12. julij 2023

Zmotno je splošno mnenje, da so starejši ljudje nekoristni, nestvarjalni in da obremenjujejo družbo. Ni sporno, da zagovorniki evtanazije razmišljajo, da bi uporabniki evtanazije primarno bili starejši, čeprav tega ne povedo javno. Družba nas starejše pošilja na družbeno obrobje predvsem zaradi prepričanosti, da smo starejši neustvarjalni, čeprav so starejši ljudje lahko zelo ustvarjalni, če bi to družbeno okolje prepoznalo in jih podpiralo v smeri odkrivanja in podpore ustvarjalnosti, ki kot stalna spremljevalka vsakega človeka ni povezana samo z aktivnim obdobjem človekovega življenja.
Mnogi ljudje odkrijejo svoje ustvarjalne potenciale in interese šele v poznejših letih življenja, kot to dokazujejo številni primeri v praksi. Na primer Raymond Chandler, znan pisatelj kriminalk, je začel pisati romane v svojih petdesetih letih. Laura Ingalls Wilder, avtorica priljubljene serije knjig “Mala hiša na preriji”, je knjige začela pisati v svojih sedemdesetih letih idr.
Starejši ljudje imamo lahko več časa in osvobojeni vsakodnevnih obveznosti lahko izrazimo svojo ustvarjalnost, kot so vrtnarjenje, obrt, pisanje, glasba, ples, kuharstvo, oblikovanje in še veliko več, ker imamo praviloma bogate izkušnje, modrost in perspektivo in lahko prispevamo k izjemnosti ustvarjalnih del.
V zasnovi je ustvarjalnost sposobnost ustvarjanja novih idej, konceptov, povezav in rešitev na inovativen način v povezavi s svojo edinstveno domišljijo. Starejši smo pogosto sposobni videti svet na drugačen način, opaziti (tudi) neobičajne povezave, preseči ustaljene meje in ustvariti nekaj novega, podkrepljenega s prakso in z zavedanjem.
Kreativnost ni nekaj, kar je rezervirano le za nekatere starostnike, saj lahko vsak razvije svojo ustvarjalnost z izvajanjem različnih dejavnosti skozi prakso in vztrajnost.
Starejši ljudje imamo pravico do spoštovanja, skrbi in dostojanstva, saj smo prispevali k sedanjemu bogastvu družbe skozi svoje življenje in se zavedamo, da imamo še vedno veliko za ponuditi družbenemu okolju, kot so: izkušnje, modrost, mentorstvo za mlajše … in pogosto imamo ključno vlogo pri ohranjanju družinskih vezi ter prenašanju vrednot.
Mi starejši pričakujemo in bi želeli, da bi družbeno okolje spodbujalo in podpiralo ustvarjalnost starejših ter jim omogočilo priložnosti za izražanje njihovih zmožnosti, namesto da jih obravnava kot družbeno breme in oviro za hitrejši družbeni razvoj …
Ps
Pri ustvarjanju te objave mi je pomagala moja nova prijazna znanka- umetna inteligenca!

Nikola Vlahović
Bravo profesor Šime. S svojo objavo vedno obogatite dan vsem nam, ki Vas poznamo.

Danica Mally
Sem vesela tega pisanja, naj preberejo tisti in se zamislijo, ki nas imajo za staro šaro….

Vincenc Petruna
Z UI ali brez, imenitno razmišljanje, zlahka bi se podpisal pod to. Že nekaj časa razmišljam, da družba naš potencial pravzaprav slabo izkorišča. Sistem upokojevanja bi moral biti tak, da bi se znanje in izkušnje čim bolj prenesla na mlajše. Pogrešam večjo fleksibilnost.

Nika Jan
G. profesor, Vi ste dokaz, da starost niso prvenstveno leta temveč stanje duha … Primerno za obravnavano temo: https://www.delo.si/novice/slovenija/najvecji-vir-obupa-je-prepricanje-da-ne-mores-nicesar-vec-storiti/

DrscSuzana Čurin Radović
Ob tem pa še kvalitetno medgeneracijsko sodelovanje in preplet izkušenj in modrosti ter sodobnih in svežih pristopov mladih.

starost#

13. julij 2023

Pred meseci sem se pogovarjal z najvišjim predstavnikom državne visoko izobraževalne institucije o možnostih večjega poudarka in premisleka o študiju ob delu oziroma študiju na daljavo ob novih tehnologijah in spoznanju, da je študij le del celoživljenjskega izobraževanja in usposabljanja. Priznam, da sem bil razočaran nad razgovorom, v katerem omenjeni predstavnik ni pokazal interesa za to temo, temveč je kar naprej posebej izpostavljal nezmožnost izvajanja te vrste študija nasploh oziroma predvsem njegovo neprimernost za posamezne vrste tehničnega študija in študija, usmerjenega v pridobivanje raznih spretnosti in veščin. Seveda mu nisem nasprotoval, da obstajajo razlike med posameznimi vrstami študija, vendar osebno ne verjamem, da ne bi bilo mogoče s prilagojeno organizacijo in ob uporabi raznih orodij v povezavi z umetno inteligenco ter z ustreznimi metodami učinkovito organizirati izrednega študija na različnih področjih, ne samo na področju družboslovja, humanistike, ekonomije in podobno. Dokaz so zasebne visokošolske institucije, ki že vrsto let izvajajo to vrsto kvalitetnega študija, ki se ga s strani državnih izobraževalnih institucij neutemeljeno in na splošno ocenjuje kot drugorazrednega.
Študij ob delu je lahko uspešen, če se organizacija študija (predavanja in vaje) prilagaja študentom, ki so zaposleni (idealna je zaposlitev s skrajšanim delovnim časom), kar smo zelo uspešno izvajali v razcvetu izrednega študija v obdobju 1970 – 1980). Ta oblika je zlasti primerna, da se pridobi dodatna izobrazba, kot pogoj za napredovanje v trenutni karieri, ne da bi se moralo odpovedati zaposlitvi. Pridobijo se lahko posebna znanja, ki pomagajo napredovati na poklicni poti.
Študij ob delu omogoča razbremenitev staršev in družbe, saj si mladi sami ustvarijo svojo finančno stabilnost in se izognejo finančnim težavam, ki jih lahko prinese redni študij. Pri tem ni odveč omeniti, da zaposleni svoje znanje takoj uporabijo v praksi. Od pomembnejših koristi izrednega študija je treba izpostaviti tudi manj opazne, vendar za osebno rast nepogrešljive prednosti, kot so: večja samostojnost, osebna odgovornost, visoka stopnja utrjevanja samodiscipline in obvladovanje organizacije upravljanja s časom, prioritizacija opravljanja nalog in samostojno učenje. Študij ob delu pogosto vključuje možnost vzpostavljanja novih stikov z ljudmi s podobnimi interesi iz različnih poklicnih okolij in sektorjev ter izmenjavo izkušenj in idej.
Izredni študij ima za študente ob delu svoje prednosti, kot je prilagodljiv urnik in možnost združevanja študija s službo ali z drugimi obveznostmi.
Kljub temu pa ima lahko tudi nekaj slabosti, med katerimi so:
Omejena interakcija s profesorji oziroma omejen dostop do profesorjev in posledično otežena komunikacija in pridobivanje pomoči pri študijskih vprašanjih. Pomanjkanje sodelovanja s sošolci, kar lahko vpliva na manjšo izmenjavo idej, skupinsko učenje in oblikovanje strokovnih mrež. Pomanjkanje zunanjih struktur in pritiska na vzdrževanje samodiscipline in motivacije. Omejen dostop do študijskih virov, glede na to da izredni študenti nimajo enakega dostopa do knjižnic, laboratorijev in drugih študijskih virov kot redni študenti. Omejene možnosti za praktično izkušnjo pri študijskih programih zahtevajo obsežne praktične izkušnje (medicina in tehnični programi). Izredni študenti morda nimajo enakih možnosti za pridobivanje praktičnih izkušenj in se lahko soočajo s težavami pri pridobivanju potrebnih veščin. Manjše možnosti za mreženje, saj izredni študij omejuje tudi možnosti za mreženje in vzpostavljanje stikov med kolegi pri udeležbi na dogodkih, konferencah in drugih dejavnostih, ki omogočajo vzpostavljanje pomembnih povezav za prihodnjo kariero.
Pomembno je omeniti, da slabosti izrednega študija niso univerzalne in se lahko razlikujejo glede na posamezne študijske programe, institucije in posameznike in jih je mogoče odpraviti s prilagojeno organizacijo izvajanja izrednega študija, če bi obstajala volja odgovornih struktur pri državnih izobraževalnih institucijah in pri državnih organih, pristojnih za izobraževanje.
Osebno sem celotno izobraževanje opravil ob delu in se zavedam številnih prednosti in slabosti, ki presegajo koristi, oziroma omejitve in izzive, s katerimi se soočajo študenti v tradicionalnih programih.
Prepričan sem, da bodo tudi državne izobraževalne institucije spoznale prednosti in možnosti sodobnega izrednega študija ter iz slonokoščenega stolpa vzvišenosti vstopile v praktično življenje ljudi v spremenjenih okoliščinah …

