16. marec 2023

Na svoji življenjski poti pozorno opazujemo, kako hodijo in kam gredo drugi, bistveno manj pa smo pozorni nase, kam sami gremo in po kakšni življenjski poti hodimo. Pogosto nas drugi usmerjajo in določajo naše poti. Ker drugi spreminjajo svoje poti, jim sledimo, ne da bi se vprašali, ali je to tudi naša pot. V življenju pogosto ravnamo kot kapitan ladje, ki se približuje luki, vendar zaradi naloženega tovora ne vidi svoje poti k privezu. Za seboj vlečemo prtljago in pazimo, da je ne bi izgubili ali poškodovali, zanemarimo pa cilj in pot, po kateri hodimo. Iščemo razloge, da bi se izognili svoji življenjski poti po pesku in zato porabimo ogromno časa za iskanje novih poti. Pri vsem tem pa se sploh ne spomnimo zvesto stopati po svoji poti v globino svojega srca.

življenje#

20. marec 2023

V letu 2012 so Združeni narodi razglasili današnji dan, 20. marec, za mednarodni dan sreče. Večletne raziskave so ugotovile, da se sreča posameznika skriva v razmerjih z drugimi okoli nas. Evropske raziskave o sreči Evropejcev kažejo, da so narodi na severu Evrope bistveno bolj srečni kot na jugu. Na lestvici sreče od 1 (najmanj) do 10 (najbolj) srečni je povprečna ocena sreče evropskega človeka 7,33.
Na podlagi poročila Združenih narodov, objavljenega 18. marca tega leta, je Slovenija med 146 državami zasedla 22. mesto, kar pomeni, da še vedno obstaja veliko možnosti, da vsak od nas z ustreznimi popravki v življenju lahko še prispeva k svoji sreči in sreči drugega …
Nekje sem prebral, da letalo leti neposredno po svoji programirani poti do cilja manj kot 10 odstotkov predvidenega časa. Če to prav razumem kot laik, za letalsko potovanje pomeni, da mora pilot med letom prilagajati letalo na njegovi poti, da na koncu konča na ciljnem letališču. Če bi se letalo na začetku potovanja oddaljilo od svoje smeri vsaj za eno stopinjo in če pilot ne bi naredil teh popravkov tečaja, bi bilo lahko ob koncu leta od želenega cilja oddaljeno na stotine, če ne na tisoče milj!
Ta podatek in opisano dejstvo popravljanja usmeritve letala me spominja na človekovo popravljanje svojega potovanja skozi življenje proti temeljnemu cilju – biti boljši in srečnejši človek kot posameznik in kot član družbene skupnosti. Podobno kot letalo tudi človek in družbena skupnost pogosto zaideta s poti. Vsak od nas ima svojega pilota, ki bi naj popravljal našo usmeritev proti cilju življenja, in enako ima tudi družba kot celota voditelje, ki so poklicani popravljati smernice družbenega življenja in razvoja.
Pri posamezniku je pilot njegova vest in njegova sposobnost razmišljanja o prehojeni poti in poti, ki ga vodi do osebne rasti v smislu najboljšega človekovega jaza. Pri družbi pa je to oblast, ki podobno kot vest pri človeku usmerja in popravlja družbo, če zaide s poti.
Zanimivo je, da se človek dokaj hitro zaveda nujnosti popravkov, vendar pa nima dovolj moči in volje za popravke. Podobno oblastni voditelji pogosto nimajo volje, da bi poravnali poti, ki vodijo k večjemu sožitju ljudi v družbi. Pobude za popravke prihajajo instinktivno od znotraj človeka, podobno kot pobude oblastnikom v družbi vzniknejo od znotraj same družbe oziroma ljudi. Spremembe smeri življenja ljudi v družbi s strani voditeljev, v nasprotju z notranjimi instinktivnimi reakcijami ljudi, praviloma niso uspešne ali pa so samo navidezne in vedno le delne. Iz preteklosti so nam znane številne tako imenovane velike družbene reforme, ki niso bile nikoli v celoti uresničene, ker so bile zamišljene in vodene brez notranjega pristanka ljudi. Prirojeni instinkti nam in drugim pomagajo doseči najboljšo različico sebe in videti druge ljudi takšne, kakršni so, onstran kakršnih koli sodb in predsodkov, ki bi jih morda imeli do njih. Oblast v družbi pa ne želi postati najboljša različica sebe, ker vedno izvaja in spodbuja samo tiste »popravke«, za katere meni, da se z njimi odpravljajo napake prejšnjih garnitur.
Posameznik se zaveda, da se je treba vrniti k sebi, se povezati z drugimi in premagati nevidne verige, ki mu jih vsiljuje družba in tisti, ki jo vodjo.
Popravljanje naj bi bilo usmerjeno, kakor za posameznika tako tudi za oblast, da se vsi skupaj naučimo biti ljudje, videti svoje soljudi in osvoboditi tiste okoli sebe od vsiljivosti in našega mnenja, kaj je zanje dobro.
Pri tem pa moramo biti pozorni na naša notranja instinktivna opozorila, da tudi naši «piloti«, kot so lastna vest in poštenost ter razumnost oblastnih voditeljev, lahko kdaj pa kdaj spregledajo, kdaj je treba popravljati odstopanja od temeljnih ciljev naše poti – biti srečen in osrečevati druge …

