27. november 2022

O izbrisu pravnih oseb iz sodnega registra na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) iz leta 1999 je bilo v preteklih 22 letih veliko napisanega (osebno sem objavil okoli 200 kritičnih objav, imel desetine predavanj in objavil knjigo: »Zakaj ste nas kaznovali«, (Kulturni center v Mariboru, 2021), sodišča so izdala več deset tisoč tisoč sodb in izvajala nešteto postopkov izvršb, ustavno sodišče je 7-krat popravljalo omenjeni zakon, Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo, da bi se takšen zakon lahko sprejel le ob obstoju izrednih okoliščin. Več deset tisoč fizičnih oseb je ostalo brez premoženja zaradi zakonske ureditve, kakršne ne pozna nobena država.

Zakonodajalec je leta 2011 sicer odpravil uveljavitev škodljive ureditve za naprej, leta 2021 pa formalno priznal napako in določil pravico do delne odškodnine z Zakonom o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR) katere pa, na podlagi vsebinsko nerazumljivih pogojev, oblikovanih v obliki amandmaja, s strani Zakonodajno pravne službe in poslancev DZ, prav noben oškodovanec ne more uveljaviti.

Ob vsem tem pa je javnosti manj znano dejstvo zavajanja poslancev ob sprejemu ZFPPod v letu 1999, ki je podrobneje ugotovljeno in dokumentirano v moji zgoraj omenjeni knjigi, kateremu doslej po dveh letih ni nihče ugovarjal, čeprav gre za hudo zgodovinsko obtožujočo ugotovitev določenih struktur in povsem nerazumljiv postopek sprejemanja zakonskih predpisov.

Zavajanje poslancev, ki so sprejemali ZFPPod po hitrem (skrajšanem) postopku, je bilo v tem, da so glasovali sicer o ZFPPod, vendar z drugačno vsebino, kot jo je v osnutku (moje avtorstvo) predložilo Ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem s sedežem v Mariboru in kot je bilo obravnavano v širši javni razpravi v obdobju januar – junij 1999.

Poslancem DZ je bil predložen v glasovanje predlog pod imenom ZFPPod, ki je bilo, sodeč po zapisniku seje, izvedeno v določeni zmešnjavi, z vsebino prevzeto iz osnutka Zakona o izbrisu pravnih oseb iz sodnega registra po uradni dolžnosti, katerega predlagatelj je bilo Ministrstvo za finance, vsebino pa je izoblikovalo Slovensko sodniško društvo.

Poslancem je bilo na zadnji seji 24. junija uvodoma pred glasovanjem pojasnjeno, da se je o predloženem zakonu vodila široka javna razprava, čeprav se je javna razprava dejansko vodila o drugi vsebini pod imenom ZFPPod. Izvajalci te manipulacije so znani. Za to zamenjavo je vedela tudi zakonodajno pravne služba, saj je na seji bil prisoten njen predstavnik, ki pa se ni oglasil glede zakonitosti vsebine predloženega zakona, čeprav ga je eden od poslancev dvakrat poklical, da pojasni določena sporna določila.

V knjigi »Zakaj ste nas kaznovali« je podrobno opisan postopek sprejemanja omenjenega zakona.

Osnutek ZFPPod v izvirni vsebini Ministrstva za malo gospodarstvo je bil izdelan za zaščito malih gospodarstvenikov že v januarju 1999 in podprt v javni razpravi s strani malega gospodarstva. Predlog zakona o izbrisu Ministrstva za finance pa je bil sprejet na škodo malih podjetnikov in v korist finančnih institucij, kot se je to izkazalo v 22-letnem uveljavljanju posledic zakona.

Tukaj želim omeniti le dva podatka, iz katerih se lahko ugotovi, da je šlo za nedopustno manipulacijo v interesu finančnih institucij na škodo malih praviloma družinskih podjetnikov.

V dnevniku “Gorenjski glas” je bil 23. marca 1999 objavljen članek z naslovom «Za goljufe in lumpe prihajajo slabši časi«, v katerem je bilo navedeno, da je 19. marca finančni minister Mitja Gaspari na upravni odbor Gospodarske zbornice »prišel s tezami zakona o finančnem poslovanju, ki naj bi izboljšal plačilno disciplino«. V članku je govora o kuratorju, ki je ključna institucija v predlogu zakona Ministrstva za malo gospodarstvo. Ta osnutek ni vseboval niti besede o izbrisu.

