23. marec 2025

Dne 21. marca 2025 je v Opatiji potekalo srečanje vrhunskih strokovnjakov s področja finančnega podjetništva, ki ga je organiziralo mednarodno podjetje Elementum d.d. Imel sem čast in priložnost predstaviti uspešen finančni projekt izdaje srebrnjaka Hrvaška himna – Lijepa naša, pri katerem sem aktivno sodeloval leta 2018. Ta srebrnjak je imel poseben simbolni pomen za hrvaško diasporo.

V svojem prispevku sem predvsem tujim udeležencem konference predstavil zgodovinski pomen hrvaške himne ter izpostavil edinstveno posebnost spomenika himni, ki je bil postavljen v 30. letih prejšnjega stoletja v hrvaški vasi Zelenjak v bližini Kumrovca. Letos Hrvaška obeležuje pomembne obletnice: 1100 let hrvaškega kraljestva, 190 let himne Lijepa naša in 80 let postavitve omenjenega spomenika.

Ti zgodovinski mejniki nas opominjajo na pomen nacionalne identitete in kulturne dediščine, ki ju je mogoče sporočilno povezati tudi s sodobnimi gospodarskimi pobudami. Takšni projekti dokazujejo, da lahko spoštovanje zgodovine in inovativno podjetništvo hodita z roko v roki.

#srečanje

26. marec 2025

Nekje med raztrganimi čitankami svojih starejših bratov sem kot sedemletni otrok prvič začutil, da črke niso le znaki – so vrata v drug svet. V svet, ki se ne vidi z očmi, a ga srce prepozna. Svet skrivnosti, obljub in nemega upanja.

Bilo je leto 1947. Pet kilometrov sem vsak dan hodil do šole iz Stipernice v sosednjo vas Sopot (v bližini grada Pregrade v Hrvaškem Zagorju). Ena učilnica, dve izmeni, ena učiteljica – in nevidna meja med tem, kar smo slišali doma, in tem, kar smo morali sprejeti v šoli.

Že po nekaj dneh sem čutil, da se svet okrog mene lomi. Doma sem slišal o Bogu, grehu, poštenju. V šoli o zadružnem delu, napredku, socializmu, srečni prihodnosti. V kapelici je prebivala dobra učiteljica Zlata s tremi otroci , ki so jo zaradi vere izgnali iz šole. Na dvorišču so stali policaji, ki so stražili, če bi kdo hotel k verouku. Vmes pa mi – otroci – s tihimi vprašanji, ki jih nihče ni hotel slišati: kdo ima prav? Komu naj verjamemo?

Bal sem se učiteljic, ker v šoli nisem smel govoriti o tem, kar sem slišal doma. Bal sem se očeta, ker se je razjezil, če sem omenil zadrugo. Bal sem se duhovnika, ker je govoril o kazni – peklu. In najbolj sem se bal, da ne bom znal biti dober otrok – ne za enega, ne za drugega.

Ko sem nekoč skušal očetu povedati, kako lepo se sliši življenje v zadružnem domu v vasi , ki so ga vaščani z veliko vnemo pravkar gradili, kako ne bomo otroci več pasli krav in bomo imeli tople sobe, me je – ne iz zlobe, ampak iz strahu – udaril. Takrat sem se naučil, da je v svetu odraslih tišina varnejša od iskrenosti.

A tišina ne izbriše razdvojenosti.

Dneve sem preživel v šolskem svetu, kjer so slavili znanega vaščana komunista Frančeka in obljubljali novo življenje.

V večerih sem poslušal mamo, ki je pogosto jokala nad praznim loncem.

V spominu imam en sam prizor, ki me nikoli ni zapustil: vračam se iz šole, zima pritiska, na dvorišču je rušnjak s koruzo skoraj prazen, v hiši mati tiho joka. “Kaj bodo jedli otroci?” je rekla. Jaz pa sem stal pri vratih – majhen, razpet, nemočen.

