31. julij 2024

Kako bi bil čudovit svet in življenje med ljudmi, če ne bi bilo medsebojnih žalitev, obsodb ali insinuacij, ki prizadenejo nas ali mi druge. In kaj storiti, ko nas je nekdo prizadel? Imamo tri možnosti: maščevati se, oprostiti ali pozabiti.

Maščevanje je v praksi najbolj prisotna oblika reagiranja na neprijetnosti, ki nam jih povzročajo drugi. Je pa to tudi najslabša odločitev, ker se nobena naša bolečina ne da zdraviti s povzročanjem bolečine drugemu. To je oblika reakcije na našo prizadetost in je znana iz preteklosti civilizacije kot »zob za zob« oziroma »oko za oko«. Tudi v sodobnem času vojne in vojaški spopadi temeljijo na tem civilizacijsko primitivnem načinu reševanja sporov. Žal pravniki, ki smo vedno tako ali drugače povezani s spori med ljudmi, pogosto posegamo s svetovanjem po tej obliki iskanja zadoščenja. Pogosto ga tudi spodbujamo in smo za to še dobro nagrajeni, čeprav to ni naša osebna zadeva. To je slaba stran pravniškega poklica. Pri pravnikih naj bi vse imelo svoj zaključek in to praviloma v odločitvi sodišča. Ob tem pa je znano, da medčloveški odnosi po naravi stvari nimajo končnega zaključka. Z zaključkom preneha dialog, kar pa je z vidika človeške potrebe po dialogu z drugimi najslabša stran. Tudi zaključki v umetnosti ogrožajo njen razvoj.

Oprostitev je dejanje odgovornosti, zahteva dialog med partnerstvom oziroma gre za medčloveško razmerje. Oproščanje je v civilizaciji posledica najbolj globoke človekove potrebe po samoohranitvi in nasprotni strani ni potrebno pojasnjevanje. Oproščanje je dejanje odgovornosti in mora se pojasnjevati, da se sporno dejanje ne bo nadaljevalo. Pri tem mora obstajati medsebojni odnos, ki temelji na razmerju »dam – daš”Z ene strani gre za obveznost oprostitve in z druge strani obveznost, da se to ne bo ponovilo.

Pri pozabljanju pa ne gre za medsebojno razmerje, ni potrebe po dialogu in ni treba nobenega pojasnjevanja.

In kaj je najbolj primerno?

Vsak posameznik ima svoje razloge in motivacijo za odpuščanje ali pozabljanje, zato je pomembno, da se osredotočimo na tisto, kar nam najbolj ustreza. Gre za monolog, za razliko od dialoga pri oprostitvi oziroma maščevanju, ki je najmanj sprejemljivo, ker se sporno razmerje samo poglablja.

Odpustitev zmanjša čustveno breme in stres, ki ga povzročajo negativna čustva, pomaga pri obnovitvi odnosov, prispeva k boljši samopodobi in razumevanju sebe, zmanjšanju jeze in sovraštva, koristi duševnemu zdravju in povečanju empatije.

Pozabljanje na pretekle bolečine omogoča, da se osredotočamo na sedanjost in prihodnost, kar lahko vodi k srečnejšemu življenju, osebni rasti in notranjemu miru, čeprav je ta oblika najtežja in jo zmorejo le zgrajene osebnosti.

Nika Jan

Pogosto je prisotno mnenje, da je oproščanje značilnost šibkih, vodljivih značajev. To je napačno stališče, saj odpuščanje drugim ne pomeni, da drugi lahko hodijo po tebi, temveč je zavestno in aktivno dejanje, ko človek razumsko presodi, da z vztrajanjem v zamerah škodi najprej sebi kakor tudi odnosu. Gre za zavestno odločitev, da jeze in zamere ne bomo več nosili v sebi, ker s tem predvsem dušimo lastno življenje in z vztrajanjem v zameri plačujemo previsoko ceno za majhno »zadoščenje«. Oprostitev je razumsko spoznanje, da je energijo, ki smo jo usmerjali v premlevanje bolečine preteklosti, bolje usmeriti v ohranjanje notranjega miru in izboljšanje naše sedanjosti in prihodnosti. Odpuščanje torej ni znak šibkosti, temveč nasprotno, je znak notranje moči. Kadar odpustimo, pomeni, da smo zmožni vedenja, pri katerem za svojo zaščito ne uporabljamo jeze in sovraštva.

Dejanje odpuščanja je neizogiben sestavni del življenja, saj se skoraj vsak dan znajdemo v položaju, ko moramo nekomu nekaj odpustiti: partnerju, otroku, sodelavcu, staršem … idr. Brez odpuščanja ne preživi noben odnos.

etika#

2. avgust 2024

Odkar sem se pred 60 leti kot študent ob delu – telefonist na hišni centrali zavarovalnice srečal s pravom na popoldanskih predavanjih na Višji pravni šoli v Mariboru, mi je bilo pravo velika ljubezen. Tudi v poklicnem življenju sem užival v reševanju zapletenih pravnih primerov in sem koristil vse možnosti, da sem kaj pravnega objavil v dnevnem časopisju.

Pred dnevi sem bil zaprošen, da svetujem v dokaj zapleteni pravni zadevi. Bil sem presenečen, da sem pri tem začutil odpor in zadržanost, kar se mi prej nikoli ni dogajalo. Nasprotno, v preteklosti sem bil vedno vesel zapletenih pravnih primerov. Nič takega se danes ni zgodilo, kar bi po naravi stvari pripeljalo do odpora do prava.

Pogovarjal sem se s kolegi o tem občutku in ugotovil, da podobno čutijo tudi oni.

Starejši imamo občutek, da pravo ni več tisto, kar je bilo v preteklosti, ko beremo razmišljanja velikih pravnih velikanov, katere je socializem kot staro šaro zavrgel, v primerjavi z novim pravom, v katerem prevladuje politika namesto prava. Namesto da politika določi cilje, pravo pa pot do ciljev, je danes politika prevzela oboje. Če tega ne bi bilo, zagotovo v naši družbi ne bi bilo storjenih toliko napak zaradi nespoštovanja prava.

