Mobilna verzija spletne strani še ni na voljo.

Misli profesorja

“Navidezno zaljubljeni ljudje”

25. september 2023

V predvolilnem času se navidezno zaljubljeni ljudje v strankarskega vodjo, ki se vzpenjajo po politični lestvici, pogosto obnašajo kot ženska, ki je ob srečanju z Gandijem izjavila: “Zaljubljena sem v vas.” Gandi je odgovoril: »To je napaka. Jaz sem star in nič kaj lep. Poglejte raje tiste mlajše, ki gredo za menoj.« Ko je pogledala in videla, da ni nikogar za njim, je to tudi povedala: «Za vami ne gre nihče.« Tokrat Gandi pogleda žensko in ji reče: »Če bi res bili zaljubljeni vame, se ne bi ozirali, ali gre kdo za menoj.«

Metka Penko Natlačen
Odlična primera!

Dušan Dovečar
Boljše se ne da povedat👍👍

Milka Knezevic
To je istina.
Ugodan vikend Vama i Vašoj obitelji.

etika#

Odprava krivic družbenikom izbrisanih družb ponovno pred Ustavnim sodiščem

26. september 2023

Po najnovejših informacijah je eno od okrajnih sodišč na pobudo Državnega odvetništva ponovno vložilo zahtevo za ustavno presojo Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 18. novembra 2021, in doslej noben oškodovanec v dveh letih ni dobil odškodnine. To pomeni, da je mogoče pričakovati obravnavo ustavnosti omenjenega zakona, zlasti pa določb 5. člena, ki so nerazumljive in vnesene v zakon z amandmajem skupine poslancev. Podrobneje vsebina predloga Državnega odvetništva ni znana. Po vsej verjetnosti gre vsebinsko za enak predlog za presojo, kot ga Ustavno sodišče pred nekaj meseci ni sprejelo v obravnavo zaradi procesnih ovir. Predmet obravnave na Ustavnem sodišču bodo tudi nekatere druge določbe tega zakona, na katere smo opozarjali od samega sprejetja zakona v novembru leta 2021.
Upamo, da bo Ustavno sodišče s svojo odločitvijo pospešilo 23-letno reševanje agonije družbenikov izbrisanih pravnih oseb, kajti do dokončne rešitve bo, ne glede na to, ali bo za družbenike koristna ali ne, treba čakati še nekaj let, ker ni politične volje sedanje oblastne strukture, da bi se spor rešil, zlasti pa ne v korist oškodovancev.
Sicer pa so že Rimljani znali povedati: Coram iudice et in alto mari sumus in manu Dei. (Pred sodnikom in na globokem morju smo v božjih rokah).Ne vem, kaj bi rekli Rimljani, če bi bila zraven še politika.

Milan Robič
bravo, očitno se je splačalo nasloviti apel na predsednico na glas 🙂 in civilne iniciative 🙂

Kukovec Zlatko
Coram iudice et in alto mari sumus in manu Dei. (Pred sodnikom in na globokem morju smo v božjih rokah). Danes smo že na pol poti proti Marsu, tudi sodelujejo naši znanstveniki, … in naša alpska dežela je še vedno v “rimskih časih”!

Franc Mihič
Šokantno razkritje: Tako sta Aleš Zalar in Mitja Gaspari uničila prek 60 tisoč podjetij, Slovencem pa vzela streho nad glavo! https://nova24tv.si/slovenija/politika/sokantno-razkritje-s-protiustavnim-zakonom-iz-leta-1999-ki-ga-ne-poznajo-nikjer-drugje-v-evropi-sta-ales-zalar-in-mitja-gaspari-unicila-preko-60-tisoc-podjetij-slovencem-pa-vzela-streho-nad-glavo/

pravo#

Čudoviti metulji živijo kratko

28. september 2023

Čudoviti metulji živijo kratko, en ali dva dneva, prihajajo iz velikih prostranstev, s svojo barvno raznolikostjo nas razveseljujejo, pomagajo čebelam opraševati različno bilje in ne živijo samo od nektarja, ampak se prehranjujejo tudi v blatnih mlakah. Barve na njih spominjajo na prah.
Znana je trditev, da zamah metuljevih kril na enem kraju sveta lahko povzroči neurje na drugi strani zemeljske krogle. In mi ljudje živimo neskončno dlje in pozabljamo, da imamo tudi krila in čemu so namenjena … Krila metuljev nas opominjajo, da ne glede na to, kako dolgo bo naše življenje trajajo, moramo živeti, in če nimamo kril, jih moramo najti. Tudi če jih ne uporabljamo, ker nas je strah pred letenjem, pa jih moramo imeti, da bi se obarvali z edinstvenimi barvami življenja … Kako smo nepravični, ko v starosti razmišljamo, da smo kot metulji zapravili svoje življenje …

Andreja Brezovnik
Vsakomur je namenjena edinstvena in svojevrstna pot. V veliki večini je edina pot – najkrajša pot od glave do srca pri mnogih tudi najdaljša.
In dokler metulj maha ima svoj odtis na tem Svetu, prav tako sam človek.

Boštjan Boštjan
Brez čebel in tudi metuljev bi se življenje na Zemlji ustavilo v dobrih 50 letih, to sem ta teden prečital oziroma slišal.

Tania P
“Non venti ante suos prudentia nobilis annos” Plemenita modrost ne pride pred leti (prav vsem). Zato nekateri ostajajo metulji.

Igor Triller
Vseeno razmišljam, kako nerodno mora biti, če ima muha enodnevnica slab dan….

življenje#

Naš vsakdanji selfi …

29. september 2023

Starejša generacija v naši družbi se srečuje s pojavi, ki jih ne razume ali pa ocenjuje, da so nevarni za kvaliteto življenja v družbi.
Dejstvo je, da smo starejša populacija večino svojega življenja preživeli v kolektivističnem pojmovanju družbenega ustroja in kulture življenja, za katero so bili v ospredju skupinski interesi, solidarnost in tesne družinske vezi. Posamezniki so bili pogosto pripravljeni žrtvovati svoje osebne cilje za dobrobit skupine. Medosebni odnosi so bili zelo pomembni. Osredotočali smo se na vzdrževanje harmoničnih odnosov in se izogibali sporov oziroma jih reševali na način, ki je ohranjal družbeno ravnotežje. Skupinski uspehi so bili pomembni in dosežki posameznika so se pogosto pripisovali tudi skupini. Osebna priznanja niso bila vedno tako poudarjena.
V tej smeri sta delovali socialistična ideologija in vera, čeprav sta bili obe strogo ločeni in medsebojno neprijateljsko razpoloženi.
Danes prevladuje individualistična kultura, za katero je značilna osnovna enota družbe – posameznik. Poudarek je na osebnih svoboščinah, samostojnosti in dosežkih posameznika. Posamezniki pogosto sledijo lastnim ciljem in interesom. Poudarja se neodvisnost posameznika. Medosebni odnosi so manj tesni in ljudje so bolj nagnjeni k izražanju svojih mnenj ter uveljavljanju svojih interesov, tudi če to pomeni medsebojne konflikte. Posameznik se običajno identificira bolj z lastnimi osebnimi lastnostmi, cilji in dosežki. Poudarek je na osebnem uspehu in dosežkih posameznika. Priznanja in nagrade so običajno bolj usmerjeni v posameznika.
To, kar starejše danes moti ali pa tega ne razumemo, je prisotnost posebnega narcizma, za katerega je značilen občutek nerealne posebnosti posameznika, ki je na meji med grandioznostjo in brezvrednostjo.
Realno vrednotenje sebe je neznano. Nobene empatije ni do tistih, ki izgubljajo v življenju, nasprotno, ponižuje se jih. Vedno iščemo načine, kako poudariti, da smo boljši in uspešnejši od drugih. Omalovažujemo tiste, za katere čutimo, da bi nas lahko ogrožali. Manjka nam pripravljenost prilagajanja in se izogibamo situacij, v katerih bi se lahko srečali z neugodnostmi. Naše notranje težave in probleme rešujemo z ravnanji, usmerjenimi navzven. Bistveno je nekaj doseči v življenju, ne pa vzpostaviti človeške odnose z drugimi. Pravzaprav začenjamo pozabljati na bistvo življenja in nam je zunanja forma bolj pomembna kot pa vsebina in medčloveški odnos z drugimi. Težimo k perfekcionizmu do neznosnosti, pogosto samo zato, da bili boljši od drugih. Zunanji odnos nam pomeni vse, kot je selfi pomemben na področju fotografiranja. Hvalimo in občudujemo tistega, ki ponižuje druge. Sram nas je, če ne dosežemo tistega, kar se od nas pričakuje. Bolj kot od alkohola in drog smo odvisni od potrošništva.
Starejši ne bomo spreminjali teh trendov življenja, lahko pa to povemo, če ne zaradi drugega pa zaradi opozorila, da nas marsikaj moti, ali pa vsaj da rešimo dušo svojo (dixi et salvi animam meam).

Natalija Drolc
Oh, kako drži!
Hvala za vaše misli, ki jih redno prebiram in moram poudariti, da me spodbudijo k razmišljanju, samorefleksiji in k pogledom ki je širši.

Breda Rožič
Zelo lepo zapisano. Individualizem in egocentričnost razkrajata in uničujeta družbene odnose grajene na vrednotah samospoštovanja in spoštovanja.

Lojzka Furlan
Na žalost je vse, kar ste napisali res….

Anđelka Ivanjko
Tako lijepo, istinito stvarno. Hvala 🙏🙋♥️

Tone Potocnik
Čudovito opisana diagnoza današnje družbe.Ta prekleti ego…jaz, mi…potem pa dolgo, dolgo nič…je kuga 21.stoletja. Zato je danes veliko bogastvo imeti ob sebi, se družiti s skromnimi, modrimi, a po srcu in duši velikimi ljudmi.
Takih, pa je žal vsaki dan manj, so redki in ti so naše veliko bogastvo.
Upam, da se strinjate z mano.

Peter Hartman
Zgolj Jaz svobodni Jaz v solidarni skupnosti z vsemi Jaz- i in zavestjo da je medsebojna soodvisnost pogoj za preživetje vseh ima možnost preživetja!

Anton Tropenauer
Tudi starejši se bomo morali postaviti za sebe. Sploh tisti, ki celo življenje delamo moramo spoštovati samega sebe in zahtevati od družbe kar nam pripada.

Ivan Korelc
Mladina je običajno ogledalo odraslih. Pravzaprav, drugače sploh ne more biti.

