Danes je na vseh stopnjah izobraževanja natančno predpisan kurikulum, ki ga mora učitelj oziroma profesor izvajati, ne da bi imel možnost prilagoditi pouk oziroma študijski program lastnemu razmišljanju.
Mnogi profesorji na višji stopnji izobraževanja so mnenja, da bi morali imeti več svobode pri poučevanju in ne bi smeli biti zgolj izvajalci predpisanih kurikulumov, ki jim ne dopuščajo prilagajanja vsebine glede na potrebe študentov. Danes se prevečkrat dogaja, da se profesorji spreminjajo v “stroje za učenje”, ki zgolj posredujejo informacije, namesto da bi spodbujali kritično razmišljanje, diskusijo in ustvarjalnost.
Omejevanje profesorske avtonomije je problematično, ker uniformiranost znanja – vsi učijo enake stvari na enak način – zavira inovacije in prilagajanje znanja različnim skupinam študentov. Profesorji ne bi smeli biti le posredniki informacij, temveč tudi raziskovalci in intelektualci, ki bi morali imeti možnost poučevati vsebine, ki jih sami prepoznajo kot ključne. Če je vse določeno vnaprej, profesor ne more prilagoditi učnih metod in vsebin realnim potrebam študentov. Brez akademske svobode profesorji ne morejo uvajati novih metod in eksperimentirati z drugačnimi pristopi k učenju.
Sodobne hitre spremembe na področju tehnologije in v družbi nasploh zahtevajo več avtonomije pri izbiri vsebine in več svobode pri oblikovanju učnega načrta, manj birokracije in standardizacije. Pedagoške delavce je treba razbremeniti administrativnih obveznosti in dati poudarek na kritičnem mišljenju ter pri študentih razvijati sposobnost analize in argumentacije. Kurikulum mora dopuščati prilagoditve glede na konkretne potrebe in interese študentov.
Namesto togega podajanja vsebin ex katedra bi morali profesorji študente spodbujati k debatam, raziskovanju in reševanju kompleksnih problemov.
Ob tem pa ne pride v poštev popolna deregulacija kurikuluma, saj bi to imelo za posledico nekonsistentnost in subjektivnost profesorja, ki bi lahko vsiljeval lastne ideološke poglede ter omejeval možnosti pri prenosljivosti znanja. Zato morajo obstajati splošne smernice in cilji izobraževanja, vendar morajo imeti profesorji dovolj svobode pri načinu poučevanja in izbiri poudarkov.
Pri tem pa se srečujemo zanimivim vprašanjem! V umetnosti pogosto omenjamo profesorja ali mentorja, pri katerem je študiral določen umetnik, medtem ko se to pri družboslovju ali drugih akademskih vedah redko poudarja.
V likovni umetnosti, glasbi ali literaturi je zelo pomembno, kdo je vplival na umetnika, saj vsak umetnik razvija svoj osebni slog, ki ga pogosto izoblikuje njegov učitelj. Govorimo o “umetniškem rodovniku” – npr. Picasso je študiral pri Joséju Ruizu Blascu, da Vinci pri Verrocchiu itd. Zanimivo je, da je tudi pri študiju filozofije, podobno kot pri umetnosti, prisotna močna osebna interpretacija znanja, ne le njegov prenos.
V umetnosti se znanje ne le prenaša, ampak preoblikuje v edinstveno ekspresijo, ki temelji na individualni interpretaciji, medtem ko v družboslovju temelji na sistematičnem znanju in je zato v ospredju posebnost univerze ali fakultete oziroma akademska institucija. Na področju prava so znane pravne šole, kot na primer dunajska pravna šola, frankfurtska šola in podobno. Vpliv posameznega profesorja na področju družboslovja je lahko močan, a ni tako oseben kot v umetniških delavnicah. V znanosti (pravo, sociologija, ekonomija) se znanje pogosto prenaša prek institucij, ne prek individualnega odnosa mentor – študent. Kvečjemu se v akademskih krogih pogosto omenja le mentortsvo pri doktoratih, vendar je to manj pomembno za splošno javnost.
Te dni se v naši družbi veliko razpravlja o predlogu vlade, da dodeli posebne pokojnine umetnikom. O tem naj bi ljudstvo odločalo na referendumu. Nekateri menijo, da bo ta referendum glasovanje proti vladi, drugi pa da gre za glasovanje proti umetnikom. Ne vem še, kako bi glasoval. Če bo to referendum zoper vlado, potem bi glasoval proti vladi, ker menim, da ne dela tako, kot pričakuje ljudstvo; če pa je to glasovanje proti ali za umetnike, pa še ne vem.
