12. maj 2023

Pedagogi, učitelji, profesorji raznih strok na raznih nivojih poučevanja drugih oziroma predavanj vseh vrst imajo poseben odnos do stanja, imenovanega »poslednja predavanja«. Ker sem več kot 40 let imel z nečim zasluženo srečo, da sem poučeval druge, predvsem mlade ljudi, razmišljam, kako sem doživel to obdobje zadnjih predavanj, ki jih podaljšujem s »predavanji« na družbenem omrežju.
O fenomenu poslednjih predavanj nisem zasledil posebnih objav, sem se pa pogovarjal z ljudmi, ki so se zavedali dejstva, da morajo sestopiti izza katedra v predavalnici in se vključiti med poslušalce, brez upanja da se bodo vrnili za kateder. To je pač življenjsko dejstvo, ki ga moramo sprejeti, če to želimo ali ne, in ne glede na to, ali nas slednje osrečuje ali ne. Verjetno je enako pri vseh, ki morajo prenehati s svojim delom, ki jim je kot poslanstvo dajalo smisel življenja.
Za poslednja predavanja je značilno, da predavatelj postaja veliko bližji svojim slušateljem in poskuša zavestno ali ne povedati o sebi veliko več, kot je to bilo v času, ko še ni razmišljal o odhodu iz predavalnice. Razdalja med njim in slušatelji se zmanjšuje z odpiranjem predavatelja in svoje zadržanosti ter svoja predavanja povezuje bolj z lastnimi pogledi, občutki, s sproščenostjo in z večjo naklonjenostjo. Preprosto več govori o sebi, kot da bi želel povedati na neformalen način: «To sem jaz, to so moje lastnosti in moje življenjske izkušnje.« Ob tem je tudi preplašen, ali bo to uspel povedati drugim in razkriti sebe. Osrečujoče ožarjen je z dejstvom, da je prispeval k oblikovanju mladega človeka, polnega življenjske moči in radosti, ter mu dal smernice, da postane dober človek, usposobljen z znanjem s katerim lahko osrečuje druge v družbenem okolju. V temelju se zaveda, da je mlademu človeku podaril moč neverjetnih možnosti, ki je bistvo univerzuma, in da mu je pomagal v njegovem prizadevanju, da postane takšen, kot bi želel biti, ter da bi bil ustvarjalen v okviru svojih življenjskih možnosti.
S svojimi učenci, študenti, slušatelji želi predavatelj v poslednjih predavanjih podeliti del svojih življenjskih izkušenj – del sebe, kar je zadrževal zase v aktivnem predavateljskem obdobju življenja.
S temi razmišljanji želim spodbuditi predavatelje vseh vrst, da z delitvijo sebe s svojimi slušatelji ne čakajo na poslednja predavanja …

Tone Potocnik
Plemenita vsebina misli in poslanstvo. Moji prijatelji v Avstriji bi rekli…ni važno kakšen titel stoji pred imenom in priimkom, ampak kaj se skriva, kakšna veličina človeka za tem… Taki pa so redki in cenjeni za vse življenje…, s toplino in radostjo se jih spominjamo vse življenje. In eden takih redkih je tudi profesor Ivanjko. Da bi jih bilo le še več…

Marjana Pavliha
Sem imela to srečo v srcu, da nisem znala predavati drugače kot tako, kot ste opisali “zadnje predavanje.”
Pogrešam svoje delo, zelo.
Vesela sem rezultatov, ki jih sedaj vidim pri svojih učencih. To je moje zadovoljstvo in potrditev, da sem prav delala.

Nika Jan
Ljudje bodo več ali manj pozabili, kar so jih učitelji naučili, nikoli pa ne bodo pozabili, kar so jim pustili v srcih.

Božidar Mithans
Čudovita pobuda. Čestitke. Upam samo, da to pade na plodna tla pri čim večjemu številu mladih predavateljev. Osebno sem bil praviloma vedno navdušen nad predavtelji, ki so znali svoje osebne izkušnje povezati s teorijo.

Franjo Sarman
Moj poklon Profesor!

Alojzij Kolenc
Resnica, kot na kratko pravimo vinoljubi:
staro vino je plemenito, ne iskrivo kot mlado ima pa šarm, ki ga ne premore mlado…

Boris Surina
G. Sime, malo je ljudi z duso, vsekakor pa Vi, in zgoraj naveden Alojzij Kolenc po mojem spadata v to kategorijo ljudi, ki jih poznam, s spostovanjem do obeh.

