2. april 2025

Ko človek doseže visoko starost, kot je 85 let, življenje dobi poseben odtenek. Minevajoči čas postane ne le merilo let, temveč zbirka spominov, modrosti in neprecenljivih izkušenj. V tem obdobju se marsikdo ozre nazaj in z nežnim nasmehom ter toplino v srcu pogleda na pot, ki jo je prehodil.

Ni vsak korak bil lahek, a prav vsak je imel svoj pomen. Življenje je stkano iz trenutkov sreče, preizkušenj, ljubezni in učenja – in prav ta mozaik daje človeku občutek izpolnjenosti. Hvaležnost postane vodilo misli; ne le za velike dosežke, temveč tudi za drobne vsakdanje radosti, ki so sčasoma postale najdragocenejši zakladi.

Ozreti se nazaj ne pomeni zgolj pogledati preteklost – pomeni jo objeti. In pri 85 letih marsikdo to naredi z mirnostjo v srcu in globoko hvaležnostjo za dar življenja.

Ko stopiš v čas, ko dnevi ne hitijo več, ko ti tišina postane zvesta spremljevalka, se pogledi vse pogosteje obračajo nazaj. Ne z obžalovanjem, temveč s tiho hvaležnostjo. Pri petinosemdesetih letih življenje ni več tekmovanje, ni več dokazovanje. Je kontemplacija. Je tiho premišljevanje o tem, kar je bilo, in blago sprejemanje tega, kar še pride.

V tem zrelem času začneš razumeti vrednost preprostih stvari: jutranje svetlobe, vonja kave, dotika znane roke, glasu nekoga, ki te še vedno kliče po imenu z nežnostjo. Ni vse bilo lahko – mnogokrat sem padel, se zmotil, bil razočaran ali sam. A danes vem: prav ti trenutki so me učili. Oblikovali. Iz njih sem rasel.

Hvaležen sem za ljudi, ki so prišli, in tiste, ki so ostali. Za besede, ki so me tolažile, in za tišine, ki so me učile potrpežljivosti. Hvaležen za delo, ki sem ga lahko opravljal, četudi ni bilo vedno cenjeno. Hvaležen za čase veselja in čase tihe žalosti – oboji so mi dali globino, ki je brez njih ne bi imel.

Življenje ni bilo popolno. Toda bilo je moje. In bilo je polno. Občutek, da si ljubil, bil ljubljen, da si kdaj komu pomagal, komu olajšal dan, kdaj naredil kaj dobrega – vse to ti na stara leta da notranji mir, ki ga mladi iščejo v uspehih in priznanjih.

Danes ne hrepenim več po več. Danes sem hvaležen za vse, kar je bilo. Ker vem: prav vse, tudi izgube, so imele svoj smisel. In ko pride čas za slovo, si želim, da bi bil tak kot današnji dan – miren, prežet s spomini in s tiho hvaležnostjo, da sem smel biti človek med ljudmi.

#starost, #minljivost

3. april 2025

Sčasoma človek spozna, da čas ni sovražnik ampak tiha reka, ki nas oblikuje. Ko sem bil mlad, sem čas preganjal. Meril sem ga v uspehih, načrtih, ciljih, urnikih. Zdelo se mi je, da moram hiteti, ker bo drugače življenje šlo mimo mene. Nisem vedel, da gre življenje zmeraj mimo – tudi če tečeš z njim.

Zdaj, v pozni starosti, vem: čas ni nekaj, kar posedujemo. Je dar, ki ga lahko živimo – ali pa zgrešimo. In največ, kar lahko storimo, je, da smo pozorni. Da smo navzoči v trenutku, ki ga živimo. Ker tisto, kar šteje, niso dolgi dnevi, temveč polni trenutki.

Naučil sem se ceniti počasnost. Nič več me ne moti, če ura tiktaka v prazno. Ker vem: v tisti tihi praznini je prostor zame. Da premišljujem. Da se spomnim. Da samo sem.

Vse, kar šteje, se zgodi v tišini časa – tam, kjer se zgodi srečanje z lastno resnico. In šele ko sprejmeš, da je vse minljivo, lahko res začneš živeti. Brez strahu, brez hitenja, brez potrebe, da bi imel nadzor.