Franc Majda
MISLIM DA SMO UJELI VSAK SVOJO SREČO ZATO BODITE SREČNI IN URESNIČUJTE SVOJE NAJBLIŽNJE

Jana Goriup
Sreča je kot sonce: ko najbolj žari, zaide. Mi pa, kakor kdo…

Vesna Pomlad
Sreča, je nekaj kar imaš, pa hitro spet nimaš… 🌞❤️

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko lepo ste opisali, vendar je sreča opoteča, odvisna od mnogih dejavnikov. Osebno se držim pravila, česar ne želiš sebi ne želi drugemu.

sreča#

21. marec 2023

V zvezi z včerajšnjim mednarodnim dnevom sreče sem prebiral moje zabeležke o sreči, ki sem jih po vsej verjetnosti zapisal kot opombe za neko predavanje ali razgovor s študenti. Pod zapisom z naslovom: »Temeljni pogoji za srečo« sem zapisal opombe: «denar?!, delo, sorodstvo in prijatelji, genetika ter prizadevanje biti srečen«. Po vsej verjetnosti so te opombe nastale na podlagi kakšnega nemškega gradiva.
Glede denarja, ki je po mnenju mnogih prvi pogoj za srečo, je treba omeniti, da strokovnjaki in praksa to stališče zavračajo le pri tistih, ki imajo dovolj denarja za življenje. Raziskave ugotavljajo, da denar osrečuje predvsem tiste, ki ga nimajo. Pri bogatejših, ki imajo dovolj denarja za preživetje, pa se osrečujoč občutek zmanjšuje sorazmerno s povečevanjem denarnega premoženja. Nekateri strokovnjaki s tega področja zatrjujejo, da je meja, kjer se začne zmanjšanje občutka sreče v zahodnih razvitih državah, v letni plači v višini okoli 70.000 do 80.000 evrov. Tako se na primer občutek sreče linearno povečuje, če se posamezniku letni prihodki povečajo od 30.000 na 60.000 evrov, vendar pa v tem primeru ne gre za dvakratno povečanje sreče. Če pa oseba s prihodkom v višini 100.000 evrov letno poveča prihodek za 30.000 evrov, je stopnja osrečevanja bistveno manjša. Torej denar osrečuje ljudi in je pogoj za občutek sreče, vendar ne enako in tudi ne za vsakega in se sreča zmanjšuje z dodatnim povečanjem denarja.
Delo oziroma opravljanje dela je pogoj za srečo, vendar ne samo zaradi pridobivanja dohodka temveč zaradi občutka, da lahko dela, ki brez dvoma osrečuje človeka. To je zlasti prisotno pri ljudeh, ki so izgubili delo oziroma so nezaposleni. Raziskave kažejo, da bi delavec, ki je nezakonito izgubil zaposlitev, moral dobiti odškodnino v višini najmanj dvakratnega zneska izgubljene plače, da bi se pokrila njegova materialna izguba (plače) in nematerialna škoda (duševno trpljenje) za nezmožnost opravljanja dela. (Medklic: Kot nepoklicni sodnik na sodišču združenega dela v bivšem sistemu sem poskušal v sodni odločbi o vrnitvi delavca na delo določiti višjo denarno odškodnino, kot je bil izgubljen osebni dohodek (to ni današnja plača) zaradi nezakonite izključitve iz združenega dela. Denarna odškodnina za negmotno škodo je bila predvidena v 200. členu takratnega Zakona o obligacijskih razmerjih, vendar v delovnih sporih, se to ni prakticiralo.)