Tanja Pirh
Iskrena hvala za ta zapis.

Anča Holobar
Družbena skupnost potrjuje vrednost posameznika. Narcisoidni individualizem pa je čista in nevarna patologija.

etika#

Pravniki drugače razumemo Shakespearov stavek: »Najprej pobijmo vse odvetnike«

29. september 2023

Študentje prava se zelo radi pogovarjajo o svojem bodočem poklicnem delu. Ob prihodu na pravno fakulteto imajo dokaj nejasne pojme o tem, kaj pomeni poklic pravnika, kaj dela poklicno in kakšna je njegova vloga v družbi. V njihovih razmišljanjih so prisotne pozitivne in negativne strani o pravnikih oziroma še konkretneje o odvetnikih. Nekoč sem študente vprašal, kaj menijo o znanem Shakespearovem reku: “The first thing we do, let’s kill all the lawyers.” (Najprej pobijmo vse odvetnike). To je rečeno v IV. prizoru II. dela Henrik VI., ki je bil napisan med letoma 1596 in 1599. Ta stavek se pogosto uporablja za omalovaževanje pravne stroke ali vsaj za priznanje vseprisotne karikature pokvarjenega in predragega pravnega svetovalca. Študenti so bili presenečeni in so bili prepričani, da je to šala ali posrečen aforizem in da v tem stavku ni moč najti ničesar pozitivnega o pravnikih.
Ko pa sem študentom prebral sceno, v kateri je ta stavek izrečen, in jim pojasnil, da je to izgovoril zloben lik z imenom Dick Mesar, grozeč morilec, ki ubije vsakogar, ki zna brati, in zažiga vse knjige ter je desna roka Jacka Cadea, ki vodi upor proti kralju Henriku, potem ta stavek dobi bistveno drug, pozitiven pomen. Cade in Dick sta agresivno antiintelektualna in se zavedata, da bo upor in revolucija zmagala s prevzemom nevednega ljudstva, če ne bo odvetnikov, ki branijo obstoječi družbeni sistem. Shakespeare odvetnike s tem stavkom predstavlja kot temeljno obrambo pred najbolj grobimi manifestacijami oblasti in pred revolucionarnimi spremembami, ki jih izvajajo skupine zločincev. Avtor pronicljivo spoznava in opozarja, da odprava odvetnikov pomeni korak v smeri totalitarne oblike vladavine brez prava. Po vsej verjetnosti je bila Shakespearu znana Magna carta libertatum, sprejeta leta 1215 prav v Angliji – torej 300 let pred zapisom omenjenega stavka, ki je v osnovi obramba človeka pred kraljevo oblastjo. Pri tej obrambi posameznika pred oblastjo pa imajo pravniki primarno vlogo, ki jo pa žal v praksi še danes mnogokrat pogrešamo, kadar pravniki zlorabljajo pravo, da bi branili oblast pred posameznikom …
Študenti so ob tem primeru spoznali, da kljub prvotno negativnemu prizvoku omenjenega stavka »Najprej pobijmo vse odvetnike«, v osnovi vsebuje pozitivni pristop k vlogi odvetnikov; in drugo, da je treba izgovorjeni ali zapisani stavek vedno razlagati na podlagi njegove umestitve v kontekst širšega pomena, da bi se lahko dojel njegov pomen.
P.s.
Ta razmišljanja nimajo nič opraviti (ali pač) z obravnavanjem odvetnikov v času socializma, ko se je po letu 1945 tudi razpravljalo o odpravi Pravne fakultete v Ljubljani in omejevalo poklicno delo odvetnikov.

Metka Penko Natlačen
Hvala za ta zapis, posebno zadnji odstavek, o odpravi Pravne fakultete v socializmu. Marsikdo tega ne ve.

Peter Hartman
Ja Kompleksnost! Ne na prvo žogo! Žal je v vsevečji specializaciji na vseh podrocjih zmeraj bolj odmaknjena! Za vse je potrebno troje: recimo: razum, srce in duhovnost!

Fedor Šlajmer
Dragi gospod Šime. Na prvi uri prava bi študentom morali razložit: Pravo in pravica, sta dve popolnoma različna pojma. Tisti, ki ostanejo na drugi uri je prav, da jih pobijejo, kot je rekel Šekspir. Seveda se hecam, vse najboljše gospod Ivanjko.

Alenka Gortan
Ta zapis je dragocen tudi zame, anglistko 🌿

Kukovec Zlatko
Tega “naši” sodniki in ljudstvo ne poznajo (eni sodniki ZELO DOBRO POZNAJO, pa ne upoštevajo): Slovenija je demokratična država (1. člen URS), ki temelji na konceptu DELITVE OBLASTI, po katerem je sodstvo enakovredni in neodvisni izvajalec dela oblasti (3. in 125. člen URS).
TA OBLAST SODSTVU NI LASTNA, temveč MU JO JE PODELILO LJUDSTVO (3. člen URS) in je zato vezana na ustavo in zakon (125. člen URS Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni. Vezani so na ustavo in zakon).
Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov (3. člen URS), ki spoštuje temeljne pravice in svoboščine vseh ljudi (5. člen URS) ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino (14. člen URS).
V velikem upanju na sodstvo kot porok pravičnosti!

Andrej Razdrih
Mislim, da je Matej Bor prevedel naslov kot “ najprej pobijmo vse paragrafarje” v smislu vse pravnike. Ne gre samo za odvetnike. Pravniki v Angliji so v času Cadea uporabljali latinščino, ki jo ljudstvo ni razumelo.

Igor Triller
Reforma razumevanja prava, zaščite zakonitosti in začetek izpostsvljanja človekovih pravic prav tako sodijo v tisto obdobje 16. stoletja in vzpostavitev anglo-saškega razumevanja pravne države (naj mi oprosti Rimsko pravo). Takratni odmik zahodne percepcije razumevanja človekovih pravic od vzhodnjaškega “ KADIJA TE TUŽI, KADIJA TE SUDI! “ je veličasten napredek civilizacije. Po rimskem pravu se pojavi pravilo o PRAVICI VSAKEGA ČLOVEKA DO POŠTENE OBRAMBE, kar naj bi odvetniška vloga predstavljala.
Seveda se bo vedno postavljalo vprašanje in razločanje med zakonom in pravno državo ter miralno – etičnim pojmovanjem človekovih pravic.
In še en element je v tej zvezi potrebno upoštevati – tudi odvetnike in celotna zasedba sodne veje oblasti sestavljajo LJUDJE z vsemi možnimi odkloni, ne umetna inteligenca!

pravo#

Naravne katastrofe in pravo starejših

22. avgust 2023

Ob nedavnih naravnih katastrofalnih poplavah, ki so zajele velik del Slovenije, smo na televizijskih ekranih opazovali obraze starejših ljudi s solznimi očmi, ki so pripovedovali, kako so v trenutku izginevale hiše, mostovi, ceste, stanovanjske premičnine in ostalo premoženje v valovih deroče vode.
Le kdo se ni poskušal vživeti v situacijo tistih, ki so zaradi naravnih ujm izgubili praktično vse ali pa večino osebnega oziroma družinskega premoženja.
Starejši ljudje bolj trpijo zaradi naravnih katastrof kot mlajši. To je posledica njihove večje fizične in psihološke ranljivosti, oslabljenega imunskega sistema, manjše telesne vzdržljivosti in več zdravstvenih težav ter slabšega socialnega položaja v družbi. Poleg tega težave z mobilnostjo otežijo hitro in varno evakuacijo iz ogroženih območij. Starejši ljudje včasih živijo sami ali so odvisni od določene ravni oskrbe. V primeru naravnih katastrof lahko izgubijo dostop do nujnih oskrbovalcev, zdravstvenih storitev in drugih virov pomoči. To lahko povzroči dodatno stisko in negotovost.
Ob večji psihološki ranljivosti se starejši ljudje lahko zaradi naravnih katastrof soočajo tudi s povečanim stresom. Spremembe v okolju, evakuacija, izguba doma in splošna zmedenost, tesnoba in strah lahko vplivajo na njihovo psihološko dobro počutje.
Prisoten občutek nemoči in negotovosti se starejšim povečuje, če se jim ne nudi ustrezne podpore in jim niso na ustrezen način podane informacije o načrtih za reševanje pred naravnimi in drugimi nesrečami.
Analize položaja starejših ob preteklih dogodkih bi verjetno pokazale, da v načrtih reševanja in nudenja pomoči prizadetim manjka del načrta za reševanje in pomoč starejšim osebam. Malo je verjetno, da imajo ustrezne institucije spiske starejših ljudi na svojem območju, ki bi se jim morala nuditi posebna pomoč in varstvo.
Starejši v sodobni družbi potrebujejo, podobno kot otroci, posebno obravnavo v načrtih reševanja in v postopkih njihovega varstva ter posebej skrbno pripravljene ukrepe.
Pravniki se zavzemamo (o čemer sem že pisal) za oblikovanje posebnega prava starejših, v katerem bi se pravno sistemsko uredil položaj starejših oseb in njihove pravice ter zlasti pravno varstvo pred diskriminacijo v družbi, vključujoč pravno ureditev socialne varnosti, ki je sedaj le parcialno nedosledno urejena v različnih predpisih. Pravniki menimo, da bi za določena kazniva dejanja storjena starejšim, bilo primerno predpisati tudi višjo kazen!? Ni sporno, da si starejša generacija v naši družbi, ki je svojim delom prispevala današnjemu blagostanju, zasluži
več pozornosti in družbenega, zlasti pa pravno varovanega varstva, ki ni odvisno le od vsakokratne politične volje oblastnikov.
Ps.
Spoštovani, vabim vas, da se pridružite in me spremljate na moji novi strani, kjer članstvo ni omejeno; https://www.facebook.com/prof.Ivanjko
Prof. Ivanjko
No insights to show

Mateja Berginc
To pa je zapis in pol. Naj vam uspe.🤲💫🤗

Tonja Ramšak
Bilo bi lepo 🍀

Andreja Brezovnik
Zavedanje o samem poteku življenja od rojstva do same starosti ni pogojeno z izobrazbo, ampak s sposobnostjo dojemanja ranljivosti vseh nas neglede na naš položaj.

Friderik Karantanski
….in potem je prišla rešitev… pravzaprav prav posebna odrešitev. Pa ? ” Nikomu ništa “.