Čas ni nekaj zunaj mene. Je nekaj, kar me je naredilo. In za to sem mu danes – bolj kot kadarkoli – hvaležen.

#starost, #minljivost

4. april 2025

Ko se spominjam svoje mladosti, me pogosto dohiti podoba kolesa. Ne kot predmeta – ne kot stroja z verigo in gumami – temveč kot simbola. Kolo je bilo dolgoletna želja, ne iz kaprice, ampak iz preproste potrebe. Šest kilometrov v šolo in šest nazaj ni bilo malo za otroške noge. A kolesa nisem nikoli dobil. Ne tistega leta, ne naslednjega. Morda sem prav zato hodil dlje – ne le po poti v šolo, temveč tudi po poti razumevanja stvari, ki jih ni mogoče kupiti ali prejeti, čeprav bi bile pravične.

Ko sem pozneje postal pravnik in si s prvimi zaslužki kupil svoje prvo pravo kolo – kolo ROG, bleščeče, lepo in zanesljivo – sem ga negoval z nežnostjo, ki je rasla iz tiste stare, neizpolnjene otroške želje. Vozil sem se z njim tudi takrat, ko bi že lahko sedel v avto, če bi želel. A nisem želel. Bil sem zvest pedalom, tišini vetra in lastni preprostosti.

Nekoč, ko sem ob reki Dravi študiral, sem opazil črnolaso dekle, ki je ob sebi imelo kolo. Pogled, pozdrav, preprost stavek – pohvalil sem njeno kolo – in pogovor se je začel. Nenavadno, a res – še vedno traja. Čeprav so minila desetletja, ostaja odprt – kot reka, ki nikoli ne reče zadnje besede. Takrat ni šlo za kolo. Šlo je za bližino. Za to, da te nekdo vidi. In za besede, ki te ne merijo po tem, kaj imaš, temveč kdo si.

Mnogo kasneje, že kot pravnik, sem se pogosto vozil s kolesom na sodišče. Nekega dne sem v sodni pisarni oddajal listine. Ena izmed uslužbenk, ki me je opazila skozi okno, je med pregledovanjem dokumentov pripomnila, da s spisi nekaj ni v redu. Ob tem sem pripomnil: »Nisem jaz delal na tem predmetu …«

»Kako pa bi vi to mogli delati, kot kurir?« Njena sodelavka je hitro popravila vtis:

»Saj on ni kurir, on je pravnik.«

Gospa je dvignila obrv in me z nekoliko posmehljivim tonom (vsaj tako se mi je zdelo) vprašala:

»A res? Pa se vozite s kolesom?«

»Rad se vozim s kolesom,« sem odgovoril.

To sem rekel mirno, brez obrambnosti. Ker je bila resnica. Toda v tistem trenutku sem se zavedel, da resnica včasih ni dovolj. Da v očeh družbe spoštovanje pripada avtomobilu, ne človeku.

Ko sem zapustil sodno stavbo, sem v sebi še vedno čutil notranji mir. A pred sodiščem me je pričakala praznina – tam, kjer je prej stalo moje kolo, ni bilo ničesar več. Ukradli so ga. Policijska postaja je bila le nekaj metrov stran. Ironija? Morda. A bolj kot izgubo kolesa sem občutil izgubo trenutka svobode.

Še danes, ko se ozrem nazaj, vem: izgubil sem kolo, a ne sebe. Spoštovanje, ki izhaja iz notranje pokončnosti, ne iz lastništva, je močnejše od vsakega posmeha. Kolo mi je bilo bližje kot avtomobil. Ne le zaradi gibanja, temveč zaradi dostojanstva. Voziti se s kolesom pomeni izbrati pot, kjer šteje korak, ne status.

Avtomobili prinašajo hitrost, pogosto pa odvzamejo pogovor. Kolo pa nas je še znalo upočasniti, povezati, umiriti. In spomniti, da človeka ne določa vozilo, temveč smer, kamor gre – in s kom gre.

Zapis angleškega pisatelja H.G. Wellsa – ki je bil tudi sam navdušen kolesar: “Every time I see an adult on a bicycle, I no longer despair for the future of the human race.”