Poznana mi je misel portugalskega pesnika in pisatelja Fernanda Pessoa, enega od najpomembnejših literarnih ustvarjalcev 20. stoletja, ki je zapisal, da je »umetnost izogibanje delovanju in življenju«. Če je to res, potem bi naj bili umetniki »nekaj«, kar družbi ne koristi. Prepričan sem, da Pessoa ni mislil, da umetniki ustvarjajo zato, da bi se izognili surovosti in kaosu resničnega življenja. Umetnost je pogosto kontemplativna, analitična. Umetnik ne deluje neposredno v družbi kot politik ali podjetnik, ampak skozi simboliko, metafore in estetiko posreduje svoja spoznanja in čustva. Pessoa je včasih razmišljal o umetnosti kot o nečem samemu sebi namenjenem, ne nujno koristnem ali praktičnem za vsakdanje življenje. On sam je bil umetnik sanjač, ki je živel, ne da bi se dejansko aktivno udejstvoval v realnem življenju.
Res je, da nekateri menijo, da je umetnost način bega in izogibanja vsakdanjemu življenju, drugi pa trdijo, da je umetnost pravzaprav najvišja oblika delovanja – saj ima moč, da spremeni družbo, oblikuje misli in vpliva na svet. Čeprav se zdi, da so umetniki »pasivni« v družbi, pa so kljub temu še kako delovno prisotni v družbi. V osnovi je umetnost subtilen način delovanja v svetu s spreminjanjem razmišljanja ljudi in sveta. Glede na posamezne vrste umetnosti le-ta odpira pomembna družbena vprašanja, ustvarja močne čustvene odzive, premika kolektivno zavest in je sredstvo družbene kritike in aktivne refleksije. Premiki v zgodovini so bili praviloma iniciirani z razmišljanji umetnikov in mislecev. Umetniki ustvarjajo novo obliko resničnosti, ki prej ni obstajala. Omogočajo ljudem, da mislijo, čutijo in se premikajo naprej. Umetnost ni izogibanje življenju, ampak njegovo preoblikovanje in poglobitev. Umetnost lahko deluje kot most med tem, kar je, in tem, kar bi lahko bilo. Umetnost je dejanje najgloblje angažiranosti na področju preoblikovanja in poglobitev življenja ter ustvarjanje novih resničnosti.
Torej če gre za referendum o umetnosti, kot iskanju presežnega, potem nimam dileme, kako bom glasoval …
Izjemne pokojnine ne pašejo v pokojninski sklad. Praviloma so tam upravičenci, ki so vplačevali v ta sklad in samo to je osnova za pokojnine. Sedaj pa je ta postal nekakšna socialna ustanova raznih partizanskih naslednikov in levih umetnikov lenuhov. Vse na račun tistih, ki so delali in vplačevali, ki tudi zaradi tega dobivajo manjše pokojnine. Absurd je tudi to , da ima izdajalec Slovenije najvišjo privilegirano pokojnino. Temu se moramo upreti.
Veliki španski in svetovni umetnik, slikar, Pablo Ruiz Picasso, ustvarjalec priznanih umetnin, je ob neki priliki rekel, da je namen umetnosti, da izpere prah iz vsakdanjega življenja…
Umetniki, ki jih trg prepozna in verificira ne potrebujejo državne ne potpore, ne miloščine…še manj pa posebnih pokojnin. Če je nekdo dobitnik Prešernove nagrade (ki ni majhna), ali dobitnik nagrade Prešernovega sklada, ne potrebuje še nagrade v obliki posebne penzije.
Vedno znova berem razmišljanja Ericha Fromma, psihoanalitika in filozofa, v knjigi Imeti ali biti – in vedno znova sem navdušen nad njegovimi idejami. Spomnim se njegovega intervjuja pred desetletji, v katerem se je spraševal, kaj je človek, če izgubi tisto, kar ima.
»Če moj občutek identitete temelji na tem, kar imam, na posesti, če lahko rečem ‘sem to, kar imam’, potem se pojavi vprašanje ‘kaj sem, če izgubim to, kar imam?’, je dejal Erich Fromm v intervjuju iz leta 1976 ob izidu njegove knjige Imeti ali biti, ki je njegovo najbolj popularizirano delo.