Nikola Vlahović
Spoštovani g.profesor Šime. Še enkrat ste v svojih objavah omenili študij ob delu. Študij ob delu ni nič manj kakovosten od rednega študija. Vse kar so imeli redni študentje, imeli smo tudi izredni študenti. Torej enako število ur predavanj in enako število ur avditornih vaj. Prav tako, diplomska naloga je bila enake stopnje zahtevnosti za vse študente. Pisni del izpita je bil skupen za vse študente (tako redne, kot izredne). Ob delu sem končal Delovodsko strojno šolo, Prvo in Drugo stopnjo strojništva. Magisterski študij ni bil izredni študij, vendar, ko sem prišel pri profesorju da se dogovorim za izpit, vprašal me je za literaturo, angleško nemško in ko sem povedaj angleški jezik, dal mi je kaj je potrebno za naštudirati, izdelati seminarsko nalogo. Dogovorila sva se kdaj lahko pridem na izpit in tako je bilo pri vseh izpitih. Po zaključenih izpitih, seminarskih nalog in objav v revijah z določenim impaktom sem pristopil k izdelavi magistarske naloge. Res pa je eno, da je jutro pametnejše od večera in da izredni študij zahteva celo osebo, vztrajno osebo in veliko odpovedovanj.

Dušan Dovečar
Ravno danes sem kot IZREDNI študent Prava z izpitom iz Obligacijskega prava uspešno zaključil 2. letnik.
Poudarjam, das sem danes (13.07.23) IN kot izredni študent opravil zadnji izpit za drugi letnik; to pa poudarjam zato, ker vem da ima še veliko REDNIH študentov kar nekaj obveznosti za opravit.
Torej, s tem vidimo, da tudi kot izredni študent (ki je še zraven zaposlen za polni delovni čas) lahko dosežeš marsikaj- le če je volja in motivacija za nova znanja.
Pa še to: moji rezultati so plod mojega dela, pa čeprav sem
“samo” izredni študent; nič mi ni bilo podarjeno zato ker sem izredni študent.

Barbara Toplak
Sem v delovni skupini za prenovo visokošolske zakonodaje in lahko vam povem razlog, zakaj so nekateri proti izrednemu študiju in hkrati podpirajo “vseživljensko učenje”.
👉Ker so za slednje na voljo milijoni za javne univerze.
👉Drugo jih sploh ne zanima.

študij#

14. julij 2023

Nad človeštvom se pojavljajo temni oblaki, ki mu lahko prinesejo blagoslovljeni dež ali pa povzročijo uničujoče poplave, pred katerimi ima človeštvo možnost obrambe le v utrjevanju trdnjave, ki utrjuje človeštvo od svojega začetka. To so moralno etične vrednote – bistvo civilizacije.
V vsakodnevnem življenju imamo pogosto težave z ločevanjem med moralnimi pravili in etičnimi načeli, ki varujejo moralno-etične vrednote, ki veljajo povsod in v vseh časih. Gre za dva tesno povezana koncepta, ki se nanašata na vrednote, norme in pravila, ki določajo naša ravnanja in odločitve. Oba izraza se pogosto uporabljata izmenično kot sinonima in imata podoben pomen, vendar se v svojih kontekstih razlikujeta.
S temi vprašanji smo zlasti imeli težave v obdobju socializma, ki je vedno poskušal, vendar neuspešno, uskladiti svojo ideologijo s pojavom moralno-etičnih vrednot v družbi. Marx je imel namen napisati posebno delo o vprašanju etike in morale v socializmu, vendar ni o tem ničesar napisal. Po vsej verjetnosti tega ni storil, ker je bil nedvomno strokovnjak za ekonomijo, ne pa za človeške in družbene vrednote, kar je tudi pripeljalo do sesutja socializma kot idealnega družbenega sistema.
Pojem etike se primarno nanaša na filozofsko disciplino, ki se ukvarja z raziskovanjem in razumevanjem, kaj je pravilno in kaj narobe v našem ravnanju z vidika moralnih vrednot in načel, ki vodijo naše odločitve in delovanje. Pri tem so v ospredju temeljna vprašanja o pravičnosti, dolžnosti, odgovornosti in vprašanja, kako se ravnati v določenih situacijah ter kako oblikovati moralno korektno družbo.
Med splošna etična načela štejemo zlasti:
1. Načelo spoštovanja človeške avtonomije, kot so: svobodna volja ob spoštovanju pravic, svobode in dostojanstva drugih;
2. Načelo pravičnosti, ki poudarja potrebo po enakosti, poštenosti in pravičnosti v našem ravnanju in zahteva enako obravnavanje drugih v enakih ali podobnih situacijah;
3. Načelo neškodovanja (neminem ledere), ki nas spodbuja, da se izogibamo povzročanju škode drugim, s katerim povzročamo trpljenje in fizično, čustveno ali moralno škodo;
4. Načelo dobrobiti, ki narekuje, da svoje ravnanje usmerjamo k dobrobiti drugih oziroma da drugim pomagamo in si prizadevamo za njihovo dobro;
5. Sodobna znanost šteje med pomembna etična načela tudi načelo vzdržnosti (odgovornega ravnanja), načelo sorazmernosti, načelo skrbi za okolje in drugo v skladu z različnimi etičnimi in filozofskimi teorijami ter versko in drugo družbeno tradicijo.
Moralna pravila pa nas spodbujajo k uveljavljanju moralnih vrednot in nam pomagajo odgovoriti na vprašanje, kaj je dobro oziroma slabo v vsakodnevnem življenju. Nekatere moralne vrednote so univerzalne in trajne, nekatere pa subjektivne in so običajno oblikovane oziroma se nanašajo na splošno sprejete ideale v določenem družbenem okolju, kot so: poštenost, spoštovanje drugih, dobrota, plemenitost, svoboda, odgovornost in drugo, kar nam pomaga graditi pravično, etično in moralno družbo. Moralne vrednote se razvijajo skozi čas in se lahko prilagajajo družbenim spremembam ter znanstvenim in filozofskim pogledom v vsakokratni družbi. Moralna pravila pa nas spodbujajo k uveljavljanju moralnih vrednot in nam pomagajo odgovoriti na vprašanje, kaj je dobro oziroma slabo v vsakodnevnem življenju.
Večina moralnih in etičnih norm je vsebovana v pravu, kot zapisana pravila, ki jih država varuje oziroma sankcionira v primeru njihovih kršitev, kar pa ne velja za tista moralna pravila in etična načela, ki niso vsebovana v pravu.
Vprašanje moralno etičnih vrednot v družbi postaja temeljno vprašanje uvajanja umetne inteligence v sodobno življenje človeka in od njega je odvisno, ali bo človek obvladoval fenomen umetne inteligence ali pa bo postal žrtev svoje ustvarjenosti, kot se je to večkrat zgodilo v človeški civilizaciji. Vztrajanje pri moralno etičnih vrednotah in njuno utrjevanje sta verjetno edini učinkoviti obrambi pred nadvlado umetne inteligence nad Človekom …

Suzana Čurin Radović
Se zelo strinjam. Etika je imunski sitem za človeka in za družbo.