Alojzij Kolenc
Spoštovani g. profesor, naivni smo, če mislimo, da obstaja danes enaka skrb za starejše člane družbe kot nekoč. Za to stanje so odgovorni (krivi) vzgoja, mediji..
Neformalni voditelji ” pa vse to načrtno vzpodbujo…Skrajni čas, da to spoznamo in…

DrscSuzana Čurin Radović
Vsak del populacije ima svoje ranljivosti in humano bi bilo le te pretehtati pred zakonskim urejanjem zadev, pa tudi v podzakonskih aktih, ki lahko ključno vplivajo na implementacijo.

Nikola Vlahović
Bravo za prispevek profesor Ivanjko.

Bojan Pravica
Čestitke za odličen zapis.

Bela Mačka
Resnično hvala.
Da bi odprlo vaše dejanje oči čim več ljudem.

Rado Žic
Spoštovani! Zelo lepo zapisano! Bravo!!

Vera Mihatovic
Čestitke za odlicen zapis dr Šime. Mogoče se naredi kaj dobrega v zakonih ali v dejanjih politikov nas vseh ljudi, ker ta katastrofa letos nam je vsem pokazala moc narave a mi se moramo prej na nju pripraviti in naraditi zaščite kjer lahko.

Janja Pušnik
Spoštovani! Odličen zapis! Bravo! Prav včeraj smo obiskali najbolj prizadete ljudi v Strugah pri Lučah in zelo nas je pretresel pogovor s starejšimi (gospod ima 78), ki so še vedno v šoku, saj so jih po zajli reševali preko deroče reke, voda jim je odnesla skoraj vse..ti ljudje ne verjamejo vsem obljubam, da bo nekoč spet tako, kot je bilo. In res je, kar ste zapisali, da si absolutno zaslužijo večjo skrb in pozornost, saj le njim dolgujemo zahvalo za blagostanje, ki ga danes uživamo. Ko bi se le kaj od tega uresničilo!

Božidar Mithans
Pobuda, da se opravi posebna analiza delovanja zaščite in reševanja ljudi v nedavnih ujmah, posebej še z vidika reševanja otrok, invalidov in starejših, je zelo dobra in jo kaže nasloviti na ustrezne državne organe predvsem pa na Upravo RS za zaščito in reševanje. Glede pobude, da se sisemsko uredi položaj starejših oseb in njihovih pravic, nisem prepričan, da je to potrebno. Saj smo vendar enakopravni. Vsekakor pa podpiram idejo, da bi kazalo dopolniti pravno varstvo starejših, kakor tudi otrok in invalidov, če drugače ne, vsaj s strožjimi kaznimi za storjena kazniva dejanja nad starejšimi oz. šibkejšimi.

Marija Fortič
Namesto zgoraj opisanega nam bodo naši ponosni potomci ponudili evtanazijo.

Jasna Kontler
Kot že tolikokrat ste s predlogom za zakon o starejših “zadeli žebljico na glavico”. Mene je v razpravah o reševanju stanovanjske stiske poplavljencev, najbolj zmotilo, da naj bi stare brez domov poslali v domove za starejše. Če bi si tja sami želeli, bi verjetno že bili tam.

starost#

Nujnost samoobrambe pred medijskim terorjem

23. avgust 2023

Pred leti sem v mariborskem Večeru tedensko v nadaljevanjih objavljal pravne nasvete potrošnikom pod skupnim naslovom: Caveat Pemptor (pazi se, kupec). Če bi danes imel priložnost, bi tovrstne nasvete objavljal pod naslovom: Caveat nuntium (pazi se /medijskih/ informacij).
Pri objavah za potrošnike sem opozarjal kupce na trgu potrošnih dobrin na manipulacije prodajalcev in na možnosti varovanja pravic potrošnikov s pravom, ki se je šele oblikovalo. Danes so potrošniki na trgu veliko bolj osvečeni o svojih pravicah, pa tudi pravni sistem prodaje potrošnih dobrin je dokaj dobro zgrajen in deluje v praksi.
Danes, v dobi digitalnih medijev in družbenih omrežij, je vse bolj prisotna potreba po varovanju uporabnikov medijev pred ponudniki medijskih storitev, kjer se z zlonamerno uporabo dezinformacij, manipulacij in lažnih informacij za namene širjenja strahu, zmede in destabilizacije namerno ustvarjajo negativni učinki na posameznike, skupine ali družbo kot celoto. Gre za določeno obliko medijskega terorja.
Na medijskem, pravno še vedno neurejenem trgu se pogosto prodajajo napačne informacije, kot so lažne novice, ponarejene slike ali videoposnetki ter neresnične trditve, ki jih posamezniki ali skupine na družbenem omrežju širijo z namenom zavajanja. Pri tem se v zadnjem času posebej pojavljajo manipulacije s čustvi, kot so širjenje senzacionalističnih ali strašljivih zgodb, ki povzročajo anksioznost, jezo ali druge negativne reakcije, do katerih so zlasti dovzetni starejši.
Za naše okolje je zlasti nevarno medijsko širjenje ekstremnih ali skrajno nasprotujočih si stališč z namenom ustvarjanja polarizacije med ljudmi, kar vodi v še večjo razdvojenost družbe. Vdori v informacijske sisteme, omrežja in računalniške infrastrukture lahko povzročijo motnje in širjenje strahu med prebivalstvom.
Vse to ima lahko resne posledice, kot so slabša informiranost ljudi, zmanjšano zaupanje v medije, vlado in institucije, da ne govorimo posebej o čustvenih učinkih na posameznika
Zato je ključno razvijati kritično razmišljanje, preverjati vire informacij in se zavedati možnosti zlorab informacij za manipulativne namene, zlasti pa se je treba obvarovati pred nepotrebnimi informacijami in dezinformacijami ter ohranjati jasnost misli, informacijsko zdravje in sposobnosti sprejemanja smiselnih odločitev pri uporabi medijskih storitev kot so: preverjanje virov z vidika verodostojnosti in neodvisnosti.
Vedno je treba prepoznati senzacionalističen jezik, pomanjkanje konkretnih podatkov ali preveč dramatične trditve. To posebej velja za naslove, ki pogosto uporabljajo senzacionalističen slog, da pritegnejo pozornost, vendar dejanska vsebina ni tako dramatična, kot se morda zdi.
Tako kot je pravna stroka pred desetletjem ustvarjala okvire za pošteno tržno igro med prodajalci in kupci, je treba še z večjo pozornostjo in strokovnostjo pristopiti k varovanju ljudi pred nevarnim terorjem nepotrebnih in zavajajočih vseh vrst medijskih objav. Pri tem ne smemo pričakovati, da nas bo država obvarovala pred škodljivimi posledicami naše lastne nemarnosti, da se sami usposobimo za lastno obrambo pred temeljno željo medijev, da nas formirajo v njihove poslušne sledilce, namesto da nas le informirajo, kako doseči osebnostno avtonomnost in pokončnost v sodobnem digitaliziranem svetu.

Brane Terglav
Danes je resnice vedno manj, ker trge obvladujejo korporacije in tudi medije.

Jožica Lovko
Napredek bi bil, če bi vsaj nacionalna tv predvajala samo resnične podatke in zgodbe. Da ne bi podpihovala nepreverjenih novic, strašila narod itd…. Tu na fb je veliko laži. Te pustim pri miru.

Boris Surina
Jaz bi pa samo dodal, marsikaj je potrebno uredit, med drugim tudi to, ampak mi nismo za najosnovnejse poskrbeli, kot so, solstvo, zdravstvo, in vse ostalo, kar naj bi kot drzava imeli, ampak so v trenutku nastopile razmere znajdi se, kakor ves in znas, ne bi pogreval stvari iz preteklosti 32 let, ko tocno vemo kdo in kaj je hotel, in doloceni so to tudi izvedli. Vse dobro Vam zelim spostovani G. Sime Ivanko. Vse kar objavite si z veseljem preberem in glavno prav vam dajem. Vsak komentar je premisljeno napisan.

Tanja Pirh
Mediji so podaljšek korporacij in politike.

Lara Mehle
Dobra tema, dobar članak, a….kupci su loši !😃😃😃 U trenutku ih mozes lažima i bombastičnim reklamama okrenuti oko malog prsta. Posebno mi je žao starije populacije, koja još uvijek, pa skoro 100%, vjeruje u ono sto objave medije, sto propagiraju korporacije.

Spomenka Valušnik
V pravnem sistemu je potrebno poskrbeti za visoke sankcije tistih ki širijo lažne inf. Brez izjem.

Tone Vrhovnik Straka
Res je. Preprost primer. Ko je bil tast še ziv, je postajal zmerom bolj prestrašen in paranoičen, bala sva se demence, ko pa smo ugotovili, da so mu akviziterji ponudili Novice namesto Dela in smo zadeve vrnili v prvotno stanje, je bil spet prijetni stari mož. Mediji se ne zavedajo, kako gromozansko škodo delajo.

Drago Stanovnik
Prepričan sem, da se strinjate z menoj, da se je v 83 letih komunistične okupacije Slovenije z levo, leno, lažnivo, lopovsko “boleznijo” okužilo praktično vse pore družbe. Torej se tudi v politiki lahko pojavlja samo preverjen kader. Za komunistično žlahto so problematične torej samo osebe, ki jih je srečala zdrava pamet in si spet upajo razmišljati s svojo glavo ter delati v korist vseh ljudi in ne le v prid komunistične žlahte in na škodo naroda, kar ponavljajo že 83 let!!!

Marija Fortič
G.Sime hvala, ker ste tukaj.