Poleg te knjige so nekatera najpomembnejša Frommova dela še: Beg pred svobodo, Človek zase, Zdrava družba, Umetnost ljubezni, Onkraj verig iluzije, Anatomija človeške destruktivnosti.
Fromm v knjigi Imeti ali biti navaja, da njegove dolgoletne raziskave posameznikov in skupin kažejo na dejstvo, da sta » … imeti in biti dva temeljna načina izkustva, s katerima se določajo razlike med posameznimi značaji in različnimi tipi družbenega značaja«.
V načinu posesti lahko prepoznamo značilnosti življenjskega sloga našega časa. Mislimo, da nam pridobivanje stvari, družbeni status, modna drža in številni površinski odnosi zagotavljajo varnost, v resnici pa le ustvarjajo iluzijo, da smo vredni toliko, kolikor imamo. Pogled, da to, kar imamo, določa, kdo smo, se na neki točki življenja neizogibno razblini. Potem pridemo do zidu, ob katerega lahko udarjamo z glavo ali pa se obrnemo k bolj človeški stvari v nas in okoli nas, kar je Fromm opisal kot način bivanja.
Z imeti ali biti ne mislimo na neko ločeno lastnost subjekta, ki jo ponazarjajo izjave, kot sta “imam avto”, »imam hišo« ali “srečen sem”. Mislimo na dva temeljna načina bivanja, na dve različni vrsti usmerjenosti vase in v svet, na dve različni karakterni strukturi, prevladi, ki določata celoto človekovega mišljenja, čustvovanja in delovanja.
Fromm odpira pomembnost vprašanja, ki se dotika vsakega, saj gre za temeljne eksistencialne dileme. Znano je, da je sodobna družba preveč osredotočena na posedovanje in materialne dobrine, torej »imeti«, namesto na razvoj pristnega obstoja in notranje izpolnitve, ki se povezuje z »biti«.
Da bi nam bilo »biti« pomembnejše kot »imeti«, kar je nujno za osebnostni razvoj, namesto da se definirate skozi to, kar imate (denar, status, imetje …), raje razvijajte svoje vrednote, vrline in znanje. Prakticirati je treba zavestno prisotnost v življenju, ceniti življenje kot takšno, ne zgolj kot zbirko dosežkov ali lastnine. Ne sme nam biti cilj navezanost na posedovanje, prizadevanje imeti moč in vpliv nad drugimi. Namesto da jemljemo, delimo drugim, brez pričakovanja povračila. Nujna je ustvarjalnost v sožitju z drugimi. Premislek o vrednotah; so resnični smisel življenja materialne dobrine ali notranji mir in sreča? Fromm je verjel, da je pot do resnične svobode v tem, da prepoznamo in presežemo iluzijo posedovanja ter se usmerimo v kakovost bivanja – temeljno vsebino Biti …
V človeku je pohlep in imeti čim več, nadaljuje se z oblastjo nad drugimi. Ko zbolis se prioritete spremenijo in spoznaš, da je biti zdrav največja vrednota, ki nima vrednosti. Moja osebna izkušnja in povratek od mrtvih. Pravo resnico o tem je povedal milijarder Steve Jobs pred smrtjo.
Kad smo bili djeca, draga moja sestro Anka, uvijek si bila uzor, zaštitnica i najbolja prijateljica. Sad kad te nema ostaju uspomene i ljubav koju si darovala mlaďoj sestri Mariji i meni. Hvala ti za sve. Uvijek ćemo te nositi u srcu. Neka te anđeli čuvaju!
Jožeku, Silvi i Marijanu sa njihovim obiteljima iskrena sućut!
Danes je poseben dan; imam rojstni dan, bom pokopal v rojstnem kraju mojo drago sestrico Anko in vse to v igrivem okolju pustnega torka. Dan praznovanja življenja in hkrati slovo od drage osebe. Na tak dan se v meni prepletata veselje in žalost, ljubezen do življenja in bolečina izgube. Dan podoben življenju; pustni torek simboličen – maska veselja, ki zakriva solze, a tudi opomnik, da se življenje vedno vrti naprej, s svetlobo in temo, z začetki in konci. Naj bo to dan kljub vsemu poln ljubezni in lepih spominov, tako na prehojeno pot skupaj z mojo sestro kot na tisto, ki jo še imam pred sabo.
Za rojstni dan, si podarjam razmišljanje o najlepšem obdobju življenja-otroštvu.