Dne 22. aprila 1999 je mariborski »Večer« v kratki notici objavil podatek o redni seji upravnega odbora Gospodarske zbornice Slovenije o informatiki in finančni disciplini ter o razpravi, na kateri so obravnavali osnutek zakona o izbrisu pravnih oseb iz sodnega registra po uradni dolžnosti. V notici oz. članku se posebej govori, da bo izbrisanih 6090 pravnih oseb.

Takratni Minister za drobno gospodarstvo v Mariboru gospod Janko Razgoršek me je kot pripravljavca teksta Zakona o finančnem poslovanju podjetij v juniju 1999 obveščal, da bo ta osnutek zakona njegovega ministrstva kot predlog vlade sprejet po hitrem postopku na zadnji seji DZ pred počitnicami, ne da bi ga kdo obvestil, da bo pod naslovom njegovega osnutka zakona podtaknjen drug tekst.

To skratka pomeni, da je bil osnutek Ministrstva za drobno gospodarstvo več mesecev v širši javni razpravi in so ga nosilci malega gospodarstva podpirali, ker jim je zagotavljal varstvo njihovih terjatev do velikih gospodarskih sistemov, ki so takrat bili v težavah.

Gospodarsko finančna elita pa je pripravila svoj predlog zakona o izbrisu družb in prenosu obveznosti izbrisanih družb na družbenike in delničarje za zaščito svojih interesov, brez javne razprave in ga »skrivala« pred širšo javnostjo ter »ukradla« naslov zakona, ki je bil v javnosti znan, in ga predložila poslancem v sprejem po hitrem postopku. S tem so finančne institucije, veliki gospodarski (državni) sistemi in država pridobili pravico kot darilo (do uveljavitve ZFPPod niso imeli pravice), da pridobijo ogromna sredstva, odvzeta malim podjetnikom, pretežno ustanoviteljem družinskih družb.

Drugače kot brezobzirne manipulacije in plenjenja zasebnega premoženja ni mogoče imenovati vseh teh dogajanj v zvezi s sprejetjem omenjenega zakona in njegovih posledic.

Nova oblast, ki se hvali in zatrjuje, da želi popraviti krivice iz preteklosti, ima zagotovo priložnost, da ugotovi obstoj opisane manipulacije in pove javnosti, zlasti pa tisočem oškodovancev, da so bili oškodovani in izigrani v svojem zaupanju v pravno državo in v poštene postopke sprejemanja zakonov.

Žal se bojim, da nova oblast ne bo izkoristila te priložnosti, da bi popravila nekaj, kar ima zgodovinski pravni pomen za kontinuiteto pravne države in zaupanje v pravo.

Prizadetost in trpljenje malih ljudi je drugotnega pomena za vsako oblast …

#izbris pravnih oseb, #zakonodaja, #manipulacija

24. november 2022

Tisoči oškodovancev – družbeniki izbrisanih gospodarskih družb v obdobju 1999 – 2008, združeni v CINIP (Civilna iniciativa nasilno izbrisanih podjetij), so bili veseli sprejetega Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR) v novembru 2021, s katerim je Republika Slovenija priznala hudo napako pri sprejetju Zakona o finančnem poslovanju podjetij v letu 1999.

ZOKIPOSR je priznal oškodovancem pravico do odškodnine, vendar pogojev, ki so bili vneseni v zakon kot amandma, katerega je oblikovala Zakonodajno-pravna služba, skupaj s poslanci DZ, ne more izpolniti prav noben od nekaj tisoč oškodovanih, zlasti če ga je v postopku izbrisa njegove družbe zastopal odvetnik.

Oškodovanci so preko CINIP-a poskušali, in še vedno poskušajo, stopiti v stik s pristojnimi organi republike zaradi novonastale situacije težko razumljivih amandmaniranih pogojev v zakonu, vendar so vse institucije zavračale razgovor. V začetku tega leta so se predstavniki CINIP-a odločili, da prosijo predsednika republike Boruta Pahorja, da jih sprejme, tako kot je sprejel izbrisane fizične osebe, in poskuša s svojim vplivom opozoriti pristojne na novo nastalo škodo.