Egon Jus
Profesor, odlično povzeto!

etika#

Čestitke Republici Hrvatskoj za desetgodišnjicu uspješnog članstva u EU

1. julij 2023

Konzulat Republike Hrvatske u Mariboru čestita pripadnicima hrvatske u narodnosti u Sloveniji 10 godišnjicu pristupa Hrvatske u EU 1. srpnja 2013 g. To je najznačajniji događaj za Hrvatsku nakon osamostaljenja 1991. godine sa kojim se povezuje otvaranje granica i uvođenje eura 1. siječnja 2023.
Hrvatima u Mariboru ostaje u lijepom sjećanju susret i druženje sa slovenskim prijateljima Hrvatske u predvečerje 1.srpnja 2013. godine u konzularnim prostorijama te odlazak u ponoć do Fontane »EPK 2012« v Mariboru, gdje smo nazočili u prvom puštanju u rad najviše mlaznice na fontani, koja predstavlja Hrvatsku kao članicu EU. Predsjednik Hrvatskog kulturnog društva u Mariboru mag. Marko Mandir, operni pjevač, zapjevao hrvatsku himnu Lijepu našu u nazočnosti mnogih oduševljenih Hrvata i slovenskih prijatelja Hrvatske te gradonačelnika Maribora dr. Andreja Fištravca.
Bio je to nezaboravan trenutak za sve prisutne.
Konzulat Republike Hrvatske u Mariboru je svezi sa ulaskom Hrvatske dao prijedlog za izdavanje posebne pozdravne publikacije, što je i ostvareno angažiranjem ondašnjeg predsjednika Saveza hrvatskih društava u Sloveniji gospodina Petra Antunovića. Knjiga u hrvatskom i slovenskom jeziku, pod naslovom „Dobrodošlica Republici Hrvatskoj povodom ulaska u Europsku uniju“ sadrži više od 1.500 imena osoba, koji su potpisom odnosno svojim razmišljanjima pozdravili i zaželjeli dobrodošlicu Hrvatskoj. Osim objave Petra Antunovića među ostalim objavili su svoje poglede veleposlanik RH u Sloveniji dr. Svjetlan Berković i veleposlanik RS u Hrvatskoj gospodin Matija Malešič, te predsjednici Republike Slovenije; Borut Pahor, dr. Danilo Türk i Milan Kučan, predsjednik DZ Janko Veber i Ljubljanski nadbiskup msgr dr. Anton Stres. Ivan Botteri, hrvatski novinar u Sloveniji , objavio je vrlo poučan opširni tekst; „Po trnju do europske zvijezde hrvatske“.
Svoje pozdravne priloge objavili su predstavnici Slovenske akademije znanosti u umjetnosti, Univerziteta u Ljubljani , Mariboru i na Primorskem uz potpise mnogobrojnih profesora. U publikaciji je nekoliko stotina potpisa uglednih osoba iz društvenog, kulturnog, javnog života u Sloveniji i članova hrvatskih društava u Sloveniji i prijatelja Hrvatske. Objavljena je i kronologija odnosa RH -EU od pregovora do zaključenja ugovora o pristupanju Hrvatske EU (2005-2013). Spomen knjiga je bila darovana mnogobrojnim institucijama i osobama u Sloveniji, Hrvatskoj i uglednicima u EU.
Ponosni na aktivno desetgodišnje članstvu u EU, zaželimo našoj Hrvatskoj i nadalje uspješan svestrani razvoj u zajednici evropskih naroda u dobrom, najbližem i prijateljskom susjedstvu sa našom drugom domovinom Slovenijom🇭🇷🇸🇮.

čestitke#

Starejši zorimo v življenjskih izkušnjah …

6. julij 2023

Ko smo starejši, pravilneje rečeno zrelejši, se začenjamo zavedati kakovosti našega stanja zavesti, ki ga sodobno okolje še kako onesnažuje z vsiljevanjem osredotočanja na zunanji svet, ki ga zaznavamo s čutili vida, sluha, dotika, vonja in okusa, na kar je opozoril že Aristotel. Čeprav smo v starosti zlomljeni in zakrpani, se še vedno zavedamo, da smo celovita bitja. Vse bolj pogrešamo mentalno stanje, ki ga je mogoče doseči s svojim zavestnim osredotočanjem na sedanji trenutek, ob treznem umirjenem sprejemanju svojih telesnih občutkov in misli. Gre preprosto za čuječnost (mindfulness, recordatio), ki nas dela bolj razumevajoče in empatične do samih sebe in do drugih. Še vedno smo polni doživljajskega razkošja in ponosni na izkušnjo življenja, ki pa za družbeno okolje in tudi najbližje nima nobenega pomena in je tudi namerno spregledana. Šele v starejši dobi se soočamo s potjo v našo poglobljeno lastno prisotnost in čutimo potrebo po odpiranju za presežno, kar koli že to pomeni. Želimo se umiriti in se pogovarjati s seboj o enkratnosti sedanjega trenutka ter pobegniti vsakodnevni površnosti, v kateri smo preživeli velik del svojega življenja, ne da bi se tega sploh zavedali. Ugotavljamo, da smo živeli brez stika s samim seboj, vedno z dvomom v smisel našega življenja in obstoja. Danes odkrivamo vrednote, ki nas bolj osrečujejo kot karkoli materialnega in površnega.
Kako prav je imel Pablo Picasso, ko je dejal: “Ne staramo se, temveč zorimo,” čeprav, družbeno okolje tega ne želi priznati, nam pa je malo mar, kaj si okolje misli o nas.

Brane Terglav
Ta način življenja nam je bil vsiljen. Starejši si, bolj živiš po svojih načelih, če jih imaš.

Kukovec Zlatko
Danes pa odkrivam da sem se “prepozno rodil”, niso mi niti malo všeč sedanje “vrednote” (razen znanosti, tehnologije, zdravstva, …)! Meni pa ni “malo mar, kaj si okolje misli o meni”, seveda tisto okolje ki je po “mojih merilih”.

Boris Surina
Ljudje se medseboj razlikujemo, eni tak drugi drugac, ni vsakdo pokvarjen, ko zacuti , da je dobil oblast na katero je dalj casa cakal, mentaliteta je druga naslednja tocka, itd…spostovani G. Sime Ivanjko, ne vem, mogoce se motim,ljudje smo razlicno vzgojeni, zase vidim, da sem napacno, glede na okolje v katerem zivim….Mogoce sem prevec kriticen, ne vem, moti me pravni nesistem v samostojni Sloveniji…..

Nika Jan
Zelo lepo, gospod profesor!
Čeprav se ljudje individualno razlikujemo v vrednotnih usmeritvah, se glavne kategorije vrednot spreminjajo tudi s posameznikovim življenjskim razvojem, pravijo psihologi.
V otroštvu in mladostništvu naj bi prevladovale predvsem vrednote, ki so povezane s čutno telesnimi potrebami in uživanjem (hedonske vrednote: telesno ugodje, uživanje v čutnosti, zabava, dobro počutje, uživanje nasploh …)
Sledilo naj bi obdobje, ko pridejo v ospredje vrednote, ki so povezane z uspešnostjo in dosežki (uspešnost, veljava, ugled, slava, moč … dosežki na splošno). To naj bi veljalo najbolj za zgodnje in srednje odraslo obdobje.
V nadaljnjem razvoju postanejo vse bolj pomembne vrednote, ki so povezane z dolžnostmi in odgovornostmi (socialne in moralne vrednote: ljubezen, družinska sreča, empatija, strpnost, poštenje, pravica, enakost, red, mir, svoboda…). Te so sicer pomembne v vseh obdobjih, a ljudje v zrelih letih in v starosti jih ocenjujejo še više.
Enako velja za ti. izpolnitvene vrednote (znanje, resnica, modrost, lepota, estetske vrednote nasploh, narava, kultura, samouresničevanje, življenjski smisel, verske vrednote …). Ljudje v zrelih letih in v starosti jih ocenjujejo više, kot so jih kdaj koli prej.
Življenjske izkušnje mi potrjujejo, da se človek v poteku razvoja lastne osebnosti osredotoča najprej nase, potem na druge, na okolje in zunanji svet, v končni fazi pa spet nase, na duhovne vrednote in življenjski smisel (od sebe – k drugim – in nazaj k sebi ter k nebu in zvezdam) … 🙂

Simona Ivanjko
Tako je! 😘😘❤️

Katarina Pevec Stajnko
Čudovit zapis, hvala vam za vaše razmišljanje.

starost#

Na današnji dan, pred 30-imi leti, je začel veljati Zakon o gospodarskih družbah (ZGD)

10.julij 2023

Ob današnji tridesetletnici uveljavitve ZGD, z dne 10. 7. 1993, sem v Prilogi Pravne prakse z dne 29. 6. 2023 objavil spomine na pripravo njegove vsebine in razmišljanja o vlogi prvega temeljnega zakona o gospodarskem sistemu ter o napakah zakonodajalca oziroma politično interesnega poseganja v njegove spremembe v interesu določenih državnih struktur. V sestavku posebej razmišljam o sprejemu škodljivega Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) leta 1999, ki bi lahko, po stališču ESČP, bil sprejet le ob izjemnih okoliščinah, ki pa jih leta 1999 ni bilo. Gre za 24-letno prizadevanje pravne stroke, da se odpravijo posledice ZFPPod, ki je oškodoval več deset tisoč slovenskih podjetnikov in njihovih družinskih članov na način, ki ga ne pozna nobena druga država. V prilogi je podrobneje govora o spornem postopku sprejema ZFPPod in o zapletih 4. poskusa odprave škodljivih posledic s sprejetjem Zakona o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (ZOKIPOSR), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 18. novembra 2021. (Celotna problematika posega v gospodarsko pravni sistem ZGD s sprejetjem ZFPPod je podrobneje obravnavana v dokumentarni knjigi: Šime Ivanjko, Zakaj ste nas kaznovali, Kulturni center v Mariboru, 2021.)
Vsebina Priloge Pravne prakse je zanimiva za mlajše pravnike in za pravne zgodovinarje, kot informacija o graditvi pravnih temeljev sedanjega gospodarskega sistema RS ter o napakah zakonodajalca in pravosodnega sistema.
Ps
Pred dvema dnevoma, 8. 7. 2023, sem prebral v časopisu Delu »Odprto pismo predsednici Nataši Pirc Musar; pravica za družbenike«, v katerem družbenik izbrisane družbe g. Tomislav Nikolić opisuje 24-letno trnovo pot okoli 40 tisoč oškodovanih družbenikov in njihovih družinskih članov. Na koncu svojega pisma je zaprosil predsednico, »ki se je javno zavzemala za zaščito človekovih pravic«, da bi posredovala med tistimi, ki se zavzemajo za pravično rešitev večletne agonije številnih oškodovancev in tistimi, ki so to povzročili leta 1999.
Predvidevamo, da bo gospod dobil odgovor njenega kabineta, ki bo vseboval sporočilo, da predsednica ni pristojna za poseganje v to vprašanje. Ob prebiranju njenega odgovora bo prosilec dobil občutek, kako si sploh upa vznemirjati in zastavljati tovrstna vprašanja, saj so vsa sodišča izjavila, da ni bilo nič nezakonitega, kot je to bilo s številnimi vprašanji v zadnjih 24 letih. Vladajoče strukture v zadnjih 24 letih so vedno odklanjale neposredni dialog z oškodovanci in so vedno s figo v žepu priznavale napako zakonodajalca, kot je to bilo leta 2021, ko je bil sprejet zakon o priznanju napake in plačilu delne odškodnine, vendar noben od nekaj tisoč upravičencev ne more izpolniti pogojev, ki so jih z amandmaji vsilile nekatere stranke v DZ. Težko razumem, da oblasti ne moti trditev, ki sem jo argumentirano dokazal v knjigi »Zakaj ste nas kaznovali« (Kulturni center v Mariboru, 2021), da je vsebina ZFPPod bila podtaknjena poslancem v DZ namesto vsebine, ki jo je vseboval izvirni predlog ZFPPod.
Kako se sedanja vladajoča struktura izogiba odgovora na omenjeno problematiko, dokazuje tudi odgovor Ministrstva za gospodarstvo na poslansko vprašanje, z dne 24. 4. 2023, ki vztraja, da ni pristojno za to problematiko in napotuje poslanca, da se obrne na »pristojno ministrico ali ministra«, čeprav se je v preteklih letih to ministrstvo še kako ukvarjalo z navedeno problematiko. In ne samo to, na omenjenem od dveh sestankov je bilo dogovorjeno, da bo to ministrstvo vložilo v postopek novelo ZOKIPOSR, o kateri je govora v članku v Pravni praksi. Omenjeno ministrstvo je aktivno sodelovalo pri oblikovanju nerazumnih amandmajev v postopku sprejema ZOKIPOSR. Tudi Ministrstvo za pravosodje se ne želi ukvarjati s popravljanjem ZOKIPOSR. Ničkoliko pisem in prošenj je CINIP posredoval pristojnim institucijam in osebam, od katerih ni bilo nobenega vsebinsko vrednega odgovora.
Govorjenje o pravni državi in o »vladavini prava« je v tem primeru res samo floskula, kot mi je to rekel eden od mojih znancev.