študij#

15. maj 2023

Sodobna civilizacija vse bolj ugotavlja, kako umno so veliki misleci človeštva v preteklosti razmišljali o človeku in njegovem življenju. Od njih se lahko še danes marsikaj naučimo.
Starogrški učenjak Zenon naj bi nekoč, ko je v brodolomu izgubil vse svoje premoženje, rekel, da mu je usoda omogočila svobodno pot za filozofiranje.
Tudi mi sodobniki se srečujemo z brodolomi v življenju: z izgubo svojih dragih, uničenjem vsega premoženja, neuspehom v osebnem in poklicnem življenju …, vendar tega nismo sposobni sprejeti z največjo možno mirnostjo, kot je to storil Zenon.
Zenon je zasnoval šolo stoicizma, ki nam ima tudi danes kaj povedati, da bi lahko bili srečnejši in bi tudi osrečevali druge.
Glede na ostale njegove nauke nam med drugim manjka sposobnost osredotočanja na to, kar je v naši moči. Mi se ob težavah razburjamo zaradi stvari, ki so izven našega nadzora, namesto da bi svojo energijo usmerili na področja življenja, na katera lahko vplivamo. Na primer, jezimo se, ker drugi slabo mislijo o nas, čeprav vemo, da drugega ne moremo prisiliti, da spremeni svoje mnenje. Še vedno pa lahko poskrbimo, da smo prijazni do njega, ne da bi zato bili slabe volje.
Nismo se izurili, da bi vnaprej predvidevali težave in stiske, s katerimi se srečujemo in se bomo z njimi tudi vedno srečevali. Ne gre za to, da samodejno pričakujemo najslabše, temveč gre bolj za to, da razmislimo o najslabšem možnem scenariju, da ne bomo presenečeni, če se to zgodi.
Predvidevanje stisk, ki nas spremljajo, in se bomo z njimi srečevali, nas dela srečnejše in pripravljene, da ko se bomo srečali z njimi, se ne bo uresničila najslabša možna varianta.
Na svoje življenje ne smemo gledate s temnimi ali rožnatimi očali. Izredno močan način, da svojo zavest odpremo optimističnemu pogledu na svet in se odločno postavimo v obrambni položaj, nam omogočajo sodobne možnosti znanosti o človekovem telesnem, duševnem in duhovnem življenju.
Sodobni človek, za zdaj še v mirnem sobivanju s sodobno tehnologijo, doživlja pomanjkanje občutka pripadnosti, ki je osnovna človeška potreba – skoraj tako pomembna kot potreba po hrani ali tekočini. Skupna sreča je dvojna sreča in če jo želimo še povečati, moramo imeti nekoga, s katerim jo lahko delimo. Znano je, da so ljudje, ki se počutijo posebej srečne, v izpolnjujočih odnosih s prijatelji, z družino in s pomembnimi drugimi.
Ob vsem tem pa za dobro počutje potrebujemo tudi dnevne spodbude, kot so: majhne človeške pozornosti, topel objem drage nam osebe, prijazen pozdrav soseda oziroma sodelavca, prijetno izmenjavo besed s prodajalko v trgovini, bežen nasmeh neznanega pešca na sprehodu, spodbudno, ne pa zastraševalno besedo politika s TV ekrana ipd., s čimer pa tako mi sami do drugih kot drugi do nas skoparimo/jo z neverjetno neznosno lahkotnostjo, čeprav so to dragocena darila, ki jih ni treba kupovati z denarjem.

etika#

16. maj 2023

Mnogo je pojmov, s katerimi sem se srečal v življenju, ki jih nisem dojel, razumel, ne vedel, kaj pomenijo v praktičnem življenju ljudi. Tak je tudi pojem svoboda, ki nima ničesar opraviti z imenom sedanje najmočnejše in vseprisotne skupine oblastnikov, ali pa tudi?
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pojasnjuje, da je svoboda »stanje, ko so ljudje podrejeni samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti koga; pri nas je svoboda; živeti v svobodi …« Ob tem se navaja še 8 različnih stanj, povezanih z besedo svoboda, ki pa mi tudi ne povedo mnogo, kaj dejansko pomeni »biti svoboden«.
V svojem življenju sem ugotovil, da svoboda različnim ljudem pomeni različno, in če sem se o tem pogovarjal s kom, je vsak zelo različno razlagal, kaj je to svoboda. Svoboda je res težak pojem, podoben pojmu »pravo«, za katerega tudi ne poznam natančne definicije.
Študentom sem poskušal razložiti ta pojem zgodovinsko (to delamo vedno, kadar ne znamo jasno povedati, kaj je kaj).
Zgodovinsko je svoboda sestavljena iz dveh vidikov, ki se nadgrajujeta, in le če sta skupaj, se lahko dojame fenomen popolne svobode.
Primarno gre za osvoboditev od revščine in lakote oziroma od pomanjkanja. To je ekonomska svoboda, ki pa je bila, in je še vedno, rezervirana samo za oblastnike oziroma »višjo gospodo v družbi«. Drugi del integralne svobode je osvoboditev ljudi od strahu pred samovoljno dominacijo drugih, kar se je v praksi v zgodovini civilizacije, podobno kot danes, dogajalo le izjemoma.
Pri pouku zgodovine je v ospredju le prvi vidik svobode, ne pa tudi drugi, saj o vladarjih vseh vrst in oblastnikih vemo veliko, o strahu ljudi pred samovoljo oblastnikov in njihovem pomanjkanju pa vemo bore malo, razen ko je samovolja prekoračila vse meje in jo v zgodovini zaznamujemo s pojmom revolucija, ki bi naj pomenila osvoboditev, ne samo od samovolje oblastnikov temveč tudi od pomanjkanja. Pri tem pa so revolucije zagovarjale bolj priročno «pravico do kruha za vse«, namesto »enake pravice za vse«, kar pa je v bistvu ožilo prostor za dejansko udejanjanje načela svobode.
Svoboda naj bi zagotavljala tudi enakost in enakovrednost, katerih po naravi stvari ni mogoče udejanjiti, ne glede na to, kako se to lepo sliši v revolucionarnih sloganih in oblastnih sporočilih, saj smo le načeloma lahko enakopravni, ne pa tudi enaki oziroma enakovredni, ker je vsak človek neponovljivo in enkratno bitje.
Ko danes razmišljam o teh vsebinah, imam občutek, da mi pojem svobode ni razumljiv in dojemljiv preprosto zato, ker smo takrat, kadar se je glasno in povsod razglašalo, kako smo svobodni, vedno trpeli zaradi pomanjkanja ali pa zaradi samovolje oblastnikov, nekateri pa menijo, da danes trpimo zaradi obojega skupaj …

Anton Dobrovolec
SVOBODA je, če živiš dostojno življenje. To današnje življenje ni svobodno, zato ker nismo vsi pred zakonom enaki-ENAKOPRAVNI.