V mesecu marcu je bil na podlagi prošnje skupine oškodovanih organiziran sestanek v kabinetu predsednika, na katerem je bila navzoča oseba, ki jo je predsednik določil za sprejem predstavnikov CINIP-a. Omenjena oseba je obljubila, da bo zagotovo prebrala dokumentacijo, ki je bila predložena, vključno z mojo dokumentarno knjigo,»Zakaj ste nas kaznovali«, vendar odgovora ni bilo. V mesecu avgustu se je omenjena skupina ponovno obrnila na pooblaščeno osebo z vprašanjem, ali je možno pričakovati bilo kakšen odgovor. Nekaj dni za tem je iz pisarne predsednika republike prispel odgovor: »Prebiram in se posvetujem.«

Od avgusta do danes je preteklo že nekaj mesecev, vendar oškodovanci še vedno čakajo na rezultat prebiranja gradiva in posvetovanja.

Ker se dosedanji predsednik poslavlja od funkcije, oškodovanci, razočarani nad predsednikom in njegovo svetovalno službo, upajo, da bo nova administracija in morda tudi predsednica sama, ki je pravnica in zagovornica človekovih pravic, razumela težave in prošnje več tisoč prizadetih oseb, ki so bile oškodovane, kot je ugotovil sam Državni zbor, na način, kakršnega ne pozna nobena druga država. Oškodovanci se zavedajo, da predsednik republike ne more spreminjati zakona, vendar pa lahko opozori pristojne, da ni sprejemljivo priznati napake države in hkrati določiti pogoje, katerih nihče ne more izpolniti za izplačilo delne odškodnine. Tudi pri izbrisu fizičnih oseb predsednik države ni storil nič posebnega za odpravo krivic, ker so to storila sodišča, vendar pa so mu bili tisoči hvaležni za sprejem in opravičilo v imenu države. Eden od oškodovancev, ki je izgubil vse družinsko premoženje, je zapisal: »Ne rabim odškodnine ampak opravičilo, da dokažem svojim družinskim članom, da jim nisem zapravil družinskega premoženja prednikov.«

Veličina predsednika republike ostaja zapisana v spominu ljudi, če je bil pozoren na težave malega človeka. Škoda, da bodo tisoči prizadetih v tem primeru imeli slab spomin na dosedanjega predsednika (kar mu ne pritiče) in na njegove svetovalce, ki še po nekaj mesecih le »prebirajo in se posvetujejo« …

#izbrisane družbe, #oškodovanci, #opravičilo

23. november 2022

Poklicanost posameznih strokovnjakov, zlasti tistih, ki se ukvarjajo s človekom in medsebojnimi odnosi med ljudmi vključuje na poseben način človeško inteligenco, a ne le razumske (IQ), ampak tudi čustveno (EQ) in zlasti duhovno (SQ) ‒ danes se vse preveč ukvarjamo z IQ, manj z EQ in skoraj nič s SQ.

Duhovna inteligenca je relativno nov pristop v razumevanju sposobnosti človeka, da išče odgovore na temeljna vprašanja življenja, pri čemer ne gre za poudarjanje vrednot po smrti »na drugem svetu«, temveč gre za iskanje tistih vrednot, ki omogočajo bolj smiselno življenje nasploh in tudi poklicno življenje tistih poklicev, ki so neposredno povezani z odnosi med ljudmi, kot je npr. pravniški in zdravniški poklic. Duhovna inteligenca je določena nadgradnja že doslej znane razumske in čustvene inteligence.

V kriznih obdobjih nam razumska in čustvena inteligenca ne pomagata veliko, res pa je, da v tem obdobju ti vrsti inteligence potrebujeta manj energije. Duhovna inteligenca je tista, ki lahko krizo spremeni zaradi tega, ker se angažirajo pri odpravi krize bistveno močnejši viri energije. Omenjeni sistem inteligence je kompleksen, vendar zelo prilagodljiv, in ga vodi edinstveno povezana zavest o potrebi spremembe. Duhovna inteligenca je tista, ki lahko izniči stare vzorce in ustvarja nove, zlasti pa lahko spreminja človeške motive. Danes, ko človek išče smisel življenja, je duhovna inteligenca naša osnovna inteligenca, ki je tudi temelj za pravilno delovanje razumske in čustvene inteligenca. Prva nam omogoča, da osmislimo naše življenje v širšem, bogatejšem in bolj smiselnem kontekstu življenjskih vrednot.