(»Vsakič, ko vidim odraslega človeka na kolesu, me mine obup nad prihodnostjo človeške vrste.«)

Vožnja s kolesom ni izraz pomanjkanja, ampak izbira, ki nosi v sebi človeško mero in tiho dostojanstvo.”Vse življenje sem šel peš. Tako sem videl več,” je zapisal pisatelj Lojze Kovačič. Ta preprosta, a globoko človeška misel vključuje pomene hoje, vožnje kolesa, počasne poti, kot načina življenja, ki vidi več, čuti več, razume več.

Kolo je zame spomin na otroško hrepenenje, je mir v vetru, je pogovor ob reki z lepim dekletom, in je dostojanstvo pred sodiščem. V svetu, ki pogosto meri ljudi po tem, kar vozijo, je vredno znova premisliti, kam pelje pot človeka – in kakšna je njegova prava mera.

#etika

6. april 2025

V mladosti sem živel za cilje. Vedno je bilo treba nekaj doseči, dokazati, premakniti, boriti se, da ne bi česa pozabil, zgrešil oziroma prepustil, da gre mimo.

Zdi se mi, da bi bilo življenje lažje, če bi mu to dovolili. Življenje bi bilo preprostejše, če ne bi vseskozi načrtoval, popravljal, hrepenel. Včasih je dovolj, da samo sediš v tišini in poslušaš, kako življenje diha brez tebe. Ni se nam treba prekomerno naprezati in boriti, da bi okrepili občutek lastne vrednosti.

To ne pomeni, da se človek opusti. Ne pomeni pasivnosti. Pomeni le, da se naučiš živeti z notranjim tokom, ne z zunanjo prisilo. Ne zato, ker drugi pričakujejo, ampak ker sam začutiš: »zdaj je čas, da sem to, kar sem.«

Ko si star, ni več nujno imeti ciljev. Dovolj je, da si. Da pogledaš dan, ki se končuje, in rečeš: »Hvala, bil si z menoj.«

“To ne pomeni, da se prenehamo učiti, rasti, napredovati ali ciljati na nove uspehe. V osnovi pomeni, da nas cilji več ne opredeljujejo. Nagradimo se samo zato, ker smo, kar smo; še vedno smo lahko ambiciozni, uspešni, oblikujemo namere in se trudimo za njihovo uresničitev. Pri tem pa izhajamo iz občutka lastne vrednosti, moči, intuicije, ne pa prisile in naprezanja«. (Cassie Mendoza Jones, Biti jaz, Založba BP 2017, str.102)

Zvečer ni več treba zmagovati. Zvečer lahko le še mirno gledaš, kako dan odhaja, in rečeš:

»Tudi to je življenje.«

#starost, #življenje

7. april 2025

Ne vem, kdaj sem v času šolanja prebral znameniti stavek »Spoznaj samega sebe«, pozneje v klasični gimnaziji pri grščini to znal napisati Γνῶθι σεαυτόν (gnōthi seauton), vendar me je vedno interesiralo, kaj to v bistvu pomeni. Ta stavek je bil nekoč vklesan v Apolonovem preročišču v Delfih. Ko smo pred leti mariborski pravniki obiskali Delfe, nam je vodič pokazal mesto, kjer bi naj ta stavek bil vklesan v kamnu.

Izrek naj bi stal nad vhodom v Apolonovo svetišče, kjer je Pitija izrekala svoje preroške napovedi. Izrek »Spoznaj samega sebe« je kasneje močno vplival na filozofe, predvsem Sokrata, ki je pogosto poudarjal pomen samospoznavanja kot temelja filozofije in moralnega ravnanja.

Vodič nam je povedal, da je to bila ena od treh maksim, vklesanih v tempelj, skupaj s še dvema izrekoma: «Ničesar preveč” (Μηδὲν ἄγαν, Mēdén ágan) in “Prevzem jamstva, poguba” (Ἐγγύα πάρα δ᾽ ἄτη, Engýa pára d’ átē).

»Ničesar preveč« nima pravne temveč filozofsko povezavo. Gre za poziv k zmernosti, ravnovesju in notranji uravnoteženosti. Rek nas opozarja, da pretiravanje v katerikoli smeri – bodisi v užitkih, delu, čustvih, iskanju znanja ali celo v krepostih – lahko vodi v težave ali celo propad.