Pri tem pa se starejši pravni strokovnjaki zavedamo naravnega dejstva, da v starosti preusmerjamo svojo pozornost s poklicnih zadev na vprašanja, ki se dotikajo smisla življenja, osebnega zadovoljstva in odnosov do drugih.

Starejši ljudje pogosto reflektiramo o svojih preteklih izkušnjah in se sprašujemo, kaj je v življenju resnično pomembno. Preprosto iščemo globlje odgovore, kot nam jih ponujajo površne sodobne informacije.

Starost prinaša v naša življenja življenjske spremembe, kot so upokojitev, izguba bližnjih, in družbeno izločanje starejših na obrobje družbe. Pri tem se spreminjajo tudi prioritete v življenju. Začnejo se ceniti odnosi do soljudi in osebna izpolnitev, bolj kot poklicni uspeh.

Čeprav si starejši ne priznamo, pa se vendar ne moremo znebiti občutka minevanja, ki nas opozarja, da je življenje časovno omejeno, in se povečuje želja po osredotočanju na nekatere temeljne in neotipljive vidike, kot so sreča, ljubezen in življenjski smisel.

Še vedno pa iščemo pomen našega življenja v smislu, ali smo prispevali kaj koristnega družbenemu okolju in kakšno sled bomo zapustili za seboj.

Odgovori na vsa ta nova vprašanja pa nas silijo, da iščemo odgovore v svetu filozofije in spiritualnosti, ki smo ju tako radi zavračali v ihti vsakodnevnega življenja.

Na koncu ugotavljam, da je minevanje moje ljubezni do prava posledica odpora do aktualnega prava, ki je v suženjstvu politike, in posledica osebnih potreb po iskanju odgovora glede občutka lastnega minevanja …

Tone Potocnik

Nase najvecje bogastvo je čas, ki nam je odmerjen in je neizmerno bogastvo. Zato ga v jeseni življenja izkoristimo za prave, vredne stvari… Za bliznje, za prave prijatelje ali pa tudi samo za lastne hobije, ki nam prinašajo radost…

Joži Jagodic

Čudovito razmišljanje.

Slavica Vetrih

Hvala za vaš zapis.

Milan Visocnik

Ko sem bil na praksi na sodiscu pri g. Krizmanu, me je iz prakse dosti naucil. Ga. Kezmah takrat na Okroznem sodiscu je gledala po strankah in ugotovila da so toziteli stari in so bile njene besede te pa moram hitro resit ne glede na zadevo, ki se je kasneje ko sem sel ze cez pekel, dokazala, da so imeli lazne price. Tolko sem bil zbegan med obravnavo, ker sem se spraseval, kaj nimamo za vse iste zakone, stare ali mlade in iste pravice pred ustavo. Tolko pravnih mnenj v sodobnem casu, in toliko razlicnih interpretacij, sem si rekel, bolje da sem sel v racunovodstvo. En rek je: da je sedaj na sodiscu toliko pravice kot je v javni hisi ljubezni. Pa brez zamere,v popolnosti se strinjam z vasim zapisom in obcutil sem vas nacin in odnos do prava kot student na VPŠ.

Andrej Razdrih

Pravo je vedno suženj politike, če si to priznamo ali ne…

DrscSuzana Čurin Radović

Ne gre mi iz spomina ena misel znane pravnice. Pravo brez širokega znanja (torej tudi etičnega) je nevarno, pravo brez sočutja pa je lahko celo smrtno nevarno. Oboje sem izkusila na lastni koži.

Branko Kopše

… ja … v tej sistematično cenzurirani demokratično podebiljeni družbi ugled, znanje in izkušnje niso več predpogoj za uspeh, odloča zgolj večinski glas naivnih analfabetov … pravno znanje pa lahko uveljavljaš zgolj s pomočjo politike, oderuških odvetnikov in strokovno vprašljivih razsodnikov … v kolikor jih lahko plačaš ..

Bogdana Bradac

V celoti se strinjam z vami, g. profesor!

Kukovec Zlatko

https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/v-srediscu/257614 ______ Ustava je po svoji izvorni naravi torej pogodbeni kompromis, nekakšno premirje med pogodbenima strankama. Del vsake dobre pogodbe je malodane preganjavično predvidevanje možnosti spora. Bistveno za vsak spor pa je procesno, neprimerno bolj kot materialno, vprašanje, ki bi ga danes imenovali “dostop do sodišča” (access to court), ki bo spor presojalo, razreševalo. V tem dostopu do jurisdikcije je tudi bistvo ČLOVEKOVIH PRAVIC. Šele, če je to vnaprej urejeno in dosledno udejanjeno, lahko govorimo o VLADAVINI PRAVA. Ker ustava potemtakem dobesedno vzpostavlja, taka pa je tudi etimologija besede “Constitutio”, državljanski mir in s tem vladavino prava (rule of law) ter PRAVNO VARNOST (Rechtssicherheit), je ustava državna ontologija par excellence. Ker je tisto, kar nam je ontološko najbliže, ponavadi najteže zaznati, je sicer logično, da to hierarhijo vrednot doživljamo kot naravno danost, ne zavedamo pa njene usodne državotvorne prvinskosti. Vedno pa se je zato dobro vprašati, kaj bi bilo, če ne bi bilo ustavne jurisdikcije. Odgovor je, in tega ni mogoče ne prevečkrat ponoviti in ne premočno poudariti – DRŽAVLJANSKA VOJNA. ….

pravo#

9. avgust 2024

Sem na dopustu in se sprašujem, kaj je to sploh dopust. Iz otroštva se spomnim, da v kmečkem življenju na vasi nikoli ni nihče govoril o dopustu. Kot učenci smo govorili o razpustu, ne pa o dopustu, kar je pomenilo, da ni bilo pouka, vendar pa smo zato v večji meri pomagali starejšim pri kmečkih opravilih. Spomnim se, da sem si želel, da bi raje bil v šoli kot pri delu doma.