Človek je v bistvu duhovno bitje, ki daje gonilno moč fizičnemu delu življenja, da se udejanji kot smiselno življenje. Zato je posledično človek zmožen postavljati bistvena oziroma temeljna vprašanja o smislu življenja.

Duhovna inteligenca nam omogoča vpogled v celoten položaj oz. v vseobsegajoče razumevanje določenega razmerja. Človek je bitje, ki vedno išče nekaj novega in je nezadovoljen s tem, kar ima, zato poskuša poseči v globje razsežnosti in izkoristiti zmožnosti, ki jih dojema. Duhovna inteligenca ni masovna. Imajo jo manjše skupine ljudi, ki jo prenašajo na množice in s tem negujejo duhovno inteligenco množic. Če uporabimo prispodobo, ki jo poznamo iz digitalnega sveta, sta razumska in čustvena inteligenca neke vrste strojna oprema, duhovna inteligenca pa programska oprema. Zanimivo je, da je o duhovni inteligenci razmišljal tudi Platon, ki je domneval, da človeška bitja komunicirajo med seboj na isti programski oz. valovni dolžini, zato ker jim njihova oprema omogoča dostop do univerzalnih naukov. Možgani naj bi bili kot televizija, ki enostavno preoblikuje signale v sliko oz. govor. Carl Jung praktično pozna tudi nekaj podobnega pod pojmom kolektivne podzavesti ali pa skupne plasti družbenega življenja, v kateri živi človeštvo.

*Duhovna inteligenca je tretja vrsta inteligence, ob razumski in čustveni, ki poskuša prepoznati globlji smisel življenja. Pri pravnikih je to še posebej pomembno, ker se ob uporabi prava srečujemo z dogodki, ki so povezani tudi z moralno-etičnimi in tradicionalnimi kulturnimi vrednotami. Duhovna inteligenca nam omogoča, da ob uporabi prava delujemo modro v najširšem pomenu besede, predvsem pa iščemo globlji pomen poklicnega pravniškega življenja. S temi vprašanji se srečuje veliko pravnikov, vendar se z njimi ne morejo poglobljeno ukvarjati.

Pri duhovni inteligenci gre za t. i. inteligenco modrosti (gr. Sophia), vendar je zelo težko opisati, še manj pa določiti, kaj je ta oblika inteligence. Praviloma je povezana z institucionalno organizirano vero, ki je v naši družbi tabu, čeprav je duhovna inteligenca nastala pred verskimi institucionaliziranimi sistemi. Sodobna duhovna inteligenca ni nujno povezana z vero, čeprav se ta vrsta inteligence in vera ukvarjata z enakimi ali podobnimi vprašanji. Pri duhovni inteligenci ne gre za vrednote, ki bi se naj uveljavljale in bile koristne za življenje po smrti, glede na to da imajo lahko tudi agnostiki in ateisti visoko stopnjo duhovne inteligence.

Duhovna inteligenca omogoča, da se spreminjamo in da pomagamo drugim, da se spreminjajo. Pravniki smo po naravi stvari konservativni in se zelo neradi spreminjamo, medtem ko mnoge druge ljudi sili v take spremembe družbeni in predvsem tehnološki razvoj. Duhovna inteligenca nam omogoča iskanje vizij, do katerih nas ne vodi nobena druga inteligenca. Razumska inteligenca je zunanja in nam omogoča povezovati zunanja pravila; čustvena inteligenca nam omogoča, da se prilagodimo različnim življenjskim razmeram. Obe pa sta omejeni. Duhovna inteligenca je notranja in je neomejena. Omogoča nam, da brez posebnih zunanjih pravil ustvarjamo izvirne nove vizije in jih brez omejitev spreminjamo.

Duhovna inteligenca strokovnjaka je spoznanje, da je poklicno delo v službi posameznika in družbene skupnosti v kontekstu spodbujanja človeka, da izstopi iz sveta materialnosti v svet duhovnosti in učlovečenja.

O duhovni inteligenci se lahko širše seznanite v: Šime Ivanjko, Aforizmi in razmišljanja, Univerzitetna založba v Mariboru, 2020, str.247 in Danah Zohar – Jan Marshall, SQ Duhovna inteligencija – suštinska inteligencija Copyright © 2002, za hrvatsko izdanje V.B.Z., Zagreb.