Doživeti 85 let je svojevrsten življenjski dosežek, še posebej ob dejstvu, da mnogi tega ne doživijo. Zahvala gre predvsem Stvarniku čudovitega in ljudem nedojemljivega vsega stvarstva. Z veseljem in hvaležnostjo v srcu prepoznavam, da je življenje neprecenljivo darilo naših staršev.
Dolgo življenje je pogosto rezultat kombinacije genetike, zdravega načina življenja, sreče in kakovostne zdravstvene oskrbe in sposobnost prvotnega spermija, ki je v želji za življenjem premagal tisoče drugih na tistih nekaj milimetrov prvega potovanja do svoje druge polovice. To je prava življenjska zmaga…ki je za vsako človeško bitje najpomembnejši dogodek.
Posledica te zmage je rojstvo, ki se zgodilo na današnji dan, pred 85 leti v majhni vasici Stipernici v srcu Hrvaškega Zagorja v siromašni kmečki družini sedmih otrok, v skromni hiši »iz blata zbiti in s slamo pokriti«, skriti v zelenju številnih dreves. Hiška je bila ob čudovitem majhnem potoku, vendar vedno izpostavljena soncu, s pogledom na zelenje, zlasti na gozd v neposredni bližini.
Danes se zdi, da se družinski člani niso preveč razveselili njegovega prihoda na svet, razen njegove skrbne in ljubeče matere. Seveda se on ne spomni vzdušja v družini, ko se je rodil, vendar domneva, da v družini ni bilo posebnega veselja ob njegovem rojstvu, glede na družinsko stanje 3 leta pozneje, ko se je rodila njegova njemu takrat in še danes draga mlajša sestrica Marija.
Vzdušje v siromašni kmečki družini, kjer se starejšim staršem rodil še en otrok, je na splošno in vedno prepleteno s skrbjo, utrujenostjo, a tudi s toplino in sprejetostjo novega življenja.
Domnevam, da sta bila starša ob taki priložnosti izčrpana in polna skrbi, kako bosta prehranila še enega otroka. Kot globoko verna, tudi ob tihi resignaciji, sprejemata usodo kot nekaj običajnega. Starejši otroci se odzovejo z mešanimi občutki – nekateri z veseljem, spet drugi z občutkom obvezne delitve skromnih obrokov hrane in dodatne odgovornosti, saj bodo morali pomagati pri vzgoji in skrbi za novorojenčka.
Hiška je majhna, skromna, polna že obstoječih otrok, ki si delijo postelje in obleke. Oblačila za novorojenčka so že obrabljena, igrače so redke, hrana pa skrbno razdeljena med vse družinske člane. Mati morda v kuhinji kuha preproste koruzne žgance ali kašo, medtem ko oče ob večerih sedi ob peči, zamišljen, s pogledom na svoje otroke in z mislijo na prihodnost. V takšni družini rojstvo še enega otroka ni razlog za proslavljanje, saj se življenje nadaljuje po ustaljenem ritmu – delo na polju, skrb za živino, priprava drv za zimo … Prihod novorojenčka sicer prinese nekaj sprememb, a delo ne more obstati. Starejši otroci hitro prevzamejo vlogo varuhov in varušk, mati kljub utrujenosti vstaja ob svitu, da na težkih žrmljah zmelje nekaj malega koruze in pripravi za otroke vedno enak zajtrk: žgance in mleko, podojeno od kravice v štali.
Glede na čas in prostor, v katerem se odvija začetek življenjske zgodbe današnjega petinosemdesetletnika, je prisotna tesnoba in zaskrbljenost zaradi negotovosti, vendar z zavestnim pričakovanjem pomoči in podpore sorodnikov in sosedov. V tistem času se je po vasi že veliko govorilo o prihajajoči vojni. Kljub vsemu v tej skromnosti in zaskrbljenosti v družini v skromni hiški »iz blata zbiti« ostaja veliko topline, ki jo prinese medsebojna navezanost članov družine, skupna borba za preživetje in preprosto veselje ob življenju.
Ko danes moj prijatelj slavljenec zapre oči in se vrne v prve spomine, se pred njim razprostira podoba njegove majhne rojstne hiše. Sončni žarki v jutranjih urah mehko padajo skozi majhno okno njegove sobice, kjer se zbuja ob zvokih petelina in škripanju lesenega poda pod maminimi koraki ob zvoku žemrlj.