Ivan Gabrovec
Gospod profesor: Enkraten komentar! Za uokvirit!
Zakaj ste se omejili le na MB? Čemu niste predavali tudi v LJ. Škoda!

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Šime, tako kot vedno zelo lepo napisano mnenje o SVOBODI. Človek je svoboden toliko, koliko spoštuje zakone in nič več.

Stanislav Zavec
Ob čitanju zapisa mi je prišla na misel izjava ” svoboden kakor ptica “. Zanima me, kaj bi znale ptice povedati o svobodi?

Brane Terglav
To kar imamo je zloraba pojma svoboda.

Božidar Mithans
Etimološko svoboda pomeni sam svoj gospod. Torej smo svobodni, če sami uravnavamo svoje življenje. Da pa bi lahko živeli svobodno, je ključno, da so v družbi, v kateri živimo, zagotovljene človekove pravice oz. da smo vsi enaki (ne isti), kar pomeni da imamo enake možnosti delovanja v javni in zasebni sferi, da smo enako obravnavani in da smo enakopravni, kar je podstat enakosti.

Nika Jan
To je svobodna država. Nihče te ne more prisiliti, da misliš s svojo glavo, če ti sam tega nočeš … (nepoznani avtor)

Stjepan Đukić
Slažem se da je sloboda ideal. Nikad je nisam ni u kom obliku konzumirao a također kao umjetnik u svom izričaju, nikad nisam bio slobodan. Tako i danas,nekolicinu svojih radova ,nikada nisam mogao staviti pred lice javnosti…

Branka Mevlja Turk
Svoboda je v vsakemu od nas. Vsak jo dojema na svoj način. Zato ne potrebujemo nobenih pravil o tem,
da nam drugi solijo pamet kaj je svoboda in se obnašamo po “tujih” pravilih. Obnašanje po “prisiljenih ” pravilih, ni svoboda.

etika#

18. maj 2023

Ob pomembnejših življenjskih dogodkih se pogosto sprašujemo, ali se počutimo srečne in ali smo zadovoljni s tem, kar smo dosegli v življenju oziroma kako nam slednje poteka. Ko se približamo starosti, se vprašamo, ali je to vse, kar življenje lahko ponudi. Strokovnjaki zatrjujejo, da smo ustvarjeni za srečo in če to ne bi bili, bi po vsej verjetnosti večina izgubila smisel življenja. Res pa je tudi, da tisti, ki so zelo zagnani pri iskanju sreče, so praviloma nesrečni. Objektivno gledano ima sedanja generacija bistveno boljše pogoje za življenje kot prejšnje generacije, in bi morala biti po naravi stvari srečnejša. Da to ne drži, dokazujejo študije o številu samomorov in porastu duševnih bolezni v sodobnem času. Ob tem pa se utemeljeno vprašamo, ali je sreča tisto, kar daje vrednost življenju.
Izkušnje nam kažejo, da večina ljudi meni, da bi bili srečni, če bi lahko izboljšali sedanje stanje na različnih področjih življenja. Vedno iščemo nekaj boljšega, kot na primer: boljšo službo, višjo plačo, boljše stanovanje, avto, boljšega partnerja in drugo. Toda ko to dosežemo, namesto da bi se počutili srečnejši, se počutimo vse bolj nesrečni, negotovi in utrujeni. V starosti pa se nas polasti še občutek nevarne, razdirajoče praznine in se sprašujemo, ali smisel našega življenja ne sega nekoliko dlje.
Ob razmišljanju o sreči v življenju, ko se oziramo na prehojeno življenjsko pot, se nam le odkrijejo prvine, ki so nas osrečevale, ne da bi se vedno tega zavedali. Primarno je to občutek pripadnosti in povezanosti z večjo skupnostjo, kot je sorodstvo, prijateljstvo, sodelavci in tudi pripadnost določenemu narodu. Pripadnost nam omogoča, da cenimo sebe in da nas drugi cenijo zaradi tega, kar smo, in nas imajo radi takšne, kakršni smo. To je še posebej pomembno za osebe v starejšem obdobju. Občutek pripadnosti je eden od najmočnejših dejavnikov za občutek sreče.
Drugi pogoj za srečo je zavedanje, da smo v življenju uresničili nekatere cilje, kar opredeljujemo kot občutek življenjskih dosežkov. To so: družina, otroci, vnuki, poklicni dosežki, zagotovitev potrebnih materialnih dobrin, krog prijateljev in aktivna prisotnost v prizadevanju družbene skupnosti za boljše življenje, kar doživljamo kot občutek, da smo potrebni drugim.
Tretje področje, ki nam omogoča občutek sreče, je tudi transcendenca, ki temelji na povezanosti z nečim večjim od nas in nam omogoča, da pozabimo na čas in kraj in na vse tisto, kar nas teži v materialnem svetu. To je lahko duhovnost, narava, privlačne vizije o bodočnosti človeštva, o posmrtnem življenju in drugo. To področje lahko prispeva h globalnemu iskanju smisla našega življenja, s čimer zapolnimo stalno potrebo človeka po tem, kako osmisliti življenje tudi v njegovi zamegljeni jeseni.
Ko nam srečni trenutki, znani iz časa našega aktivnega življenja, počasi polzijo iz rok, nas osrečuje pripovedovanje naših zgodb, na kar je okolje manj pozorno in ga včasih tudi nejevoljno sprejema.
Pripovedovanje lastnih zgodb in razmišljanje o njih nam starejšim veliko pomeni, saj nam to pomaga videti globlji pomen svojega življenja pri opredeljevanju svoje vloge in mesta v svetu in nam daje občutek identitete oziroma edinstvenosti. Le s pripovedovanjem svojih življenjskih zgodb se jasneje izkazujemo, zaradi česa smo danes to, kar smo.
Ne zamerite nam, starejšim, da svoje zgodbe olepšujemo, spreminjamo, različno razlagamo in jih svobodno prirejamo glede na zanimanje oziroma preočitno izkazovanje nejevolje slušateljev: »Saj to že stotič pripoveduje …«
S svojimi zgodbami (tudi na družbenem omrežju) starejši osrečimo sebe, ker želimo in imamo potrebo drugim povedati, kako smo rasli oziroma ugašali kot osebnost.
Zato se nam starejšim ob pripovedovanju naših zgodb razžari obraz, ko vidimo, da slušatelji ob tem izključijo svoje mobitele …

