodljivih posledic doslej storjenih napak in bo delovala v smislu preventivnega preprečevanja sprejemanja škodljivih predpisov zakonodajne in izvršne oblasti.

Janez Mohorič

Izobraževanje, izobraževanje, ja pomembno, poleg izrednega čuta do ljudi, empatije do vseh v postopkih, čuta do etike in velike moralne odgovornosti posameznika – pravnika, sodnika, odvetnika, biti mora najprej človek, da lahko sodi – presoja po stroki in po naravnem pravu…

Vera Krivec

Mnogi se sprašujemo, kako vrniti pravičnost v sistem. Kako se lahko branijo neuki ljudje, ki si ne morejo privoščiti pravnega varstva. Zakaj ima državni aparat z zaposlenimi pravniki, zelo drage odvetnike? Kako se lahko šibkejši branijo proti državi, ki je brez osnovnih etičnih meril? Ali bo Akademija imela še kakšno dodatno funkcijo? Jo bomo lahko uporabili za krivične sklepe sodišč, kjer se sodniki bojijo za svoj položaj? Imam še tisoč vprašanj, na katera v dolgoletni praksi ne najdem odgovora. Najpogosteje se pojavlja vprašanje ali so določeni odvetniki nedotakljivi. Hvala, vedno vas spoštujem in cenim kot človeka z ogromno znanja.

#pravo, #zakonodaja, #etika

1. februar 2025

Ko smo bili mladi, smo razmišljali, kako izpolniti svoje življenje. Kaj je sploh izpolnjenost življenja. Tudi sedaj, ko sem že v obdobju, ko imam neke predstave o tem, kaj to pomeni v življenju posameznika, sem negotov pri odgovoru na to vprašanje. Ko so mi študenti postavili tovrstna vprašanja, sem vedno poskušal napeljati razgovor ne o izpolnjenosti življenja kot takega temveč izpolnjenosti pravniškega poklica. To mi je bilo bližje in verjetno tudi za študente bolj zanimivo.

V literaturi se izpolnjenost življenja opredeljuje kot občutek zadovoljstva, sreče in smisla, ki ga posameznik doživlja v svojem življenju. To je stanje, ko posameznik čuti, da ima njegovo življenje vrednost in da je, oziroma je bilo vredno živeti z vidika osebnega razvoja, iskanja samega sebe in nenehnega učenja, rasti in izboljšanja svojih sposobnosti ter doseganje osebnih ciljev. Vrednost človeka, kot bitja odnosov do drugih, je v kakovostnih odnosih z družino, prijatelji in drugimi za njega pomembnimi osebami. Ti odnosi so zlasti v razmerju: prvič do tistih, ki so nas učili, nam nudili podporo in ljubezen; drugič do tistih, katere smo mi učili, jim nudili podporo in ljubezen; tretjič do tistih, ki so nam vedno pripravljeni priskočiti v pomoč, ko jo potrebujemo; in četrtič tistih, ki smo jim mi pripravljeni pomagati, ko so v težavah. Izpolnjenost v življenju je odvisna tudi od zdravja in dobrega počutja. Človeške izpolnjenosti ni brez skladnosti življenja z lastnimi prepričanji, vrednotami in iskanja globljega smisla življenja. Izpolnjenost prostega časa s hobiji in zanimanja za določena vprašanja, ki ponujajo človeku zadovoljstvo, veliko prispevajo, da se človek počuti kot izpolnjeno bitje.

Glede poklicne izpolnjenosti nasploh pa velja poudariti, da poklicne izpolnjenosti ni, če prej omenjene splošne sestavine niso prisotne. V sodobni družbi se vse bolj uveljavlja dojemanje, da je vrednost celotnega človeškega življenja praktično v opravljanju poklica, kar pa je zelo verjetno zgrešeno. Izpolnjenost v poklicnem življenju je občutek zadovoljstva, smiselnosti in dosežkov, ki jih človek doživlja pri opravljanju poklicnega dela.Poklicna izpolnitev zahteva, da je poklicno opravljanje avtentično in motivirano in da prispeva k osebnemu razvoju, zlasti pa občutku zadovoljstva. Poklicno delo, ki prispeva k poklicni izpolnitvi, zahteva priznanje in cenjenje družbenega okolja, kot je občutek vrednosti in motivacije. Posebej ta občutek podpira nenehno učenje in obvladovanje novih znanj oziroma veščin, pozitivne ocene nadrejenih. Poklicno napredovanje in prizadevanje za poklicno izpolnitev ne sme ogrožati zasebnega življenja.