Hiška ni bila velika, a je bila polna topline. Peč na drva je prijetno grela prostore in po hiši je pogosto dišalo po sveže pečenem koruznem kruhu.
Kot majhen otrok je rad spremljal starša pri delu. Spominja se, kako je bos tekal po blatnem dvorišču in opazoval mamo, kako je molzla kravo Šeko kjerkoli, če so jo lačni otroci prosili za malo mleka. Včasih je želel materi pomagati, a so njegove drobne roke komaj objele kravje vime. Oče je zgodaj zjutraj hodil na njive, včasih je pobiča posedel na stari plug in mu pripovedoval zgodbe o dragoceni zemlji, ki jim daje kruh. Vsaka njiva, pot ali drevo so imeli svoje ime, ki jih je vse poznal in bil ponosen, da določena najlepša drevesa pripadajo njegovi družini. Najlepše so bile pomladi, ko so se rodili mladi zajčki, psički in teliček in je s svojimi vrstniki iz sosednje hiše bosonog tekal po rosnem travniku. Poleti se je igral skrivalnice med senom, včasih pa mu je dobra strina iz sosednje hiše spekla sladke pogače, ki so se mu zdele vedno boljše od tistega, kar mu je spekla mama … Zima je bila tiha, s sneženimi odejami, ki so prekrile dvorišče, in večeri so minevali ob petrolejki in na topli krušni peči s koruznim zrnjem, ko je poslušal »modre pogovore« starejših, ki so prišli k očetu »na kupico vina«. Razgovorov o vojni in o odhajanju mladih fantov »na fronto« ni razumel, vendar je počasi doumel, da je to nekaj strašnega in da jih kaznuje dragi Bogec. Njegov otroški dom je bil preprost, a poln veselja in trdega dela. Niso imeli veliko, vendar so imeli drug drugega in to je bilo največje bogastvo njegovega otroštva.
Nimam idej, kaj bi najdražjemu prijatelju in največji ljubezni podaril za 85. rojstni dan. Glede na njegovo še današnjo navezanost na spomine iz otroštva verjamem, da mu bo popevka, za katero je v otroštvu bil prepričan, da je učitelj iz sosednje vasi Desinić Gjuro Prejac v njej opeval njegovo rojstno hiško »Vu plavem trnaci«, pričarala radost, zato mu jo z veseljem poklanjam, prepričan, da bo tudi vam, dragi bralci, približala občutke iz njegovega otroštva…
Ne vem, ali je lepo, vendar rad pogledam srečne mlade zaljubljence. Če me opazita, da ju gledam, se jima nasmehnem in če mi vrneta nasmeh, mi polepšata dan oziroma me žalosti, če je njun pogled neprijazen.
Nasmeh in sreča sta nalezljiva, zato te pogled zaljubljencev razveseli. Če ti vrnejo nasmeh, občutiš povezanost, če ne, pa morda le niso opazili tvoje prijaznosti. V vsakem primeru je tvoj nasmeh darilo.
V življenju se vse dogaja z občutkom. Lahko, smem, mi je dovoljeno? Tudi vid je čutilo, ki prenaša informacije v naša srca in razum. Naj vam še veliko lepih pogledov polepša dan.
Meni pa je še lepše videti starejše pare, ki so skupaj prejadrali že viharna morja in oceane, in si zaupljivo zrejo v oči; držijo se za roke in iz njihove usklajene hoje je razbrati, da brezpogojno podpirajo drug drugega. Videti takšno skladnost mi je pa res lepo, čeprav jih na žalost ne srečujem vsak dan.
Tudi meni je lepo videti ljudi, ki so zaljubljeni in se imajo radi. Prav z veseljem se jim nasmehnem. Tiste ki jih poznam pa jim zaželim naj se imajo še naprej radi.
Prav imaš, Šime – že v vzgoji posvečamo temu premalo pozornosti. O svojem poslanstvu v Življenju bi morali več razmišljati in se pogosteje vprašati kako nam gre in kaj moramo spremeniti, da bo bilanca na koncu pozitivnejša.
Nikoli ni prepozno, da se kaj popravi. Časi, ko je bilo potrebno kaj skrivati so minili. Pomembnost tega spoznamo, ko smo starejši in zato si lahko dovolimo pokazati kdo smo.