Rek »Prevzem jamstva, poguba” mi je posebej ostal v spominu, kot pravniku, ki sem ga pogosto razlagal študentom kot napotek, ki bi ga naj omenili strankam, kadar sklepajo različne pravne posle, ki vsebujejo poroštvo, zlasti pa je posebej povezan s podpisovanjem menice. (Medklic; od vseh pravnih inštitutov sem najbolj užival pri predavanju meničnega prava, kot najtežje pravne materije in najbolj nevarnega »hudičevega papirja«, zaradi katerega je, domnevno, v petsto letih več ljudi napravilo samomore kot zaradi nesrečne ljubezni.)

Manj znani, a zelo pomenljiv delfski izrek “Prevzem jamstva poguba” je odigral v preteklosti pomembno vlogo, danes pa nima nič manjše na področju pravne in moralne odgovornosti. Žal je slednja pozabljena.

Omenjeni rek v razširjeni razlagi opozarja, da poroštvo, zastava jamstva, obljuba plačila tujega pomeni pogubo, nesrečo, slepilo duha in usodno zmoto.

V antični Grčiji, pa tudi danes, je dati jamstvo (poroštvo) pomenilo, da si prevzel pravno in moralno odgovornost za dolgove ali dejanja nekoga drugega. To je bila in je zelo tvegana družbena praksa, saj se posameznik zaveže za nekaj, česar nima pod nadzorom.

Izrek opozarja na nepremišljeno dajanje poroštev, kar pogosto vodi v pogubo – ne le materialno (izgubo premoženja) ampak tudi v moralno ali duhovno zmedo, ki jo Grki imenujejo átē – stanje, ko človeka vodi slepilo, napuh ali zmotna presoja, kar neizogibno pripelje do propada.

V moralnem smislu je ta izrek opozorilo pred lahkomiselno odgovornostjo za druge – ne zato, ker bi pomoč bližnjemu bila napačna, temveč ker lahko v svoji nadutosti, da vemo, kaj je prav, naredimo korake, ki presegajo naše zmožnosti razumevanja, presoje ali moči. In prav tam se začne slepilo, ki vodi v pogubo.

Ko smo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v naši družbi stopali v svet zasebnega podjetništva, so mnogi podjetniki – z veliko vero in malo izkušnjami – dali osebna jamstva za dolgove svojih podjetij. Verjeli so v uspeh, a spregledali tveganja. In ko so podjetja propadla, so propadli tudi njihovi domovi, dediščina, družinske vezi.

V resnici pri tem reku ne gre le za pravno vprašanje, temveč za etično opozorilo: človek naj pomaga, a ne zaslepljeno.

Jamstvo brez premisleka ni izraz dobrote, ampak lahko postane orodje pogube – tako zase kot za druge. Ne zato, ker bi bilo pomagati napačno, temveč zato, ker pomoč brez razločevanja odpira vrata slepilu (átē) – tisti starogrški zmoti, ki prevzame duha, ga omami z občutkom moči in ga pahne v pogubo.

Danes, ko se ozrem nazaj, še globlje razumem, zakaj sem študente pozival k etičnemu premisleku vsakega jamstva – naj si bo pravnega, moralnega ali človeškega.

Dati roko je lepo, a pomembno je, da roka sledi razumu. Zaupati je krepost, a šele ko je podprta z modrostjo.

Da so stari Grki imeli prav, nam dokazuje tisoče primerov v zadnjih 30 letih na področju podjetništva, ko so podjetniki z željo po uspehu, s pogumom in zaupanjem vase – dali osebno jamstvo za obveznosti svojih novoustanovljenih podjetij. Prepričani, da delajo dobro, so v zameno za podjetniško svobodo zastavili svoje družinsko imetje, domove, prihodnost svojih otrok. Ko so podjetja propadla – ne vedno po njihovi krivdi, temveč tudi zaradi neizkušenosti, prevelikih upov, negotovih razmer – je nastopila poguba. In izguba vsega. Družinske hiše, dediščina generacij, so bile prenešene na banke in upnike. In le redki so razumeli, da se je izpolnila stara delfska prerokba.

Ne gre za obsodbo poguma ali podjetnosti. Gre za etični opomin: človek ne sme jamčiti za nekaj, česar ne more v celoti razumeti, obvladovati ali nositi.