Natalija Drolc
Boljše ne bi mogli razložiti.
Prav hvaležna sem za vaše zapise, ki so več kot zgodbe. Toliko modrosti in toliko srčne note je v vaših zapisih, da z veseljem in prav otroškim pričakovanjem sledim tem vašim razmišljanjem.
Se pa strinjam s tem vašim razmišljanjem, sploh ko opazujem starejše, sploh ljudi generacije vas in mojih staršev. Prej ni bilo časa. Njihov fokus je bil drugje – v službi, na nas otrocih, pri hitenju. Zdaj potujejo v mislih nazaj in nam želijo oziroma želite povedati tisto, kar nam takrat niste utegnili.
Da, poslušajmo.

Nika Jan
Prelepo! Hvala za Vaše poučne zgodbe, ki jih z veseljem prebiramo!

Andrej Razdrih
Lepo in točno povedano!

Branka Mevlja Turk
Pripovedovanje, klepetanje je bistvo človeka. Ustno izročilo je dragocenejše od vsake zapisane besede.

Anton Dobrovolec
Sreče ne moreš kupit. Srečen človek je tisti, ki je zadovoljen z malimi stvarmi. Moje mnenje je, da so nekateri bogati ljudje manj srečni. Hvala profesorju za tako izčpno pisanje.

Marjana Pavliha
Profesor Ivanjko, hvala 🌹❤️🌹

Jasna Kontler
Zelo resnično. Iz tega včasih nastane še potreba po objavi takih zgodb. To je lažje takrat, ko je v zgodbah nekaj takšnega, kar se dotakne skoraj vsakogar. Nedavno sem izvedela za gospo ki zbira zgodbe o naključjih in jih izdaja v knjigah.

sreča#

19. maj 2023

V okviru tradicionalnega pravniškega srečanja v Portorožu Gospodarski subjekti na trgu v organizaciji Pravne fakulte UNI v Mariboru je včeraj 18.5.2023 potekala okrogla miza o 24-letnem prizadevanju pravne stroke za popravo krivice oškodovanih družbenikov izbrisanih, okoli 40.000 družb na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetjih v obdobju leta 1999-2007.
V razpravi so sodelovali Janez Mohorič, direktor zavoda Civilne inicijative družbenikov izbrisanih družb, prof. dr. Borut Holcman, pravni zgodovinar in dr. Šime Ivanjko. V razpravi, ki je bila namenjena predvsem mlajši generaciji pravnikov je bil povdarek na škodljivih pravnih, moralnih in ekonomskih posledicah izbrisa družb brez likvidacijskega postopka. Na okrogli mizi ni bilo predstavnikov pristojnih ministrstev, kljub vabilu.
Mnogi mladi pravniki so bili presenečeni nad dejstvom, da je država kaznovala podjetnike na način, ki ga ne pozna nobena država, kot je to zapisano v obrazložitvi Zakona o odpravi krivic iz 2021 leta, ki pa je z amandmaji postal tako nerazumljiv, da v dveh letih ni noben oškodovanec uspel svojim zahtevkom za povrnitev škode. Zaradi sprejetega amandmaja v zakonu je sodišče, ki vodi konkreten spor, predložilo vprašanje. razlage Ustavnemu sodišću.
Pristojnim ministrstvom je predložen osnutek novele zakona , vendar ni volje, da bi se napaka v zakonu odpravila.