Če brskam po literaturi in priročnikih, ugotavljam, da bi naj bil dopust obdobje, ko se posameznik ali skupina ljudi odmakne od svojih rednih delovnih obveznosti in vsakodnevnih nalog, da bi si privoščili počitek, sprostitev in uživanje v prostem času. To je lahko vse, od raziskovanja novih krajev do preživljanja časa doma ali na vikendu.

Mnogi trdijo, da je dopust odmik od dela, ki naj omogoči ljudem, da se odmaknejo od svojih delovnih obveznosti, kar je pomembno za zmanjšanje stresa in izboljšanje duševnega zdravja. Verjetno bi bilo bolj pravilno, da ne gre za odmik od dela ampak le za odmik od določene vrste dela. Bistvo omenjenega odmika je le zamenjava dela, ker si je težko zamisliti človeka, ki nima nikakršnega dela ali pa nič ne dela.

Namen dopusta bi naj bil sprostitev in regeneracija, kar pomaga obnoviti energijo in motivacijo za delo. To naj bi bilo, vendar pa je pogosto prav obratno. Vsakdo, ki danes potuje na dopust na morje, ve, kakšen stres je to, od zagotavljanja stroškov, organizacije potovanja, iskanja mesta za dopustovanje, srečanja z ljudmi, ki niso vedno prijazni, in še in še …

Dopust bi naj bil priložnost za preživljanje kakovostnega časa z družino, s prijatelji ali partnerjem, kar krepi odnose. Pogosto se prav na dopustu zapletajo zadeve z družino, sorodniki in prijatelji. Ni izjema, da je vzrok ločitve ali prekinitve partnerstva prav dopust.

Mnogi koristijo dopust za raziskovanje novih kultur, jedi in krajev, kar obogati njihovo življenje in širi pogled na svet. To je res, vendar si to lahko privoščijo le posamezniki iz višjih družbenih struktur, ker so ta dopustniška potovanja povezana s financami, ki si jih povprečni delovni ljudje ne morejo privoščiti.

Dopust lahko vključuje različne aktivnosti, kot so športi, pohodništvo, plavanje, obisk muzejev, kulinarične izkušnje ali preprosto uživanje v naravi, vendar veliko načrtovanega ostane samo načrtovanje.

Po vrnitvi z dopusta se mnogi ljudje počutijo bolj sveže, motivirane in pripravljene na nove izzive, ali se pa srečujejo s še večjimi težavami ob vnovičnem vključevanju v delovni proces.

Skratka, mnogi danes razmišljajo, da znane in sedanje oblike dopusta postajajo sporne in jih je treba smiselno spremeniti z namenom izboljšanja delovnih pogojev in usklajevanja poklicnega ter zasebnega življenja. Nekateri menijo, da bi bilo primerno razmišljati o uvedbi fleksibilnih možnosti dopusta, kjer bi zaposleni lahko izbirali, kdaj in koliko dni dopusta si želijo vzeti, da bi si lahko povečali zadovoljstvo, ne pa da morajo načrtovati dopust za nekaj mesecev vnaprej, ne glede na spremenjene okoliščine, ki so za dopust nujne. Danes je v ospredju telesno aktiven dopust, pozablja pa se na nujnost dopusta za duševno zdravje, ki bi ga posameznik potreboval v primeru notranjih duševnih težav, ki sodobnega človeka bolj obremenjujejo kot zgolj telesne težave.

Sodoben človek potrebuje dopust za regeneracijo duševnega zdravja, brez potrebe po zdravstvenem potrdilu.

Zaposleni, ki imajo otroke, potrebujejo dopust za starše, za novopečene starše bi lahko podprla družinsko dinamiko vsakodnevnega življenja razširjena družina. Na to posebej opozarjajo prizadevanja v okviru delodajalcev, prijaznih družinam.

V preteklih časih socializma smo zlasti študenti ob delu bili navdušeni nad dopusti za izobraževanje in usposabljanje. Osebno se spomnim, kako mi je delavski svet Metalne v Mariboru omogočil trimesečni dvourni dopust med 6. in 8. uro zjutraj in sem v tem času končal 4. letnik študija. Danes je to nemogoče pričakovati od delodajalcev, vendar bi številni zaposleni, ki se izobražujejo ob delu, to potrebovali in bi jih dodatno motiviralo ob zavedanju, da delodajalci podpirajo njihovo dopolnilno izobraževanje. Omogočanje tovrstnih oblik dopusta bi lahko izboljšalo kompetence zaposlenih in povečalo njihovo zadovoljstvo pri delu. Zelo pogrešamo razgovore in raziskave o vlogi in o obstoječih oblikah dopusta ter o rednem zbiranju povratnih informacij zaposlenih in o njihovih potrebah, kar bi nedvomno pripomoglo k boljšemu prilagajanju teh življenjskih potreb oblikam življenja. V vsakem primeru pa je treba podpirati povezovanje dopusta v najširšem pomenu besede s potrebami dela in študija na daljavo in zaposlenim omogočiti, da potujejo in delajo na enem mestu.

Zanimivo je, da družboslovni strokovnjaki raziskujejo sodobne oblike življenja na vseh področjih, vendar pa se izogibajo ugotavljanju možnosti, da bi dopust lahko bila vsestranska možnost za povečevanje zadovoljstva ljudi in sočasno koristi za fizično in duševno zdravje ter izobraževanje.

Z implementacijo teh sprememb pri oblikah dopusta bi se lahko izboljšalo zadovoljstvo in produktivnost zaposlenih ter prispevalo k bolj zdravemu delovnemu okolju.

Mnogi se bomo vrnili z dopusta z razmišljanjem, ali bi lahko ta čas izkoristili veliko bolje, s tem da ne vemo, kako???