Danes vem, da sem bil otrok med tremi resnicami – cerkveno, šolsko in družinsko. In nobena mi ni dovolila, da bi bil preprosto to, kar sem bil: zmeden, prestrašen, a hkrati čuteč in razmišljajoč majhen človek.

Ta spomin ni le moj. Je del zgodovine mnogih otrok, ki so v času velikih sprememb izgubili preprost odgovor na vprašanje: Kaj je prav?…

#etika

27. marec 2025

Danes se v Mariboru že 34-ič srečajo domači in tuji pravniki in medicinci na tradicionalni Mednarodni konferenci; MEDICINA, PRAVO IN DRUŽBA 2025

Pred 34 leti smo ob soočanju s številnimi odprtimi in pogosto spornimi vprašanji na stičišču medicine in prava začeli z organizacijo znanstvenih srečanj, ki so bila takrat edinstven in drzen korak v smeri medstrokovnega dialoga. To srečanje ni bilo osamljena pobuda, temveč del širših prizadevanj, ki smo jih v pravniškem društvu začeli izvajati ob zgodovinskem prehodu v samostojno državo leta 1991. V času, ko so bili odnosi med pravniki in zdravniki pogosto zaznamovani z nerazumevanjem in strokovnimi napetostmi, smo želeli ustvariti prostor za dialog, razumevanje in iskanje skupnih rešitev.

Pobuda za srečanje se je porodila znotraj Društva pravnikov v gospodarstvu v Mariboru, (danes Pravniško društvo) in Medicinskega društva, katerega predsednica je bila agilna Prim. Jelka Reberšek Gorišek, dr. med. Glavni povezovalni kreativni člen med društvoma za udejanjanje te ideje je bil spoštovani član Pravniškega društva mag. Viki Planinšec, sodnik.

Vsakoletno srečanje je postalo eno izmed najpomembnejših nalog obeh društev skozi preteklih 34 let.

Na prvem srečanju sem imel čast in odgovornost, da sem na nagovoril udeležence z uvodnim govorom o opredeljevanju temeljne razlike med zdravnikom, za katerega velja načelo: „bonum facere“ (dobro delaj) in pravnikom, za katerega pa velja načelo: „nil nocere“ (ne škoduj).

Ob današnjem jubileju me navdaja posebno zadovoljstvo, da se je ta zamisel, v katero smo verjeli s strokovno predanostjo in človeško iskrenostjo, ohranila in razvila v prepoznavno, danes mednarodno znanstveno srečanje, ki še naprej spodbuja razumevanje in sodelovanje med dvema pomembnima poklicnima skupinama – pravniki in zdravniki.

Ponosno spremljam, da prvotna zamisel živi naprej v mlajših generacijah -kot dokaz, da strokovni dialog, utemeljen na spoštovanju in znanju, ostaja trajna vrednota in nepogrešljiv temelj sodobne družbe.

Misel, ki vsa ta leta spremlja omenjena srečanja, je prepričanje udeležencev, da je samo dober človek lahko dober zdravnik oziroma pravnik.

Pobudniki srečanja pred 34. leti!

#pravo, #medicina, #obletnica

28. marec 2025

Ob včerajšnjih in današnjih razpravah na konferenci Medicina, pravo, družba 2025 v veliki dvorani Univerze v Mariboru ugotavljamo, kako sta si obe strokovni in poklicni področji vsebinsko različni, sočasno pa imata veliko skupnega.

Zanimivo je, da pravne in medicinske fakultete iščejo študente v sredinah gimnazijcev, po možnosti s klasično srednješolsko izobrazbo.

(Morda ta zapis koristi tistim, ki se danes odločajo za vpis na medicinsko oziroma pravno fakulteto).

Oba poklica na zunaj simbolno zaznamujeta tradicionalna zgodovinska simbola;

simbol zdravnika je Asklepijeva palica – to je palica, okrog katere se ovija kača. Asklepij je bil v grški mitologiji bog zdravilstva, kača pa simbolizira prenovo, zdravljenje in modrost. To palico je treba razlikovati od Hermesove palice (kaduceje), ki ima dve kači in krila, vendar je ta bolj povezana s trgovino in komunikacijo in se neredko pomotoma uporablja tudi za označevanje zdravstva. Za zdravstvo se uporabljajo tudi drugi sodobnejši simboli, kot sta rdeči križ in stetoskop.