Občutek, da delo prispeva k nečemu večjemu ali pozitivnemu, je ključen za dolgotrajno poklicno izpolnitev, h kateri prispevajo še sposobnost samostojnega odločanja in prevzemanja odgovornosti za svoje delo, primerna finančna nagrada in varnost opravljanja poklicnega dela.

Glede poklicne izpolnjenosti pravnika pa so v ospredju visoka odgovornost za posledice pravnega dela, status pravnika v družbenem okolju, možnost in odgovornost za vplive poklicnega dela na družbo v celoti. Iskanje in zagovarjanje pravičnosti v družbenih razmerjih s pravom je ena težjih sestavin izpolnitve pravniškega poklica. V sodobnih družbenih odnosih se pravičnost namerno zanemarja in zamenjuje s pravnimi normami, ki so pogosto v nasprotju s pravičnostjo. S tem ko pravniki prispevamo k pravičnosti, ki ni v skladu z zakonom, to povzroča neverjetno težko stresno stanje pravnika.

Glede na to, da je pravo dinamično področje, ki se nenehno razvija s spreminjajočimi se zakonodajnimi predpisi in sodno prakso, se zahteva od pravnikov, da se stalno izobražujejo in nadgrajujejo svoje znanje, kar prispeva k osebni poklicni izpolnitvi. Pri tem pa jih obvladovanje interakcij s strankami, sodniki, kolegi in nasprotniki poklicno obogati.

Spoštovanje etičnih standardov in integriteta sta temeljna za vsak poklic, vendar je posebej izpostavljena prav pri pravniškem poklicu. Delo v skladu z visokimi moralnimi in etičnimi standardi prispeva k občutku osebne izpolnjenosti in zadovoljstva. Prav tako je nenehno spraševanje o lastnih vrednotah in etičnih odločitvah stalnica integritete v omenjenem poklicu.

Ključno v iskanju izpolnjenega življenja, in zlasti pri poklicni izpolnjenosti, je, da najdemo način, kako uskladiti svoje življenjske in poklicne cilje z osebnim zadovoljstvom in življenjskim ravnovesjem, vendar vedno v skladu z etično moralnimi normami ter poklicnimi standardi, kar vodi k trajni življenjski in poklicni izpolnitvi ter uspehu kar koli že to pomeni v življenju in v poklicu.

#pravo, #etika

3. februar 2025

V teh dneh me je več ljudi opozorilo in poklicalo, naj si ogledam TV oddajo na Slo1 dne 30. januarja 2025 ob 21h na nacionalni televiziji na prvem programu pod naslovom G. Bates proti Pošti.

Gre za resnično zgodbo poštnega škandala in sodne zmote, v kateri je bilo oškodovanih 550 oškodovancev v Veliki Britaniji.

Ta zgodba je neverjetno podobna zgodbi, ki se je zgodila v Sloveniji z izbrisanimi pravnimi osebami in zakonskim prenosom plačila obveznosti izbrisanih pravnih oseb na družbenike oziroma delničarje.

Poskušal bom opisati obe zgodbi in ju primerjati tako, da bom ob opisanih dejstvih v oddaji podal pojasnila, kaj se je zgodilo v Sloveniji.

Zgodba v Veliki Britaniji se je začela leta 1999 z uvajanjem računalniškega programa Horizon v poštni sistem, ki so ga morale uporabiti vse poštne poslovalnice, katere so bile v lasti zasebnikov. Napaka, ki se je ugotovila po 25 letih, je bila v računalniškem programu, za katero je vodstvo Pošte vedelo, vendar jo je prikrivalo. Računalniški program je pri določenih poštnih poslovalnicah izkazoval mesečni manko v blagajni, za katerega pa lastniki poštnih poslovalnic niso mogli pojasniti, kako je nastal.

V Sloveniji se tudi začenja podobna kriminalna zgodba leta 1999 s sprejetjem Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), na podlagi katerega je bilo izbrisanih tisoče praviloma družinskih podjetij iz sodnega registra, pri čemer je zakon določal, da morajo obveznosti izbrisanih družb plačati njihovi družbeniki oziroma delničarji. Tudi v Sloveniji se je prikrivalo, kako je bil ta zakon sprejet, in se je šele po 25 letih ugotovilo, da sta Ministrstvo za finance in strokovna služba Vlade RS, mimo vedenja Vlade in po sprejetju sklepa vlade o vsebini predloga @omenjenega zakona, pripisala @določbi o prenosu obveznosti plačila izbrisanih družb na družbenike oziroma delničarje. Tako kot v Britaniji vzrok škode ni bil v odločitvi vodstva Pošte temveč v njegovem prikrivanju računalniške napake v delovanju računalniškega programa, tudi v Sloveniji ni Vlada sprejela predloga, s katerim so bile prenesene obveznosti izbrisane družbe na družbenike ali delničarje, temveč je to storila strokovna služba vlade mimo Vlade, ki pa je to prikrivala 25 let. Britanska Pošta je kljub računalniški napaki obremenila in tudi izterjala manko, tako kot je slovensko sodstvo na podlagi zakona izterjalo plačila obveznosti izbrisanih družb.