Franc Mihič
Ko pravo in politika molči, tej državi ni pomoči, vladajo ji gluhonemi brez odgovornosti! Tragedija slovenske poštenosti, ko vlada brezbrižnost in aroganca, kar kaže vzvišena slovenska prevzetnost, mi že vemo kaj je prav in drugi pri nas učijo. Nadutost in ignoranca je torej prevladujoca odlika našega pravnega sistema, saj celo na take objave, poklicani modro molčijo. Sramu nihče več ne pozna, vsi vodilni naroda uživajo Svobodo…

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Šime Ivanjko, tako kot vedno opozarjate na nepravilnosti, ki se dogajajo v naši Državi. Samo bi dodal še to, da sodišča spodbujajo nasilje nad posameznikom v korist kapitala.

Drago Stanovnik
Predlog spoštovani predsednici Nataši Pirc Musar, da podeli red zaslug za narod in častno priznanje narodnega heroja direktorju RTV SLO gospodu direktorju Urošu Urbanija.!

Jože Artnak
Spoštovani g. profesor, hvala vam za zelo zamimivo razmišljanje. Toliko sem se vrtel v teh krogih, da lahko povem, da so slovenske oblastne oz. odločevalske in politične strukture na vseh nivojih od lokane do državne prepredene z velikim vplivom močnih klientelističnih interesov, katere sestra je korupcija, čeprav se z zadnjim osebno nisem srečeval. Spremljam pa postopke korupcijskih afer, kot je npr. naša največja v samostojni Sloveniji T6. Tisti, ki v teh strukturah hoče vzpostaviti pravno državo, ga te interesne sfere onemogočijo in postopoma odstranijo. Tak primer smo imeli v obdobju, ko je bil v teh krogih najin stanovski kolega dr. Miro Cerar.

Tomislav Nikolić
https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/odprto-pismo-predsednici-natasi-pirc-musar-pravica-za-druzbenike/
Prilagam link za tekst, ki ga g. Ivanjko omenja in v katerem so prvič javno podana nekatera dejstva.

Janez Mohorič
Ja profesor, očitno se je tudi stranka oz. gibanje svoboda odločila, da nas popolnoma ignorira, niti ne potrdi več prejetih “prošenj” niti ne odgovarja na naše predloge, pa se gibanje svoboda hvali kako močno se zavzema za sodelovanje z civilno družbenimi gibanji, kar ZZZP – CINIP je- Res smo, verjetno malo naivno pričakovali, da bodo tri vrhunske pravnice – to so predsednica RS, ga. Nataša Pirc Musar, predsednica DZ ga. Urška Klokočar Župančič,in min. za pravosodje, ga. Dominika Švarc Pipan, razumele potrebo po odpravi krivic po ZFPP, pa smo se očitno motili. Glede na vse dogajanje okrog sprejemanja ZFPP in neštetih poskusov da se omenjeni Zakon spravi v normalne okvire pravne države – pravične družbe, je še edino vprašanje kdo ima v tej državi tako moč, da z lahkoto obvladuje vse veje oblasti, smo sposobni enkrat narediti red… Res bi bil že čas, da si vsi ki zagovarjajo pravno državo, pogledajo v ogledali in vprašajo kdo pa so oni, da lahko na tisoče slov. državljanov dobesedno maltretirajo že več kot 24 let.

Franc Mihič
Akuten problem je zakon, ki je prizadel 40.000 podjetnikov, skupaj z družinskimi člani, 100.000 ljudi. Mnogim je ta “zakon vzel premoženje”, nekateri so naredili samomor. Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), je po mnenju nekaterih pravnikov eden od najbolj spornih in krivičnih zakonov, sprejetih v RS. S tem zakonom naj bi se določene kapitalske družbe, registrirane kot, d. d. in d. o. o., zaradi nedelovanja in ne uskladitve kapitala do konca leta 1994 izbrisale iz sodnega registra in dolgovi prenesli na njihove družbenike in sorodnike, ki so bili in so še vedno prizadeti in oškodovani, kar razviti svet ne pozna. Prof. dr. Šime Ivanjko se že leta prizadeva za popravo krivic oškodovanim in pravi: “Predsednico republike gospo Nataša Pirc Musar pozivam, da pri reševanju tega problema posreduje, da pride do dialoga med tistimi, ki se zares borijo za njegovo pravično rešitev, in tistimi, ki so ta problem dejansko povzročili.” Ali se bo predsednica odzvala? Poslanci in novinarji na delo!?

Franc Mihič
V kontekstu dosedanjih komentarjev, je mogoče tudi to zanimivo? Zaupanje in kaznovanje Vsakodnevne javne lamentacije o umanjkanju pravne države, nedelovanju sodstva, plačilni nedisciplini, tajkunih, ki da lomastijo po Sloveniji, o stečajih, ki se nikoli ne končajo ne pravočasno ne učinkovito – vse našteto in še kaj pravzaprav odkriva zahtevo po doslednejšem in bolj rigoroznem kaznovanju. Vendar se je z zavzemanjem za povečan obseg kaznovanja težko ogniti očitkom, da gre v resnici predvsem za sproščanje nizkih strasti, za primitivizem oziroma intelektualno podhranjenost ipd. Zato se tudi najbolj pronicljivi kritiki družbenih razmer raje previdno izognejo javnim zahtevam po ostrejši kaznovalni politiki. Toda bistvo zahodne pravne tradicije z njej imanentnim hotenjem po razreševanju družbenih konfliktov, zagotavljanju stabilnosti in razvoju družbe je bilo vselej v tem, da je pogodbe treba spoštovati, zaupanje (za)ščititi in kršitelje teh načel kaznovati. …Sestavni in nepogrešljivi del te tradicije, ki je zasnovala oblastne ustanove in pravne zakonike, pa je tudi kaznovanje. Svoje korenine ima že v krščanskih desetih zapovedih, sistemu greha in pokore, kar so kanonisti utemeljevali kot princip pogodbene odgovornosti – da je potemtakem kršitev obljube grešno dejanje, greh. Varovanje zaupanja pred zlorabo in varovanje obljub v primeru kršitev veljata danes za temeljni vrednoti, ki ju ščiti kazensko pravo, denimo, ko gre za varovanje delničarjev, ki zaupajo svoje premoženje v upravljanje direktorjem, zlorabo položaja ali varovanje pogodbenih obljub (goljufij) ipd. Sestavni in nepogrešljivi del varovanja principov zaupanja in držanja obljub je kajpak kaznovanje. Slovenija žal pri tem ne kotira visoko. Celo vplivni strokovnjaki še tako očitne kršitve pravnih norm nemalokrat v javnosti razlagajo kot »zgolj« moralne spodrsljaje, češ da gre pač »za veliko svinjarijo, in ne za kaznivo dejanje«, vredno pregona. Še tako visoka instanca, kakršna je vrhovno sodišče, s primerom pred nekaj leti sprejete odločitve v zvezi s takrat znanim politikom (R.), v kateri navaja, da je tudi »pravna zmota« lahko razlog za izključitev kazenske odgovornosti, v marsičem simbolizira zlom pravne tradicije. Storilec, ki se pri pojasnjevanju svojega dejanja »zanese« na pravni nasvet strokovnjaka, naj torej ne bi kazensko odgovarjal! (Kakor v zgodnjem srednjem veku, ko je bilo storilcu dovolj najti dva ugledneža, ki sta potem izpovedovala o njegovi nedolžnosti). Posledica takšnega razumevanja pravne države se izrodi v cinizem, ki se kaže v (ne)spoštovanju sodnih odločitev ali omalovaževanju sodnikov in državnih tožilcev v primerih preganjanja oziroma obsodilne razsodbe »naših«, in ne »njihovih«. Delež odgovornosti za takšen odnos nosijo tudi teoretiki, saj so cele generacije pravnikov poučevali, da naj bi kaznovanje kot produkt razredne družbe dolgoročno menda odmrlo. (Pre)številne generacije sodnikov in tožilcev se je torej, gledano z današnjega vidika, učilo na zmotnih principih. Zato se ni čuditi, da za kriminalna dejanja v gospodarstvu sodišča tako pogosto dosojajo pogojne kazni ali storilce celo oprostijo. Nemara bi se jim, glede na njihovo staro ideološko obarvano izobrazbo, izrekanje kazni zdelo kot nekaj neprimernega. Tako smo v Sloveniji danes lahko priča lomljenju liberalno-permisivnih pravnih konceptov kot dediščini samoupravne družbe s primesmi mediteransko-katoliške lahkotnosti, ki pa so za tržno naravnano gospodarstvo povsem neustrezni. Pogoj za tržno gospodarstvo so namreč funkcionalne oblastne institucije, ki zagotavljajo sankcioniranje vsakršne zlorabe zaupanja in/ali kršitve pogodbenih obveznosti. Delo, 27.07.2011 Marko Zorman, odvetnik in publicist