Simbol pravnika je tehtnica pravice (Justicija), ki ponazarja ravnotežje in nepristranskost pri odločanju.Tehtnico drži boginja Justicija (grško: Dike, rimsko: Iustitia), ki je običajno upodobljena s tehtnico (za uravnoteženo presojo), z zavezanimi očmi (nepristranskost in objektivnost) in z mečem (moč in izvršitev sodbe). Uporablja se tudi symbol zakonika ali odprte knjige knjige (simbol znanja, zakonov in pravil), in klobuk sodnika (avtoriteta in formalnost pravnega poklica).

Ena od temeljnih skupnih značilnosti obeh poklicev je dolgotrajno izobraževanje. Obe profesiji zahtevata več let študija in dodatnega usposabljanja, da lahko posameznik začne samostojno delati. Tako zdravniki kot pravniki odločajo o vprašanjih, ki močno vplivajo na življenje drugih; zdravniki na fizično in duševno zdravje, pravniki pa na pravice svobode in premoženja. Od obeh poklicev se zahteva visoka stopnja etike in zaupnosti glede varovanja zasebnosti pravnikovih strank oziroma zdravnikovih pacientov. Obe poklicni poti sta osredotočeni na pomoč ljudem – zdravniki zdravijo in rešujejo življenja, pravniki svetujejo, zastopajo in pomagajo pri reševanju pravnih težav. Zanimivo je, da sta oba poklica na področju, kjer se vsebina strokovnega opravljanja poklicnih dolžnosti stalno spreminja, tako na področju medicine kot tudi na področju prava. Oba poklica sta izpolnjena s stresom, časovnimi pritiski in sprejemanjem težkih odločitev, ki pogosto predstavljajo breme tako za zdravnika kot pravnika. Kljub temu, da oba opravljata poklic ob zavedanju odgovornosti, pa pogosto nista prepričana, da so njune odločitve vedno pravilne, resnične in dobre.

Razen skupnih značilnosti obeh profesij ju loči narava dela, saj se zdravniki ukvarjajo s telesnim in duševnim zdravjem ljudi, pravniki pa s pravnimi vprašanji – svetujejo strankam, sestavljajo pogodbe, pripravljajo pravna mnenja, zastopajo stranke na sodišču ipd. Glede znanja zdravnikovo strokovno znanje temelji na naravoslovju (biologija, kemija, anatomija, farmakologija …), pravnikovo pa na družboslovju (pravo, zgodovina prava, filozofija, družbeni sistemi, politika …). K problemom zdravniki pristopajo na empirični način, zlasti z opazovanjem simtomov, pravniki pa analitično in interpretativno s tolmačenjem predpisov, z iskanjem precedensov in argumentiranjem. Zdravniki delujejo v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, klinikah idr. Pravniki delajo v pisarnah, sodiščih, sejnih prostorih idr. Vpliv zdravnikovih napak je ogrožanje življenja, pravnikovih pa izguba premoženja, svobode ali pravic.

Glede javnega ugleda in zaupanja sta oba poklica močno izpostavljena kritiki; oba sistema sta kritizirana zaradi počasnosti, nestrokovnosti in zapletenosti ter birokratskega ravnanja, in sta deležna nezaupanja, čeprav večina posameznikov deluje v skladu s stroko in poklicnimi etičnimi načeli.

Zdravniki osebnostno potrebujejo predvsem sočutje, hitro odločanje, čustveno stabilnost in sposobnost dela pod pritiskom.