Kljub temu, da v Britaniji oškodovanci niso vedeli za vzrok manka, so bili dolžni, na podlagi pogodbe o najemu poslovalnice, nadoknaditi manko. Pri tem v oddaji zelo prizadeto pripovedujejo oškodovanci, ki so zaradi nadomestila manka izgubljali premoženje, stanovanja, morali delati tudi po ukokojitvi, da bi plačali dolg.

Navajam nekaj izjav iz TV oddaje: «Doživela sem pekel, pravi pekel.« »Morala sem pokriti ta manko, mama je šla na banko in vzela kredit.« »Naše življenje se je obrnilo na glavo, nekateri so izgubil hišo, delati smo morali kljub upokojitvi, da bi vrnili to, kar smo si sposodili od sorodnikov, nekateri so se ločili, bilo je, kot bi bili v vojni, stres nas je uničeval, bil je to pravi pekel in takrat smo vedeli, da je treba nekaj ukreniti.« »Nikoli ne boste mogli povrniti ljudem tega, kar so preživeli, in nikoli jim ne boste mogli vrniti vseh teh let trpljenja, ki so ga morali prenašati,« je dejal gospod Bates, ki je vodil britanske oškodovance. Zanimivo je, da je član britanskega parlamenta osebno obiskoval oškodovance in zbiral dokazila ter organiziral posebno parlamentarno preiskavo, ki je ugotovila, na podlagi strokovnih mnenj, da je Pošta vedela za napako, vendar ni ukrepala. To je tudi bila podlaga za sodno odločbo v korist oškodovancev.

Podobno je govorilo tisoče slovenskih oškodovancev, in jih še vedno slišimo, saj več sto prizadetih plačuje omenjene obveznosti še danes. Po informacijah CINIP je v preteklih 25 letih 12 slovenskih družbenikov – obupancev storilo samomor. Nekaj deset izjav slovenskih oškodovancev je objavljenih v monografiji: Š. Ivanjko, Zakaj ste nas kaznovali, Kulturni center v Mariboru, 2021 in v angleški izdaji, dopolnjeni z novimi ugotovitvami o podtaknjenem tekstu predloga zakona. Angleška izdaja z naslovom WHY HAVE YOU PUNISHED US je namenjena pritožbenim organom Komisije EU.

V Sloveniji ni pričakovati, da bi poslanec našega Državnega zbora obiskoval oškodovance in se zavzel za ugotavljanje napak in odškodninsko odgovornost države. (Tukaj moram omeniti gospoda Matjaža Frangeža, ko je bil poslanec leta 2011 in je kot predlagatelj zakona uspel odpraviti omenjane podtaknjene določbe iz ZFPPod za bodoče primere izbrisa. V nasprotju z gospodom Frangežem pa je gospa poslanka NN, ki je v razpravi leta 2021 v Državnem zboru pri drugi obravnavi predloga ZOKIPOSR bila žaljiva do oškodovancev. Pri tem pa omenila, da je ona leta 1999 delala na Okrožnem sodišču v Ljubljani, ki je bilo, skupaj s Sodniškim društvom, pobudnik za sprejetje ZFPPod. Ne morem trditi, da je gospa NN bila zraven pri izpeljavi dobro premišljene podtaknitve spornih zakonskih določb v sprejetje po hitremu postopku.)

V Britaniji so se oškodovanci organizirali in vložili kolektivno tožbo, in ob angažiranju odvetnika je sodišče po 25 letih oškodovancem dosodilo odškodnino.