#človek, #duhovna inteligenca

22. november 2022

Pri predavanju medijskega prava sem študentom jasno povedal: “Ne pričakujte, da vam bo novinar, ki vas je zlonamerno umazal s svojimi medijskimi objavami, pomagal sprati umazanijo z vaše osebe ali osebnosti vašega sorodnika, prijatelja ali znanca. Če se vam bo s posredovanjem prava prisiljen opravičiti, bo to storil na način, da bo dodatno poglobil dvom v vašo čast in dobro ime pri bralcih oziroma gledalcih. Danes se posameznik znajde v medijski aferi, že če se je samo pozdravil in popil kavo z osebo, ki je ožigosana v medijih.”

#mediji, #opravičilo

21. november 2022

Rad se pogovarjam z mojim znancem o tem, kakšna bo bodočnost naše družbe čez 15 – 20 let. Razumljivo je, da nihče ne more dati zanesljivega odgovora na to vprašanje, saj so spremembe v tem stoletju neznosno hitre in nepredvidljive. Bodočnost nas vedno preseneča.

Glede na to, da je okoli 80 % bodočnosti že ukoreninjeno v sedanjosti, je možno predvideti prehajanje sedanjosti v bodočnost.

Najin pogovor se je ustavil pri razmišljanju o obstoječih tendencah družbenega razvoja in položaja človeka v tem razvoju. Ugotovila sva, da je v bodočnosti mogoče pričakovati:

1. povečan egocentrizem,

2. spremenjeno kulturo avtonomije in relativizma,

3. povsod prisotno kulturo materializma,

4. odsotnost lastnega razmišljanja in mnenja ter

5. povečan uničujoč aktivizem.

1. Povečan egocentrizem

Že danes je opazna tendenca, ki kaže, da ljudje ne želijo več živeti z drugimi in za druge. Vse bolj jasno se izraža želja po stanju, ki jim osebno odgovarja in tudi delujejo v tej smeri. Ljudje ne želijo imeti skrbnikov, ker so prepričani, da so sami sposobni prevzeti njihovo vlogo. To je delno posledica dejstva, da današnji človek izhaja iz družine, ki je sestavljena iz očeta in matere ter otroka, ne pa tako kot v preteklosti, ko je družina bila sestavljena iz večjega števila oseb različnih starosti. Potreba po življenju v večji družinski ali drugi skupnosti se zmanjšuje, saj družba omogoča življenje posameznika tudi brez družine. Mlade generacije se ne vzgajajo v duhu skupnosti in skupinskih vrednot, pri katerih ni merilo posameznik. Ne samo da ljudje nočejo živeti z drugimi, še manj želijo živeti za druge, kar pojmujemo kot napredovan egocentrizem, ki zlasti odseva v razmerju med mladimi in starejšimi.

2. Spremenjena kultura avtonomije in relativizma

Gre za kulturo avtonomije, ki se izkazuje v različnih življenjskih izkušnjah, družinskih vrednotah, strahovih, stiskah, spolnih usmeritvah in omejenih fleksibilnostih. Mlada generacija noče poslušati besed ali teoretičnih razlag, hoče občutiti pristnost bivanja, kar pa za starejše izgublja pomen. Starejši imajo pridobljeno avtonomijo poznavanja in izkušnje z življenjem. S svojim pričevanjem želijo dokazovati mladim, da življenje odstopa od zaželenega in osmišljenega življenja v obljubah oblastnikov.

Ob vseh teh pojavih na obzorju se pojavlja že zaznaven proces kulture relativizma, ki zrelativizira skupne vrednote v življenju in nesporne resnice. Preprosto ni skupnih lestvic vrednot in na moralni ravni skoraj nič ni izziv in ni jasnih skupnih ciljev.

3. Kultura materializma

Poseben problem za spogledovanje z bodočnostjo je že sedaj prisotna kultura materializma, ki vključuje hedonizem, aktivizem vseh vrst, posedovanje materialnih dobrin, tekmovalnost, zavračanje in zanemarjanje duhovnih vrednot ter omalovaževanje moralnih vrednot. Vse to pa ljudi sooča s praznino življenja, ki sama po sebi postaja za marsikoga nevzdržna. Logični pobeg iz te praznine je iskanje srečnih trenutkov v mamilih in opiatih ali pa pobeg v svet tehnologije in znanstvene fantastike ter pridruževanje različnim mističnim skupinam dvomljive kakovosti.