Franc Mihič
Zakaj se pri nas splača kršiti zakone?
Pomislite, medtem ko liberalec Becker ponuja analizo, ki naj bi nam omogočila bolje ukrepati proti kriminalu, pa Mencinger s svojo računico, da se kriminal splača, ne dela analize za ukrepanje proti, ampak normativno ponuja opravičilo gospodarskemu kriminalu oziroma ga skuša prikazati kot družbeno koristnega. Poskušajmo razumeti ta ekonomsko-pravni filozofski okvir, v katerem se giblje gospod Mencinger. Če sledimo denarnim transakcijam v zadnjih desetih letih, ki jih je bilo deležno Mencingerjevo svetovalno podjetje EIPF d.o.o., nam kmalu postane kristalno razumljiva njegova osebna filozofija in filozofija njegovih kolegov z inštituta. Če tebe (tvoje podjetje) plačujejo podjetja, ki si želijo monopola na trgu, če te celo desetletje plačuje DARS, ki je ujet v interese največjih gradbincev, če te desetletje plačujejo energetski lobiji in premogovniki, če desetletja dobivaš naročila iz največje domače banke in če s tem lahko zaslužiš milijone evrov, je pač mogoče razumeti Mencingerja, da zagovarja interese monopolistov, kartelov, domače lastništvo največje banke. Prav tako je mogoče razumeti njegove kolege iz skupnega podjetja pri zagovarjanju najbolj neracionalne investicije v energetiki v zgodovini Slovenije (TEŠ 6), saj so pri projektu sodelovali s tremi svetovalnimi študijami. Razumeti je mogoče, da lahko v tem procesu pride do tega, da je treba kdaj kakšnim podatkom “zviti roke” ali pa kakšen rezultat napačno interpretirati. Prav nobene simpatije nimamo niti s tovrstnimi stališči niti s tovrstnimi praksami, toda razumemo lahko interes denarja, ki ta njihova stališča perpetualno poganja. In razumemo strah pred privatizacijo podjetij tujcem, ki bi te tokove denarja v njihovo svetovalno podjetje verjetno močno okrnila. In v tem smislu je Mencingerjevo sporočilo gospodarstvu zelo jasno: če ne želite imeti težav z regulatorji, naročajte študije pri mojem podjetju. Toda česar ne razumemo, je pomanjkanje osebne integritete in pomanjkanje tiste elementarne poštenosti med tako družbeno uglednimi akademiki, da niso raje tiho, če že opravljajo tako dubiozne svetovalne storitve. Zakaj je treba s to “relativizacijo prava” v korist monopolistov in kršiteljev konkurenčnega prava desetletja zastrupljati generacije študentov? Zakaj morajo generacije študentov prava od tovrstnih predavateljev desetletja poslušati izkrivljeno ekonomijo, ki ne gre v kontekst sodobnega evropskega prava? In zakaj je treba s to sprevrženo filozofijo desetletja masirati širšo javnost in jo prepričevati, da je prav, da jih monopolisti in kriminalci zlorabljajo? Ob tem pa se nam dvigne želodec. Kakšno mnenje si ob branju Mencingerjevega komentarja sploh lahko ustvarijo diplomanti pravne fakultete, ki bi se naj jutri zaposlili pri regulatorjih trga ali pri organih pregona kriminala ali ki naj bi stopili v tožilske in sodniške vrste? Če pri kartelnih dogovorih, če pri zlorabah dominantnega položaja ne gre prekrške, ki bi jih bilo vredno sankcionirati, kaj potem sploh še je dovolj velik prekršek, da bi ga veljalo obsoditi?! In tako se skozi desetletja te relativizacije prava (zaradi partikularnega ekonomskega interesa lobijev in zaradi vpliva predhodnega nekaznovanja slabega dela pravosodja) in slabo pripravljenih tožbenih in sodnih postopkov ta država vedno globlje pogreza v to brezno korupcije in brezpravja. Ko sankcioniranje ne deluje, tudi moralne in etične norme izpuhtijo. In po hudičevi spirali drsimo vedno nižje. V družbo brez morale in v demoralizirano družbo. Resnično je čas, da “rebootamo” to državo. In jo postavimo na novih temeljih. Za začetek pa lahko razmislimo o tem, da bi odpustili vse tožilce in sodnike in jih nadomestili s tujimi. Ter razmislimo o tem, ali ne bi naših študentov prava raje sistematično pošiljali študirat v tujino. Na teh novih temeljih bomo nekoč morda postali pravna država in s tem država vrednot in etike.
Jože P. Damijan, Igor Masten, Sašo Polanec,

Zakaj se pri nas splača kršiti zakone?

Franc Mihič
Nedotakljivost oblastnih institucij – Vzvišeni nad kritiko
Institucije državljane dan za dnem oškodujejo in pohabljajo njihovo zaupanje v pravičnost. Zgrožen berem v delu stavek: »v 110 primerih so predsedniki sodišč ugotovili elemente osebne disciplinske odgovornosti, niso pa sprožili nobenega postopka.« Priče smo številnim dejanjem oblastnih institucij, ki državljane skoraj dan za dnem razburjajo, oškodujejo in pohabljajo njihovo zaupanje v pravičnost in demokracijo. Strpnost do takega ravnanja institucij, ki se ob svojih napakah rade dojemajo kot nedotakljive in vzvišene nad kritiko, je marsikomu nerazumljiva. Posledice strpnosti do slabega dela uprave so se torej kazale že takrat, zato se danes sploh ni čuditi visoki ravni zaščite tudi slabega dela številnih zaposlencev v tej sferi. Sprenevedanje ob slabem delu zaposlencev in njihovih nadrejenih funkcionarjev je v naših razmerah še posebno pogojeno z zaposlovanjem neprimernih »naših« zaposlencev v času tako bolj levih kot bolj desnih vlad. Za podkrepitev moje strogosti v ocenjevanju le nekaj konkretnih izkušenj: a) sodišče se kljub mojim dokazano tehtnim opozorilom o napakah sodnih izvedencev s področja cenitve nepremičnin do njih ni hotelo opredeliti; odvetnik pa mi je prijazno in najbrž utemeljeno svetoval, naj ne drezam v zadevo, ker me bo samo dražje stala. Zamislite si, da bi vam odgovor o drugih prioritetah, npr. pridobivanju znanja o predpisih, dali gasilci, ko bi vam začela goreti hiša! Seveda te moje državljanske težave tehtajo bistveno manj v primerjavi s tegobami žrtev drugih »dosežkov« javne uprave, med katerimi naj omenim le nesprejemljivo neukrepanje »države« ob delodajalskih neplačilih prispevkov zaposlencev za pokojninsko zavarovanje, hujše sodne zmote z oškodovanjem stranke ali oprostitvijo domnevnih krivcev zaradi zastaranega roka itd.
Mlajši znanec, univerzitetni diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom z izkušnjami iz dela tožilstva, me je ob teh mojih soočanjih podučil, da zaposlenci v javni upravi v stikih z državljani delajo po načelu: »Poskušaj se izogniti soočanju s tisto fizično ali pravno osebo, ki je dovolj usposobljena ali vplivna ali nasilna, da dokaže ali doseže svoj (ne)prav«.Kje je izhod iz tega začaranega kroga? Kot prvo, zaposlitev v javni upravi mora vsebovati jasno izpostavljeno možnost odpusta zaposlenca, ki povzroča moralno oziroma materialno škodo državljanom ali pravnim osebam.
Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist Delo, tor, 28.03.2017 http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/nedotakljivost-oblastnih-institucij.html