Andrej Kralj
Jaa res jee!:;,.pozdravljeni in takoj povem da je prav vse zapisano ena sama in edina resnica,katere se pa vsak sam posebej naj bi zavedal, in ta moralno etična načela tudi spoštoval…..le malokdo se vpraša, kaj in kako ravnati do drugih, da bi bilo le najbolj prav…….zato je ta vas zapis, zeello pomemben za osvetlitev pravilnih načel pravno gledano, etičnih in moralnih vrednot,….zato g.Sime Šime Ivanjko, hvala vam za te dragocene tekste…..pa vse lepo in dobro vsem želim.

etika#

15. julij 2023

Skozi več desetletij poklicnega in osebnega življenja sem bil pretežno v stikih z mladimi ljudmi. Priznam, da so me veliko naučili in mi pomagali razumeti mlajšo generacijo in sebe samega. V zadnjem desetletju se bistveno manj srečujem z mladimi, zato pa sem v stikih s starejšo generacijo. V osnovi ne ugotavljam, da bi bile bistvene razlike med generacijama glede temeljnih življenjskih vprašanj, kot so: smisel življenja, moralna vprašanja, družina, odnos do družbe, smrt, trpljenje, strah pred bodočnostjo, in drugo. Čeprav se zdi, da je zaradi vsiljive politike v življenju ljudi slednja v fokusu njihovega interesa, pa to ne drži, kot mnogi menijo. Zdi se, da večina ljudi ne mara politike zaradi ošabnosti posameznih političnih osebnosti, ki so se slučajno znašle v svetu politike.
Kar preseneča, je vloga časa v življenju vseh generacij, ki se povezuje s stavkom »nimam časa«, čeprav vsi živimo v razkošju časa, ki nam je dan na razpolago v vseh obdobjih življenja, v primerjavi s prejšnjimi generacijami. Ta trditev »nimam časa» je pogosto izgovor pri vseh generacijah za izogibanje neugodnim življenjskim situacijam. Hrvati imajo zelo interesanten rek v zvez s časom: »Bog nas je poklical v življenje, da delamo, ne pa da tudi dokončamo svoje delo.«
Kljub splošni pojavnosti kritike o odnosu družbe do starejših se pri prihajajoči generaciji starejših uveljavlja zavest o lepoti starosti, ki temelji na dejstvu, da je lepo živeti. O lepoti mladosti in srednje dobe življenja je mnogo govora, medtem ko se o lepoti starosti govori malo ali pa ničesar in če že, potem je to z negativnim prizvokom.
Mnogi, namesto da bi gledali na staranje kot na nekaj negativnega ali manjvrednega, vidijo v starosti možnosti za osebno rast, modrost in izpolnitev smisla življenja. V starosti ljudi osrečuje zavest o modrosti, ki so jo pridobili skozi izkušnje in življenjske lekcije, da bolje razumejo svet in druge ljudi.
Z leti starejši pogosto pridobijo večjo samozavest in sprejemanje samega sebe ob zavedanju svojih notranjih moči in izkušenosti, kar jim daje občutek notranje trdnosti in lepote. Sprejemanje svoje edinstvenosti ter odločnost pri izražanju svojih mnenj in vrednot jim daje občutek lastne osvobojenosti. Glede medsebojnih odnosov starejši na podlagi skozi leta izgrajenih poglobljenih odnosov v razmerju z drugimi lahko uživajo v prepoznavnosti, kaj je pomembno in kaj njih in druge resnično osrečuje. Starost nam omogoča, da se človek osredotoči na tisto, kar želi doseči, brez bremen, ki jih prinaša mladost.
Koncept lepote starosti je sicer odsev subjektivnosti vsakega posameznika glede na svoje edinstvene izkušnje, izzive in darove, ki jih prinaša starost, vendar je vsem skupna potreba, da se starost ceni, spoštuje in praznuje kot eno od pomembnih dobrin v življenju.
Kako bi bilo čudovito življenje, če bi tudi družbeno okolje in zlasti mlade generacije naših oblastnikov spoznali, da ima koncept lepote starosti pravico do sobivanja v družbi ob konceptu lepote mladosti …

Dragutin Perčić
Omenili ste trend
” nimam časa”
Še danes po 50tih letih se na ta način delajo pomembne.
Od dolgočasja ne ve, kaj bi in
“nimam časa” da je ful zaseden, da ga delo preganja,
celo malo spi in ne utegne vsega narediti.
Tak revež brez “časa” se ti zasmili ker je vse to “res”.

Jasna Mihurko
Tudi čas, ki ga psihologi poimenujejo z evfemizmom tretje življenjsko obdobje, ima svoje izzive. V primerjavi z življenjem naših babic, ki so bile gospodinje in so se ukvarjale z vnuki ter ročnimi deli, pletenjem, kvačkanjem in vezenjem, današnje upokojenke obiskujejo tretjo univerzo, imajo široko socialno mrežo, se ukvarjajo s športom in obiskovanjem kulturnih prireditev in predavanj. Vse to so nam omogočili zobrazba in poklici, ki smo jih opravljale. S tem sta nam bili omogočeni emancipacija in neodvisnost. Pa, da ne bo kakšnih pripomb…Vse, če nam je bilo dano, smo opravile tudi svoje materinsko odgovornost, mnoge kot samohranilke, ter seveda z veseljem pomagale pri 3.rodu. Zato smo lahko ponosne nase in se veselimo vsakega dne, ki ga užijemo.

Božidar Mithans
Osebno menim, da bi se politiki, bolj kot o omenjenem konceptu lepote starosti, morali zavedati, da doberšen del starejše generacije ne razpolaga s sredstvi za dostojno življenje, navkljub trdemu in dolgemu vseživljenskemu delu. To se nanaša še posebej na ženske, ki so, ob poklicu, opravljale še vsa domača, gospodinjska in vzgojna dela.

Kukovec Zlatko
Veliko večino svojega življenja sem bil pretežno v stikih s STAREJIŠIMI ljudmi, uspešnimi, izobraženimi, humanimi, veselil se njihove pozornosti, strokovnih in življenjskih nasvetov. Danes zelo malo kontaktiram z mladino: mlajšimi sorodniki in sosedi. Ugotavljam, da so od osamosvojitve države, zelo velike razlike med generacijami, glede temeljnih življenjskih vprašanj: morala, humanost, kulturni nivo, …, delavsko sodobno suženjstvo, ZELO VELIKA toleranca do kršenja človekovih pravic (izbrisanih cca. 5360 0TROK, 10896 žensk, 14775 moških: https://sl.wikipedia.org/wiki/Izbrisani , … izgnani in izropani bosanski delavci vegrada, Litostroja, STEČAJI, ELAN, uničeno enormno MARIBORSKO GOSPODARSTVO, … Politične stranke so družinska podjetja, vlada enormna korupcija, strici iz ozadja, tajkuni, stečajni upravitelji, … kraja državnih dobrin.

Anja Semenič
Medgeneracijsko povezovanje je ključ do harmonije in (spo)znanja, da sobivamo v hitro spreminjajočem svetu, kjer pretekle izkušnje dopolnjujejo nove ideje.

starost#

16. julij 2023

Današnji mediji, zlasti pa družbena omrežja, nam vsiljujejo kulturo nenehnega primerjanja, neskončnih možnosti in nenasitnosti, ki v nas vzbuja zavist in občutek, da je naše življenje v primerjavi z drugimi manj vredno, zatohlo, brez možnosti da bi dosegli to, kar so drugi. V času dopustov je to še posebej prisotno, saj nam družbena omrežja posredujejo čudovita doživetja drugih, srečnih dopustnikov, iz najlepših delov sveta, okrašena z najlepšimi počitniškimi fotografijami.
Kljub težavam v naši družbi se naši oblastniki v medijih pojavljajo primarno kot srečni zmagovalci, ki poudarjajo svoje zmagoslavje, ne pa ideje kako bi naj osrečili nas.
Danes lahko spremljamo druge in drugi spremljajo nas in eni drugim »zavidamo« lepe dogodivščine in uspehe, pri čemer pozabljamo, kako nam zavist znižuje našo lastno samozavest, ki se sprevrže v občutek pomanjkanja. Drugi veliko vedo o tem, kdo smo, ne vedo pa, kako se počutimo. Ob tem pa nas množični mediji nenehno zasipajo še z grozljivimi novicami o bankrotih, kazenskih dejanjih, naravnih nesrečah, vojnah, podražitvah življenjskih potrebščin, terorističnih napadih in drugem, kar nas dodatno spravlja v obup.
Iz teh omenjenih osebnih stisk se poskušamo pretečemu pomanjkanju izogniti z željo po imeti in doseči več ali pa s pobegom v osebno in družbeno izolacijo z občutkom sramu, ker menimo, da smo nezadostni ter zato manjvredni medčloveških odnosov. Izoliramo se in opustimo željo po izboljšanju, ker se zdi, da tako ali tako nikoli ne moremo biti dovolj dobri.
To je huda napaka. Iluzija je, da nas kopičenje uspehov in dobrin dela srečne oziroma da nas ščiti pred pomanjkanjem. Še manj pa nas osrečuje beg v osamo, ki ima uničevalno moč in daje občutek samopomilovanja in manjvrednosti.
Beg od zunanjega sveta v svoj notranji svet z neskončo možnostjo bogatenja ni egoizem. Glede na to, da imamo možnost razumskega nadzora nad svojimi občutki, je treba izstopiti iz ujetosti primerjanja z drugimi ter občutkov »zavisti« in strahu, s katerimi nas terorizirajo mediji in oblast, in se »egoistično« posvetiti sebi.