Jamstvo, ki ga vodi zgolj volja, ne pa tudi presoja, postane slepilo. In prav to so Grki imenovali átē – zmotna zaslepljenost, ki pripelje do propada. Zato sem študente vedno učil: pomagajte, a ne zaslepljeno. Jamčite – a le tam, kjer ste pripravljeni nositi posledice, ne le kot pravniki temveč kot ljudje.

Tiha dolžnost pravnikov je, da tega ne pozabimo in da opozarjamo druge, da ne bi podjetništva gradili na osebnih poroštvih – in izgubili družinske domove, imetje, prihodnost.

In končno ne morem mimo sporočila javnosti, da so naši vrli poslanci leta 1999 dvignili roke v Državnem zboru za določbe v zakonu, s katerim so določili poroštvo družbenikov in delničarjev za izbrisane družbe in »jih z zakonom posilili, da so priznali svoj podpis poroštvene izjave pred notarjem, čeprav nikoli niso videli notarja, še manj pa takšno izjavo podpisali«. Še danes, po 25 letih, poslanci tega ne želijo priznati …

To je pravni vidik, vendar z etičnega ta rek odpira izjemno aktualno razpravo o odgovornosti, zaupanju in mejah osebne zavezanosti. Na prvi pogled je dati jamstvo izraz plemenitosti – zavezati se za nekoga drugega, mu stati ob strani, tvegati zaradi prijateljstva, družine ali skupnosti. Toda etika nas uči, da odgovornost zase ni enaka odgovornosti za drugega.

Če prevzamem odgovornost za drugo osebo, brez vpogleda v njeno ravnanje, motive ali okoliščine, ne delujem v imenu pravičnosti ampak iz čustva, naivnosti ali celo domišljije o svoji vsemogočnosti.

Ko dam jamstvo nekomu, ki ga v resnici ne poznam ali ki me morda celo manipulira, sem sam sokriv za posledice. Zato je moralni nauk delfskega izreka: dobrota brez razumnosti ni vrlina ampak nevarnost. V tem smislu izrek deluje kot zadržana etika zrelosti – bodi dober, a ne naiven; bodi solidaren, a ne zaslepljen.

Tudi v sodobnem svetu imamo vsakodnevno primere, da nekdo jamči za posojilo prijatelju in izgubi lastno stanovanje. Politik jamči za pomoč nekemu poslovnežu, ki nato zlorabi to podporo, on pa doživi izgubo ugleda in sploh možnosti, da deluje kot politik. Starš jamči za otrokova dejanja, a zanemari vzgojno odgovornost. V vsakem primeru gre za moralni pretres – kjer dobra volja postane orodje pogube, ker ni bila preudarna, ker je temeljila na čustvu, ne na presoji.

Modrost v ozadju ne pove, da ni treba pomagati, temveč: pomagaj takrat, ko veš, da tvoja pomoč res vodi v dobro – ne pa v zaslepljenost, odvisnost ali lastno pogubo.

V duhu pojmovanja starih Grkov etičnost ni v tem, da žrtvuješ sebe za druge, ampak da znaš ločiti, kdaj je žrtev izraz vrline in kdaj le norost, preoblečena v dobroto.

#etika

8. april 2025

Življenjska vztrajnost je ena najdragocenejših, vendar obremenjujočih lastnosti, ki jo človek lahko razvije skozi leta. To opazimo v starosti, ko se obračamo po prehojeni življenski poti. Vztrajnost ni le trma ali odpor do sprememb, ampak sposobnost, da kljub izzivom, neuspehom in preizkušnjam vztrajaš naprej. Življenje ni vedno lahko, ampak vztrajni ljudje vedo, da se tudi po serpentinasti cesti pride do cilja in da tudi po najhujši nevihti posije sonce. Svet se nenehno spreminja. Tisti, ki so vztrajni, se učijo prilagajati in rasti z njim. Doseganje zastavljenih življenjskih ciljevje je mogoče le z vztrajnostjo in šele po mnogih poskusih in napakah. Le vztrajnost, kot notranja lastnost, nam daje samozavest in stabilnost.