Torej tudi na dopustu ni odveč razmišljanje o dopustu …

Tone Potocnik

Veliko sem se naučil v najširšem smislu besede,ki je rekel:,ne vem kaj bi počel,če ne bi delal.Pa vendar v uspešni firmi ni nikoli dovolil,da bi ljudje delali več kot 8 ur.Ker je menil,da je to dovolj,da firma dobro deluje in morajo imeti zaposleni čas tudi za ostale stvari.

Meni osebno je največkrat dobro opravljeno delo vecjo radost in notranje zadovoljstvo kot dopust in brezdelje….Sreča,da smo različni.

Hoh Ing

Dopust, neglede kaj to pomeni, ima različno uporabnost. Naj je “družinsko dopustovanje”- oče mama in otroci ter kak hišni ljubljenček. Nam v penziji ne pomeni veliko. Dopust si pišemo zjutraj za ta dan in ni plačan. V mladosti je to bil dopust za “dan ljubezni”, tudi ne plačan, kvečjemu podaljšan. Danes pa so dopustniška sporočila na FB, koliko € stane pivo in sladoled.

Lara Mehle

Vrlo dobar članak, koji upucuje na razmisljanje o djelotvornosti odmora.

Mislim, da bi za neke ljude odmor bi bio korisniji onda, kad su bili dugo preoptereceni i kad osjete potrebu da se odmaknu od svakodnevnog napornog rada, a ne onda, kad im poslodavac odredi… Danas su juli i august dosta nepovoljni za opustanje, zbog visokih temperatura i gužvi, a zaposlenicima su na raspolaganju samo ta dva mjeseca.

Sa odmora se vraćaju umorni i razmišljaju o “odmoru” na poslu.

Zinka Razbornik

Se strinjam Šime,tudi pri tebi pri meni smo za počitnice otroci delali doma na kmetiji in tudi iz mesta so domači prišli pomagat delat, to je bil njihov dopust bilo je lepo in delovno…

Jože Artnak

Meni dopust, četudi sem upokojen, veliko pomeni, še posebej na morju, ker sva takrat vseskozi skupaj z ženo, ki še ni upokojena in včasih se pridružijo otroci.

življenje#

15. avgust 2024

Odkar sem se srečal s starostjo, čeprav ne vem, kdaj je to točno bilo, ugotavljam, da je starost sama po sebi lahko lepa in koristna tako za posameznika kot tudi za družbo, vendar pa me je presenetila vrsta vprašanj, povezanih s starostjo. Kot upokojenec že vrsto let aktivno sodelujem v članstvu Centra za zaslužne profesorje in upokojene visokošolske učitelje Univerze v Mariboru in v zadnjem času sem, kot vodja centra, postal pozoren zlasti na vprašanja upokojevanja visokošolskih učiteljev, ki v osnovi ne odstopajo od drugih visoko izobraženih strokovnjakov. Ugotavljam, da obstajata dve vrsti upokojitve: poklicna in družbena upokojitev. Poklicna upokojitev je prehod posameznika iz aktivnega dela v pokoj na podlagi določenih poklicnih kriterijev in je praviloma prisilna. Družbena upokojitev pa pomeni izključitev posameznika iz družbenega okolja oziroma umik iz aktivnega družbenega življenja, kar v osnovi vključuje zmanjšanje stikov z družino, prijatelji ali skupnostjo. Oblika upokojitve je lahko prisilna ali prostovoljna in se ji ne posveča veliko pozornosti. Nasprotno, družbeno okolje na nek način pričakuje, da se človek ob poklicni upokojitvi umakne tudi od vsakodnevnega življenja v družbi. Omenjeni umik je lahko posledica zdravstvenih težav, stresa in anksioznosti pred starostjo, zmanjšanja mobilnosti in podobno. Kar preseneča v praksi, je umik zaradi splošnega nezadovoljstva, ki je posledica pomanjkanja zadovoljstva v družbenih interakcijah ali občutka življenja na obrobju družbe. To spremlja tudi občutek osamljenosti, zmanjšanja socialne mreže in izguba socialne podpore. Umik iz okolja je kompleksen pojav, ki zahteva razumevanje in podporo, da bi posameznikom pomagali ponovno vzpostaviti povezave in izboljšati njihovo splošno dobrobit, na čemer nihče ne deluje, razen omenjenega centra v razmerju do upokojenih visokošolskih učiteljev.

Ni sporno, da se v sodobni družbi najmanj pozornosti posveča starejši generaciji, v primerjavi s storitvami in skrbmi za druge družbene strukture, izvzemši skrb za zdravje. Medtem ko so zdravstvene skrbi starejših pogosto v ospredju, se druge pomembne težave, kot so socialna izolacija, duševno zdravje, dostop do storitev in ekonomskih virov, pogosto spregledane. Oblastne strukture oziroma družbeni voditelji ne želijo prepoznati in obravnavati vprašanja socialne izolacije kot težave starejše generacije, s katero so pogosto povezane duševne bolezni. Premalo se dela na osveščanju javnosti o težavah, s katerimi se starejši soočajo, kot so socialna izolacija, duševno zdravje in ekonomske težave. Spodbujanje in osredotočanje na socialno vključevanje starejših, npr. organiziranje družabnih dogodkov, delavnic in skupin za podporo, temelji na pobudah prostovoljnih združenj in posameznikov, ni pa to sestavni del sistemske družbene skrbi. Ni dovolj strokovnjakov za vprašanja starejših. Na tem področju je treba pozdraviti prizadevanja Univerze Alma Mater Europeae v Mariboru s programom študija socialne gerontologije. Razvoj spletnih platform, kjer bi se lahko starejši medsebojno povezovali in izmenjavali svoje izkušnje ter si nudili medsebojno podporo, bi bil dobrodošel. Pozitivno so sprejete prevozniške storitve za starejše. Kar starejši še vedno pogrešajo v naši družbi, so zlasti lažje dostopanje do socialnih storitev, kot so svetovanje, pomoč pri vsakodnevnih nalogah in pomoč v duševnih stiskah. Sedanje težave v zdravstvu najbolj prizadenejo prav starejše. Družba, zlasti pa politične stranke ne spodbujajo vključevanja starejših v odločevalske procese na lokalni in še manj na nacionalni ravni, da bi se zagotovile potrebe in interesi starejših. V drugih državah so znane skupine za zagovorništvo, ki se osredotočajo na pravice in potrebe starejših v družbi. V praksi niso zaživeli programi, ki bi povezovali mlajše in starejše generacije, še manj pa je skupnih dejavnosti, kar bi pripomoglo k razumevanju in podpori med različnimi starostnimi skupinami.