Tone Potocnik
Dragi bralci,rečimo bobu bob in ne zavijajmo stvari v celofan.Dajmo vsi skupaj sneti tem igralcem, ki so zakuhali to svinjarijo s katastrofalnimi posledicami maske in pokažimo s prstom.
Torej, če prav vem…je bil v času sprejema tega spornega zakona pravosodni minister Marušič?Popravite me,ce to ni res.Gnilo jabolko pa so mu nastavili Zalar,Gaspari in….?
Ko ste pripravili Zakon o popravi teh krivic,vas je v državnem zboru zminirala in zmanipulirala z amandmaji Kociperjeva.Bila je baje glavna kuharica amandmajev.Ta danes vedri v kabinetu predsednika vlade.
In vsi ti igralci,z večino poslancev,ki ne vedo za kaj gre ali pa se delajo neumne so evidentni krivci,povzročitelji strašnih posledic mnogih podjetnikov…Vrhunski pravni strokovnjaki opozarjate in pritestirate,pripravili ste tudi rešitev v okviru predlaganega zakona, za odpravo teh krivic..
A oblastna struktura je še dalje ignorantska in jebivetrska…,čes psi lajajo,naša karavana gre dalje…Mi imamo svoje prioritete in časovnice…tako pravijo….morda pridete nekega dne na vrsto…?Zdaj nimamo časa za vas…
Dokler večina slovencev ne spregleda te umazane igre,odnosa do podjetništva,do pridnih,delavoljnih in ustvarjalnih ljudi….,bodo z nami manipulirale in nas vodile v boljši jutri populistične elite.Ti pa v glavnem gledajo nase,na svoje kratkoročne interese…in bore malo na vas,nas….
Ne pustimo se vleči za nos…

Andrej Kralj
G.Sime Šime Ivanjko, v veliko čast mi je, da vam lahko preko tega medija sporočim, da se divim vašim prizadevanjem za nas 40.000-cimi podjetji, med katerimi sem tudi sam z družinskim podjetjem izgubil vse; tudi osebno dostojanstvo……Edini ste in to res edini ki si prizadevate, popraviti krivico, na pošten način, po pravni poti,saj takšne krivice niso državljani doživeli vsaj v Evropi nikjer……..Ali smo res navadni Janezi, ki nas lahko vsi potopijo v žlički vode, in to kdaj to njim paše! Iz dna srca, vas iskreno prosim, da si še v naprej prizadevate za pravico sodržavljanov in njihovih izbrisanih podjetij……. Smo ljudje, ki smo želeli le delati in s tem zagotoviti eksistenco našim otrokom. Vse lepo in dobro vsem želim.

Slobodan Milić
Ko je državni zbor ustavil izvržbe leta 2007 bi mogla država to upoštevati.
Mladinska knjiga in firma Pluris sta preko ustavnega sodišča razveljavila sklep državnega zbora o ustavitvi izvržbe brez da bi ustavno sodišče preverilo legitimnost stranke PLURIS doo nekateri ustavni sodniki so odhajali v tem času v penzijo in so potrebovali odprevnino.

Franc Mihič
Vsekakor je dobro in pohvale vredno, da se primer izbrisanih podjetij vsaj z okroglo mizo zavaruje, da ne gre v pozabo. Menim, da bi bilo potrebno, da se zadeva “izbrisani” uvrsti v javno obravnavo, tudi javnih strok, kot sta pravo in ekonomije. vsekakor pa je potrebno, da se v javno obravnavo pritegne politične stranke, ki naj vsaka predstavi svoje stališče, vse pa morajo spremljati mediji….

pravo#

23. maj 2023

Vsi veliko govorimo o sreči, o njej se veliko piše in objavlja, vsi težimo k njej, vendar kaj sreča dejansko je, tega pa ne vemo. Tudi če poskušamo na Googlu najti odgovor na to vprašanje, ne bomo našli enotne definicije. Ni sporno, da je sreča najbolj individualna izkušnja človeka, kot subjektivni občutek dobrega počutja, ki ga čutimo, ko si prizadevamo udejanjiti svoje možnosti.
Svetovno znani ameriški psiholog Martin E. P. Seligman, poznan po delu na teoriji o naučeni nemoči, pojem sreče povezuje s tremi merljivimi sestavinami: veselje, angažiranost in namen. Avtor opozarja na napačno rezoniranje večine ljudi, ki so prepričani, da je uspeh pogoj za srečo, namesto pravilnega pojmovanja ki je dokazano s strokovnimi dognanji; sreča je pogoj za uspeh. Znano je, da negativna čustva omejujejo naše misli in dejanja in da v tem stanju ni mogoče pričakovati uspešnega ustvarjanja in nasprotno, pozitivna čustva nas naredijo bolj produktivne, počutimo se močnejši in bolj motivirani in zdi se nam, da smo pametnejši.
Iz lastnih izkušenj vem, da študenti, ki so dobre volje in prešerno razpoloženi, opravljajo izpite mimogrede, medtem ko imajo zagrenjeni in slabovoljni vedno težave.
Skratka potrebno je spremeniti našo paradigmo v osebnem in poklicnem življenju; ne iskati uspehov, da bi bili srečni, temveč se je treba navaditi videti pozitivne strani v vsaki situaciji in nazadovanja videti kot priložnosti za osebno rast, ki je pogoj za uspeh, karkoli že to subjektivno pomeni …

Boris Gašparin
Ste velik mislec.