Vztrajnosti ni nikoli lahko vzdrževati, vendar je v starosti to še težje, ker pogosto ne vidimo smiselnosti; pričakovanja zbledijo, cilji pa se zdijo oddaljeni ali že doseženi. Dnevi postanejo podobni drug drugemu, rutine prevzamejo dinamiko, in marsikdaj se vprašamo – zakaj sploh vztrajati? A prav v teh trenutkih tišine in navidezne praznine se skriva priložnost za drugačno vztrajnost. Ne več tisto, ki išče dosežke ali priznanja, temveč tiho, notranjo moč, ki izhaja iz modrosti, iz izkušenj, iz zavedanja, da smo prehodili dolgo pot – in da ima vsaka pot, tudi če vodi v neznano, svoj pomen.

Vztrajnost v starosti je zato pogosto oblika sprejemanja – sebe, časa, sprememb. Je sposobnost najti mir v malem, v drobnih vsakodnevnih trenutkih. Vztrajati pomeni tudi ohranjati iskro – radovednosti, nežnosti ali le tihega upanja, da je vsak dan kljub vsemu lahko dragocen.

Vztrajnost v starosti pomeni ostati pri učenju novih stvari, branju, raziskovanju nečesa novega, ohranjati mentalno prožnost; ohraniti telesno aktivnost, tudi če gre zgolj za hojo, ne gledati nazaj z obžalovanjem, ampak z razumevanjem, biti hvaležen za to, kar imamao, in druženje z ljudmi zaradi družine ali novih znancev, ki nam pomagajo pri ohranjanju motivacije in optimizma.

Vztrajnost je kot ogenj, ki nikoli ne ugasne – lahko plamti močno ali pa tli v ozadju, a vedno je tam, pripravljen, da osvetli pot naprej. Kako se motivirati, da vztrajamo pri življenju, ko se temeljni smisel življenja razblini? Ko tisto, kar nas je nekoč gnalo, navdihovalo, vabilo naprej – izgubi svojo moč? Ko se zdi, da smo svoje največje bitke že izbojevali, besede že izgovorili, vse poti že prehodili?

Morda je odgovor ravno v tem – da smisel življenja ni nekaj enkratnega, velikega, z betonskimi temelji, temveč nekaj, kar se nenehno gradi, spreminja, prilagaja. Ko mine mladostni zagon, ko izginejo velike ambicije, ostane nekaj drugega: občutljivost za drobne stvari.

To je zvok glasu vnuka, ki postavi nenavadno vprašanje. Pogled skozi okno, kjer se veter poigrava z vejami starega drevesa. Zgodba, ki jo še lahko povemo. Misel, ki jo še lahko napišemo. Nasmeh, ki nekomu še ogreje dan.

Motivacija v starosti ni več zgrajena na prihodnosti – temveč na globljem razumevanju sedanjosti. Na hvaležnosti za to, kar je še ostalo, in na pogumu, da s tem, kar še imamo, naredimo nekaj lepega. Tudi če nihče ne opazi in četudi ne vodi nikamor več ..

#starost

9. april 2025

Ko sem starejši, mi misli vse pogosteje begajo v zgodnje otroštvo. V meni sprožajo spomine in občutja, ki jih nekoč nisem poznal — zlasti ne z vidika vrednotenja in ljubezni najbližjih, katere se šele sedaj zares zavedam.

Bil sem petleten otrok, ko sem mami v jezi rekel, da je ne maram in da tudi ona mene nima rada. Bilo je maja 1945, tik po koncu vojne. Mati je pravkar spekla hlebec kruha, ki smo ga težko čakali. A ko sta se pred hišo pojavila dva lačna vojaka na begu, jima je mama kruh podala brez pomisleka.

Mi otroci tega nismo razumeli. Jaz sem jo celo zatožil očetu. Ta pa me je tiho okaral: “Še nič ne razumeš. Ne obsojaj mame.”

Takrat smo jo obsojali. Danes jo občudujem. Mama je dala kruh, a obenem srce.

Mama, oprosti — po osemdesetih letih.

Prepozno? Morda. Ali pa tudi ne.

Koliko dejanj svojih staršev razumemo šele pozneje v življenju!

Kolikokrat ljubezen prepoznamo šele, ko nas spomini učijo gledati drugače!

Spomini imajo moč, da zdravijo, povezujejo in ohranjajo človečnost.