Jolanda Mihaela Pinterič
Večina, ki se ukvarja z drugimi živi manj kvalitetno, zatohlo življenje in to samo zato, ker se podaja iz ene skrajnosti v drugo preko zunanjih impulzov… Spreobrnite se in verujte Evangeliju

Andreja Klemenčič
Bravooo 👏 ne bi moglo biti bolje napisano. V zdajsnjih časih je vrlina, da si lahko zavedno privoscis “svoje” zivljenje brez obcutka, da nisi dovolj dober 🤗

Dunja Bezjak
Sjajno Sime! To je danasnji svet, ne vsi, poglejmo le nekatere nase vodilne, morali bi biti vzor in moralna vertikala. Pa kje smo?

Igor Sifrer
Super napisano…duh casa sedaj..

Brane Terglav
Življenje, ki ga nam vsiljujejo drugi.

Marjana Pavliha
V meni zavist do danes ni našla prostora in ga tudi ne bo.
Lep nedeljski večer želim profesor 🌹

Lara Mehle
Bravo za izuzetno zanimljivu i svima nama blisku temu. Sa zadovoljstvom pročitala i dugo razmisljala o dubini i istinitosti napisanog.
Malo kasno dolazimo do nekih saznanja , ali ” bolje kasno nego nikad”…

Božidar Mithans
Zanimiv prispevek, ki pa me ne pomirja. Nasprotno, navdaja me z dvomom ali je beg od zunanjega sveta in posvečanju samemu sebi, zaradi zavidanja drugim, res prava rešitev. Zavist je namreč primarno čustvo. Imamo ga vsi in je evolucijsko pogojeno. Torej verjetno potrebno čustvo. Ima pa to čustvo dve plati. Pozitivno in negativno. Negativno izražanje zavisti, ki je tudi smrtni greh, ni zaželeno in ga moramo obvladati. Cerkev uči, da jo lahko premagamo s hvaležnostjo. Osebno pa menim, da je potrebno to čustvo usmeriti v njene pozitivne vidike. Naprimer v motivacijo za doseganje lastne rasti, za spremembo obstoječega stanja ali za družbeno angažiranje. In ne v beg v osamo.

Pavao Hajdinjak
Ne poznam zavisti in tudi ne primerjam se z drugimi…nisem ljubosumen na uspehe drugih, temveč se veselim napredka…a umik v svoj svet in delati tisto, kar te veseli mi je zelo domače…in ne zanima me veliko kar si drugi mislijo o tem…

etika#

17. julij 2023

V starostnem obdobju življenja se srečujemo s pojavom izgubljanja spomina na pretekle dogodke in težjega pomnjenja dogodkov oziroma vsebin, ki si jih je treba zapomniti.
Spomin je kompleksen pojav in vključuje različne vidike našega življenja, zlasti pa se s spomini ukvarjamo v starosti, veliko bolj kot v življenjsko dinamičnih obdobjih.
V starosti so spomini nekaj lepega, če se nanašajo na ugodne in srečne trenutke našega življenja, ali pa nas čustveno obremenjujejo, če se nanašajo na neprijetne, zlasti travmatične dogodke iz preteklosti. Lahko jih obvladujemo, shranjujemo, zavračamo in brišemo iz našega spomina. Na področju psihologije je poznan pojem »čiščenja spomina« kot psihološka tehnika, vendar v starosti gre za proces, ko se poskušamo znebiti neprijetnih, zlasti nepotrebnih ali motečih spominov, tako da se zavestno osredotočimo na pozitivne izkušnje ali skušamo zavestno preusmeriti misli na druge bolj koristne vsebine.
To ni lahko in tudi ni vedno uspešno. Brisanje spominov je zlasti težavno, če so ti povezani z intenzivnimi čustvi in s simptomi, kot so anksioznost, fobije in stres ter posttravmatska stresna motnja.
Ko sem ob pisanju teh razmišljanj povprašal umetno inteligenco (ChatGPT), kaj mi o tem lahko pove, sem dobil zanimivo mnenje Mervina Blaira, ki opravlja doktorski študij na montrealski univerzi Concordia, in pove: “Starejši odrasli se težje znebijo predhodnih podatkov, ki povzročijo veliko težav pri delovanju spomina.“ Blair je pojasnil tudi, da imajo starejši možgani očitno težave s potlačitvijo nepomembnih podatkov in zaradi tega imajo več težav z osredotočanjem na pričujoči trenutek«. Imenovani znanstvenik priporoča starejšim, da pričnejo z vajami sproščanja, da bi uredili “razmetane“ možgane, pri čemer veliko pomaga učenje glasbe ali jezika. Raziskave so pokazale, da funkcija možganov, ki nadzoruje misli, katerih se sramujemo, s starostjo prav tako oslabi, zaradi česar ljudje izgubijo sposobnost preudarnega razsojanja o dejanjih, ki jih drugače ne bi storili. Čiščenje spomina ni nekaj, kar bi se lahko zgodilo takoj ali povsem izbrisalo travmatična ali neprijetna bremena negativnih spominov iz preteklosti.
Negativne spomine, ki so shranjeni v možganih, je možno preoblikovati in jih ponovno obdelati na način, ki zmanjšuje njihov negativen vpliv na življenje v starosti. Znanstveniki namreč pravijo, da je težava čiščenja spominov v dejstvu, da jih je preveč. Trdijo, da je čiščenje možganov nujno, ker upočasnjevanje možganov ni samo posledica starosti temveč nepotrebne navlake vseh mogočih podatkov, ki smo jih zbirali in jih še zbiramo zaradi vsiljivosti družbenega okolja, kaj vse bi morali vedeti. Pozabljanje na neugodne spomine je potrebno, kot je nujno občasno resetiranje vsega, kar je odveč v našem računalniškem sistemu, ker je prenapolnjen.
Možganom v starosti je vedno težje preprečevati vmešavanje nepomembnih podatkov pri izvajanju pričujočih vsakodnevnih nalog in starejši imajo zlasti več težav s preusmeritvijo pozornosti. Negativni spomini ostajajo »živi« predvsem zaradi povezanosti z močnimi in negativnimi čustvi. To je lahko razočaranje, zamera, prevara in drugo. Dogodki, ki ne povzročajo čustev, se hitro pozabijo.
Da bi lahko pozabili dogodke, povezane z negativnimi čustvenimi spomini, je treba primarno priznati njihov obstoj, razumeti, zakaj so prisotna, in jih sprejeti kot sestavni del življenja. Namesto da se čustva potiskajo iz spomina, jim je treba dati dovoljenje, da so prisotna brez obsojanja. Deljenje svojih čustev s prijatelji, družino ali terapevtom lahko olajša breme in ponudi perspektivo ali podporo. Telesna dejavnost lahko pomaga sprostiti napetost in izboljšati razpoloženje. Pomembno je tudi preusmerjanje pozornosti na druge zanimive in bolj pomembne stvari, povezane z bodočnostjo, da bi se izognili preteklosti. Nujno je prepoznati negativne misli, povezane z neugodnimi čustvi, in jih postopoma nadomesti s pozitivnimi ali realističnimi mislimi.
Pri čiščenju spomina je potrebna potrpežljivost, ker možgani niso tabla, s katere je mogoče z enim zamahom roke ali enim klikom izbrisati vse.
Treba je razumeti, da so čustva del človeškega doživljanja in ni cilj v tem, da se jih v starosti popolnoma pozabi, ampak da se bolje omeji njihov negativni vpliv na življenje v starosti.