Bernarda Zgonec
Sreča je notranji mir in tega čuti vsak posameznik najprej v sebi.

sreča#

27. maj 2023

V že porumenelem arhivu sem našel kratek zapis v mariborskem časopisu Večer iz leta 1964 pod naslovom »Prezgodaj doštudiral«, obvestilo o prvem študentu v Mariboru, ki je (na današnji dan 27. 5.1964) diplomiral v Mariboru kot izredni študent pred koncem rednih predavanj.
Zanimivo je, kako je Maribor takrat živel povezan s študenti, da je lokalni časopis objavljal tovrstne informacije, ki jih danes pogrešamo. Mesto Maribor živi, kot da v njem ni več kot dvajset tisoč študentov, ki so bodočnost Maribora. Ne vem, zakaj je ukinjen naziv »Maribor univerzitetno mesto«, čeprav je bila ustanovitev Univerze nekaj, kar se mu je zgodilo kot najboljše za njegov razvoj v preteklih sto letih. Ni sporno, da pogrešamo tesno skupno sodelovanje med Univerzo, mjestom in mlado generacijo študirajočih Mariborčanov, povezanih z vsem kar spada v univerzitetno mesto.
Na Univerzi je opuščeno aktivno prizadevanje za izvajanje študija ob delu, ki je sicer možen, vendar se mu danes ne posveča nobene pozornosti, tako da je to postala domena zasebnih visokošolskih institucij, čeprav je mariborsko visoko šolstvo zraslo na izrednem študiju.
In končno, zakaj Univerza nima nobenega priznanja ali nagrade za študente, ki hitreje končajo študij ali pa vsaj v rednem roku. Prepričan sem, da bi bila objava imen študentov, ki so pred ali pa ob rednem roku končali študij, zanje velika spodbuda in priznanje za njihovo samozavest in trdo delo, zlasti pa bi jim morali biti hvaležni, da so sprostili mesta na Univerzi, razbremenili svoje starše in da so hitreje vstopili na trg dela.
Tovrstne predloge sem osebno dajal v preteklih letih, vendar za to ni bilo posluha, saj je v naši družbi, ne vem zakaj, ustaljena praksa, da koristne predloge lahko dajo le politiki, institucije in personalno pomembne družbeno-politične osebnosti …
Večer je 20. 6. 1964 objavil kot novico dneva…

Milan Robič
Odlično! Bravo čestitke!

Nikola Vlahović
Najprej čestitke Vam spoštovani profesor Šime Ivanjko za predčasni uspešen študij. Na tedaj Višji tehnični šoli v Mariboru, je (sedaj pokojni) prof.dr. Jože Lep spodbujal študij ob delu. Tedaj je Maribor imel skripte prilagojene mariborski industriji. Veliko profesorjev je imelo svoje pisarne v mariborskih podjetjih, svoje asistente in tako so pomagali razvoju podjetij. Prav tako Maribor je imel (ko sem študiral Prvo stopnjo strojništva) projekt Dva tisoč mladih raziskovalcev do 2000 leta. Veliko profesorjev je imelo ob svojem rednem delu še šest do sedem študentov in so na ta način pomagali študentom. Maribor je imel tudi odlične študijske programe, tako, da so od drugod (tudi iz Ljubljane) hodili v Maribor na študij ob delu. Ne Ekonomsko poslovni fakulteti so bili znani prof.dr. Davor Savin, prof.dr. Davorin Kračun, prof.dr. Anton Hauc, prof.dr. Rebernik. Na tedaj Visoki tehnični šoli so bili odlični profesorji: prof.dr. Mikan Kac, prof.dr. Ljubomir Črepinšek, prof.dr. Maks Oblak, prof.dr. Milovan Popović, prof.dr. Leopold Škerget, prof.dr. Želimir Dobovišek, prof.dr. Anton Černej in še veliko jih je ko bi jih moral z velikim spoštovanjem omeniti.

Marjana Pavliha
🌹

Bozica Stjepan Ivanjko
Kaj reći. Čestitke od srca.

Darja Kovačević
Čestitam!

Janja Hojnik
Profesor, jaz sem diplomirala brez absolventa in sem dobila mislim da enoletno Zoisovo štipendijo za nagrado, tisto, kar bi prejemala, če bi bila absolventka. Sem pa bila takrat že v službi.

Boris Gerjovič
Poznam še enega, ki se je vpisal na faks brez osebne kot nepolnoletna oseba ….. pa tudi končal prej kot 4 letih pa prav tako potem kot Šime bil v življenju kaznovan za nadpovprečno uspešnost…

Na MG
Bravo👏 g. profesor Šime Ivanjko

Vesna Potisk
💯👏👏👏

Lidija Brezavšček
Bravo, stric, za nazaj 🙂 !!!

Marjanca Osterc
Iskrene, iskrene čestitke spoštovani Gospod profesor!

Inge Markoli
Čestitke od srca,čudoviti spomini na prehojeno pot

Đuro Horvat
Čestitam profesore..!

Bruno Fras
Najlaže je reči: Tako pač je – in se obrniti v drugo smer ali stran
… Če bi bil mlajši – tako se pa preveč ne obremenjujem več s tem. Sodelujem v Mariborski literarni družbi, pri M. Pungartniku, in to mi zapolni moje skromne potrebe in želje. – Vse dobro vsem želim. Šimetu I. še veliko uspešnih trenutkov in zamisli.