Naši politiki pogosto vztrajno zagovarjajo določene predloge, ne zato ker bi bili prepričani v njihovo koristnost, temveč, ker so ji oni predlagali! To zlasti velja za izum izbrisa ljudi iz registra prebivalcev, delničarjev bank, pravnih oseb , poseg v status Vzajemne in mnogo drugih nespametnih in škodljivih uzakonitev…
Bistvo tega je, kdo jim piše predlagane zakone. Zelo redki sploh znajo napisati zakon, ki ga potem predlagajo. Pred leti mi je upokojena sodnica, ki podpira večino krivic, ki se dogajajo, rekla; Sodniki smo samo ljudje, ki moramo upoštevati zakone, ki nam jih pišejo drugi. Vprašajmo se, kdo piše teorijo brez prakse? Kdo jo preizkuša? Kdo si dovoli biti država v državi? Tisoče krivic naredijo ljudje brez osnovne etike. Spoštovani gospod profesor nikoli ni prepozno, da se vzpostavi red na tem področju. Imate Akademijo, uporabite jo. Srečno
Slovenska politika se pogosto zdi kot začaran krog, v katerem prevladujejo kratkoročni interesi, osebna ega in politična pripadnost, namesto treznega premisleka o dolgoročnih posledicah odločitev.
Zgodovina je polna primerov, ko se je vztrajalo pri škodljivih ukrepih zgolj zato, ker bi njihov umik pomenil priznanje napake. Kot praviš – od izbrisa prebivalcev do bančnih delničarjev in številnih drugih spornih zakonodajnih potez. To ni problem samo ene opcije, ampak vseh, ki pridejo na oblast in se v praksi ne razlikujejo veliko od predhodnikov.
Ali bo kdaj drugače? Težko reči. Veliko bi pripomoglo, če bi volivci začeli bolj kritično presojati politike in od njih zahtevati konkretne rešitve, ne samo populističnih fraz. Prav tako bi pomagalo več strokovnega nadzora in neodvisnih institucij, ki bi lahko omejile škodljivo samovoljo oblastnikov.
Psihopati? Morda ne dobesedno, zagotovo pa gre pri nekaterih za izrazit manko odgovornosti in empatije. Prava politika bi morala temeljiti na služenju ljudem, ne na igranju političnih iger in utrjevanju lastne moči. A dokler bodo ljudje volili iste vzorce razmišljanja, bo težko pričakovati spremembe.
Včeraj, 14. 3. 2025, je bila javnosti predstavljena 2. dopolnjena izdaja monografije avtorja prof. em. dr. Šimeta Ivanjka, Zakaj ste nas kaznovali, v angleščini: Why have you punished us?. Monografija je bila prevedena v angleščino na pobudo strokovnih služb Evropske komisije.
Avtor se s to problematiko ukvarja že 25 let, ko je po naročilu Ministrstva za drobno gospodarstvo v februarju 1999 izdelal osnutek Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je bil v obdobju od februarja do maja v javni razpravi, ki je pozitivno ocenila osnutek, namenjen varstvu malih podjetij. V maju 1999 so Slovensko sodniško društvo in predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani, ob sodelovanju ministrstva za finance, zamenjali vsebino, pod naslovom avtorjevega osnutka zakona, z bistveno drugo vsebino. Avtorjev osnutek je urejal varstvo malih gospodarskih družb pred velikim sistemi, zamenjana vsebina pa se je nanašala na izbris družb brez urejanja postopka likvidacije in ex lege prenos vseh dolgov izbrisanih družb na družbenike oziroma delničarje mimo spregleda pravne osebnosti, ki je urejena v Zakonu o gospodarskih ?. Avtor osnutka, ki je bil izdelan po naročilu ministrstva in sklepu vlade z dne 14.1.1999, o zamenjavi vsebine v njegovem osnutku sploh ni bil obveščen.
Šele po 25 letih, v oktobru 2024, je avtor monografije ugotovil dejanski vzrok zamenjave teksta v njegovem osnutku ZFPPod, ki so ga določene strukture ves ta čas prikrivale. Predlagatelji vsebine zakona, s katerim so zamenjali vsebino prvotnega osnutka o zaščiti malih podjetij, so s podpisom ministra za finance vladi in zakonodajni pravni komisiji posredovali tekst, brez dodanih najbolj škodljivih določb o prenosu obveznosti v 4. in 5. odst. 27. člena spornega zakona. To pomeni, da zakonodajna pravna komisija ni mogla ugotoviti nič spornega v predlogu. Prav tako je vlada določila besedilo zakona brez 4. in 5. odstavka 27. člena. Po seji vlade, naslednji dan, je strokovna služba vlade posredovala predlog zakona v Državni zbor za sprejem po hitrem postopku, vendar z dopisanimi spornimi določitvami 4. in 5. odstavka 27. člena ZFPPod. To praktično pomeni, da so poslanci glasovali o najbolj spornih določbah, ki so jim bile predložene v predlogu zakona s strani nepooblaščene osebe. Ne gre spregledati, da v obrazložitvi zakona, ki je bila predložena poslancem, ni bilo niti besede o naknadno vpisanih citiranih določbah, tako da poslanci sploh niso vedeli, da glasujejo o nečem, o čemer sploh ne bi smeli glasovati.