Pavao Hajdinjak
Hvala vam g. Šime na spet enem izjemnem prispevku!
Užitek vas je brati!

Alojzij Kolenc
Nekateri znanstveniki menijo da so možgani podobni “trdem disku”, stare informacije so shranjene, težko se jih spomnimo, ker jih ne uporabljamo.
Za starejšega je pomebna družba, dobra volja, smeh, zadovoljstvo ki utrjujejo zdravje.
Strah pa povzroča bolezni (rak ?) Zato bi bilo potrebno mlade zdravnike (na)učiti starejšega bolnika poslušati, bodriti…

starost#

26. julij 2023

Starost lahko doživljamo kot prijetno ali pa neugodno življenjsko obdobje. Čeprav je praviloma od posameznika odvisno, kako dojema življenje v starosti, pa vendar v tem obdobju igrajo zunanje okoliščine bistveno vlogo pri tem, ali se počutimo dobro ali slabo. V starosti se soočamo s pojavi, na katere nimamo vpliva, kot na primer, občutljivost odnosa družbenega okolja do starejših, ki je vse drugo kot resnično pristno prijazno.
Nisem strokovnjak za tovrstno področje, vendar pa me je v zadnjih nekaj letih odnos družbenega okolja do starejših začel zanimati kot pravnika, saj družba z restriktivnimi predpisi sledi tradicionalnim negativnim stereotipom o starosti, ne da bi se zavedala sprememb v življenju človeka.
Eno od mojih prvih presenetljivih ugotovitev, da me je družbeno okolje odpisalo kot enakopravnega člana, je bila zavrnitev moje banke (katere komitent sem več kot 40 let), da mi odobri kredit v višini 5000 evrov, ker sem bil starejši od 75 let. Še bolj pa sem bil kot pravnik presenečen nad stališčem Zagovornika enakopravnosti, da je to stališče banke pravno pravilno.
Verjetno nisem edini, ki menim, da so predstave družbenega okolja, vključujoč oblastne strukture, napačne, pogosto nepoštene, in da gre za poenostavljena prepričanja o starostnih generacijah, kot posledice družbenih norm, vplivov medijev, kulture, izkušenj in drugih dejavnikov.
Splošno mnenje, da so starejši ljudje neuporabni ali manj koristni za družbo, predvsem v ekonomskem smislu, potrjuje tudi zakonodajalec v številnih predpisih o delu in statusu upokojencev na področju dela, da ne govorimo posebej o starostnih diskriminacijah na delovnem mestu. Starostniki se predstavljajo kot fizično šibki in počasni ter intelektualno manj sposobni od mlajših. Naj bi bili neodprti za nove ideje in tehnologije, pozabljivi, nimajo več življenjske družabnosti, nemočni so in odvisni od drugih za osnovne potrebe, preveč previdni in se preveč bojijo tveganja, so občutljivi in podobno.
Vse te predstave o starejših so neposredno ali posredno vsebovane tudi v zakonskih in drugih predpisih, skrite pod zatrjevanjem »nujne skrbi« družbe za starejše, čeprav gre za diskriminacijo, ki je nihče ne želi priznati.

Mimi Zajc
Imate prav. Diskriminacija zaradi starosti je vedno bolj očitna. Ali nimamo v Ustavi in zakonih zapisano prepoved diskriminacije? Pravzaprav še vedno velja Zakon o varstvu pred diskriminacijo. Diskriminacija zaradi starosti je prepovedana.

Marija Prijatelj
G.profesor zadeli ste v tarčo, točno to se dogaja z upokojeno populacijo, nismo nič več vredni, nekoristni, breme državi. Kam smo prišli.
Sem zelo žalostna.

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Šime, zelo lepo ste opisali odnos do starejših. Starejši so nezaželjeni v podjetju zaradi svojih delovnih izkušenj in znanja. Mlajši samo želijo prezveti delovno mesto in nič drugega. Pri tem se vodstvo podjetja ne zaveda koliko je vloženega denarja in časa, da je človek dosegel nivo znanja katerega ima. V podjetjih ni razvita filozofija, da bi od starejših prevzeli delovne izkušnje, ki so jih z delom pridobili. Danes lahko vidimo na raznih posvetih mlade predavatelje, ki predstavijo svojo raziskavo brez delovnih izkušenj. Na poljubno vprašanje odgovorijo anemično. Danes tudi vidimo da se govori o izgorelosti na delovnih mestih. Problem ki se pojavlja je naslednji, kako integrirati posameznika na delo po nekaj letni odsotnosti iz dela. Če bi mladi delavec imel starejšega sodelavca pri sebi bi tudi lažje premagal delovne probleme.

Tone Potocnik
Hallo penzionerji,organizirajte in zberite se.Vec kot 600.000 nas je baje.Tako volilno telo bi lahko samo sestavilo vlado.Pa smo ideološko raztepeni na vseh koncih,povsod malo in nikjer dovolj.
Od vseh teh ideologij,levih,desnih ali…?katerikoli drugih ne bo boljšega kruha.Torej veselo na delo in na naslednjih volitvah bi morali zmagati,največja stranka smo lahko.
Kaj pa menite o tem vi?

Marija Fortič
Res je g. profesor. Ampak to diskriminacijo gledam že 70 let, kako so stari diskriminirani. Poglejte samo v druzinah, starega strpati v kot in mu mogoče dati še hrano. Že kot otrok sem to opažala od najožjih sorodnikov, ko so se borili za dediščino res žalostno. Starec jim je bil še samo v nadlego.To je vse danes javno, dogaja se pa od vedno.
Ja za banke nismo več primerni za kakšen kredit v nujni sili saj se bojijo, da nas prej pobere preden bi ga izplačali, čeprav kredit zavaruješ. To smo ljudje, clovek z veliko začetnico.

Kukovec Zlatko
Starejši (velika večina visoko izobraženih, 40+ let delovne dobe, vrhunske reference, nagrade za življenjsko delo, …) so si sami krivi. Dovolili so da DRŽAVO vodijo mladi brez izobrazbe, delovne dobe , referenc (v Parlamentu cca. 50 % s srednjo izobrazbo, V ODBORIH ZA USTAVO BOKSER, … INŽENIRJI, …), … že 33 let potrjujejo “zakone”-ODKRIVANJE MOKRE VODE!

Dragan Radić
Zal, gre za napacen sistem vrednot…. Starejsi bi lahko bili vir izkusenj in modrosti za mlade in srednjo generacijo… Ampak danasnji izkoriscevalski kapitalizem vidi ljudi kot potrosni material, ki sluzi njegovemu namenu… Mi nismo material, temvec smo ljudje… Ze v enem od predhodnih komentarjev sem omenil, da veliko danasnjih problemov izhaja iz pomanjkanja empatije…

Boris Surina
“EGOIZEM” to usmerja v nasem neposrednem okolju, zal spostovani G. SIME, iz dneva v dan je vedno bolj jasno, cemu osamosvojitev, odgovor je na dlani, aktivirani pa operativci, Jansa, Pahor, in ostali junaki negative v Sloveniji po letu 1991, ampak zal, samo govorimo in pisemo lahko, drugo je vse vodeno od zunaj, pametni so zapustili to obmocje.