4. Odsotnost lastnega razmišljanja

Ob tem pa je značilna odsotnost lastnega stališča in mnenja. Sodobnemu človeku ni treba veliko razmišljati, saj ima vse na pladnju, kar nudi umetna inteligenca skozi razne oblike vnaprej pripravljenih aplikacij na pametnem telefonu. Vse informacije, stališča in znanja lahko današnji človek pridobi s klikom in kopiranjem. Spremljanje novosti na vseh področjih se poskuša že danes pojasniti s svobodo mišljenja in delovanja, čeprav gre le za sledenje razmišljanju in posnemanje drugih.

5. Uničujoč aktivizem

Danes vsi hitimo in se nam vedno mudi. Delamo sočasno več različnih opravil in smo vedno v stiski s časom. To opredeljujemo kot aktivizem sodobnega človeka, ki se bo v bodočnosti še povečeval.

Vsepovsod sta hitenje in dirka. Ameriški pregovor »Čas je denar« je uničil in uničuje mnoge. Ne zavedamo se, da čas ni denar, ampak je čas življenje. Ne poznamo miru ob koncu dneva, ne jemo za skupno mizo temveč pred TV ekranom, ni več sprostitve, vedno smo v pripravi za delo, delamo tudi, ko ne delamo ipd. Dan in noč smo priklopljeni na telefon, pripravljeni na odgovor in pogovor.

Aktivizem in funkcionalnost postajata merili našega življenja. Vsakodnevni aktivizem in večni izgovor »ni časa« je razlog, da pozabljamo na naše zapuščene, bolne in ostarele člane družine. Obstaja utemeljena bojazen, da v bodoče ne bo nikogar, ki bi skrbel zanje, ker ne bo časa zanje. Oblegali bomo domove za ostarele, da bi sprejeli ostarele zaradi njihovega »kvalitetnejšega« življenja, vendar bomo razmišljali o njihovi alternativi, o kateri se ne govori …

Razvoja v omenjenih usmeritvah ni mogoče preprečiti, vendar pa je možno, da se mlajše generacije pripravijo na bodoče spremembe z oblikovanjem močne, pokončne osebnosti posameznika z občutkom solidarnosti do drugih, pri čemer solidarnost ne sme biti »vsiljena dolžnost temveč privilegij človečnosti« (Sara Baras).

#življenje, #bodočnost, #materializem, #egocentrizem, #aktivizem

21. november 2022

V vsakodnevnem življenju vsi kdaj potrebujemo nasvete, ki so lahko po svoji vsebini dobri ali slabi oziroma koristni ali ne, vendar izkušnje kažejo, da človek praviloma ne potrebuje nasveta, če zna ločiti med dobrim in slabim nasvetom. To ne velja za nasvete zdravnika, odvetnika in drugih strokovnjakov, ki temeljijo na strokovnem znanju in jih ne znamo ločiti, ali so dobri oziroma slabi.

Hudomušneži pa zatrjujejo, da večina ljudi ve, da od politika ne more dobiti dobrega nevtralnega nasveta.

#nasveti

20. november 2022

Danes mnogi živijo v siromaštvu. Te dni Karitas poroča o povečanem številu prosilcev za pomoč pri prehranjevanju. Velika razlika med siromaštvom tistih, ki nimajo tega komu sporočiti in se potožiti oziroma prositi za pomoč, in tistimi ki so tudi siromašni, vendar vsakemu pripovedujejo o svojem stanju in prosijo za pomoč. Hrvati tovrstno revščino opredeljujejo kot »pripovedno siromaštvo«.

Prvi trpijo in molčijo, pogosto se tudi pretvarjajo, da ne živijo v siromaštvu, drugi, nasprotno, to pripovedujejo drugim, se pritožujejo in prosijo za pomoč. V praksi država, pa tudi mi kot posamezniki, pomagamo praviloma tistim, ki so glasni, ne pa tudi tistim, ki so molčeči in tiho trpijo zaradi siromaštva.

Nespametno je, da posvečamo večjo pozornost tistim, ki so glasni in poudarjajo svoje siromaštvo, zanemarjamo pa tiste, ki zaradi svojega uboštva težko živijo in so samoponižujoči, skromni ter živijo v okviru svojih možnosti, ne da bi to dajali na veliki zvon. Pri tem zlasti družbene socialne službe nosijo velik del odgovornosti za spregled posameznih skupin ljudi, ki potrebujejo pomoč, ker se institucije pretežno ukvarjajo s tistimi, ki jih obsipavajo s svojimi prošnjami, zahtevami, kritikami in svoje siromaštvo dajejo na veliki zvon.