Če bi poslanci bili obveščeni, bi zagotovo vsaj eden od njih opozoril na nedopustnost take določbe, saj je ne pozna nobena druga država.
Zanimivo je, da mnogi ne morejo verjeti, da je to sploh mogoče v pravno urejeni državi, uradne oblasti in medijev pa to ne zanima, češ da je od takrat preteklo že 25 let.
V letu 2021 je zakonodajalec sprejel Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), vendar je skupina poslancev vložila amandma k prvemu odstavku 5. člena ZOKIPOSR, s katerim so bili v zakon vnešeni pogoji, zaradi katerih v treh letih veljavnosti zakona ni niti en družbenik, od več deset tisočih, dobil niti centa.
Ali je mogoče biti tako sprevržen in na ta način več desetisočim malim in nemočnim občanom povzročiti več kot 100 milijonov škode, ki jo občani Slovenije še danes plačujejo?
Včeraj predstavljena monografija je predvsem namenjena odkritju in razjasnitvi omenjene rabote nevestnih in koristno zainteresiranih visokih državnih uslužbencev in obveščanju tujih pristojnih organov, ki bi lahko spodbudili nadaljevanje postopka za odpravo vsaj delne škode.
Monografija, ki jo združenje CINIP (Civilna iniciativa nasilno izbrisanih podjetij) pošilja strokovni domači in tuji javnosti, je namenjena predvsem slovenskim oblastnim organom in pravosodju, ki po 25 letih še vedno ignorirajo svojo odgovornost za škodo, ki je bila povzročena z napakami: pravosodja, ki je pripravilo osnutek zakona, ministrstva za finance, ki je vladi podtaknilo predlog zakona ZFPPod brez škodljivih določb 4. in 5. odstavka 27. člena ZFPPod, strokovne službe vlade, ki je, po tem ko je vlada sprejela predlog zakona, pripisala omenjena dva odstavka in predlog poslala v Državni zbor po nujnem postopku, ter je z nesprejemljivim dejanjem oškodovala podjetnike osebno in njihove družine za več milijonov evrov. V omenjeni monografiji je opisano Ivanjkovo 25-letno raziskovanje in odkrivanje zlorab osebno imensko pomembnih strokovnjakov pri oblastni strukturi.
Oblast se cinično skriva za birokratskimi izgovori in pravnimi postopki, namesto da bi priznala napako in pošteno popravila škodo, ki jo je povzročila lastnim državljanom. Poleg finančne škode je država s svojim ravnanjem povzročila tudi izgubo zaupanja v institucije, in pravno varnost podjetništva, kar je dolgoročno še bolj uničujoče za družbo. Namesto da bi varovala pravice ljudi, država vztraja pri nepravičnosti in tako dokazuje, da so državljani zanjo le številke, ne pa ljudje s pravicami in dostojanstvom.
Gre za eno najtežjih napak slovenskega zakonodajalca v zgodovini samostojne Slovenije, katere posledice prizadeti posamezniki čutijo še desetletja. Sporni izbrisi pravnih oseb in dolgotrajno prizadevanje za popravo krivic, ki jim še ni videti konca, so v monografiji dr. Ivanjka celovito predstavljeni skozi osebne zgodbe in perspektive tistih, ki so bili (in še vedno so) neposredno prizadeti. Avtor je na predstavitvi poudaril, da sam ni med oškodovanci po ZFPPod, vendar čuti poklicno dolžnost, da zaradi svojih študentov in zagotavljanja spoštovanja pravne države in pokončnosti pravniškega poklica opozarja na nujno spoštovanje načela poštenosti zakonodajalca.