Borut Petrovič Vernikov
Ker tudi našo državo vodijo Davos globalisti, kaj drugega ni pričakovati. Potrebno jih bo razkrinkati in dokončno poslati v kontejner zgodovine, ker je dialog z njimi nesmiseln.

starost#

26. julij 2023

Ob sedanjih razpravah o predloženem zakonu o pomoči pri prostovoljnim končanju življenja Vas vabim, da tudi na družbenem omrežju izrazimo odločno nasprotovanje ideji, da bi nas zakonodajalec prisilil razlagati zakon o tem, kako organizirati pomoč drugim pri samomoru, kot dobrodelno storitev, primarno namenjeno starejšim. Pravo je namenjeno razmerjem med živimi, ne pa med živimi in mrtvimi. Predlagatelji zakona poudarjajo, da je zakon namenjen starejšim, da se hitreje poslovijo od življenja, nihče pa ne govori, da bodo od njega imeli koristi le mlajši in širša družba (beri: družbena elita), ki se zaveda, da bo zaradi poceni nudene pomoči drugim pri dokončni poslovitvi ostalo več sredstev za paliativo, namenjeno njenim izbrancem …
Naš zakonodajalec je storil veliko napak tudi zaradi tega, ker smo pravniki/ce molčali, ko je sprejemal zakone po hitrem postopku na predlog vplivnih zainteresiranih skupin in tokrat ne dovolimo, da bi se še dodatno zapisal v zgodovino kot podpornik smrti, ne pa življenja.
Prepričani smo, da še vedno obstajajo možnosti na področju paliative za zmanjšanje trpljenja ljudi pred koncem življenja.
Starejši pomnimo, ko je prostovoljstvo bila lepa beseda za družbeno državno prisilo…

Sonja Štramec Nemec
Ob tem zakonu imam kepo v želodcu. Razumem razloge predlagateljev. Kot pravnici mi pa že dolgo jasno, da je pravna država le še na papirju. Marsikateri zakon se je kljub dobrim namenom sfižil. Enostavno se bojim, da bi iz možnosti prostovoljne prekinitve življenja, postala obveznost. Kot družba moramo urediti dolgotrajno oskrbo, paliativno oskrbo, …
Mojca Petek
Ja starejsi pomnimo kako je koncalo prostovoljstvo.lpm

Suzana Simonović
Zelo nevaren zakon. Odločno proti. Me pa že lep čas skrbi družba, v kateri živim. Pravniki in naše mnenje več ne veljamo kaj dosti. Smo pa za veliko tega krivi sami. Po eni strani zato, ker so nekateri pravniki ta poklic s svojimi ravnanji popolnoma razvrednotili (denar je človečka vladar), po drugi strani pa zato, ker smo ostali bili preveč in predolgo tiho. Moje mnenje, pa brez zamere. Vaš zapis pa delim.

Alenka Gortan
Hvala za vaš komentar s strani pravne stroke.

Franjo Sarman
Jeeee ! Predolgo smo, ste molcali ! Sedaj ze voda tece v grlo in upajmo samo, da ni prepozno !

Mimi Zajc
Star in nepotreben bo vsak, ki je sedaj mlad. Če bo sploh dočakal starost 🤔

Katarina Trojnar Krivic
Dokler bo politicna moc in kapital nad pravno stroko bodo prevladovale zlobirane resitve.

Drago Stanovnik
Odločna potritev, da so zagovorniki Zakona pomoči pri končanju življenja res slabši in hujši od Tita, Hitlerja in Stalina skupaj!!!!!

Lidija Gumilar
Pa kaj motovilite vsi, ko se najdeš v taki situaciji je verjetno drugače, kot pa ko si zdrav. To pomeni, da je več kot polovica evropejcev nespametnih, ker to imajo, jaz se ne sekiram, blizu so te države, ker opravljajo evtanazijo in jaz sploh ne smatram, da je to samomor!

Nikolaj Celec
Dopuščam možnost in pravico, da vsak človek sam odloča o svojem življenju, ob predpostavki, da ni ogroženo življenje drugega.

Zoran Pavlović
Bližje mi je misel dr. Pleterskega in njegovi argumenti, tole vaše je nekakšno skrivanje in strahopetnost, češ, dajmo stran gledat in ne sprejemat nobene odgovornosti do trpljenja ljudi, ki jim več ne znanost ne nobena stroka ne družba tega trpljenja ne more več pomagat prenašat. Odločanje o lastni smrti je drža dostojanstva, pomoč trpečemu pa etično dejanje ljubezni.

Daniela Simonic
https://transition-news.org/wovon-lebt-der-mensch

DrscSuzana Čurin Radović
Se zelo strinjam.

Tone Vrhovnik Straka
Zanimivo, kako mislite. Sam mislim, da bi država morala prisluhnit že zato, ker morajo zdaj samomorilci ubirati najbolj grozljive in boleče načine, da uresničijo zelo enostavno željo. Da pač nočejo več. Kako se vam zdi, ali država mora siliti ljudi k nekemu razmerju, četudi so izrecno in argumentirano proti?

Maja Zavadlav
Ta zakon o evtanaziji s katerim tako pritiskajo je zame grozljiv-le kdo bi želel biti izvajalec?
Paliativna oskrba je zagotovo bolj v skladu z zakonom narave.

Lučka Laure
Mojim pogledom je najbližji zapis Zorana Pavlovića. Zato ne morem pritrditi tistim, ki kategorično zavračajo predlagani zakon. Ker nisem zdravnica, kar sem sicer želela postati, lahko tudi kot pravnica v penzionu razmišljam neobremenjeno, zgolj človeško, zato sem naklonjena uzakonitvi “določene” pomoči pri končanju nečloveškega trpljenja v fazi umiranja. Sem tudi medicinska sestra in imam mamo staro 90 let. Zelo dobro poznam procese v telesu umirajočega in skozi koliko trpljenja gre 90% umirajočih. Le 10% ljudi izdahne v globoki komi ali umre zaradi zastoja srca in možganske kapi. Ker vse to ve tudi moja mama, medicinska sestra, podpira namero o uzakonitvi končanja obsmrtnih muk.
Neglede na dejstvo ali bo predlog zakona dobil podporo ali ne, nam nič ne preprečuje, da bi aktivno gradili paliativno oskrbo umirajočih. Kaj pa mislite, kaj je paliativna oskrba? To ni čarobna palica, s pomočjo katere bi umirajoči kar v miru zaspal. Bistvo te je, ali natančneje povedano, naj bi bila, 24/7 varstvo in bdenje nad umirajočim in lajšanje bolečin in trpljenja z medikamenti in duhovna podpora osebja, ki so usposobljeni za ravnanje z umirajočim v terminalni fazi ob prisotnosti duhovnika po želji in možnostjo prisotnosti svojcev. Enaka medikamentozna terapija mora biti zagotovljena slehernemu bolniku in umirajočemu, na podlagi naše zakonodaje o zdravstvu. Zaradi vsega povedanega podpiram namero zakonodajalca.
Pod črto namena in obsega debate, oz.izražanja mnenj, apeliram na poslance, naj se predlagam zakon sprejme po rednem postopku, saj je veliko bistvenih vsebinskih vprašanj nedorečenih in pravno spornih.

Janez Mohorič
Človek res ne ve kako reagirati, evtanazija ali pa pomoč pri samomoru je tako resna zadeva, da ji še zdaleč nismo kos oz. nismo še dosegli razvoja v vseh porah družbe. Država bi samo nekaj prepisovala na podlagi predlogov nekih majhnih lobističnih skupin, sprejemala sporne zakone, večino v korist kapitala, zakaj se država ne zave svojega poslanstva in stoji v prvi vrsti za krepitev pravne in pravične države za vse ljudi enako in ne samo za majhen krog. Če samo pogledamo nekaj spornih zakonov, odvzem deviznih vlog, izbris oseb iz registra…, izničenje podrednih delnic, omogočanje bogatenje bank z valutnimi tveganji, izbrisa pravnih oseb – podjetij, vse to in še več samo v cilju odvzem pravic in premoženja “majhnim ljudem”, kateri so popolnoma verjeli v pravno in pravično državo…

Boris Surina
Lahko bi prislo do zlorab, ljudje, ki so osnovali SDS pa me pri tem skrbijo, moj odgovor NE

Misa Derganc
Zakon in družbeni dogovor je potreben. A tak kot je ta, je popolnoma brez varovalk in ponuja veliko možnosti zlorab. Bojim pa se, da je tudi v osnovi nehumana popularizacija same pravice do smrti in vsa ta naprezanja kako končati življenje, ne da bi pošteno dorekli kaj še storiti znotraj paliative in kako blažiti in preprečiti trpljenje. Res izjemoma tudi z možnostjo evtanazije.