Za srečo človeka so posebej pomembni dobri odnosi v družini oziroma sorodstvu in v ožjem krogu prijateljev. Tega pogoja se ne da materialno vrednotiti, saj se dobri odnosi v družini lahko obnavljajo oziroma se lahko sklepajo nova prijateljstva. Zdi se, da krog pristnega prijateljstva praviloma ne bi smel presegati 20 prijateljev, pri čemer tako imenovani »prijatelji« na družbenem omrežju niso prijatelji v tradicionalnem pojmovanju prijateljstva, ki bi bili pogoj za našo srečo, vendar pa tudi njihovega pozitivnega učinka na naše počutje ne smemo prezreti.
Glede genetskega pogoja je sporno, v kakšni meri vpliva na srečo človeka. Večina strokovnjakov meni, da gre za dokaj visok vpliv genetike na občutek sreče, ki se ocenjuje na 40 odstotkov.
Študente je vedno zanimalo, ali lahko posameznik s svojim prizadevanjem, da bi bil srečen, prispeva k občutenju srečnega življenja. Zaključek teh razprav je praviloma bil, da samo prizadevanje biti srečen po vsej verjetnosti ne škodi, vendar pa ne vpliva na srečo, če niso izpolnjeni omenjeni pogoji, da bi človek lahko bil srečen.
To pa pomeni, da si ni treba samo prizadevati za srečo, temveč je treba delovati na temeljnih pogojih, brez katerih ni mogoče pričakovati sreče v življenju. Sreča se nam bo nasmehnila le, če bomo sami odločni, da nas ne zasvoji skrb imeti čim več denarja, da ustvarimo pogoje za delo, v katerem bomo uživali, da vzdržujemo dobre odnose v družini in v krogu svojih prijateljev ter da ne skrbimo za delovanje naše genske zasnove, ker nanjo ne moremo vplivati. Zato nimajo prav tisti, ki zatrjujejo, da sreča pride sama ali pa ne pride. Sreča nas spremlja le, če smo ustvarili pogoje, da se nam pridruži na naši življenjski poti …

Milan Robič
sreča je delo na podlagi pravega znanja 🙂

Lilijana Kosič
Srečen je tisti, ki je aktivno zadovoljen.

Lojzka Furlan
Odličen zapis, hvala zanj…

Danica Mally
Mladi sigurno denar, da si ustvarijo življenje, nam starejšim pa je zelo pomembno prijateljstvo, družina in se znati nasmejat, bit srečen in zdrav.

Barbara Bračič
Beseda, sreča? Kaj pomeni? Vsakemu nekaj drugega! Sreča so moji najbližji, moj vnuk! Sreča je širok pojem! Za mene je sreča, ko vidim lepo jutro, mirno, sončno, polno barv! Sreča je druženje s prijatelji, pravimi, ki jim zaupam, jim lahko vse povem, se z njimi nasmejim in poveselim, ali pa me podprejo, ko sem žalostna! Sreča je, ko berem odlično knjigo in me “potegne vase”, da zgubim občutek za čas in prostor!
Sreča je zdravje in občutek, da “bo še vse prav”, pa čeprav morda šele jutri, pojutrišnjem….
Sreča je res veliko več kot beseda!