Franc Mihič
V Delu, oktobra l. 2017, berem: »Za sodne postopke velja, da je v okviru presoje odločitev sodnika vedno pravilna. Če bi ta pojem protipravnosti o tej bistveni značilnosti sodnikovega dela razumeli drugače, bi posegli v pravico do neodvisnosti sodnika, ki jo zagotavlja ustava. Sodniki so sicer sankcionirani prek disciplinskih postopkov. V zadnjih letih ni bilo razrešitve sodnikov. Na ministrstvu za pravosodje pa komentirajo, da informacije, ki bi kazale na neučinkovitost postopkov, katerih vzrok bi bil normativne narave, od pristojnih organov do zdaj niso prejeli. Pred časom je v DZ RS potekala okrogla miza »Temelji pravne države«, kjer se je spraševalo, ali smo vsi enaki pred zakonom. Pravosodna ministrica Andreja Katič v tem kontekstu tedaj pove: »Namen porazdelitve moči je predvsem v varovanju posameznika v razmerju do države. Neustrezna ravnanja in nepravilnosti je potrebno učinkovito preprečevati, a odgovornost za to pa nosita sodstvo in tožilstvo sama, saj mora biti pravosodje učinkovito in pravično. Izhajati moramo iz tega, da smo vsi enaki pred zakonom«. V Dnevniku, februarja 2017, pa berem:« Pri delitvi oblasti po ustavi RS (3. člen) pripada sodstvu enak položaj kot zakonodajni in izvršilni veji oblasti. Vendar je formalna, z ustavo podeljena oblastna pristojnost in odgovornost eno, polno izvrševanje oblasti pa je nasprotno zahteven in zapleten proces. Razkorak med pravno ureditvijo na eni in družbeno prakso na drugi strani je najbolj očiten prav pri sodstvu«. Damijan Florjančič, predsednik vrhovnega sodišča pa je na posvetu v DZ RS ocenil, da podatki o nizkem številu pravnih sredstev, ki jih stranke vlagajo zoper odločitve sodišč, dokazujejo, da pravosodje dela dobro.« V Delu, oktobra l. 2017, bere:»V Sloveniji sodniki in tožilci v nobenem primeru ne morejo kazensko odgovarjati za opravljeno delo. Tudi ne, če se izkaže, da so bile njihove presoje neskladne z nadrejenimi pravnimi presojami problematike oziroma se ugotovi, da so temeljile na pristranskih oziroma izkrivljenih interpretacijah zakonov, ker so apriorno dobronamerni.« Mar so le sodniki in tožilci apriorno dobronamerni in zato lahko brez posledic delajo napake? V demokratični državi lahko državljani javno kritiziramo oblast, seveda tudi pravosodno. Nerazumljivo pa je, da je Goran Klemenčič, Minister za pravosodje, kamor spada tudi Državno tožilstvo, pa ne sme reči nobene besede o delu in rezultatih dela državnih tožilcev, le vpraša jih lahko, kaj jim manjka za boljše delo. Kdo to razume, kdo oz. kako je odgovoren, če ga celo njegov minister ne sme nič vprašati? Odgovornost glavnih nosilcev pravne države je očitno zelo velik problem. Predsednik vrhovnega sodišča Damjan Florjančič pravi: »Ni vprašanje enakosti pred zakonom, ali sodišče izvaja zakon, kot je napisan. V tem kontekstu ima sodišče pravico, da ga interpretira.« Dolžnik Damijan Janković pa je v tem kontekstu izkoristil zakon in izbrisal 29 milijonov evrov dolga, sodišče je to potrdilo. Damijan Janković ima še vedno prav: »Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza.« Zakaj tega poklicani v DZ RS in v vladi, tudi v pravosodju niso storili, ko je povsem krivično, da zakon ščiti dolžnike, ki ne vrnejo dolga, a uničuje upnike, ki so sredstva prislužili, jih shranili. Zakon, ki omogoča dolžnikom odpise njihovega dolga in je Damjanu Jankoviću omogočil odpis kar 29 milijonov evrov dolga, dela škodo upnikom in nacionalni ekonomiji. Ali je torej za dolgotrajno odkrivanje zgrešenih in škodljivih zakonov, res odgovoren zakonodajalec DZ RS, to so poslanci, pravilneje predsedniki strank vladajoče pozicije, čisto nič pa ne policisti, ne tožilci in ne sodniki? Menim, da ne more biti tako. Ta njihova drža je lahko le beg pred njihovo odgovornostjo. Ne morem dojeti in sprejeti, da nekdo ve, da ima slabo orodje za svoje delo, in ne predlaga in ne zahteva, da dobi za svoje delo pravo orodje, da lahko korektno dela. Vsak, ki je odgovoren do družbe, bo to storil, če pozna svojo osebno odgovornost. Ne poznam primera, da nekdo dobi nalogo, da skoplje globoko jamo, vodnjak, pa za to delo dobi le »lopato in karjolo«, a mirno dela, čeprav ve, da s takim orodjem ne more opraviti naloge. Tega ne počne nobena zrela oseba. V realnem sektorju in vsakdanjem življenju se tako ravnanje imenuje neodgovornost pri delu, ki se ga sankcionira. Kdaj bo enako veljalo v inštitucijah pravne države, to je za organe pregona, policijo, tožilce in za sodnike, enako za izvoljene poslance oziroma politike? Seveda je zakonodajalec, DZ RS prvi odgovoren za kvaliteto dela »države prava«, brez česar državljani nismo varni, država pa ni uspešna? Kdaj bo torej politika pokazala svojo odgovornost za stanje in rezultate dela pravne države, Pravosodja in Državnega tožilstva? Pravosodna ministrica, ga. Andreja Katič je celo meni v časniku Dnevnik pojasnila, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, ki jih izve iz medijev. Pismena ovadba ni vedno obvezna. V tisku pa tudi berem: »Stožice – namesto podizvajalcev plačevali razkošje. Organi pregona, tožilstvo pa nič. Leta 2014 je Banka Celje odločno opozorila na nenamensko porabo sredstev: “Kljub utemeljitvi kreditojemalca, da je bila poraba sredstev v skladu s SRS, banka meni, da poraba kredita ni bila namenska. Navedeno po mnenju banke predstavlja znake kaznivega dejanja zoper premoženje oziroma/in zoper gospodarstvo”. Ali je tožilstvo to zaznalo in ukrepalo? Kdaj bodo poklicani v vladi sprožili postopek za popravek slabega zakona, da ne bo več privilegiranih dolžnikov, ki bogatijo na račun opeharjenih upnikov, celo države?

Franc Mihič
Tragedija je za demokracijo, ko celo mediji, četrta veja oblasti, še vedno podpirajo prakso iz časov revolucionarnega prava, ko je veljalo, »kriv si, četudi še nisi bil pravnomočno obsojen«. Zakaj potem še rabimo sodišča? Moramo se zavedati velike odgovornosti, ko nekoga obtožimo suma storitve kaznivega dejanja, ko ni najdenega nobenega dokaza o njegovi krivdi. Če tožilec v obtožnici ne navede nobenega dokaza, da je osumljenec kriv, potem sodišče lahko samo sklep, da osumljenec ni kriv ga je kot nedolžnega izpustilo. To za pravno državo ni katastrofa, saj proces lahko še vedno obnovimo, ko dobimo dovolj kvalitetne dokaze za njegovo krivdo. Če pa obsodimo nedolžnega človeka brez dokazov oz. na osnovi neustreznih dokazov in ga kljub temu zapremo. Ko pa se kasneje le odkrijejo dokazi, da je nedolžen in ga sodišč spozna za nedolžnega ter ga izpusti iz zapora, pa takemu človeku ne moremo nikoli poplačati vsega gorja. V Delu se je novinarka spraševala:«V letih, odkar je bil zaprt, sem se neštetokrat vprašala, kako je mogoče, da človeka v državi, ki je po ustavni ureditvi pravna, lahko obsodijo, čeprav dokazi govorijo, da ni kriv. Mislila sem, da so ti časi že davno minili in da so zaznamovali preveč življenj, da bi se jih drznili ponavljati. Srh me je spreletel, ko sem ugotovila, da se motim. Podtaknejo ti dokaze, sodnik ne upošteva strokovnih mnenj, zato boš do smrti za rešetkami. Ne, to ni država, v kateri bi si želeli živeti. Mnogo je bilo torej neodgovorjenih vprašanj. Je pa nedvoumno, da nihče ni kriv, dokler mu krivda ni dokazana v preglednem, strokovnem, neodvisnem in poštenem postopku. Če so sodniki po krivem obsodili človeka. na leta zapora, imamo vsi velik dvojni problem: prvič, ker to lahko doleti vsakega, in drugič, ker je pravi storilec na prostosti. Če so krivega izpustili, imamo spet večkratni problem; morilca na prostosti in sodstvo, ki ga ni zmožno spraviti za zapahe«. V razviti pravni državi se sme obsodilna sodba izreči samo na podlagi poštenega postopka in postopek, ki bi dovoljeval policiji in tožilstvu, da delata mimo procesnih pravil in ne spoštujeta človekovih pravic in svoboščin, se ne more šteti za poštenega. Že pred skoraj sto leti je v ZDA vrhovno sodišče sklenilo, da je veliko manjša škoda, če kdo, ki je sicer evidentno kriv, zaradi procesne napake odide prost s sodišča, kot če organom pregona dovolimo, da v imenu učinkovitega boja proti kriminalu ne spoštujejo pravil poštenega postopka.« Dr. Marko Bošnjak, docent za kazensko pravo in kriminologijo in sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice opozarja: «Dokler človek ni bil obsojen s pravnomočno sodbo, je nedolžen! To je eden od temeljnih postulatov pravne države, ki se ga pri nas tako težko učimo.”
V Delu, oktobra l. 2017, berem: »Za sodne postopke velja, da je v okviru presoje odločitev sodnika vedno pravilna. Če bi ta pojem protipravnosti o tej bistveni značilnosti sodnikovega dela razumeli drugače, bi posegli v pravico do neodvisnosti sodnika, ki jo zagotavlja ustava. Sodniki so sicer sankcionirani prek disciplinskih postopkov. V zadnjih letih ni bilo razrešitve sodnikov. Na ministrstvu za pravosodje pa komentirajo, da informacije, ki bi kazale na neučinkovitost postopkov, katerih vzrok bi bil normativne narave, od pristojnih organov do zdaj niso prejeli. Pred časom je v DZ RS potekala okrogla miza »Temelji pravne države«, kjer se je spraševalo, ali smo vsi enaki pred zakonom. Pravosodna ministrica Andreja Katič v tem kontekstu tedaj pove: »Namen porazdelitve moči je predvsem v varovanju posameznika v razmerju do države. Neustrezna ravnanja in nepravilnosti je potrebno učinkovito preprečevati, a odgovornost za to pa nosita sodstvo in tožilstvo sama, saj mora biti pravosodje učinkovito in pravično. Izhajati moramo iz tega, da smo vsi enaki pred zakonom«. V Dnevniku, februarja 2017, pa berem:« Pri delitvi oblasti po ustavi RS (3. člen) pripada sodstvu enak položaj kot zakonodajni in izvršilni veji oblasti. Vendar je formalna, z ustavo podeljena oblastna pristojnost in odgovornost eno, polno izvrševanje oblasti pa je nasprotno zahteven in zapleten proces. Razkorak med pravno ureditvijo na eni in družbeno prakso na drugi strani je najbolj očiten prav pri sodstvu«. Damijan Florjančič, predsednik vrhovnega sodišča pa je na posvetu v DZ RS ocenil, da podatki o nizkem številu pravnih sredstev, ki jih stranke vlagajo zoper odločitve sodišč, dokazujejo, da pravosodje dela dobro.« V Delu, oktobra l. 2017, bere:»V Sloveniji sodniki in tožilci v nobenem primeru ne morejo kazensko odgovarjati za opravljeno delo. Tudi ne, če se izkaže, da so bile njihove presoje neskladne z nadrejenimi pravnimi presojami problematike oziroma se ugotovi, da so temeljile na pristranskih oziroma izkrivljenih interpretacijah zakonov, ker so apriorno dobronamerni.« Mar so le sodniki in tožilci apriorno dobronamerni in zato lahko brez posledic delajo napake? V demokratični državi lahko državljani javno kritiziramo oblast, seveda tudi pravosodno. Nerazumljivo pa je, da je Goran Klemenčič, Minister za pravosodje, kamor spada tudi Državno tožilstvo, pa ne sme reči nobene besede o delu in rezultatih dela državnih tožilcev, le vpraša jih lahko, kaj jim manjka za boljše delo. Kdo to razume, kdo oz. kako je odgovoren, če ga celo njegov minister ne sme nič vprašati? Odgovornost glavnih nosilcev pravne države je očitno zelo velik problem. Predsednik vrhovnega sodišča Damjan Florjančič pravi: »Ni vprašanje enakosti pred zakonom, ali sodišče izvaja zakon, kot je napisan. V tem kontekstu ima sodišče pravico, da ga interpretira.« Dolžnik Damijan Janković pa je v tem kontekstu izkoristil zakon in izbrisal 29 milijonov evrov dolga, sodišče je to potrdilo. Damijan Janković ima še vedno prav: »Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza.« Zakaj tega poklicani v DZ RS in v vladi, tudi v pravosodju niso storili, ko krivično, da zakon ščiti dolžnike, ki ne vrnejo dolga, a uničuje upnike, ki so sredstva prislužili, jih shranili. Zakon, ki omogoča dolžnikom odpise njihovega dolga in je Damjanu Jankoviću omogočil odpis kar 29 milijonov evrov dolga, dela škodo upnikom in nacionalni ekonomiji. Ali je torej za dolgotrajno odkrivanje zgrešenih in škodljivih zakonov, res odgovoren zakonodajalec DZ RS, to so poslanci, pravilneje predsedniki strank vladajoče pozicije, čisto nič pa ne policisti, ne tožilci in ne sodniki? Menim, da ne more biti tako. Ta njihova drža je lahko le beg pred njihovo odgovornostjo. Ne morem dojeti in sprejeti, da nekdo ve (tožilec, sodnik), da nima za kvlitetno opravljanje njegovega dela in ne zahteva, da dobi orodje da bi lahko kvalitetno delal, je neodgovoren. Vsak, ki je odgovoren do družbe, bo to storil, če pozna svojo osebno odgovornost. Ne poznam primera, da nekdo dobi nalogo, da skoplje globoko jamo, vodnjak, pa za to delo dobi le »lopato in karjolo«, a mirno dela, čeprav ve, da s takim orodjem ne more opraviti naloge. Tega ne počne nobena zrela oseba. Kdaj bo torej politika pokazala svojo odgovornost za stanje in rezultate dela pravne države, pravosodja in državnega tožilstva? Pravosodna ministrica, ga. Andreja Katič je celo meni, v časniku Dnevnik, pojasnila, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, ki jih izve iz medijev. Pismena ovadba ni vedno obvezna. V tisku pa tudi berem: »Stožice – namesto podizvajalcev plačevali razkošje in nato zbolel za Parkinsonovo bolezen. L. 2014 je Banka Celje opozorila:”Kljub utemeljitvi kreditojemalca, da je bila poraba sredstev v skladu s SRS, banka meni, da poraba kredita ni bila namenska. Navedeno po mnenju banke predstavlja znake kaznivega dejanja zoper premoženje oziroma/in zoper gospodarstvo”.