( Oblikovanje UI)

#spomini

10. april 2025

V današnji Pravni praksi št.13-14/25 je objavljen Javni poziv Združenja Slovenska akademija pravnih znanosti, ki združuje 50 doktoric oziroma doktorjev pravnih znanosti, slovenski javnosti zlasti pa pristojnim oblastnim organom, da ugotovijo, kako se je lahko zgodilo, da je določena struktura pred 25. leti, uspela, brez znanja Vlade RS, kot predlagatelja, podtakniti poslancem v Državnem zboru določbe v Zakonu o finančnem poslovanju podjetij s katerimi je prenešena zakonska dolžnost prenosa plačila obveznosti izbrisanih družb na družbenike oziroma delničarje. Poslanci niso bili seznanjeni z omenjenimi določbami v obrazložitvi zakona. Zakon pa je bil sprejet po hitrem postopku. Z omenjenimi določbami je oškodovano več 10.000 slovenskih državljanov, ki so izgubili delno ali pa v celoto svoje osebno premoženje na način in po postopku, ki ga ne pozna nobena država.

Omenjena Akademija je po poglobljeni obravnavi omenjenega ravnanja v svoji izjavi zapisala, da tisoče oškodovancev prosi;« naj država prizna resnico in naj soroči javnosti, da ti ljudje niso krivi. Naj jih reši nepoštene sramote, ki so jim naložili drugi. Ali je res preveč zahtevati, da država pove resnico in povrne ljudem vsaj dostojanstvo. Ti ljudje so že plačali previsoko ceno, ki jo še vedno plačujejo. Država je tista, ki ima moč da jih reši nepoštene krivde«

Izjava, je bila dostavljena časopisom, Delu, Večeru in Dnevniku, vendar izjave ni noben objavil in tudi ni pričakovati odgovora zakaj zavračajo obvestiti javnost o nedopustnem ravnanju oblastnih strokovnih struktur. V izjavi se posebej poudarja, da se predlagatelji ne obračajo na javnost zaradi kaznovanja odgovornih temveč, da več deset tisoč prizadetih dobi moralno zadoščenje.

Izjavo so podpisali člani predsedstva; prof. dr. Šime Ivanjko, prof. dr. dr. h.c. Marko Pavliha in prof. dr. Luka Tomažič.

#pravo, #zakonodaja

11. april 2025

Ko starost potrka na vrata, se marsikaj spremeni. Telo se upočasni, okrog nas se zredčijo obrazi, ki smo jih nekoč klicali dom. A nekaj ostaja. Ljubezen. Ne tista mladostna, ki gori in se razplamteva, temveč tista, ki žari iz notranje topline, ki se ni nikoli povsem umaknila.

Ljubezen v starosti ni več boj za prostor v življenju drugega. Je sprejemanje, da sva tu – še vedno – čeprav drugačna, manj brezskrbna, a bolj resnična. Je sprejetje tišine, ki ostane med dvema, ko je vse že bilo izrečeno, a ni več treba ničesar dodati.

Ljubezen v starosti ni več burna zgodba, temveč tiha pesem. Ni več vzhičenje, ki išče potrditve, temveč zvestoba, ki sprejema in razume. Ko se človek sreča s starostjo, ugotovi, da ljubezen ni minila – samo spremenila je obraz. Postala je manj hrupna, a bolj pristna. Manj željna, a bolj zvesta.

V mladosti iščemo ljubezen, da bi dopolnila praznino. V starosti jo prepoznavamo kot prisotnost, ki nas ne dopolnjuje, temveč nas potrjuje – v vsem, kar smo. Ljubezen v starosti je spoštovanje življenja drugega v vsej njegovi nepopolnosti. Je bližina, ki ne sili, ampak dovoljuje. Je pogled, ki ne ocenjuje, ampak vidi. In je tišina, ki ni praznina, temveč prostor za sobivanje dveh duš, ki sta prehodili dolgo pot.

V starosti se ljubezen ne meri več v obljubah, temveč v prisotnosti. V dnevih, ki jih delimo. V tihem razumevanju, da je čas omejen, zato je vsak dotik, vsak pogled, vsak skupen trenutek – dragocen.