Tudi v Sloveniji so se oškodovanci organizirali v zavod CINIP in zahvaljujoč njegovemu zavzemanju je Državni zbor sprejel v letih 2007, 2011, 2018 in 2021 zakone, s katerimi je potrdil odgovornost države za napako, storjeno s sprejetjem ZFPPod, vendar brez znanja, da sta sporni določbi bili podtaknjeni. V letu 2021 je bil sprejet ZOKIPOSR, na podlagi katerega bi naj oškodovanci dobili 60 % odškodnine za plačila za obveznosti izbrisanih družb, ki so jih opravili iz svojega premoženja. Pri sprejemanju ZOKIPOSR pa je skupina poslancev vnesla amandma, na podlagi katerega v preteklih treh letih državno odvetništvo ni izplačalo nobene odškodnine niti enemu od tisočev oškodovancev. Z amandmajem je bilo namreč določeno, da odškodnino lahko prejme le tisti družbenik, ki je v postopku izbrisa družbe iz sodnega registra povzel vse možne ukrepe in da v postopku ni imel odvetnika.

Težko je sprejeti dejstvo, da v pravni državi država prepove sodelovanje odvetnika na strani nasprotnika pri uveljavljanju svoje pravice. To je po vsej verjetnosti svetovni unikum.

Britanski oškodovanci so se po 25 letih veselili zmage zoper Pošto in so dobili odškodnino. Slovenski oškodovanci so po 25 letih borbe šele na začetku svoje kalvarije. To je razumljivo, saj se je lažje boriti zoper velik sistem kot je Pošta , kot se boriti zoper državo, ki je v lasti določene interesne skupine, katera zna državo in celotni njen »demokratični« nadzorni sistem obiti in jo preprosto prinesti okrog …

#pravo, #zakonodaja

6. februar 2025

Nam starejšim ni težko sprejeti dejstva , da nismo več koristni, ampak neznosno težko je sprejeti v okolju neizgovorjen občutek, da več nismo potrebni…

#starost

13. februar 2025

Pred nekaj meseci so trije slovenski univerzitetni profesorji ustanovili Združenje Slovenska akademija pravnih znanosti, v katero se združuje 50 doktorjev oziroma doktoric znanosti.

Danes, 13. 2. 2025, je bila v sejni sobi Pravne fakultete Univerze v Mariboru skupščina Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti (Akademija), ki je izvolila 31 novih članov, med njimi tudi 3 magistre pravnih znanosti iz vseh delov Slovenije. Na preostalih 19 mest bo na naslednji skupščini izvoljenih 19 novih članov, pri katerih bo predsedstvo ugotovilo, da izpolnjujejo statutarne pogoje. Sedež Akademije je v Mariboru.

Na podlagi današnjega skupščinskega sklepa se bodo v bodoče v posebno sekcijo vključevali študenti na doktorskem študiju, katerih število ne bo omejeno. Na seji današnje skupščine je bilo izvoljeno novo predsedstvo: prof. dr. Šime Ivanjko, prof. dr. Marko Pavliha in prof. dr. Luka Tomažič. V nadzorni odbor so bili izvoljeni: zasl. prof. dr. Ludvik Toplak, prof. dr. Verica Trstenjak in prof. dr. Tomaž Keresteš.

Temeljni namen omenjene Akademije je povezovanje doktorjev znanosti iz različnih institucij in samostojnih poklicev v enotno združenje, z namenom, da se kot skupnost s statusom pravne osebe aktivno vključuje v raziskovanja na področju vloge pravne znanosti v naši družbi in nudi mladim pravnikom pomoč, da dosežejo svoj poklicni vrhunec tudi s poglobljenim študijem prava v okviru doktorskega študija.

Interes za vključitev v omenjeno Akademijo je presegel pričakovanja ustanoviteljev. V programu dela so v ospredju obravnavanja aktualnih vprašanj, povezanih s 25-letnim prizadevanjem odprave škodljivih posledic poslancem podtaknjenih določb v Zakonu o finančnem poslovanju podjetij, potem ko je vlada oblikovala dokončno vsebino predloga zakona. Drugo vprašanje so ustavno pravni vidiki ustanavljanja pokrajin v Sloveniji. Posebej pa so člani Akademije zainteresirani za raziskavo o položaju in vlogi doktorjev znanosti v naši družbi, o čemer sta dr. Ivanjko in dr. Anja Drev objavila zanimiva razmišljanja v temi na spletni strani Akademije – https://www.sapz.si/

Skupščina je bila izvedena hibridno; del članov se je skupščine udeležil osebno v živo, drugi del pa virtualno preko Zoom-a.