Matjaž Ješovnik
Ko sprejmeš, da vsi umremo, in da boš tudi sam umrl, je vprašanje, kako se s tem spopadeš.
S strahom, pred neznanim, ali pa pomirjen z neizbežnim.
Se oklepaš vsakega trenutka?
Da. Če se zavedaš in da ni prežet z bolečinami in trpljenjem (tudi najbližjih), razrojem telesa, duha, norm…
Dokler živim človeka dostojno življenje, je vredno živeti. Ceniti trenutek, se ga zavedati in ga deliti z drugimi.
Kje je ta meja in kako živimo, je lastno vsakemu posamezniku.
Biti omejen z zakonom, da to mejo postaviš sam in ti drugi pomagajo pri tem, ker je to človeško, tudi ni moralno.
Vsak mora biti gospodar svojega življenja in nihče nima pravice posegati v to. Ni avtoritete nad tem, ker nekdo misli, da “bolje ve”.
Ko zgubiš to osnovno pravico, pravico odločati o tem, si izgubil osnovno človekovo pravico.
Bodo zlorabe? Kjer so ljudje, bodo vedno. Vendar je takšna kriminalna dejanja potrebno učinkovito obravnavati skozi sodni sistem in argument, da zato, ker bodo zlorabe, zakona ne sprejmemo, nekako ne vzdrži,saj se s tem kriminalizira in onemogoča pomoč pri odločanju o končanju svojega življenja.

etika#

28. julij 2023

Včeraj, 27. 7. 2023, sem pri Poročilih RTV Slovenije ob 17 h slišal v zvezi z diskusijo o nasprotju med Predlogom zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in Kodeksom zdravniške etike naslednjo trditev zagovornika predloga zakona: »Če je zakon ustaven, potem je Kodeks zdravniške etike podrejen ustavnemu zakonu in je treba spremeniti Kodeks zdravniške etike«.
Ob tem me ni presenetila napačna pravna terminologija; če je zakon v skladu z ustavo oziroma ni v nasprotju z ustavo ne pomeni, da je s tem postal ustavni zakon, ki je enak ustavi. Zmotila me avtoritativna trditev, da je treba zaradi zakona spremeniti Kodeks zdravniške etike.
Ta trditev je hudo nevarna in pravno sporna, saj zakon ne more posegati s prisilo na oblikovanje notranjih moralno-etičnih vrednot, ki jih spoštuje in vrednoti posameznik. Vsebinsko je bil tak stavek znan v strogem socializmu in marksizmu ter v pravnem pozitivizmu, ki zastopa stališče, da je zakon vrhunska norma nad moralo in etiko. Socializem je zato oblikoval posebno t. i. moralo socialistične samoupravne družbe, za katero nismo vedeli kaj to pomeni.
Svet morale in etike in svet prava nista identična, res pa je, da se prekrivata v svetu skupnih vrednot in etično -moralnih dejstev. Nevarno je, če si država, ki je ustvarjalec prava, privošči, da vsiljuje pravne norme v družbeni in moralno etični svet posameznika, kar je želja vseh oblastnikov – obvladati zavest človeka.
Etični kodeks, kot zbirka načel, vrednot, standardov in smernic, ki opisujejo pričakovano ravnanje in obnašanje posameznika ali skupin v določenem poklicu, temelji na moralnih vrednotah in načelih, zato predstavlja bolj etično in prostovoljno zavezo, ki se ne more pravno prisiliti, in kršitev etičnega kodeksa ne privede do zakonske kazni.
O kršitvah etičnih in moralnih norm sodi lastna človekova vest, kot najvišji, najhitrejši, najbolj pošten in najbolj razumen sodnik, ki jo človek mora brezpogojno spoštovati, pravne kršitve pa sodi sodnik, ki se ne more primerjati z človeško vestjo in zato ni sposoben niti sme posegati v sodbe vesti.
Bila bi groba napaka države in vrnitev v diktaturo socializma, če bi z zakonom prisilila zdravnike, da spreminjajo svoj etični kodeks, ker bi s tem postal pravno sankcionirano državno prisilno pravilo, ne pa etična smernica za posameznike pod nadzorom vesti, kot je to v isti oddaji izrazil drugi zdravnik-nasprotnik zakona-z izjavo, da raje izgubi licenco, kot, da krši zdravniške etične norme ( beri; dela v nasprotju s svojo vestjo).

Kazimir Piščanec
Odličen komentar.

Tone Vrhovnik Straka
Prav imate. Za to razpravo je prav značilno, da sta obe strani nastreljali kozlov za velik pašnik. Za etiko nasploh velja, da se ji zakonodaja lahko približuje, težko pa jo kadarkoli v celoti pravno zaobseže (zato sta tudi pravno in prav redko sinonima). Problem je, da se zdravniki sila radi tolčejo po prsih s Hipokratovo prisego, ki je zaprašen zbir načel in so jo ravno zato, ker so se z njo tolkli po prsih nemški zdravniki v 40. letih, dodelali z Ženevskimi konvencijami (1949).

Janez Jaklič
Kodeks je lex specialis, ne sme pa biti v nasprotju z zakonom ali ustavo.

Alojzij Kolenc
Mislim da ima spoštovani g. prof. Ivanjko prav.
Najvišji je človekov moralni torej etični zakon. Ne bi se strinjal z g. Vrhovnikom, da zdravniki radi prisegamo na Hipokrata. Pravi zdravniki so moralno, in etično obnašamo kar pomeni po Hipokratu. V zgodovini pa so obstajali in še danes obstajajo odkloni…

Tanja Pirh
To, da je država z zakonom posegla na področje vrednot posameznika se je že zgodilo, in sicer s sprejetjem sprememb ZNB, to je bil zame prisilni poseg v moj svet kot posameznika…

Kukovec Zlatko
V parlamentu že 33 let ODKRIVAJO MOKRO VODO, seveda za delavski denar in enormna zunanja posojila. Delavci pa delajo po svetovnih normah in zakonih! Pa mi že imamo evtanazijo, BREZ “DRŽAVNE POMOČI”, desetletni svetovni vrh! VSI SO “SLEPI”, TO PA NOBENEGA NE ZANIMA, …!!!! https://www.rtvslo.si/zdravje/lani-v-sloveniji-432-samomorov-strokovnjaki-poudarjajo-pomen-pomoci-ljudem-v-stiski/639981

DrscSuzana Čurin Radović
Saj 34. člen Ustave varuje človeško dostojanstvo in varnost: Žal mi je, da se premalo govori o udejanjanju tega zelo pomembnega ustavnega člena, saj ščiti tudi vest človeka.

Tanja Flegar
Spoštovani g. profesor, prosim pojdite na RTV in pojasnite dejstva Slovencem in vsem ostalim vsiljivcem, ki bi naredili drugače.
Hvala za ta zapis.

Janez Mohorič
Kako dolga je še pot razvoja človeškega uma, da bo le ta vsaj v osnovi razumel kaj so to pravzaprav človeški odnosi, kaj pomeni spoštovanje drug drugega, neverjetno je težko razumeti, da so med glavnimi pobudniki visoko izobraženi gospe in gospodje, od g. Kebra pa do A. Pleterskega kateri ima celo 3 doktorate, ja vsi ti bi morali še kako voditi računa o kakršnihkoli posegov v notranjo človeško sfero – moralno etičnih načel, če tako visoko izobraženci dobesedno posiljujejo to ubogo ljudstvo z nekim zakonom v dvomih potem res ne vem kako naj to razumejo t.i. mali ljudje, kateri zaupajo raznim dr.dr.dr….

Drago Stanovnik
Spoštovani zaslužni profesor. Iskrena hvala za vaš zapis, ki pa je žal razumljiv samo normalno zdravim in razgledanim
ljudem, kar žal očino mnogi iz 83 let neupravičeno priviligirane, leve, lene, lažnive, lopovske žlahte niso in nam to tudi jasno dokazujejo še posebej v zadnjem letu, ko “pogumno” rušijo vse moralne norme in tako dokazujejo, svoj uničuoč odnos do lastnega naroda, drugih narodov ter do domovine in človeštva.

Gorazd Trunkl
Že naslov zapisa pove vse 👏👏👏

Matjaž Ješovnik
Zakoni in zakonodajalec bi morali težiti k temu, da so čim manj v diskursu z moralno etičnimi vrednotami.
Le tako ne bodo v nasprotju z “zdravo kmečko pametjo”.
Na vseh področjih.
Za začetek naj bo zakon vsaj semantično enoumen in matematično dokazljiv (predikatna logika).