Teh in drugih sprememb starejši ne morejo udejanjiti, zlasti ne morejo izboljšati kakovosti življenja starejših, zmanjšati njihove stigme in izolacije ter zagotoviti, da so njihovi glasovi in potrebe slišani in upoštevani. To lahko udejanjijo le oblastne strukture, če že ne zaradi starejših, pa vsekakor zaradi večje socialne kohezije in blagostanja celotne skupnosti.

Mnogi dvomimo, da so sedanje vodilne družbene strukture pripravljene posvetiti potrebno pozornost starejši generaciji, katero obravnavajo kot družbeno obremenitev, ne pa kot koristno danost …

Alojzij Kolenc

Odlično napisano, družba ki se stara bi se morala veliko bolj posvečati starejšim.

Hoh Ing

Starejši v družbi. Vaš naslov teme prof.Šime Ivanjko. Po desetih letih v penziji spoznaš da je tudi tu na vseh področjih prisoten interes. Če nam aktivnost ni omejena z zdravjem, omejena pa je v dejavnostih ki jih v penziji “ne smeš početi”. npr.pravni status》podjetništvo in plačevanje davkov ni omogočeno če se ne odpoveš penziji.

Občutek izključenosti je samo osebni občutek kjer nimamo več vpliva na odločanje razen “politika v zamrznjeni penziji”. Vključenost v neinteresne dejavnosti so odvisne od posameznika. Še smo, tudi v “leru koristni” in ne samo breme države.

Vincenc Petruna

Meni se zdi upokojitev, kjer ni prišlo do prenosa znanja in izkušenj na mlajše v poklicih, kjer bi bilo to potrebno, velika izguba za družbo in vsakično novo odkrivanje tople vode, ki lahko pri mladih v nekaterih poklicih traja tudi desetletje. Ne vem, zakaj moramo kar presekati, prehodna doba z novozaposlenim in kandidatom za upokojitev bi lahko vsaj v nekaterih poklicih trajala več let.

starost#

30. avgust 2024

V zadnjih letih je na področju prava zaznati pozitiven pojav pri mlajših pravnih kadrih, da poglabljajo pravno znanje v okviru doktorskega študija, ki ga izvajajo vse tri pravne fakultete v Sloveniji. Mnogi se odločajo tudi za doktorski študij na pravnih fakultetah v državah EU in drugih državah. V zvezi s tem se je že pred leti pojavila ideja o povezovanju doktorandov (študentov na doktorskem študiju) in doktorantk/ov (ki so opravili doktorat na področju pravnih znanosti).

V zadnjih petnajstih letih je na slovenskih pravnih fakultetah opravilo doktorat več kot 200 doktorantov.

V letu 2023 in 2024 je zaživela ideja in je bilo opravljeno povpraševanje o ideji ustanovitve združenja slovenskih doktorantk in doktorantov v okviru Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti (Združenje SAPZ). Anketirani so bili le doktorantke/i, katerih e-naslove smo pridobili na vseh treh pravnih fakultetah ali pa smo jih poznali iz medsebojnih kontaktov. Idejo o ustanovitvi združenja je podprla velika večina anketiranih in tudi izrazila željo po članstvu. Idejo je podprlo tudi vodstvo Pravne fakultete Univerze v Mariboru, ki je bila pripravljena nuditi potreben suport. Za podporo se najlepše zahvaljujemo vodstvu Pravne fakultete UNI v Mariboru.

Ustanovitev Združenja SAPZ sovpada s 60. obletnico študija prava v Mariboru, 50. obletnico Univerze v Mariboru in 60. obletnico ustanovitve Pravniškega društva v Mariboru.

Dne 30. 6. 2024 so ustanovitelji, prof. dr. Verica Trstenjak, prof. dr. Matej Avbelj, in zasl. prof. dr. Šime Ivanjko sprejeli sklep o ustanovitvi Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti in statut, ki podrobneje ureja članstvo, organe vodenja in nadzora ter ureja postopek sprejema v članstvo, ki je omejeno na 50 članic oziroma članov.

Zastopnik Združenja SAPZ v postopku registracije je zasl. prof. dr. Šime Ivanjko.

Članica oziroma član Združenja SAPZ je lahko oseba z doktoratom pravnih znanosti in z referencami, ki se predvsem nanašajo na rezultate znanstvenih raziskav in objav ter na motiviranost za razvojno delo na področju pravnih znanosti.

Omenjeno Združenje SAPZ je namenjeno primarno članicam in članom, ki se želijo uveljaviti na področju razvoja pravnih znanosti in ne samo tistim, ki so se že uveljavili. Omenjeno Združenje SAPZ se želi s svojim delovanjem uveljaviti na področju zagotavljanja pogojev za prepoznavnost njenih članov in ustvarjanja možnosti za nadaljnji znanstveni razvoj oseb z doktoratom pravnih znanosti. To so zlasti doktoranti, ki jih ne podpirajo znanstvene ali izobraževalne institucije in nimajo možnosti lastnega znanstvenega razvoja na podlagi opravljenega doktorata in so brez potrebne znanstvene infrastrukture.