Veronika Lemut Mihelčič
Prvi stavek vašega zapisa je res vreden razmisleka in zelo pomenljiv.

Jolanda Mihaela Pinterič
Nikomahova etika o srečnosti bi bila povsem dovolj…tisto zaživeti in se rad imeti.

Nika Jan
Vpliv dednosti razumem v smislu, da je občutek sreče pogojen (tudi) z našimi osebnostnimi lastnostmi oziroma človekovo »naravo«, npr. optimizem – pesimizem, in drugimi. Nagnjenost k sreči je torej do določene mere podedovana. Seveda so osebnostne značilnosti odvisne tudi od vplivov okolja, v odraslem obdobju pa predvsem lastne aktivnosti in samoangažiranja. Optimisti imajo na splošno pozitiven odnos do sveta in živijo po principu: zakaj bi bili nesrečni zaradi vsega, česar nimamo, ko pa smo lahko srečni zaradi vsega, kar imamo! Ali pa: zakaj bi drug drugemu škodovali, če si lahko pomagamo … in tako naprej. Seveda ne gre za nek naivni optimizem v smislu brezpogojnega »pozitivnega mišljenja«, sprejemanja vsega in vsakogar. Gre bolj za splošno usmerjenost v »plus«. Raziskave kažejo, da so optimisti nasploh srečnejši in uspešnejši, tako v športu kot znanosti, so bolj produktivni, kreativni, zdravi in tudi živijo dlje.
Sreča torej ni le objektivno temveč s u b j e k t i v n o pogojeno doživljanje; stopnja sreče ni odvisna samo od situacijskih vplivov temveč od posameznikovih osebnih lastnosti (osebnostne poteze, pretekle izkušnje, stališča, način razmišljanja, potrebe … itd.). Optimizem je nasploh dobra obramba proti nesreči.
Napačno bi bilo mnenje, da lahko naredimo srečnega človeka že samo s tem, da iz njegovega življenja odstranimo negativne izkušnje! Če je to vse, kar naredimo, ne dobimo srečnega, ampak p r a z n e g a človeka. V življenju potrebujemo slabe in dobre izkušnje. Vendar pa nas pozornost stvarem, ki so nam uspele, namesto tistih, ki nam niso, u t r d i pred negativnim občutkom in naredi bolj spretne pri prenašanju življenjskih udarcev in tegob.
Optimizma se je mogoče tudi priučiti. Vse, kar moramo storiti, je premišljevanje o stvareh, ki so nam v življenju uspele in ne o tistih, ki so nam spodletele. Kadar koli dobimo občutek, da smo negativni, se moramo za trenutek ustaviti in pomisliti na vse, kar nam je uspelo. Čeprav se zdi tehnika preprosta, je v resnici zelo učinkovita.
Za srečo »nadarjeni« ljudje so osredinjeni bolj na druge kot nase (… jaz, jaz, moje, meni …). Ne postavljajo v ospredje tega, kar jim drugi lahko nudijo, temveč bolj to, kar sami lahko dajejo drugim. V življenju znajo biti hvaležni za drobne stvari, se ne primerjajo z drugimi, uživajo v svojem delu, imajo na splošno pozitivno samopodobo in jih razveselijo tudi tuji uspehi. V svojem vsakdanjem življenju aktivirajo svoje različne sposobnosti, kar jim prinaša zadovoljstvo, občutek sreče in življenjske izpolnjenosti (naj bo to služba, glasba, šport ali kaj drugega …).
Ko pa svoje sposobnosti uporabljamo za p o m o č – d r u g i m, nas to postavi še na pot uresničevanja SMISELNEGA življenja.
Vsem želim lep in srečen dan!

Darja Trojner
Sreča je znati živeti in uživati s tem in v tem kar imamo , kar si pridobimo z delom, odnosi, skrbi za zdravje, imeti rad…..znati uživati v vsem lepem, v ljubezni, naravi, kulturi, v miru…. tega ne zmorejo vsi.