Ivan Gabrovec
Vrhunski komentar!

etika#

31. julij 2023

Moj znanec, ki sicer ni pravnik, vendar zelo dobro pozna življenje, povezano s pravom, in je v življenju imel veliko opraviti s sodiščem in pravniki, mi je pred kratkim povedal, da se boji mladih sodnikov, tožilcev, odvetnikov in nasploh pravnikov, ki vedno in povsod »iščejo resnico«. Raje se srečuje s starejšimi, na vseh področjih izkušenimi pravniki, ki sicer ne poudarjajo toliko iskanja resnice, ampak so s svojim razmišljanjem in ravnanjem dojemljivi za dobroto in usmerjeni na iskanje dobrega.
Zanimiva je ta ugotovitev mojega znanca.
Ob razmišljanju o tej ideji oziroma življenjskem dejstvu sem ugotovil, da ima moj znanec prav. Sam se spomnim, kako sem bil kot mlad pravnik prepričan, da je resnica zapisana v zakonu in sem poskušal dosledno zasledovati smisel črke zakona, torej »razumske resnice«, ki jo je oblikovala oblast za vsako situacijo, v kateri se lahko znajde posameznik pri srečanju s pravom. Ta razumska in domnevno domišljena resnica se mi je pogosto zdela edina pravilna, dokler nisem začel spoznavati, da sploh ni resnična in da je daleč od željene in pričakovane dobrote. Preprosto v pravu ni bilo pravičnosti, ki jo tudi še danes pogrešam, pri čemer pravičnost štejem kot bistveno sestavino najvišjega oziroma končnega dobrega – summum bonum, ki ga je uvedel rimski filozof Cicero za označevanje temeljnega načela, na katerem temelji grško rimski etični sistem, ki je tudi temeljno vodilo do najboljšega možnega življenja.
Danes se mi zdi, da bi se človek moral odločiti v življenju, ali bo iskal resnico (linearni koncept racionalnega razmišljanja) ali pa bo iskal dobroto pri sebi (nelinearnost in raznorodnost), ki omogoča bolj razslojeno perspektivo življenja.
Pri iskanju resnice v življenju in pravu je človek omejen, saj so že človeški čuti omejeni in ne morejo zaznati vsega, kar obstaja v okolju, določene prirojene in naučene pristranskosti pa ga ovirajo spoznati resnico. Človeški spomin ni popoln in ima lahko izkrivljene predstave o preteklih dogodkih. Družbeni in kulturni dejavniki oblikujejo naš pogled na svet in vplivajo na to, katerim informacijam verjamemo, ali jim zaupamo, in, končno, tudi človeški um je omejen v svojih sposobnostih in po obsegu znanja.
Pravnikov razum pa je še posebej omejen na področju prava z voljo oblastnikov, zapisano v zakon, ki določa, kaj je pravo, ne pa tudi kaj je prav, ki je več kot pravo. Pričakovanje, da resnica prebiva na sodišču in pri pravnikih, je zmotno (resnica na sodišču samo prenočuje), saj je njeno iskanje na sodiščih ali pa v pravnih razmerjih linearno omejeno s poudarjanjem stroge poslušnosti pravu po zakonu in s strogim nadzorom »po zakonu pametnejših sodnikov in pravnikov«. Resnic pa ni več, ampak je ena sama, ki je praviloma ne najdemo na področju prava in tudi ne v sodnih odločbah, čeprav so izdelane strogo po pravilih, z velikim znanjem vrhunskih pravnikov. Zaradi omejenosti pravniki niso izumitelji in tudi Nobelove nagrade ni za pravne iznajdbe.
Človek pravnik je, verjetno to velja tudi za vrsto drugih poklicev, pri iskanju dobrega v svojem poklicu lahko neomejeno ustvarjalen, čeprav te iznajdbe ni mogoče patentirati. Mnogi pravniki smo (so) v starosti razočarani nad svojim delom v preteklosti, ker smo bili prepričani, da bomo s svojim razmišljanjem, znanjem in ravnanjem našli resnico, pozabili pa smo na svojo omejenost in na dejstvo, da »pravna resnica« lahko živi samo v sožitju z dobrim, karkoli že to pomeni.
Menim, da bi morali nasploh v družbi pri poklicnem izobraževanju opustiti izključni linearni sistem razvoja razuma in zbiranja poklicnega znanja ter se posvetiti tudi tistim področjem, ki nam omogočajo po naravi stvari neomejeno svobodo ustvarjanja in iskanja, kako naj bi bilo naše življenje in življenje družbene skupnosti bolj skrbno, manj materialistično potrošniško in zlasti socialno pravično.

Nikola Vlahović
Odlično Profesor Šime za objavljeno. Dodal bi samo eno malenkost. Kdo ne najde pravice pri sebi, tudi na sodišču je ne bo našel. En gospod je 1992 leta rekel v Železarni na Ravnah na Koroškem: “Do sedaj je policija varovala družbeno lastnino, od sedaj bo varovala privatno lastnino”. Zato so sodišča postala organ spodbujanja nasilja nad majhnim človekom v korist kapitala. In je žalostno da se sedaj Delovno sodišče II stopnje imenuje Delovno.

Tone Potocnik
Moj oče za male stvari ni odpiral ust in trošil energije, bil je zelo moder človek.
Že zelo zgodaj pa nama je obema z bratom, privzgajal, naju učil in opozarjal na veliko vrednoto, ki smo ji rekli srčna kultura. Ta naj nama bo kažipot in glavni korektiv v življenju je dejal. Naj bo nad vsemi zakoni, ki jih sprejemajo levi ali desni…, ki so mnogokrat pijani od oblasti…, nama je rekel.Pa še kako prav je imel, sem vedel že takrat, danes pa sem v to še bolj prepričan.

Janez Mohorič
Ali, kot je rekel dolgoletni sodnik ESČP, če sodnik nima domišlije je suženj črke zakona in politike, nikakor ne najde kaj je prav…

Kukovec Zlatko
_https://www.rtvslo.si/izjava-dneva/ernest-petric/276405
8. februar 2012
Predsednik ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič:
“Pravna država niso le predpisi ter organi pravosodja in pregona,
ampak tudi občutek v ljudeh, kaj je pravično, moralno, pravno.
Če tega ni, če vlada nek relativizem, ki ga vodi pohlep, je družba v GLOBOKI KRIZI! …

Tatjana Malec
Naravno pravo so razvijali že antični filozofi Sokrat, Platon, Aristotel. Naravnemu pravu bi lahko rekli univerzalno pravo. Beseda naravni zakon izhaja iz latinskega ius -, kar pomeni “prav”, naturalis , ki se nanaša na “naravo”, in iz pripone – ism , kar pomeni “nauk”. Morala se lahko predpiše z zakoni, vendar vsak mora etičnost in iskanje smisla dobrega odkriti v samem sebi, tako tudi sodnik.

Majda Masten
Najlepša hvala za te besede. Prišle so do mene ravno v pravem času. Prepričali so me, da naj tisto osebo, ki mi že od l.2001 zelo greni moje življenje kazensko težim in naj to predam advokata, sama pa naj si privoščim mirno življenje, ki si ga zaslužim.
V upanju, da bom uredila stare krivice in preprečila nove, sem bila trdno odločena, da bom to tudi naredila.
Pred 2 dnevi sem pa ugotovila, da so to le pobožne želje vpijočega v puščavi.
Pravo in sedanja katastrofalna zloraba psihiatrije sta zmagovalca
in niti minute se ne bom ukvarjala s to bitko. Z grenkobo nemoči, da zmaga pravičnost, poštenje, dobrota si bom postavila “zid” in poskusila živeti v miru, ki si ga bom sama potrudila ustvariti v malem krogu še dobrih ljudi.
Hvala Vam za veliko nasvetov, ki ste mi jih letos že dali. Veliko so mi pomagali, žal pa idealne rešitve nastalih problemov v naši družbi ni več možno najti.
Vse bolj ugotavljam, da smo ta pošteni nezaželeni in nas je najbolje utišati, odstraniti ali ignorirati.

pravo#