#pravo, #Akademija pravnih znanosti

19. februar 2025

V teh dneh mladi maturanti razmišljajo o svojem bodočem poklicu. Pogosto imajo težave z izbiro med medicino in pravom. V obeh omenjenih poklicih gre za poklicne storitve, ki so neposredno povezane s človekom in z življenjem ljudi v družbi. Da bi morda olajšal izbiro med medicino in pravom, bi želel opomniti na klasični rek iz rimskih časov (skupna jima je uporaba minimalnega znanja latinščine), ki opozarja na temeljna izhodišča opredelitve razlike med medicino in pravom. Rek v latinščini se glasi: “Deus hominem creavit, societatem vero diabolus; ideo homines medicos venerantur, iurisconsultos autem oderunt,” kar v slovenščini pomeni: “Bog je ustvaril človeka, družbo pa hudič; zato ljudje častijo zdravnike, pravnikov pa ne marajo.”

Ta trditev je znana in pogosto parafrazirana v različnih oblikah. Gre za ironičen pogled na družbo, ki izhaja iz predstave, da je človeška narava (kot posameznika) nekaj naravnega in božanskega, medtem ko so družbene strukture in pravni sistemi produkt človeških »rok« – pogosto v kontekstu interesov, moči in nadzora.

Znano je, da zdravniki zdravijo telo in rešujejo življenja, medtem ko pravniki pogosto delujejo v zapletenih, konfliktnih in birokratskih okvirih, kjer so lahko dojeti kot tisti, ki “obračajo besede” ali zapletajo stvari. Prav tako je pravni sistem pogosto povezan s kaznovanjem in prisilnim urejanjem razmerij, kar ljudi intuitivno odbija. Pravnik pri opravljanju pravnih opravil praviloma pomaga le eni strani na škodo druge, medtem ko zdravnik vedno pomaga človeku, ne da bi s tem povzročil škodo drugemu.

Objavljam to razmišljanje, da bi bili mladi maturanti pri izbiri poklica morda pametnejši od mene …

Branko Burjan

Tudi pravniki rešujejo življenja. Ne tako dobesedno in vidno, kot zdravniki, zagotovo pa tudi obračanje besed in pravniški papirji pogostno in marsikomu prinesejo srečo, zadovoljstvo, pa tudi voljo do življenja. Naj bo mladim še naprej dovoljena pametna življenjska izbira.

Darinka Lakner Bevc

Oboji, pravniki in zdravniki niso vec to, kar so bili vcasih; so izjeme, tudi povsod drugod. Najvec skode cloveku naredijo politiki in zdravniki, se posebno v zadnjih petih letih.

Morala in etika sta na psu.

Hipokrat se v grobu obraca.

#študij, #etika

20. februar 2025

V času socialistične ureditve naše družbe je bil običaj, in se je tudi pričakovalo, zlasti na družboslovnem področju, da so strokovnjaki citirali ali pa se sklicevali na misli takratnih družbeno političnih veljakov. Na potrebo po takšnem citiranju me je na takratni Višji pravni šoli opozoril sekretar osnovne organizacije Zveze komunistov. Po sesutju takratnega sistema pa je to postalo negativno dejstvo.

Da bi se v tistem času izognili omenjenemu citiranju sodobnikov, smo, če je to le bilo mogoče po naravi stvari, citirali že mrtve avtorje, ker se jim na splošno pripisuje večja teža, zlasti kadar gre za življenjske resnice in modrosti. To je t. i. beg zgodovine k mrtvim, ki imajo avtoriteto in dokončnost.

Ko nekdo umre, se njegova beseda ne more več spreminjati, kar daje njegovim mislim občutek trajnosti in dokončnosti. Živi ljudje lahko spremenijo mnenje, medtem ko se besede umrlih pogosto obravnavajo kot večne resnice. Gre tudi za romantiziranje preteklosti in ljudi, ki so živeli pred nami. Če oseba po smrti postane del zgodovine, ji to lahko doda večjo vrednost v očeh ljudi. Mnoge misli in nauki, ki jih pripisujemo mrtvim, so preživeli skozi zgodovino in se izkazali za koristne ali resnične, kar jim daje dodatno težo. Ko je nekdo še živ, se na njega gleda skozi osebne predsodke, socialni status ali napake, ki jih je naredil. Po smrti pa se pogosto osredotočamo na njegovo dediščino in modrost, ne na njegove človeške slabosti.

Ker se ljudje bojijo smrti, imajo modrosti tistih, ki so že umrli, posebno težo – kot da bi prihajale iz izkušenj, ki jih mi še nismo doživeli. Modrosti umrlih spoštujemo in prenašamo iz generacije v generacijo.