Pravniki pa morajo imeti analitičen um, prepričljiv govor, moralno pokončnost in pogosto tudi trdo kožo za soočanje z nepravičnostmi

Obe strokovni področji nudita lepoto in srečo pri opravljanju poklica, glede na to, da zdravnik lahko najde lepoto v nudenju pomoči ljudem in v zavesti, da je del nečesa večjega, reševanja ali izboljševanja kakovosti življenja. Srečo pa lahko zdravnik najde v neprecenljivem občutku nudenja pomoči drugim, v nenehnem učenju, kar ga motivira, da je vedno aktiven, in v dejstvu, da družba praviloma ceni zdravnika, kar mu daje občutek priznanja.

Pravnik najde lepoto poklica v iskanju resnice in pravičnosti, v moči besede, zaščiti pravic drugih, zlasti šibkejših, in je nosilec etičnih in moralnih vrednot v družbi.

Lepoto in srečo pa nosilci obeh poklicev najdejo le pod pogojem, da zaznajo potrebe in izpostavijo čvrsto povezavo med svojim poklicem in svojim srcem.

#pravo, #medicina, #študij

29. marec 2025

Pred dnevi sem objavil nekatere spomine oziroma razmišljanja o povezanosti prava in medicine. Ob tem sem se spomnil dogodka, s katerim je bila povezana moja osebna izkušnja, kako se srečujeta pravo in zdravstvo.

Začelo se je leta 1965. Kot mlad pravnik sem imel v žepu diplomo Višje pravne šole in bil izredni študent v četrtem letniku Pravne fakultete v Ljubljani, ki sem jo končal pred rednim rokom, tridesetega decembra 1965. Bil sem zaposlen kot referent za zavarovanje v tovarni Metalna Maribor. Enkrat mesečno sem nudil pravne nasvete delavcem v okviru pravne pomoči, organizirane s strani sindikata.

Nekega dne je v pisarno vstopil delavec, ki sem ga poznal kot zidarja iz skupine v stanovanjski zadrugi, v okviru katere smo gradili vrstne stanovanjske hiške za delavce. Pozneje sem ugotovil, da smo bili sosedje pri gradnji naselja vrstnih hiš za delavce Metalne. Omenjeni delavec me je seznanil s tragičnim dogodkom, kako so v bolnišnici njegovi 8-mesečni hčerki pomotoma amputirali nogo pod kolenom. Zdravnik je poslal hčerko v bolnišnico zaradi vnetja srednjega ušesa. Podrobneje me je tudi seznanil, da ni uspel dobiti pojasnila, zakaj se je amputacija zgodila in da primera ni želel prevzeti noben odvetnik. (Takrat jih je bilo v Mariboru največ med 7-10 odvetnikov).V bolnišnici so izpeljali disciplinski postopek, vendar ni imel nobene seznanitve, kaj je bilo ugotovljeno.

Primer me je človeško, pa tudi pravno pritegnil. Želel sem pomagati. Bil sem tudi radoveden, kaj se je zgodilo, saj sem ga vsak dan videval na gradbišču. Kot vsak mlad pravnik sem bil prepričan, da vem veliko prava, zlasti ker je primer bil povezan z zavarovanjem.

Tožba je bila oblikovno in vsebinsko primitivna, na kar me je pred razpravo na hodniku prijateljsko opozoril pravni pooblaščenec bolnišnice, moj profesor S. K. iz Višje pravne šole. (Danes verjetno ni pričakovati, da bi me nasprotnikov odvetnik prijateljsko opozoril na napake, nasprotno, verjetno bi napake posebej potenciral pred sodnikom. Danes je vodenje sodnega spora oblika gladiatorske borbe, takrat pa je bilo korektno iskanje skupne možnosti, kako rešiti spor.)