#siromaštvo, #morala

18. november 2022

Če je podjetnik poslovno uspešen, je to negativna družbena legitimacija, ki je predvsem posledica antipodjetniške klime, ustvarjene v obdobju opuščanja samoupravnega socializma in prehoda na tržno podjetništvo. Oblastne strukture pa so še dodatno, zlasti družinske podjetniške pobude, kaznovale z odvzemom družinskega in osebnega premoženja s sprejetjem Zakona o finančnem poslovanju podjetij leta 1999 in prizadele nekaj deset tisoč oseb. Po 22-ih letih je država sicer z Zakonom o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR) priznala napako in tudi pravico do delne odškodnine pod pogoji, ki jih prav nihče (poudarjam, prav nihče) ne more izpolniti.

Pravni strokovnjaki trdijo, da je kazen iz leta 1999 bila namenjena podjetnikom, ker so se upali vstopiti v podjetništvo, ter po 22-ih letih priznanje odgovornosti države za napako in obljuba plačila delne odškodnine, pod pogoji, ki jih nihče od nekaj deset tisoč oškodovancev ne more uveljaviti, pa je dodatno zloraba prava in izigravanje naivnih ljudi, ki so verjeli v resnično voljo oblasti, da želi popraviti napako.

Danes se vsi sklicujejo na pravno državo in pravno varnost, vendar dvomim, da naš zakonodajalec deluje v skladu z omenjenimi načeli, če z zakonom predpiše, da oškodovanec ne more dobiti odškodnine, če ga je zastopal odvetnik v postopku, ko mu je bila z izbrisom njegove družbe storjena škoda (glejte 5. člen ZOKIPOSR).

#izbris pravnih oseb, #odškodnina, #pravna država

17. november 2022

Temeljno civilizacijsko etično načelo v vojnih razmerah je, da so udeleženci dolžni končati vojno, čeprav je niso začeli. Smiselno to velja tudi za vse medsebojne spore med ljudmi. Posebej pa bi bilo primerno, da si to načelo zapiše z velikimi črkami vsak odvetnik v svoji pisarni in vsi izvoljeni predstavniki ljudstva. Ko smo poslušali predvolilne razprave med političnimi voditelji in kandidati za poslanske sedeže v parlamentu ali v občinskih svetih, smo občani imeli občutek, da smo v vojni vseh proti vsem. O pomiritvi in bolj spravljivih razpravah ni bilo ne duha ne sluha; mediji pa razprtije med ljudmi, in zlasti med predstavniki ljudstva, s posebno zagnanostjo podpihujejo kot primorska burja ob gozdnih požarih.

Zadnje predvolilne razprave med dvema kandidatoma za predsedniško funkcijo so le pokazale, da se da korektno voditi razpravo, čeprav gre za velik vložek na kvalitetni ravni dveh nasprotnikov, ki se zavedata pomena vodenja kulturnega dialoga oziroma razprave. S tega vidika sta si oba zagotovo zaslužila biti kandidata za najvišjo funkcijo v državi in sta bila vredna spremljanja njunih nastopov na TV srečanjih.

Samo z odločilnim prizadevanjem vseh in vsakega posebej, da preprečimo oziroma končamo spore, zlasti pa spore povezane z razlago preteklosti, lahko pričakujemo višjo kvaliteto življenja v družbi in prosperiteto družbe kot celote.

#spori, #etika

16. november 2022

Mladi pogosto zatrjujejo, kako težko je živeti s starejšimi, kar verjetno le delno drži. Pri tem pa se pozablja, da ima življenje s starejšimi tudi svoje prednosti, saj so slednji otopeli v svojih zahtevah izvleči iz preostalega življenja vse, kar je še mogoče. Starejši bistveno zmanjšujejo svoje želje in zaradi tega mladi lahko pred njimi sebi dovolijo veliko več kot med pripadniki svoje generacije. Znano je, da so nadobudni sveži mladi ljudje zelo pozorni na to, kako se obnašajo drugi, kar se od starejših več ne pričakuje in tudi sami dejansko na to niso več pozorni

#mladi, #stari, #sožitje