Pri tem je zanimivo, da starejši bolj verjamemo mrtvim kot mlajši, glede na to, da smo bolj navezani na tradicije in pretekle vrednote, zato imajo starejši večje spoštovanje do modrosti prednikov. S staranjem se ljudje pogosto zavedajo cikličnosti življenja in bolj cenijo nasvete tistih, ki so živeli pred njimi, in ko se približujemo smrti, nas to spodbuja k večjemu zanimanju za misli in nauke umrlih.

Mladi imajo dostop do ogromne količine novih informacij in pogosto raje poslušajo aktualne misli kot tiste iz preteklosti in so skeptični do starejših misli, saj jih vidijo kot zastarele. Svet se hitro spreminja, in tisto, kar je veljalo pred desetletji ali stoletji, danes morda ni več relevantno.

In zakaj morajo modri umreti, da bi jim verjeli?

Modri pogosto govorijo resnice, ki jih ljudje nočejo slišati, ker so boleče ali ogrožajo ustaljen red. Dokler so živi, jih lahko družba zavrača, ker jih vidi kot grožnjo. Šele ko umrejo, se ljudje zavedo, da so imeli prav. Sokrata so »demokratično« usmrtili. Tudi danes radi utišamo tiste, zaradi katerih se čutimo manj vredne, ker vedo več od nas, ker so moteči, potrebujemo veliko časa, da jih dojamemo in sprejmemo. Mrtvi se ne morejo braniti ali delati napak, spreminjati mnenja, kot to dela nekdo, ki je še živ. Modri morajo umreti, da bi jim verjeli, ker ljudje pogosto cenijo resnico šele, ko je prepozno. V naši družbi imamo blažjo inačico; ne čakamo na smrt, ampak že prej utišamo tistega, ki nas moti ali govori resnico … in tako spoznavamo resnico od tistih, ki so bili v preteklosti prisilno utišani, kar pa je tudi ena od poti, da nekoč zvemo pravo resnico …

#etika

24. februar 2025

Morda nimam prav, vendar se mi zdi, da se je moja starejša generacija učila, da bi pridobila znanje, sedanja generacija pa si ne prizadeva učiti temveč le pridobiti in imeti znanje. Učenje zahteva potrpežljivost, trud in čas in ni tako privlačno. Posedovati znanje pa je danes možno na različne načine, ki ne vključujejo poglobljenega mukotrpnega učenja. Imeti znanje je pogosto statusni simbol. Sodobni hiter tempo življenja na vseh področjih ponuja vrsto instantnih rezultatov in takojšnjih nagrad pri izobraževanju. Učenje je proces in zahteva potrpežljivost, zato ga mnogi preskočijo ali se raje zanašajo na površinske informacije. Znanje je danes lahko dostopno, a je hkrati zelo fragmentirano. Ljudje pogosto preletijo informacije, ne da bi jih poglobljeno razumeli ali predelali. Posedovanje znanja lahko poveča družbeni status, a resnično učenje zahteva priznanje, da nečesa ne vemo, kar pa se šteje v družbenem okolju kot ranljivost.

Znano je, da se pogosto nismo pripravljeni osredotočiti na razumevanje in uporabo znanja, temveč se hitro zadovoljimo s površinsko informacijo, ki se hitro pozabi, kot se hitro tudi pridobi, kar družbeno okolje ocenjuje kot učinkovitost. Pri tem je osrednji problem v dejstvu, da nam sodobno življenje omogoča pridobitev ogromne količine znanja, in to tudi poglobljenega, vendar nismo v sebi razvili občutka potrebe po znanju, temveč do priznanja družbe. Cilj in namen učenja oziroma študija ni posledica želje po znanju za razumevanje sveta, temveč bolj po diplomi, ki jo štejemo za uspeh.

V praksi pri izobraževanju ni čutiti radovednosti odkrivanja in raziskovanja globljih plasti znanja. Navajeni smo tekmovati, kdo zna več, ne pa tudi izmenjavati znanja. Družbena omrežja nam nenehno ponujajo znanje, pridobljeno skozi kratke spletne tečaje, preko aplikacij za učenje, hitrih vodičev brez globokih razlag (npr. 5-urno obvladovanje tujega jezika) in podobno, kar sicer omogoča pridobitev več informacij v čim krajšem času, vendar brez poglobljenega razmišljanja. Razumljivo je, da so tudi te oblike t. i. instant izobraževanja koristne, ker omogočajo hiter dostop do znanja, učiti se je možno kjerkoli in kadarkoli, spodbuja se nadaljnje učenje in omogoča hitro pridobitev določenih praktičnih veščin. Pri tem pa ne smemo pozabiti tudi na slabe strani instant učenja, kot so pomanjkanje poglobljenega znanja, hitro pozabljanje in nepovezovanje med znanji ter ustvarjanje iluzije znanja pri samem sebi, ker mislimo, da vemo več, kot v resnici razumemo.