Igor Triller
Modrijana je nekdo vprašal, KAKO DOSEČI POPOLNO SREČO V ŽIVLJENJU?
Modrec je kratko odgovoril: “NE SE KREGAT Z BEDAKI!”
Človek se ni strinjal z njim in mu je to tudi povedal. Modrec pa mu odvrne: “PRAV IMATE!”

Nataša Kajba Gorjup
Sreča je iluzija za katero ljudje prepogosto žrtvujejo svobodo.

sreča#

26. marec 2023

Na letošnjem 32. letnem mednarodnem srečanju pravnikov in zdravnikov v okviru posvetovanja Medicina in pravo dne 23. in 24. marca 2023 v Mariboru sem na povabilo organizatorja predaval o bodočnosti prava in pravniškega poklica pri srečanju z umetno inteligenco.
Pri tem sem govoril o vprašanjih, kako hitre in globalne družbene spremembe vplivajo na pravo in delo pravnikov ter o odprtih vprašanjih na področju prava, kakor tudi o vlogi ter pomenu pravnega poklica danes in jutri. Posebej pa sem slušateljem posredoval moja razmišljanja o srečanju prava in pravnikov z umetno inteligenco, kar je izzvalo precej odziva, glede na to, da sem poskušal pojasniti, kako bo umetna inteligenca po vsej verjetnosti vstopila na mesto, ki so ga v zgodovini imele religije oziroma nadnaravni pojavi na področju prava.
Glede položaja in vloge prava v sedanji družbi je nesporno, da pravo, ki se je izoblikovalo v zadnjih 2000 letih, ni dizajnirano za sedanje stanje, saj se je število ljudi in njihovih medsebojnih razmerij bistveno povečalo. Pravo ni sposobno hitre prilagoditve, zlasti ni sposobno spremljati gospodarskih odnosov in razmerij med ljudmi, za katere je bistvena prisotnost človečnosti. Najbolj izrazita institucija prava oziroma pojavna oblika prava v družbi je pravosodje, ki pa postaja neučinkovito in je odtujeno od potreb ljudi. Iz postopkov reševanja sporov smo izključili človeka in njegovo potrebo, da se na sodišču izpove. Strankam v sporu nudimo le naše naučene pravne rešitve, namesto da bi mu pomagali razrešiti sporno razmerje. Pogosto smo tudi del spora. Prepričani smo, da z nudenjem pravne pravičnosti, ki jo je določil zakonodajalec, nudimo pravo pravičnost, čeprav je pravna pravičnost in pravičnost kot taka »per se« lahko samo slučajna.
Pravniški poklic opravljamo rutinsko, sledeč zakonodajalcu, ne da bi se poglobili v človeške probleme, ki so vedno zelo zapleteni.
Pri srečanju prava z umetno inteligenco obstaja upravičeno pričakovanje, da bo umetna inteligenca prevzela vlogo, ki so jo imele zlasti velike religije v razmerju do prava kot skupka načel in pravil urejanja medsebojnih odnosov med ljudmi v družbi. Nesporno je dejstvo, da je pravo v svoji zgodovini vedno povzemalo religijske vrednote in jih varovalo. Za zahodni krščanski svet je znano, da pravo varuje odnose v družbi med ljudmi (ne pa tudi odnosov med človekom in Bogom), ki jih vsebuje biblijski dekalog (deset zapovedi, ki jih je Bog dal Mojzesu na Sinajski gori, in Jezusov govor na gori).
V odnosu prava do verskih naukov poznamo iz zgodovine ti. božje pravo (ius divinum), oziroma pravo razuma, oziroma naravno pravo (ius naturale), pravo države, «volje vladajoče strukture“ (ius pozitivum), ki je v zatonu, in nihče ni z njim zadovoljen, ker ni in po naravi stvari ne more biti konsistentno in predvidljivo.
Človeštvo je vedno težilo k spoznanju, kaj je dobro in kaj je zlo in se zavedalo, da odgovora na to vprašanje ne more dati pravo temveč nekdo, ki je nad človekom in pravom. Enako velja tudi za pravičnost. To, kar zmore pravo na področju ločevanja dobrega od zla in pravičnosti, je minimum in še ta minimum je vedno povezan z določenimi interesi človeka. Preprosto je nemogoče, da bi človek ravnal vedno absolutno pravično, še manj pa da bi spoznal dobro in zlo. To še zlasti velja, če se pri iskanju pravičnosti izključi občutenje za pravičnost. Že v prvih besedilih biblijske geneze je govora o tem, da sta se Adam in Eva pregrešila, ker sta želela biti enaka Bogu, ki edini pozna dobro in zlo.
Večno vprašanje, kaj je dobro ali zlo, ostaja in bo ostalo tudi v bodoče in ob slabljenju prisotnosti verskih naukov v družbi bo v odnosu do prava poskušala na to vprašanje odgovoriti umetna inteligenca, ki pa žal na to vprašanje ne pozna odgovora, ker ne pozna etike in morale in nima vesti. Umestila se bo s svojo univerzalnostjo kot zasnova prava na podoben način kot verstva.
Pravniki se bojimo, da umetna inteligenca ne bo zmogla odgovoriti na ta temeljna vprašanja, ker jo bo ustvaril človek »po svoji podobi« in ker sam ne zna odgovoriti, kaj je »per se« pravično in kaj je dobro oziroma zlo.
Ob nastopu umetne inteligence bo definicija prava rimskega pravnika Celzija: »Ius est ars equi et boni« (pravo je umetnost pravičnega in dobrega), na katero smo pravniki tako ponosni, izgubila svoj pomen in smisel…