Doktorat znanosti naj ne bi bil zgolj cilj temveč pogoj za nadaljnje znanstveno delo v korist družbenega razvoja, česar pa ni mogoče doseči posameznikom, za katerimi ni nobene ustrezne družbene pravno raziskovalne institucije. Število doktorjev znanosti je vsak dan večje, število mest v znanstveno izobraževanih in raziskovalnih institucijah pa je vedno omejeno, zato je primarna naloga bodočega Združenja SAPZ pomoč omenjenim skupinam doktorandov in doktorantov. V okviru Združenja SAPZ bodo mladi, še neprepoznavni v znanstveni sferi, ob pomoči starejših članov lažje vstopali v povezave pri vključevanju v svet znanstvenih raziskovalcev pravnih znanosti, zlasti na mednarodnem področju.

Danes, dne 30. 8. 2024, je bilo omenjeno Združenje Slovenska akademija pravnih znanosti vpisano v register društev pri upravni enoti v Mariboru. Matična številka je 4127986.

Po opravljeni registraciji ZSAPZ bo zastopnik pozval na družbenem omrežju zainteresirane bodoče članice in člane na konstitutivno sejo skupščine, ki bo sprejela prijavljene oziroma vabljene kandidatinje in kandidate v članstvo in izvolila člane vseh organov, predvidenih v statutu.

Zainteresiranost za članstvo v Združenju SAPZ kandidatke in kandidati lahko posredujejo pisno na sedež Združenja SAPZ, Mladinska 9, 2000 Maribor oziroma na e-mail zastopnika: sime.ivanjko@um.si

Prijavljenim kandidatom bo posredovan statut, pogoji za članstvo in postopek sprejema na konstitutivni skupščini, ki bo v mesecu decembru 2024, z izvolitvijo organov na podlagi statuta.

Prav lep pozdrav in vabljeni v članstvo Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti!

Zasl. prof. dr. Šime Ivanjko, zastopnik Združenje SAPZ

Ludvik Toplak

Spoštovana kolegica in kolegi, dragi Šime, Verica in Matej. Čestitam za nov podvig, ki bo dal vzgon razvoju slovenske pravne znanosti in kulture in odprl nove poti mednarodne akademske komunikacije pravne znanosti in stroke.

Šime Ivanjko

Hvala dragi Ludvik. Tvoje prepoznavanje pomena Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti nam veliko pomeni, ker je znano Tvoje nestorstvo in skrb za mlade znanstvenike. Hvala za Tvojo podporo in izvirno idejo Tvoje hčerke dr. Barbare, ki nam je omogočila udejaniti ustanovitev Slovenske akademije pravnih znanosti.

pravo#

7. september 2024

Združenje Slovenska akademija pravnih znanosti predlaga Vladi Republike Slovenije, da kandidira za evropsko komisarko kandidatko prof. dr. Verico Trstenjak, mednarodno pravnico, ki je v obdobju 2006 in 2012 bila generalna pravobranilka na Sodišču Evropske unije v Luksemburgu, med letoma 2004 in 2006 pa sodnica na Splošnem sodišču Evropske unije.

Prof.dr. Šime Ivanjko, zastopnik Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti!

pravo#

11. september 2024

Včeraj, 10. september, je bil svetovni dan preprečevanja samomora (World Suicide Prevention Day), posvečen preventivi samomorov. Ta dan je Mednarodna zveza za preprečevanje samomora (IASP) prvič obeležila leta 2003, v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO). Namen tega dneva je ozaveščanje o pomembnosti preprečevanja samomorov, zmanjšanje stigme, ki je povezana z duševnimi boleznimi, in spodbujanje mednarodnega sodelovanja pri prizadevanjih za zmanjšanje števila samomorov po vsem svetu. V osnovi se želi z omenjenim dnevom spodbuditi ljudi k odprti komunikaciji o duševnem zdravju in iskanju pomoči v stiskah posameznika, na katere je družbeno okolje nepozorno. V neki včerajšnji TV oddaji je bilo govora, kako smo zaprta družba in kako se namesto medsebojnega dogovarjanja »pogovarjamo z mobiteli«.

Kadar berem, ali je govora o samomoru, se vedno spomnim študentke, ki me je pred leti prosila, da ji dovolim izdelavo diplomske naloge o posledicah samomora na pravice zavarovalne pogodbe, ki je drugačna kot v drugih državah. Pravni vidiki tega vprašanja niso zapleteni. Ko sem se pogovarjal s študentko, zakaj želi obravnavati ta problem, se mi je izpovedala, da je močno prizadeta z dedkovim samomorom, ko je bila še otrok. Ta dogodek jo je močno obremenjeval in bi si želela osebno pomagati, če bi se s tem družbenim fenomenom začela ukvarjati brez osebne prizadetosti. Če se prav spomnim, je bila takrat stopnja samomorov v naši družbi zelo visoka, med 600 – 700 primerov letno. Danes je stopnja samomorov v naši družbi nekaj manj kot 400 letno. Kljub temu je to število enormno visoko in kot je znano, smo prav v Sloveniji na vrhu lestvice samomorov starejših oseb v EU. To, kar nas verjetno vse moti, je pojav velikega števila samomorov pri starejših osebah, to je v najbolj ranljivih strukturah naše družbe.

Slovenija ima eno najvišjih stopenj samomorov med starejšimi v Evropi, pri čemer so starejši ljudje (zlasti moški) izjemno ogroženi. Samomori med starejšimi predstavljajo velik družbeni izziv, ne samo na področju javnega zdravja temveč predvsem za neugoden občutek življenjskega sobivanja v družbi.