Ker družbena omrežja niso primerna za opisovanje razih pravnih postopkov in zavozlanj, ki sem jih moral reševati kot neizkušen pravnik, lahko le v kratkem povem, da je spor trajal 5 let. Izvedeniško mnenje je izdelala Medicinska fakulteta v Zagrebu, s tem da sem moral vse sodno gradivo prevesti v hrvaščino, vendar mnenje ni bilo jasno, ali je bila podana odgovornost bolnišnice. Temeljno sporno vprašanje je bilo, ali je bila »oljna injekcija v bedro« vzrok amputacije. Spor je bil rešen s poravnavo in to na zadnji obravnavi, ob izjavi medicinske sestre – priče, da je dala injekcijo po naročilu nadrejene sestre, čeprav sama ni imela 4-letne medicinske šole. Višina odškodnine je bila v 80 odstotkih predračunske vrednosti takratne vrstne hiše. (To mi je ostalo v spominu, ker sem sam takrat gradil takšno vrstno hišo, v kateri stanujem še danes, že več kot 60 let).

Podrobnosti sodnega postopka mi niso ostale v spominu, so pa zato še vedno prisotni spomini na takratno in sedanje občutenje vseh prizadetih, zlasti ker danes vsakodnevno srečujem sosedo, spoštovano gospo – takratnega otroka.

Za vse je to bila zelo pretresljiva in pomembna zgodba – nekaj, kar je v nas zagotovo pustilo globoko sled.

Spomini na mojo prvo tožbo so se mi za vedno vtisnili v zavest. Ni šlo zgolj za pravni primer – šlo je za življenje, za bolečino, ki si je človek ne more niti predstavljati, dokler je ne sreča iz oči v oči. Bila je to tožba, ki me je zaznamovala. Zoper bolnišnico, ki bi morala ščititi življenja, pa je zaradi napake pustila osemmesečno deklico brez noge za vse življenje.

Bila je še dojenčica – nedolžna, krhka, z življenjem, ki se je šele začelo, in z usodo, ki ji je bila nasilno predrugačena. Ko sem prvič pogledal njene starše, sem v njihovih očeh videl nekaj, česar v sodni dvorani ne pozabiš nikoli – brezmejno žalost, zlomljeno zaupanje in tiho, a silovito odločnost, da resnica pride na dan.

Začelo se je kot pravni primer, a hitro sem spoznal, da nosi veliko večjo težo. Bila je preizkušnja moje poklicne zavzetosti, pa tudi človeške empatije. To ni bil samo prvi primer v moji karieri – bil je tudi prvi primer, ki mi je zares razkril, zakaj sem izbral ta poklic.

Spomnim se, kako sem se počutil – občutil sem hkrati jezo in nemoč, a tudi silovito potrebo, da nekaj naredim. Da poiščem odgovornost. Ne zaradi maščevanja, ampak zaradi pravice. Zaradi resnice. In predvsem – zaradi deklice, ki ni imela glasu, a je zaslužila, da nekdo govori v njenem imenu.

Najbolj boleče trenutke sem doživel, ko so dekličini starši pričali pred sodiščem. Njune besede so bile preproste, nepravniške, a polne žalosti in tihega obupa. Mati je trepetala, oče je stiskal zobe. Nihče ni jokal na glas, a vsak prisoten je čutil, da je v tisti dvorani nekaj globoko človeškega – resnica, ki je ni bilo mogoče več zanikati.

Ko sem vložil tožbo zoper bolnišnico, sem vedel, da stopam v boj proti sistemu, ki se zna zelo dobro braniti. A v sebi sem čutil mirno odločnost – tisto notranjo držo, ki me je od takrat naprej vedno vodila v poklicu: da pravo ni samo igra pravnih členov in postopkov, ampak orodje za zaščito človekovega dostojanstva.

Tone Potocnik

Dragi Šime,vedno znova,ko prebiram tvoje zapise sem ponosen nate,mi zaigra srce…kako velik človek si.Velik,velik pravnik in še večji srčni Človek z veliko začetnico.Da bi bilo med nami več tebi podobnih…

Maja Damevska

Prof.Ivanjko hvala!Sama sem sodelovala pri novem Zakonu o zagotavljanju kakovosti v zdravstvu in seveda povod je tudi naša izkušnja z otrokom,s katerim premagujeva izjemno visoke ovire.Vendar ko nastopam v vlogi mame in ne pravnice je toliki večja borba s sistemom,ki je neizprosen ne glede na to,kdo je na drugi strani.In ko zagovarjam otrokove pravice in z njim svoj boj sem zelo zanimiv sogovornik.Se več,ko vidim koliko lahko ljudem pomagam s svojimi izkušnjami je moje srce polno. In seveda vse pro bono.