Igor Jurisic
Vrhunski zapis.

Dušan Vreček
In zato se je verjetno ameriški model sodstva oprl na ustaljeno prakso in dosoja za enake primere enake kazni. Kar pomeni, da izkušnje dobivajo na teži in pomembnosti. Odsotnost stoodstotne pravičnosti v sodnih postopkih je seveda ob prisotnosti človeškega faktorja, z vsemi njegovimi vplivi, notranjiimi in zunanjimi, zagotovljen tudi v bodoče. Zato se beži v iskanje nečesa, kar bi ta del čoveške odgovornosti, za opravljeno delo prenesli na nek višji nivo, skrit v umetni intelegenci. To je bežanje od odgovornosti. Ampak to je modus operandi tudi v demokratični ureditvi družbe. Če oblasti nekaj ni prav, si do tega pomaga s pomočjo “civilne družbe”, ki jo odreši muk, in stvari zapeljejo v pravo smer. Ko javni sektor enkrat stane preko 5 MRD letno, je težko pričakovat, da bi pravo, to uredilo na pravičen, demokratičen in javnofinančno vzdržen način. razen če gremo nazaj na konjsko vprego, ko je slikovito povedala predsednica DZ.

Dragica Korenjak
Čista 10, bravo 👌👍

Ignac Pečoler
G. Profesor, zadeli ste tja, kar opisujemo kot center! V sodobni družbi človek “neprijetna” dejstva odrinja in prepušča v reševanje drugim. Odrinili smo skrb za tiste, ki umirajo, ker to ni “prijetno” gledati, stare dajemo v domove, trajno bolane v ustanove, mrliča hitro odpeljejo in upepeljijo, da ga ne gledamo, Bog obvarji, da bi se ga dotaknili. Hrano živalskega izvora dobimo “že obdelano” na mizo,… Stika z naravnim, s smrtjo in umiranjem se izogibamo in ga odrivamo, kot da ga ni. Spravo med sprtima vse bolj smatramo za stvar drugih in ne nas samih (za naš spor rečemo, da ga bo rešilo sodišče). Nezmožnost sprejemanja življenja z vsemi komponentami vodi v razčlovečenje.

Jasenka Benkovic
Nisam pravnica ali ovo ja sve jasno i razumljivo svakom. Bravo.