študij#

28. maj 2023

Pred dnevi sem v neki televizijski razpravi slišal, če se prav spomnim, da je znana političarka izjavila, da politiki ne smejo slediti željam državljanov, temveč morajo primarno skrbeti za državo.
Ta izjava me je spomnila na opredelitev raznih držav s strani sv. Avguština, ki ni bil samo teolog temveč tudi mislec o državi. On je zapisal, da je država, ki je »polna ljubezni do same sebe in omalovažuje svoje državljane, roparska druščina, in to tista velika«. V svojih razpravah imenovani mislec zlasti opozarja na nujnost, da država deluje pravično do svojih prebivalcev, tako do posameznika, zlasti pa do različnih skupin.
Znano je, da država primarno deluje s sprejemanjem zakonov in drugih pravnih predpisov, ki jih naslavlja na občane, pri čemer nikoli ne pozabi zapisati, kako jih bo kaznovala, če ne bodo poslušni in sledili njeni volji. Kot pravnik pa v nobenem pravnem predpisu nisem zasledil, da bi se omenjala tudi beseda pravičnost.
Pravičnost predstavlja poseben, bistveni segment morale, vendar je splošno znano, da sta morala in pravičnost v obdobju ustvarjanja države žrtvovani na oltarju čaščenja državne moči oblastnikov iz vladajočih struktur, ki pogosto pozabljajo na temeljni pogoj sobivanja države in ljudi, tj. na načelo vzajemnega spoštovanja.
Moč in oblast nista edina učinkovita vzvoda delovanja države.
Družbeni pravni sistem mora sloneti na jasni moralni obvezi ali na prepričanju o vrednosti sistema samega, oziroma z drugimi besedami, sistem se ne more zanašati le na golo moč avtoritete države nad človekom. Kazenske grožnje, zahtevana poslušnost, omaložavanje drugih, vsiljevanje volje in želja določenih imensko in funkcionalno pomembnih osebnosti niso dovolj za razumevanje osnovne podlage pravnega sistema in ideje veljavnosti pravnih in moralnih norm.
V tem kontekstu se zdi izjava gospe političarke težko razumljiva za nas državljane, ki smo vsaj malo tudi del države …

Tone Potocnik
Nikoli nisem in ne bom spoštoval politike in politikov, ki niso spoštljivi in ponižni do svojih državljanov. Oni so zame samo servis državljanov…..
V resnici, so velikokrat, če jim ne uspe se ponovno prišlepati na oblastno strukturo ene uboge izgubljene duše.
Največkrat so nezaposljivi v realnem sektorju…, ker ne poznajo realnosti funcioniranja vsakodnevnega življenja in problemov…
Obstajajo izjeme, vendar redko…, žal.

Igor Triller
Prevečkrat tudi pozabljamo, da so se ljudje spomnili narediti državo in ne država ljudi! Upravljvci države so torej podrejeni, tako državi, kot ljudem! Lastiti si državo s strani upravljalcev je čista deviacija. Tudi sami suvereni niso lastniki države, čeprav so lahko lastniki dela njenega teritorija.
Država je last vseh državljanov. Podelitev državljanstva je akt, s katerim vsi državljani odstopijo nekomu del svojega lasniškega deleža.
V principu je država svobodna asociacija vseh državljanov, da združijo izvajanje določenih pravic, dolžnosti in suverenih postopkov izbranim organom in se zavežejo financiranju teh organov s pravico postavljanja in odstavljanja izvajalcev.
Politiki ergo izvajajo naloge in dela, ki jim jih predajo državljani, torej morajo prvenstveno slediti željam in volji državljanov. Za državo pa morajo, po navodilih politikov skrbeti uradniki, ki praviloma nimajo političnih opredelitev, so pa, s svojimi znanji in sposobnostmi, sposobni izvajati ta navodila ne gleda na trenutno večinsko politično voljo državljanov (vojska, policija, javni mediji, komunikacije itd itd ).
Po načinu izvajanja političnih usmeritev pa ločimo avtoritarne, strankokratske in demokratske sistem in sistem ZDA, ki ni ne eno ali drugo in ga vodi lastništvo kapitala!

Stanislav Zavec
Zadnjih 30 let je skrb za njihove želje edina preokupacija. Enkrat bo državljanom tega dovolj.

Nikola Vlahović
Aristotel je rekel:”Zakaj ljudje ustanavljajo državo. Zato ker sami sebi niso dovolj”. In kakšna bo država. Takšna, kakršni bodo ljudje v njej.