Ko te “vzgajajo”takšni profesorji kot ste vi potem so zadeve zelo lahko izvedljive,govorim o tisti drugi plati našega poklica-človečnosti,občutku….

Tania P

G. Šime je ne upoštevajoč po-klic in nazive na prvem mestu Človek, ki ne zna in ne zmore reči “NE”, predvsem kadar gre za pomoči potrebnim ljudem, ki to sic.(iz)ali koristijo. Je edina, meni znana, oseba, ki ne odvrne “kaj imam od tega?”ali “Jaz se ne obremenjujem z ljudmi, ki jih ne poznam in od njih predvsem nimam koristi.”

Triumf človečnosti in s tem velikost po-klicom.

Vera Krivec

Hvala gospod profesor, da delite spomine in OPOMINE mnogim, ki ne poznajo čustev, morale in jim je pravičnost tuja, PRAVICE pa kot pravijo, v pravu ni. Z veseljem bi prebrala vašo prvo tožbo, verjetno pa le ni bila tako pomanjkljiva, da ste z njo uspeli. Moj predlog bi bil, da bi na vsakem sodišču moral obstajati zastekljen prostor za takšne primere, ki bi bili za vzgled in poduk. Hvala za iskanje izgubljenega.

Spomenka Valušnik

Spoštovani g. Šime, hvala za ta iskren zapis, ob katerem pritečejo tudi solze. Sami smo se proti sistemu borili za pravico in glas naše danes skoraj 16.letne deklice, ki je danes težek invalid zaradi napake v porodnišnici. Danes vem, da je bilo izjemnega pomena, da smo ob sebi imeli odvetnika, ki je občutil vso našo bolečino in se je boril za glas naše deklice. Izjemnega pomena je da ob takšnih trenutkih ob tebi stoji človek, ki je študiral pravo z namenom boriti se za pravico.

#pravo, #etika, #zakonodaja

30. marec 2025

Znano je, da mladi vedo, da bodo umrli, vendar tega ne verjamejo, starejši pa tudi verjamemo; oboji pa se sprašujemo, kako je mogoče, da nekaj tako gotovega, kot je smrt, tako dolgo ostane neverjetno? Mladost živi v prihodnosti, v možnosti, v iluziji neskončnega časa. Telo je močno, načrti so veliki, in smrt je le oddaljena senca, ki pada na druge.

Toda starost prinese tišino. Smrt ne trka več na vrata drugih – zadrži se na mojem pragu. In takrat začnem verjeti. Ne zato, ker se kaj bistveno spremeni v svetu, temveč zato, ker se spreminjam sam – v načinu čutenja časa, telesa in končnosti.

Smrt je gotovost, ki jo človek vse življenje zavrača – ne iz nevednosti, temveč iz nagonske želje po smislu. Morda prav zato življenje dobi svojo težo šele, ko ga začnemo izgubljati.

Mladi sicer razumejo smrt kot dejstvo, vendar se jih čustveno ne dotakne – njihova podzavest jih varuje pred popolnim zavedanjem. Starejši pa nimajo več te zaščite in smrt pogosto postane stalna spremljevalka njihovih misli. Družba pogosto prikriva realnost smrti, posebej mladim. Reklame, filmi, družabna omrežja – vse poveličuje mladost, moč in življenje.

Nisem imel priložnosti, pa tudi poguma ne, da bi se že v mladih letih zares soočil s smrtjo. Ko sem bil mlad, sem mislil, da bom živel večno.