Alojzij Kolenc
Meni je iz vidika medicinca zanimalo predavanje prof. Kresimirja Pavelić
Na koncu izrednega predavanja je napisal misel Roberta Penna Warrena
Konec človekovega znanja.
Konec človeka je znanje, vendar obstaja ena stvar, ki je ne more vedeti.
Ne more vedeti, ali ga bo znanje rešilo ali ubilo. Ubit bo, prav, ampak ne more vedeti, ali je ubit zaradi znanja, ki ga ima, ali zaradi znanja, ki ga nima in bi ga rešilo, če bi ga imel.
R P W, ameriški pesnik, mislec…in..
(1905 – 1989)

Stanislav Zavec
Mi je kar dalo razmišljati. Iz lastnih izkušenj in z vašo pomočjo sem prišel do spoznanja, da se na sodiščih v glavnem že sedaj srečujeta dve “umetni inteligenci”: odvetniki in sodniki, saj je bistveno kdo ima v “posesti” več podatkov. Na srečo se na določenih (višjih)stopnjah najdejo tudi LJUDJE, ki poznajo moralo in etiko (pa najbrž ne zmeraj). Za deležnike v sporu pa je to povezano z velikimi stroški, psihičnim pritiskom…”Umetni inteligenci” pa ne nosita ob svojih (napačnih)odločitvah nobene moralne, etične in v končni fazi materialne odgovornosti.

Danica Mally
ODLIČEN zapis, seveda pa ga vsak razume po svoje…

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko odlično zapisano.

Zlatko Marinovic
Kako naj še dodatno določen posameznik doda ali s svojim komentarjem obogati pravno gledano tak pogled,ki je več kot globoko prikazan skozi zgodovino odnosa– kak je in kako naj bi bilo kot na koncu pritrditi da bi se morali naši pravniki pri končnih odločitvah resnično poglobiti kaj rešitev Spora-ov dejansko pomeni in prinese za sabo pri pravni rešitvi, utemeljitvi le tega na koncu vseh koncev!!
Ker v Sporu so udeleženci takorečeno Živi ljudje oz. posamezniki in zato je Pravo kot tako Živa Veja!
Tu po moje gledano Umetna Intiligenca absolutno nima niti ne bi smela imeti svojega mesta!.

pravo#

27. marec 2023

U nedelju 26.3.2023 je u crkvi sv. Alojzije na Glavnem trgu sa misnim slavljem ponovo započela djelovati Katolička misija bl. Alojzije Stepinac u Mariboru.
Sv. misu je predvodio varaždinski biskup Božo Radoš uz asistenciju ;
vlč. Tomislav Markić, ravnatelj 183 hrvatskih misija u brojnim državama u svijetu, vlč. Kruno Novak, glavni tajnik hrvatske biskupske konferencije, đakon Kristijan Bošak i vlč. Primož Lorber iz Mariborske biskupije, koji je budući voditelj hrvatske katoličke misije u Mariboru. Vlč. Lorbek je rodom iz Zavrča a teologiju je studirao u Zagrebu.
Prisutni vjernici su bili posebno počašćeni prisutnošću Mariborskog nadškofa metropolita msgr. Alojzija Cvikl, koji je najzaslužniji za ponovno djelovanje misije.
U ime Konzulata Republike Hrvatske u Mariboru pozdravio sam prisutne i zahvalio se za njihov doprinos jučerašnjem misnom slavlju i za mogućnost budućih održavanja vjerskih susreta na hrvatskom jeziku.

etika#

28. marec 2023

Ko sem pred nekaj minutami prebral sporočilo dragi Miran, da si se poslovil od nas, sem bil presunjen, saj sva se pred časom pogovarjala, kako bomo naslednje leto proslavljali 60-to obletnico , kot edini trije še živeči ustanovitelji Društva pravnikov v gospodarstvu v Mariboru 1964, ki danes posluje pod imenom Pravniško društvo Maribor. Bili smo takrat kot mladi pravniki v gospodarstvu aktivni v afirmiranju gospodarskega prava. Kot poznejši aktivni družbeno politični delavec in poslanec si veliko prispeval k razvoju študija prava v Mariboru. Bil si tudi predavatelj na Višji pravni šoli, katerega so študentje radi poslušali kot pravnega razlagalca takratnih aktualnih družbenih razmerjih. Kot član najvišjih političnih struktur nisi pozabljal na Maribor in kolege iz pravne stroke.
Hvala Ti za opravljeno delo in počivaj v miru.
Iskreno sožalje članom Tvoje družine.