Ob predstavitvi knjige v angleškem jeziku so avtor in sodelujoči poudarili, da zgodba še zdaleč ni končana in da prizadeti začenjajo iskati novo pomoč pri organih v EU, ki so pristojni za ugotavljanje odstopanj od temeljnih pravno ekonomskih načel skupnega trga. Številni podjetniki, družbeniki in delničarji izbrisanih družb, ki so zaradi dolgotrajne brezpravnosti utrpeli nepopravljivo škodo, napovedujejo nove aktivnosti, da bi država Slovenija začela odpravljati škodljive posledice zlorabe položaja določenih oseb ali struktur. Prizadeti pozivajo demokratično javnost, da se seznani s problematiko izbrisa pravnih oseb in prisluhne prizadetim posameznim fizičnim osebam, ki so spregovorile odprto in prizadeto v predstavljeni monografiji. Mnogi aktivni člani v 25-letnem prizadevanju za odpravo škodljivih posledic ZFPPod počasi izgubljajo upanje v smiselnost nadaljnjega boja z nepošteno državo, vendar pa se zavedajo, da izguba lahko tudi pomeni večjo zmago človeške pokončnosti …
Eden od prisotnih na predstavitvi monografije, ki je bila v prostorih Inštituta za zavarovalništvo in pravo, je na koncu postavil vsem prisotnim vprašanje: »Ali si tisoče oškodovanih državljanov ne zasluži od oblastnih organov, da javnosti po 25 letih sporoči, kako je bila storjena napaka in da se jim vsaj opraviči. Ne zanima me ime storilca, in še manj možnost kaznovanja, temveč ugotovitev, da nas podjetnike in občane niso tako grobo kaznovali vlada in poslanci, ampak da se je to pač zgodilo … tako kot se dogajajo mnoge stvari pri nas na škodo malega človeka …«
Nihče od prisotnih ni komentiral ali odgovoril na to vprašanje, zato pa ga posredujem vam, dragi prijatelji na družbenem omrežju…!
Monografijo je izdal Kulturni center Maribor, odgovorni za založbo Dušan Hedl, urednik Peter Dobaj in sourednik prof. dr. Luka Tomažič, prevajalci Denis Mohorič, Mitja Mohorič in Chris Wherry.
Foto: avtor in angleški jezikovni korektor Chris Werry
Dne 19.3.2025 sem bil gost na strokovnem posvetu Poslovna mediacija in emocionalna inteligenca na Reki, kjer sem evociral spomine, med ostalim i o ustanovitvi prve arbitraže na področju zavarovalništva v Sloveniji in Jugoslaviji pred 43 leti, katere sem bil pobudnik in organizator. Arbitraža še danes deluje kot Arbitraža pri zavarovalnici Triglav d.d.
POSLOVNA MEDIJACIJA I EMOCIONALNA INTELIGENCIJA”
Zahvaljujem svima koji su se odazvali na naš poziv na besplatno predavanje na temu “Poslovna medijacija i emocionalna inteligencija”, koje smo održali u suradnji sa Hrvatskom udrugom poslodavaca, ured u Rijeci uz podršku Grada Rijeke i Gradonačelnika.
Posebno se zahvaljujem Počasnom konzulu Republike Hrvatske u Sloveniji, Mariboru, profesoru emeritusu Šimi Ivanjku, koji nam se je pridužio na zoom-u i upoznao nas sa svojim bogatim iskustvima na području mirnog rješavanja sporova, posebno arbitraže s obzirom da je dugogodišnji međunarodni i slovenski arbitar. Upoznao nas je i sa ulogom počasnog konzula Republike Hrvatske u Sloveniji.
Zahvaljujem se i odvjetnici Sonji Bonifačić iz Rijeke, koja nam se je pridužila na Otvorenom stolu u razgovoru sa profesorom emeritusom Ivanjkom te nas upoznala sa odnosom odvjetnika do postupka medijacije i arbitraže.
Zahvaljujem se i našem medijatoru, profesoru emeritusu Vladimiru Takšiću, našem “Taletu”, koji je predavao na temu emocionalne inteligencije te prevencije mobinga na radnom mjestu.
Zahvaljujem se i prisutnim polaznicima predavanja, koji su se na kraju predavanja uključili u izuzetno zanimljivu diskusiju kroz koju smo stekli nova znanja.
Hvala svima na lijepim riječima i izraženom zadovoljstvu nakon izuzetno uspješnog predavanja.
Da, kao što smo obećali, ponoviti ćemo!
Srdačno Vaša,
Tanja Mehle, dipl. iur., Predsjednica Centra za mirenje “Institucija za mirenje” pri MEHLE, d.o.o.