Danes, ko sem starejši, razumem, da je življenje darilo in se tega sploh nisem zavedal, tako kot tudi mnogi drugi …

“Ljudje ne verjamejo v svojo smrt. V nezavednem je vsak od nas prepričan o svoji nesmrtnosti.” (Sigmund Freud)

C. G. Jung je v Spominih, sanjah, mislih zapisal: »Pomembno je, da imamo skrivnost in slutnjo nečesa neznanega. Človek mora čutiti, da živi v svetu, ki je v določenem pogledu poln skrivnosti, da se v njem dogajajo in da v njem lahko izkušamo stvari, ki ostajajo nerazložljive, in ne le take, ki se dogajajo po pričakovanju. Nepričakovano in nezaslišano spadata v ta svet.«

Tudi mi kot, največja neznanka smo del tega neznanega sveta …a se sreče zaradi tega sploh zavedamo?

#življenje, #starost, #smrt

31. marec 2025

Paradigma uspeha ali neuspeha v poslovnem svetu pri nas je jasno opredeljena. Uspeh je opredeljen kot življenjska sreča, ki jo spremlja visoka stopnja zavisti družbenega okolja, neuspeh pa kot življenjska tragedija, ki jo spremlja podzavestna privoščljivost drugih. Takšno stereotipno gledanje deluje na mlade kot spomladanska pozeba. Če bi uspeli spremeniti to paradigmo in mladim sporočiti, da je sodelovanje v podjetništvu določena oblika igre, pri kateri je najmanj dvakratni neuspeh odlična priložnost za novi uspešni poskus, bi imeli veliko več navdušenja mladih za podjetništvo kot pa za sterilno in nekreativno zaposlovanje v državnih službah.

#uspeh

1. april 2025

Vsako jutro gre kdo mimo moje hiše. Nekateri se ne ozrejo, drugi le bežno pogledajo, a otroci … otroci znajo gledati drugače. Gledajo z vprašanji v očeh. Eden izmed njih me je včasih pogledal dolgo, morda se je spraševal, o čem razmišljam, ko sedim ob tem oknu. Včasih odprtem, drugič zaprtem. Od zunaj se vidi le molk. A znotraj je vselej gibanje.

O čem razmišljam?

O času, ki me je prešel, a mi pustil svoje barve. O tem, kako so stopinje otrok na poti v šolo enake tistim, ki sem jih sam nekoč puščal po podobni stezi. O hiši, ki me zdaj objema s tišino, a je nekoč dišala po kruhu, po smehu, po otroških korakih, ki so tekali po lesenih tleh.

Razmišljam o tem, kako hitro teče življenje. Kako nas ljudje vidijo kot okna – odprta ali zaprta – a ne vedo, kaj vse se dogaja v notranjosti. Koliko spominov je v eni sami gubi na obrazu. Koliko pogovorov, ki jih nihče več ne sliši, odzvanja v moji glavi.

Včasih razmišljam tudi o tebi, otrok. Ne po imenu, ker ga nisem poznal. Ampak po načinu, kako si me pogledal – ne z radovednostjo, temveč s tisto tiho spoštljivostjo, ki je lastna le srcem, ki še niso izgubila čudenja. Tvoj pogled me je ogrel bolj kot sonce, ki je zjutraj padalo skozi steklo.

Zdaj, ko so dnevi daljši in ura počasneje tiktaka, ne iščem več velikih misli. Le da sem. Da gledam. Da sem viden, pa četudi le za trenutek. In če se ti kdaj vrneš v ta kraj, se boš morda spomnil starega človeka ob oknu.

O čem sem razmišljal?

O življenju. In o tem, kako lepo je, ko te kdo opazi – tudi če ničesar ne reče.

#starost, #minljivost

2. april 2025

Ko človek doseže visoko starost, kot je 85 let, življenje dobi poseben odtenek. Minevajoči čas postane ne le merilo let, temveč zbirka spominov, modrosti in neprecenljivih izkušenj. V tem obdobju se marsikdo ozre nazaj in z nežnim nasmehom ter toplino v srcu pogleda na pot, ki jo je prehodil.