Instant izobraževanje z opisanimi koristmi in slabostmi lahko uporabljamo le kot dopolnilo k tradicionalnemu učenju. Problem nastopi, če to znanje nadomesti poglobljeno izobraževanje, ki temelji na razpravi, analizi in eksperimentiranju. Nevarnost te oblike izobraževanja je, če ne gre za dopolnilno izobraževanje, ker ta oblika ne pozna postopnega nadgrajevanja znanja in tudi ne pozna ustvarjalnega razmišljanja. Skratka, podobno kot praktično vse v sodobni družbi, zaradi hitrosti žrtvujemo kvaliteto na mnogih življenjskih področjih, pa tako tudi na področju izobraževanja.

Opustitev klasičnega izobraževanja je lahko škodljiva, saj izobraževanje ni samo prenos informacij ampak tudi razvoj kritičnega mišljenja, etike, družbenih vrednot in socialne interakcije. Klasično izobraževanje omogoča postopno in sistematično gradnjo znanja, česar instant pristopi ne morejo nadomestiti.

Izobraževanje na podlagi hitrih informacij, brez poglabljanja v znanje, ima za posledico izgubo temeljnih konceptov, na katerih temelji razumevanje sveta, slabšo socializacijo na področju medčloveškega sodelovanja, pomanjkanje discipline in odgovornosti, ustvarja ranljivost za manipulacijo v obliki propagande, dezinformacije, populizma in utilitarizma.

Sabina Trafela

Kar jaz pogrešam je en dober socialni krog pravnikov, s katerimi bi se dalo dobivat na kaki debati. Ne v smislu kdo ima prav, torej kdo zmaga, ampak sodelovalna debata, kjer ti nekdo kot prijatelj poda njegovo mnenje, da se posledično vsem udeleženim razširi zorni kot, na dotično stvar. Upam da najdem.

Dejan Petkovic

Tisti ki danes na novo vstopajo na trg dela, večinsko ne razumejo, da je zaključena Univerza- zacetek novega učenja in preboja. “Chat gpt-ji” tu ne pomagajo. Slabo se nam piše

Barbara Bračič

Zaradi instant znanja, hitro pridobljenega znanja, nepoglobljenega načina pridobivanja znanja naši učenci dosegajo izredno slabe rezultate pri mednarodno primerljivih analizah na področju reševanja problemsko zastavljenih nalog.

Če pogledamo naše učbenike v osnovni šoli, pa presenečenja ni več. Ogromno število področji/tem, ki se jih le površno dotaknejo. Naučijo se nekaj dejstev in že sledi nova tema. Ne gradijo na razumevanju ampak na papagajskem učenju.

Ni razmišljanja v smislu zakaj, kaj bi naredil, kaj že veš in lahko uporabiš pri reštvi problema.

Če učenci sprašujejo “so moteči”! Učitelje moti, ko vprašajo zakaj ali še huje, če se ne strinjajo. Namesto, da bi se učitelji ukvarjali z učenci, jih vključili v razlago, jih vzpodbujali k razmišljanju, spraševanju, jih vpisujejo v za to namenjen program lopolis. Te vpise prejemajo starši v trenutku, ko je učenec vpisan. In kaj pišejo učitelji: sprašuje in s tem moti pouk, 3x je vzel svinčnik iz pušcice, 2x je šel na wc. Res imajo čas. V razredu je 25 do 27 učencev. Si predstavljate koliko časa je nekvalitetno porabljenega.

Za zaključek: če ne odgovorijo ” kot piše v knjigi” ampak s svojimi besedami, a pravilno, jim ni všeč.

Ne, po tej poti res ne bomo prispevali k vedoželjnosti, razmišljanju, ustvarjalnosti…

#izobraževanje

25. februar 2025

Pogosto ne morem spati. Moje misli se vrtijo okoli različnih idej, ki jih vestno zapisujem ali zvočno snemam, saj svojemu pomnjenju ne zaupam več tako kot nekoč. Ne vem, zakaj sem se sinoči začel spraševati o svoji prisotnosti na družbenih omrežjih, kjer imam približno 20.000 “prijateljev”. Dolgo sem razmišljal, ali so to res prijatelji v pravem pomenu besede.