etika#

29. maj 2023

Razprave z bruci na začetku študija prava so se mi vedno zdele najbolj zanimive. Tako sem nekoč zaprosil študente, da napišejo nekaj stavkov, kaj so v osnovni in srednji šoli izvedeli o pravu in kaj o seksu.
Seveda je bilo o seksu napisanih veliko več stavkov kot o pravu. V zvezi s prvim je bilo govora predvsem o spolnih boleznih, nezaželeni nosečnosti, preprosto običajno srečanje z nečim »nevarnim«.
Podobno je bilo tudi njihovo pojmovanje o pravu: pravo je nerazumljivo, odtujeno od človeka, nevarno, povezano s kaznovanjem, strahom pred policijo, sodiščem, z rubeži, zajedljivimi odvetniki in drugo.
V obeh primerih so bila razmišljanja brucev povezana z nevarnostmi in s poudarjenim negativnim predznakom, čeprav gre za življenjsko pomembni področji, ki vsebujeta veliko lepega in za človeka kot družbeno bitje predstavljata bistveni sestavini življenja.
V nadaljnjem razgovoru sem študente vprašal, kakšne poglede pa so oblikovali o seksu ob branju klasičnih literarnih del o velikih ljubezenskih razmerjih, ter o pravu ob gledanju filmov o zmagah odvetnikov, ki so reševali obdolžene pred smrtjo, ali pa o pravičnih sodnikih, ki so izrekali pravične kazni …
Vsi pogledi in odgovori študentov na ta vprašanja so bili bistveno drugačni in pretežno pozitivni. Pri tem so študenti znali povedati veliko lepega in spodbudnega tako o vsebini literarnih del kot o filmskem prikazovanju pravniškega dela. Neka študentka je pripomnila, da so ji bili bliže klasični ljubezenski romani, ki so se končali pred vrati spalnice, kot pa sodobni romani, ki se začenjajo v spalnici. Njen kolega pa je povedal, da se je odločil za študij prava, ko je gledal filme ali bral romane o velikih pravnikih, ki so bili uspešni pri pregonu in kaznovanju kriminalcev in v obrambah žrtev kaznivih dejanj.
Takšen razkorak med znanjem, pridobljenim v okviru institucionalnega izobraževanja, oziroma znanjem pridobljenim izven neposrednega izobraževanja in na osnovi lastnih izkušenj, obstaja na številnih področjih.
Danes posvečamo daleč preveč pozornosti akademski izobrazbi, bistveno manj pa neformalni izobrazbi za življenje v prihodnosti, čeprav slednja temelji na dediščini iz preteklosti. Zdi se, da institucionalno izobraževanje teče po enem tiru, kjer so vagoni polni socializacije in kopičenja znanja, ki ni in tudi ne bo uporabno za življenje v bodočnosti. Človek mora neredko plačati visoko ceno, da sam poveže in uskladi z izobraževanjem pridobljeno znanje s potrebami življenja.
Ko gre za pravo, vem, da so predavanja pravnih strokovnjakov iz prakse bolj številčno obiskana s strani študentov kot pa predavanja vrhunskih profesorjev, ki so znanja pridobili le iz knjig, ki po naravi stvari obravnavajo pravo, ki so ga ustvarili politiki o zamišljenem, ne pa realnem življenju ljudi.
(Verjetno bi bilo enako bolj zanimivo predavanje o seksu s strani strokovnjaka iz prakse kot pa predavanja naučena le iz knjig …)

Kukovec Zlatko
Za slovenske pravnike: https://www.rtvslo.si/izjava-dneva/ernest-petric/276405
8. februar 2012
Predsednik ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič:
“Pravna država niso le predpisi ter organi pravosodja in pregona,
ampak tudi občutek v ljudeh, kaj je pravično, moralno, pravno.
Če tega ni, če vlada nek relativizem, ki ga vodi pohlep, je družba v globoki krizi! …
Naša poštenost je INTAKTNA in neodvisna od tega, ali bi nam dali več sredstev ali manj,
ali bi bil naš sogovornik pravosodni minister ali kar predsednik vlade sam,” je zatrdil v pogovoru za STA.

Marko Pavliha
Bravo Šime, toda v današnjih časih neznosne lahkosti varovanja človekovih pravic, prezrtih dolžnosti in svetohlinske politične korektnosti, si pred študenti niti ne upam več izreči besedice “seks”, kaj šele, da bi jih spraševal o izkušnjah.

pravo#

30. maj 2023

Danes, 30. maja 2023, je v Senatni sobi Pravne fakultete Univerze v Mariboru potekala predstavitev rezultatov študentskega projekta »Nevarnosti pravnih tveganj na spletu kot posledica pravne nepismenosti starejših”. Pod mentorstvom prof. dr. Suzane Kraljić (PF) in dr. Mihaele Kežman (Zavod Prosum) so pri izvedbi projekta sodelovali študenti Asja Lešnik,Iza Beširović, Onja Livič, Miha Červek (PF), Ajda Detiček (FGPA), Ana Kuhelj (FT), Brin Pšunder (FERI) in Sara Lazar (MF).
Bilo je zanimivo poslušati poročila študentov o razgovorih z več sto starejšimi osebami o njihovih pogledih in težavah pri srečanju s sodobno tehnologijo in digitalizacijo, zlasti pa pri vključevanju v opravljanje spletnih storitev. Študenti so posebej opozarjali na nevarnosti s katerimi se srečujejo starejši na spletu. Splošna ugotovitev študentov je, kar sem tudi ob čestitki študentom za izveden projekt, tudi sam poudaril v zaključni besedi, da družbeno okolje posveča premalo posveča pozornosti starejšim kot posebej ranljivi skupini pri uvajanju sodobnih tehnologij v življenje. Projekt je predvsem opozoril na nujnost varstva starejših pred nevarnimi pastmi spletnega poslovanja. Ugotovitve izvajalcev projekta bodo v jeseni objavljene v posebni publikaciji.

Little Su
Spostovani profesor, hvala za vso podporo in tople besede danes

Milka Knezevic
Iskrene čestitke mladim studentima.

študij#