Morda je ravno ta zrela ljubezen najbližje tistemu, kar so modri imenovali večnost. Ne zato, ker traja neskončno dolgo, temveč zato, ker jo čas ne ogroža več. Postala je tiha prisotnost – brez zahtev, brez strahu, brez iluzij.

Ljubezen v starosti ni več zgodba, ki jo piše življenje. Je postala življenje samo.

#starost, #ljubezen

12. april 2025

Nekoč sem mislil, da človek z leti premaga svoj ego. Da ga umiri, ukroti, morda celo preseže. A zdaj, ko sem že dolgo na tej poti, ugotavljam, da je ego kot senca, ki te povsod spramlja. Tudi ko misliš, da si jo pustil za sabo, jo zagledaš znova – ob drugačni svetlobi.

V pogovori z vnuki in s študenti včasih zaznam, kako se v meni prebudi želja, da bi bil viden, slišan, potrjen. Da bi drugi prepoznali modrost mojih let, težo mojih izkušenj, globino mojih premislekov. In takrat začutim ego – kot tihi šepet, ki mi pravi: »Povej več. Pokaži, kdo si.« Kakšna zabloda!

A ravno takrat, ko mu pustim, da spregovori, nekaj dragocenega izgine iz pogovora. Nekaj med nami se stisne, otrdi. Zavedam se, da sem bil s telesom navzoč, z duhom pa že v predstavi o sebi. Ego razblini stik.

Najbolj globoke trenutke sem doživel, ko sem zmogel preprosto biti. Ko sem poslušal otroka, ki me je vprašal: »Dedi, a ti tudi kdaj jokaš, ko si sam?« In nisem skušal biti pogumen, močan, modri starec. Samo pokimal sem in rekel: »Včasih, ja.«

In bila sva skupaj – brez strahu, brez razlage, brez ega.

Ego je del nas, vem. Seveda ga ni treba sovražiti. A če mu dovolimo, da vodi, izgubimo tisto najdragocenejše – resnični stik z drugim. In pristni stik z drugim je edino, kar ostane, ko se besede umaknejo.

Ego hoče imeti prav, ne pa razumeti. Ego meri, primerja, se boji ponižanja in išče potrditev. V odnosih, kjer naj bi bila prisotna ranljivost, zaupanje in odprtost, ego deluje kot zid. Ne kot zaščita, ampak kot ločnica.

Ko govorimo z nekom, ki nas res posluša, brez sodbe, brez potrebe, da izpade pametnejši – začutimo olajšanje. Ker ego ni tam, da bi tekmoval. In ko sami stopimo iz ega, takrat se začne resničen stik.

Ampak ego je zvit. Pokaže se tudi pod krinko “ponižnosti” – kot tiha potreba, da nas imajo radi, da nas vidijo kot dobre, modre, žrtve celo. Tudi to je ego. Samo bolj rafiniran.

Odnos med ljudmi je najbolj pristen, ko se srečata dve bitji, ne dva ega.

Vsak, ki se iskreno zazre vase, ve, kako težko je preseči ego. Ni nekaj, kar enkrat premagaš in potem si “svoboden” – ego se vedno znova vrača, v novih oblikah, bolj prefinjenih. Včasih kot obramba, včasih kot potreba, da nas razumejo. Celo v tišini zna ego šepetati: “Glej, kako si zdaj duhoven.”

Moja nemoč pred njim ni poraz, ampak uvid. In to je največ, kar lahko resnično storimo – da ga prepoznamo, da ga vidimo v sebi, ne da bi ga obsodili. Da vemo, da je tam… ampak da mu ne dovolimo, da vodi.

Tišina, ko poslušaš drugega, pa čeprav ti notranji jaz kriči, da bi nekaj povedal – je trenutek, ko si ego ne more izboriti glavne vloge.

Opazil sem, da se v prisotnosti otrok – posebej vnukov – ego umakne hitreje kot drugje. Morda zato, ker nas otroci ne gledajo skozi filtre tekmovanja, moči, uspeha. Otroci gledajo v srce. In čeprav to boli, nas hkrati osvobaja.

—

P. s.

Besedilo izraža moje osebne razmisleke. Pri oblikovanju in slogovnem brušenju sem uporabil umetno inteligenco kot sodobno orodje za pomoč pri izražanju misli.

#ego