Dejavniki, ki prispevajo k visoki stopnji samomorov med starejšimi v Sloveniji, so zlasti osamljenost in socialna izolacija, s katerimi se starejši ljudje pogosto soočajo, kot pomanjkanjem socialnih stikov, zlasti na podeželju, kjer se ljudje lahko počutijo odmaknjene od družbenega dogajanja. Nesporno je, da so kronične bolezni, fizične omejitve in trajajoče bolečine pogosti dejavniki, ki vodijo v depresijo in občutke brezupa pri starejših, v povezavi s stigmo okoli iskanja psihološke pomoči. Po vsej verjetnosti tudi gmotne težave, zlasti nizke pokojnine in finančna negotovost, pripeljejo do občutkov nemoči in obupa in prispevajo k neizražanju čustvene stiske, zlasti med starejšimi generacijami. (V okviru mojega osebnega 25-letnega prizadevanja za odpravo posledic sprejetja /z zavajanjem poslancev/ Zakona o finančnem poslovanju podjetij leta 1999, s katerim je več deset tisoč slovenskih občanov izgubilo premoženje po sili zakona, na način, ki ga ne pozna nobena druga država, sem seznanjam z 12 primeri samomorov zaradi izgube zlasti družinskega premoženja. Več o tem v moji knjigi z naslovom: Zakaj ste nas kaznovali, Kulturni center, Maribor, 2021).

Čeprav naša družba še vedno nosi visoko breme glede samomorov pri starejših, se s pomočjo nacionalnih strategij in programov ozaveščanja, zmanjšanja stigmatizacije duševnih bolezni in s spodbujanjem iskanja strokovne pomoči, število samomorov počasi zmanjšuje. Več različnih organizacij nudi svetovalne linije in programe za duševno zdravje, kot je telefon za pomoč v stiski in programi psihološke podpore. Posebno pozitivno vlogo, namenjeno starejšim, ki so ogroženi zaradi socialne izključenosti, osamljenosti in zdravstvenih težav, opravlja Projekt MoST (Mobilna strokovna skupina).

Pri preprečevanju razmišljanj o samomoru pri starejših osebah je pomembno, da se osredotočimo na skrb za svoje duševno in čustveno zdravje, pa tudi na tiste, s katerimi živimo v družinski ali drugi skupnosti. Ohranjanje rednih stikov z družino, prijatelji ali sosedi je ključnega pomena. Nepogrešljiva je redna telesna dejavnost, tudi če gre samo za hojo. Poiskati je treba smisel v življenju s sodelovanjem pri dejavnostih, ki posameznika veselijo ali mu dajejo občutek smisla, na primer prostovoljstvo, učenje novih veščin ali skrb za hišne ljubljenčke idr. O težavah se je treba pogovarjati s prijatelji, družinskimi člani ali s svetovalcem. V skupnostih, v katerih živimo, je treba prepoznati opozorilne znake, kot so izolacija, ko se posameznik začne odmikati od družine, prijateljev in socialnih dejavnosti, opušča aktivnosti, v katerih je prej užival, ali ko zaznamo zanemarjenje osebne nege, pogovore o smrti, umiranju, ali o svoji nekoristnosti v svetu. Pravnikom je znan pojav nenadne skrbi za oporoko, razdelitev premoženja ali pisanje poslovilnih pisem. Pogosto izražanje občutkov brezizhodnosti ali obupa nad življenjem, pogosto omenjanje želje po smrti.

Skratka, ljudje nismo odgovorni samo zase, temveč tudi za druge okoli nas, še posebej ko opazimo, da so v težavah. Skupnost in solidarnost sta ključna elementa človeške izkušnje v sobivanju z drugimi. Dolžni smo ustvarjati sočuten svet, katerega osnova je pozornost za druge v težavah …

Marija Fortič

G. Šime zelo lepo napisano in lepe želje, samo to je za druge prebivalce ne za ljudi. Pravljica kako bi lahko bilo brez vseh negativnim lastnosti, katere ljudje imamo.

etika#

13. september 2024

Ko se priložnostno srečujem z bivšimi študenti, ki so sedaj na pomembnih pravniških položajih in so v družbi ugledne pravnice in pravniki, je vsebina našega pogovora praviloma povezana z obdobjem študija.

Pred kratkim me je ena od bivših študentk, ki se že odpravlja v pokoj, spomnila, da sem jim kot brucom povedal, da ne smejo biti poslušni in da je bila nad tem presenečena, saj so jim do takrat vedno vsi – od staršev do učiteljev v osnovni in srednji šoli – govorili, da morajo biti poslušni. Spomnim se, da sem to izjavo pogosto uporabljal, da bi študente spodbudil h kritičnemu in samostojnemu razmišljanju, glede na to, da ima ta izjava lahko različen pomen in kontekst. Kritično razmišljanje je pomembno za razvoj intelektualne neodvisnosti in sposobnosti analize, ki sta temelja pravniškega poklicnega dela. Človek načeloma v nobeni situaciji, pravnik pa še toliko bolj, ne sme sprejeti vsega »zdravo za gotovo« in naj ne bi vedno brez premisleka sledil samo ustaljenim normam in standardnim metodam.

Vedno so se od pravnika pričakovale nove rešitve in pristopi k družbenim problemom na nov način. Od pravnika se pričakujejo nove ideje, ki pa niso vedno v skladu s predpisi, so pa v skladu s pravnimi načeli, pravičnostjo, poštenostjo ter etično razsežnostjo, ki pogosto ni zapisana v pravnih predpisih. Žal ti vidiki poklicnega dela niso predmet predavanj na pravnih fakultetah in se jih je mogoče naučiti prav z neposlušnostjo črki zakona ob uporabi samostojnega razmišljanja in aktivno poglobljenega učenja z iskanjem dodatnih virov in z razvojem lastnih mnenj ter prepričanj.

Razumljivo je, da rek »ne bodite poslušni«, ni pomenil ignoriranja pravnih, etičnih standardov ali akademske odgovornosti, temveč je bil spodbuda intelektualni neodvisnosti in ustvarjalnosti, ki nam manjka na vseh področjih, čeprav imamo, po nekaterih kazateljih, najvišji odstotek visoko izobraženih strokovnjakov v Evropi …

Anton Gajšak

Odličen zapis!

Breda Rožič

Visok odstotek visoko izobraženih in še višji odstotek ljudi slabe samopodobe kaže očitne znake, da kot družba grešimo pri vzgoji in izobraževanju

Robert Rozic

Ta problem poslušnosti se ne tiče samo pravnikov, ampak bremeni večino Slovencev.