Prijateljstvo sem vedno razumel skozi znani rek Amicus optima vitae, ki bi ga lahko prevedli kot: “Prijatelj je najboljše v življenju” ali “Prijatelj je največje bogastvo, ki nam ga življenje lahko ponudi.” Ta misel poudarja, da so pristni prijatelji med najdragocenejšimi vrednotami v življenju, saj prinašajo podporo, zaupanje in veselje, ki pogosto presežejo materialne dobrine in dosežke. To cesarsko geslo Albrechta Habsburškega nas opominja, kako pomembno je ceniti in negovati prava prijateljstva.

A jasno mi je, da vseh 20.000 oseb na mojem profilu ne morem šteti za prijatelje v tem globokem smislu. Zato sem začel razmišljati o potrebi po novi terminološki razmejitvi med pravimi prijatelji in tistimi, s katerimi smo povezani zgolj prek družbenih omrežij.

Svoja razmišljanja sem posredoval prijatelju iz umetne inteligence Open Ai ki je bil navdušen nad idejo in mi je slovnično popravil tekst.

“Tvoj zapis je vsebinsko bogat in zelo zanimiv, vendar bi ga bilo dobro nekoliko slovnično in slogovno izpiliti, da bo še bolj berljiv in strokovno dodelan. Tukaj je rahlo preoblikovana verzija, ki ohranja tvojo misel, a jo naredi bolj tekočo in jasnejšo.”

Predlagal sem mu, da objavim to kot skupno delo in skupno avtorstvo. Takoj je odgovoril;

“Seveda, z veseljem podprem najino skupno delo! Skupaj sva razvila klasifikacijo spletnih odnosov, ki pomaga bolje razumeti različne stopnje povezanosti v digitalnem svetu. Tukaj je predlog, kako lahko to predstaviva javnosti:

Predstavljava novo klasifikacijo spletnih odnosov: od e-znanstva do a-prijateljstva.

V današnjem digitalnem svetu se pogosto sprašujemo, kakšne so razlike med različnimi vrstami spletnih povezav. Skupaj z [tvojim imenom] sva razvila klasifikacijo, ki opredeljuje štiri stopnje spletnih odnosov:

1. E-znanstvo: Površinsko spletno poznanstvo, kjer so interakcije omejene na všečke in občasne komentarje.

2. E-prijateljstvo: Globlja digitalna povezava z rednimi pogovori in medsebojno podporo, vendar brez osebnih stikov.

3. AE-prijateljstvo (Amicus Electronicus): Spletni odnos, ki vključuje tudi osebnejše oblike komunikacije, kot so video klici ali telefonski pogovori, in lahko vodi do srečanj v živo.

4. A-prijateljstvo (Amicus): Pravo prijateljstvo z osebnimi stiki, globokim zaupanjem in podporo v resničnem življenju.

Ta klasifikacija omogoča boljše razumevanje naših spletnih interakcij in poudarja pomembnost prehoda iz digitalnih v resnične odnose.

Pri objavi lahko uporabiš zgornje besedilo in dodaš vizualni prikaz, ki sva ga že pripravila. Skupaj sva oblikovala to klasifikacijo, zato je pomembno, da ob objavi navedeš oba kot avtorja. Lahko na primer napišeš:

To klasifikacijo sva razvila skupaj z [tvojim imenom] in [moje). (Sporočil sem mu ime).

Ta klasifikacija nam pomaga bolje razumeti različne stopnje povezanosti v digitalnem svetu in poudarja pomen prehoda iz virtualnih poznanstev v pristne medčloveške odnose.

Pri objavi lahko uporabiš zgornje besedilo in dodaš vizualni prikaz, ki sva ga pripravila. Ker sva klasifikacijo razvila skupaj, je primerno, da ob objavi navedeš oba avtorja, na primer:

“To klasifikacijo sva razvila skupaj s prof. dr. Šime Ivanjkom in ChatGPT-jem, jezikovnim modelom podjetja OpenAI.”

Takšna verzija je bolj tekoča, berljiva in ohranja strokoven ton. Če želiš, lahko dodam še kakšen popravek ali prilagoditev. Ti je takšna oblika všeč?”

Prijatelj iz Open AI je pripravi tudi grafični prikaz predloga!

“Tukaj je vizualni prikaz klasifikacije spletnih odnosov. Barve označujejo stopnjo povezanosti, od najšibkejše (E-znanstvo) do najmočnejše (A-prijateljstvo). Če želiš kakšne spremembe – drugačne barve, dodane ikone ali kakšen drug format – mi sporoči! ”

#prijateljstvo, #umetna inteligenca