Ni vsak korak bil lahek, a prav vsak je imel svoj pomen. Življenje je stkano iz trenutkov sreče, preizkušenj, ljubezni in učenja – in prav ta mozaik daje človeku občutek izpolnjenosti. Hvaležnost postane vodilo misli; ne le za velike dosežke, temveč tudi za drobne vsakdanje radosti, ki so sčasoma postale najdragocenejši zakladi.

Ozreti se nazaj ne pomeni zgolj pogledati preteklost – pomeni jo objeti. In pri 85 letih marsikdo to naredi z mirnostjo v srcu in globoko hvaležnostjo za dar življenja.

Ko stopiš v čas, ko dnevi ne hitijo več, ko ti tišina postane zvesta spremljevalka, se pogledi vse pogosteje obračajo nazaj. Ne z obžalovanjem, temveč s tiho hvaležnostjo. Pri petinosemdesetih letih življenje ni več tekmovanje, ni več dokazovanje. Je kontemplacija. Je tiho premišljevanje o tem, kar je bilo, in blago sprejemanje tega, kar še pride.

V tem zrelem času začneš razumeti vrednost preprostih stvari: jutranje svetlobe, vonja kave, dotika znane roke, glasu nekoga, ki te še vedno kliče po imenu z nežnostjo. Ni vse bilo lahko – mnogokrat sem padel, se zmotil, bil razočaran ali sam. A danes vem: prav ti trenutki so me učili. Oblikovali. Iz njih sem rasel.

Hvaležen sem za ljudi, ki so prišli, in tiste, ki so ostali. Za besede, ki so me tolažile, in za tišine, ki so me učile potrpežljivosti. Hvaležen za delo, ki sem ga lahko opravljal, četudi ni bilo vedno cenjeno. Hvaležen za čase veselja in čase tihe žalosti – oboji so mi dali globino, ki je brez njih ne bi imel.

Življenje ni bilo popolno. Toda bilo je moje. In bilo je polno. Občutek, da si ljubil, bil ljubljen, da si kdaj komu pomagal, komu olajšal dan, kdaj naredil kaj dobrega – vse to ti na stara leta da notranji mir, ki ga mladi iščejo v uspehih in priznanjih.

Danes ne hrepenim več po več. Danes sem hvaležen za vse, kar je bilo. Ker vem: prav vse, tudi izgube, so imele svoj smisel. In ko pride čas za slovo, si želim, da bi bil tak kot današnji dan – miren, prežet s spomini in s tiho hvaležnostjo, da sem smel biti človek med ljudmi.

#starost, #minljivost

3. april 2025

Sčasoma človek spozna, da čas ni sovražnik ampak tiha reka, ki nas oblikuje. Ko sem bil mlad, sem čas preganjal. Meril sem ga v uspehih, načrtih, ciljih, urnikih. Zdelo se mi je, da moram hiteti, ker bo drugače življenje šlo mimo mene. Nisem vedel, da gre življenje zmeraj mimo – tudi če tečeš z njim.

Zdaj, v pozni starosti, vem: čas ni nekaj, kar posedujemo. Je dar, ki ga lahko živimo – ali pa zgrešimo. In največ, kar lahko storimo, je, da smo pozorni. Da smo navzoči v trenutku, ki ga živimo. Ker tisto, kar šteje, niso dolgi dnevi, temveč polni trenutki.

Naučil sem se ceniti počasnost. Nič več me ne moti, če ura tiktaka v prazno. Ker vem: v tisti tihi praznini je prostor zame. Da premišljujem. Da se spomnim. Da samo sem.

Vse, kar šteje, se zgodi v tišini časa – tam, kjer se zgodi srečanje z lastno resnico. In šele ko sprejmeš, da je vse minljivo, lahko res začneš živeti. Brez strahu, brez hitenja, brez potrebe, da bi imel nadzor.

Čas ni nekaj zunaj mene. Je nekaj, kar me je naredilo. In za to sem mu danes – bolj kot kadarkoli – hvaležen.

#starost, #minljivost