Neplačani prispevki, nižje pokojnine?
DNEVNIK, 16. januar 2017
Ko vlada RS sporoči »vsi, ki jim delodajalci niso plačevali prispevkov, bodo imeli nižjo pokojnino,« so tiho vsi poklicani in plačani, oklicani, da se borijo za pravično in socialno državo. Zato državljani to moralno tragedijo »socialno čuteče in (ne)pravične« države prava gledamo že desetletja. Tudi 9. januarja 2017, v Dnevniku na TV Slovenija, v katerem je bilo nazorno prikazano očitno izživljanje delodajalca nad obupanimi brezmočnimi delojemalkami, ki s svojim delom celo služijo prav državnemu javnemu sektorju.
V rokah drže plačilne liste, na katerih delodajalec sporoča, prispevki so plačani, a prizadete ugotovijo, da delodajalec že dve leti ni odvedel njihovih prispevkov Fursu, a ta ne ukrepa, čeprav ni prejel denarja, ki mu pripada. Skratka, goljufija pred očmi vseh treh vej oblasti in pred javnostjo. Država je določila, da delodajalec odvaja prispevke za delojemalca njenim pristojnim ustanovam. Te državne ustanove, Furs, ZPIZ itd., so prve in edine dejansko seznanjenje s tem, ali je delodajalec odvedel oziroma ali je vplačal zaslužene prispevke delavcev. Zato so odgovorne, da izterjajo prispevke, ki pripadajo državi in jih je delavec že zaslužil ter je na plačilni listi obveščen o izvršenem plačilu delodajalca.
Država je določila, da delodajalec sproti obvešča delojemalca s podatkom na plačilni listi, kako dejansko odvaja prispevke državnim ustanovam. Država, zakonodajna, izvršna in pravosodna oblast, pa že desetletja in še vedno, vsej javnosti in civilni družbi na očeh, dopušča, da ji delodajalci ne plačujejo prispevkov, čeprav so prispevki zaslužek, del plače delavca, njegova osebna lastnina. To je kratenje ustavnih lastninskih pravic delavcev, delojemalcev, kar je pred leti ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS. Zakaj oblast tega ne upošteva? Država je neodgovorna ali brezvestna, ko dopušča delodajalcem prevaro, goljufanje delojemalcev, in to brez vsake sankcije.
Državna oblast je neodgovorna in krivična, ko celo trdi, da bo vsak, ki ob upokojitvi ne bo imel plačanih prispevkov, prejemal ustrezno nižjo pokojnino, čeprav prav oblast ni poskrbela za vplačilo ali izterjavo prispevkov. Država, zakonodajna, izvršna in pravosodna oblast, je tako samo na videz »v službi vsega ljudstva«, saj delojemalcem ob upokojitvi hladnokrvno dokončno zniža pokojnino, namesto da bi sama poskrbela za to in izterjala tisto, kar ji pripada in ji je delavec dal na razpolago, delodajalec pa je to zadržal, dejansko ukradel. Kaj o tem meni Karl Erjavec in DeSUS, ki »skrbi za upokojence«? Kaj pa SD? Koliko upokojencev bo še oškodovanih in bo imelo nižje pokojnine, čeprav niso nič krivi? Kdaj se bo to končalo? Franc Mihič, Ribnica

Janez Krnc
https://www.dnevnik.si/1042762921
Pri delitvi oblasti po ustavi RS (3. člen) pripada sodstvu enak položaj kot zakonodajni in izvršilni veji oblasti. Vendar je formalna, z ustavo podeljena oblastna pristojnost in odgovornost eno, polno izvrševanje oblasti pa je nasprotno zahteven in zapleten proces. Razkorak med pravno ureditvijo na eni in družbeno prakso na drugi strani je najbolj očiten prav pri sodstvu.
Pred leti sem si tudi sam zastavil vprašanje, kakšna je »resnica« o našem sodstvu. Da bi pridobil verodostojne odgovore, sem obdelal podatke iz sodne statistike za obdobje 29 let (od 1979 do 2007). Pokazalo se je, da je kar 936 nekončanih sodnih zadev »dočakalo« več kot 33 let. Neverjeten rekord ima pravda za zemljišče v izmeri 16 kvadratnih metrov, ki je od leta 1955 trajala polnih 48 let z 71 sodnimi naroki. Je to sploh še sodna oblast?
Problem ni le »neskončno« trajanje sodnih zadev. V prvi vrsti je to odsotnost kakršnega koli uporabnega sistema za spremljanje poteka posameznih zadev in nadzor nad njim. Primer založenih oziroma nerazglašenih oporok (945 od 1991 do 2016 in do 1991 celo 4384) razkriva skoraj popolno dezorganizacijo dela sodišč.
Podatek, da je Slovenija po številu sodnikov z 48 na 100.000 prebivalcev (evropsko povprečje je 15,6) prva v EU, veliko pove o našem sodstvu. Sodna statistika razkrije, da se je v nekaj letih (2004–2007) število sodnikov povečalo za 303 brez utemeljitve za takšno ravnanje. Še bolj presenetljivi so podatki, da se je v obravnavanem obdobju od 1979 do 2007 število letno novo sprejetih sodnih zadev povečalo za 47,3 odstotka (s 440.500 na 648.806), število sodnikov za 2,43-krat (s 447 na 1083) in število ostalega sodnega osebja kar za 2,66-krat (s 1128 na 3000).
Toda vse »krivde« ne moremo naprtiti sodstvu, čeprav to počnemo. Največji problem (poleg nekonsistentne zakonodaje) je namreč prepirljivski, pravdarski značaj Slovencev. Slovenija je namreč takoj za Portugalsko na vrhu držav po številu pripada sodnih zadev. Menda se pravda skoraj vsak drugi Slovenec. Zgledovati bi se morali po Ircih. Irska z dobrimi 6 milijoni prebivalcev deluje le s 3,2 sodnika na 100.000 prebivalcev. Glede na Irsko ima Slovenija 15-krat več sodnikov in očitno kljub temu slabo sodno oblast.
Za pravdarsko naravo prebivalcev Slovenije naša sodna oblast res nima nobenih »zaslug«. Lahko pa bi posredno vplivala na razumnejše reševanje sporov. V mislih imam oblike alternativnega reševanja sporov (ARS) namesto dolgotrajnih, dragih in za udeležence manj učinkovitih postopkov pred sodišči. Sodni oblasti, seveda pa tudi izvršilni in zakonodajni, lahko upravičeno očitamo togost in neprilagodljivost zaradi počasnega uveljavljanja alternativnih postopkov. Zakon o ARS smo dobili šele leta 2008.
Družbeni pravobranilci so že v začetku 90. let v gospodarskih sporih zaradi divje privatizacije uveljavili alternativno reševanje sporov. Razlog so bili neskončno dolgi postopki pred sodišči in sodne odločbe (tri od štirih) v prid avtorjem divje privatizacije. Sporazumno brez tožbe je bilo rešenih 113 revizijskih primerov, 167 primerov pa z mediacijo po vloženi tožbi. Doseženi so bili znatni učinki v ohranjanju vrednosti družbenega kapitala. Toda sodna in izvršilna oblast se na takšno prakso uspešnega reševanja gospodarskih sporov sploh nista odzvali. Delovali sta tako, kot da se učinkovito varovanje družbenega kapitala z ARS njiju ne tiče.
Polno in učinkovito uresničevanje oblasti je odvisno od tega, ali odločevalci, na primer sodna uprava, v realnem času razpolagajo z verodostojnimi podatki. Takšne podatke lahko zagotavlja le stalen nadzor, ki je zato ključ sleherne oblasti, tudi sodne. Videti je, da ne sodna ne izvršilna oblast teh pravil ne razumeta. Nasprotno, pristojno ministrstvo (minister Goran Klemenčič) namerava nadzor sodne veje oblasti organizirati kar v okviru izvršilne veje oblasti. Medvedja usluga sodstvu! Če bo to obveljalo, bomo o samostojni sodni oblasti še vedno samo sanjali. Tudi zato, ker zgolj neodvisnost sodnika pri upravljanju sodniške funkcije (25. člen ustave) brez učinkovite sodne uprave (zlasti nadzora) sama po sebi ne bo povečala nizkega zaupanja državljanov v nepristranskost in neodvisnost sodstva.

pravo#