Večina skloní glavo in kima – to pač znajo. Osebno menim, da je ta manjko kritičnega razmišljanja prenesen od staršev na otroke. Starši zaradi prejšnjega političnega sistema niso smeli javno izraziti svojega kritičnega mnenja, zato so se pač naučili, da je najbolje biti ponižen in tiho, v tem duhu pa so vzgojili svoje otroke. Posledice tega čutimo še danes.

Stane Rauh

Da, imamo najvišji odstotek visoko izobraženih ljudi v Evropi, pa najnižji nivo kritično etičnega ocenjevanja posameznih dogodkov…Zato je kriv predvsem “inrtelektualni del publike” , ki je namesto “neposlušnosti”, gojil ,skozi koristolovje podreditev negativni selekciji..In tako imamo višek negativne selekcije v obstoječei oblasti, pa tudi višek profitantske podrejenesti na vsakem posameznem segmentu družbe….

Tomaž Štebe

Razen izjem, sem nad DELOVANJEM prava, pravnikov, sodstva, tožilstva, .., razočaran. Umanjka ravno poštenega, zdravorazumskega, .., pristopa. Priča smo administrativno, birokratskemu delovanju. Zelo neodgovorno pa pogosto interesno, koruptivno, ..

Eden od mojih primerov, ki zadeva vse lastnike nepremičnin NUSZ točkovanje davščine .. https://drive.google.com/drive/folders/10If_1giuAKpyUmWhYkUulBqPz1XvgjqF

Po skoraj dveletnem molku je sodnica, v treh dneh po pozivu za presojo, razpisala glavno obravnavo! Poziv je tu https://drive.google.com/file/d/13qo8Dlm6aTVJu0s1dyjy6JmahW1u8RiO/view?usp=drivesdk

Sonja Vengar

Spostovani g. profesor, vsi se radi vračamo v pogovore in pričakovanja, ki smo jih gojili, ko smo končali gimnazijo in faks, a kaj vse je velikokrat življenje obrnilo, in dobra, delovna vnema, tudi strokovnost velikokrat niso dobila pričakovanega odziva. ” Vas prispevek je kot vedno odličen, hvala vam!

etika#

15. september 2024

Iskrene čestitke kolegici ustanoviteljici Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti prof. dr. Verici Trstenjak, ki je bila imenovana v najvišji kontrolni nadzor pri Evropski centralni banki, Administrative Board of Review.

Upravni odbor za pregled (ABoR Administrative Board of Review) pri Evropski centralni banki v Frankfurtu izvaja notranje upravne preglede nadzorniških odločitev ECB. V pregledih preverja, ali so odločitve skladne s pravili in postopki.

Kot pise na spletni strani ECB, Upravni pregled lahko zahteva katerakoli fizična ali pravna oseba, ki jo neposredno zadeva nadzorniška odločitev ECB.

Upravni pregled se osredotoča na »postopkovno in vsebinsko skladnost« izpodbijane odločitve ECB z uredbo o enotnem mehanizmu nadzora, pri čemer se upošteva diskrecijska pravica ECB.

S praktičnega vidika Upravni odbor za pregled preverja, ali je bil upoštevan predpisani postopek, ali je utemeljitev odločitve ustrezna, ali je odločitev skladna z veljavno zakonodajo, ali je pri ocenjevanju prišlo do očitne napake, ali je odločitev očitno nesorazmerna in ali je ECB zlorabila svoja pooblastila.

Po koncanih postopkih na ECB je za stranke mozna tozba na Splosno sodisce EU oziroma Sodisce EU.

Člani omenjene Akademije kolegici Trstenjak želimo veliko uspeha ori opravljanju njene nove funkcije!

Zastopnik Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti. Prof.dr.Šime Ivanjko

čestitke#

18. september 2024

Prijetno sem presenečen, da je organizator 23. Festivala za tretje življenjsko obdobje, ki bo v Ljubljani v dneh 30. september – 2. oktober 2024 v Cankarjevem domu, v okviru izobraževalnega programa uvrstil PREDSTAVITEV moje najnovejše KNJIGE z naslovom SREČANJE S STAROSTJO.

Predstavitev pripravlja Univerza Alma Mater Europaea z moderatorko

zasl. prof. dr. Jana Goriup in prof. dr. Suzano Kraljić

V vabilu je organizator zapisal:

“Knjiga “Srečanje s starostjo” zaslužnega profesorja dr. Šimeta Ivanjka aktualizira dileme staranja in starosti. Vsebino pričujočega dela predstavljajo avtorjevi zbrani občasni zapisi, spodbujeni z različnimi doživetji v starejšem obdobju njegovega življenja, s prebranimi razmišljanji iz posameznih knjig, strokovnih in poljudnih člankov, in iz že porumenelih zapisov za predavanja študentom prava in ekonomije. Umetna inteligenca mu je bila v pomoč pri zbiranju raznih citatov in iskanju stališč o starosti na področjih literarnih del in religioznih knjig. Avtorjeva pronicljiva, mestoma tudi polemična, razmišljanja o staranju in starosti, procesih staranja, zdravja in bolezni v zadnjem obdobju človekovega življenja, a hkrati tudi vsebine in poti aktivnega in produktivnega staranja, obravnava z več vidikov in tako na imanenten način aktualizira vprašanja naraščajočega pomena zavedanja in udejanjanja pomena staranja, starosti in zdravja v postmoderni družbi ter aktivnega, produktivnega, delovnega in zdravega načina življenja in boja zoper bolezen v luči trajnostnega razvoja starejših odraslih. Dogodek bo priložnost za razpravo o izzivih in perspektivah, s katerimi se sooča sodobna družba v kontekstu podaljševanja življenjske dobe in prilagajanja novim tehnološkim trendom.”

Predstavitev bo 2. oktobra 2024 ob 10.40 uri v prostoru M2

Prijazno vabljeni k predstavitvi!

vabilo#