življenje#

29. marec 2023

Pravniško društvo v Mariboru, ustanovljeno leta 1964, se poslavlja od priljubljene članice in ustanoviteljice, spoštovane kolegice Nataše Zemljič, ki je zaznamovala aktivnosti društva zlasti v prvih letih njegovega obstoja in delovanja na področju organiziranja in vključevanja mlajših članic in članov iz gospodarstva. Bila je nepogrešljiva pri organiziranju različnih oblik izobraževanja v okviru društva, saj so takratni seminarji v organizaciji društva bili edina oblika dopolnilnega poklicnega izobraževanja. Bila je aktivna pri povezovanju mariborskega društva z drugimi društvi, posebej še z Društvom pravnikov v gospodarstvu Zagreb. Prijateljsko prijazna do drugih je bila vedno pripravljena pomagati zlasti mladim pri reševanju poklicnih težav. V zadnjem obdobju ni živela v Mariboru, vendar je bila vedno v stikih s članicami in člani društva.
Draga Nataša hvala Ti za opravljeno delo. Ostala boš v našem spominu. Počivaj v miru.
Iskreno sožalje hčerki Petri z družino, sorodstvu in prijateljem.

življenje#

30. marec 2023

Splošno je znano, da zavračanje in socialna izključenost starejših v naši družbi negativno vplivata na starejšo populacijo, zlasti na njihovo počutje in imunski sistem, ki znižujeta prag bolečine pri prizadetih. Oblastne strukture v najširšem pomenu besede menijo, da sta njihova strogost in nonšalantnost znaka velike moči in vseznanja, avtoritete in vodstva, s čimer ogrožajo duševno in čustveno zdravje prizadetih. Namesto da bi se starejši počutili varne in cenjene, se pogosto obravnavajo kot odvečni in se jim daje vedeti, kot da so si sami krivi, da ne zmorejo vsega, kar se od njih pričakuje. Pogosto se starejši počutijo kot manj vredni pri nastopih političnih veličin, ki zviška obravnavajo teme, ki so pomembne za starejšo populacijo, kot so pokojnine, zdravstveni sistem in drugo. To se pogosto prenaša v družine, v katerih živijo starejši kot odvečno breme. Družba kot celota, zlasti pa voditelji nimajo dovolj ozaveščenosti, kaj za družbo pomeni ostarela populacija in kako se obnašati do nje, da bi se počutila dejansko zaželeno, in če že ni koristna, pa se vsaj naj ne bi počutila kot breme. Politiki se ne zavedajo, kakšno čustveno nasilje izvajajo nad starejšimi z večnimi spori okoli pokojnin, zdravstvenega varstva in oskrbe starejših, ki trajajo večno in so vsakodnevno na tapeti političnih razprav.
Trenutne demonstracije upokojencev pred parlamentom so znak omenjenega čustvenega nasilja nad njihovim človeškim dostojanstvom, o čemer se ne govori in se sploh ne želi prepoznati prizadetosti generacije ljudi, ki je ustvarila večino sedanjih materialnih in nematerialnih dobrin, s katerimi se aktivni del družbe, zlasti pa oblast, ponaša, kot da je to delo vladajočih elit …

Toncka Trako
Resnica zapisa.

Breda Rožič
Ob takih trenutkih upam, da ljudje spoznajo, da je moč v njihovih rokah. Upokojenci v Sloveniji so bili predolgo tiho. STOP TISINI. Tišina UBIJA. Vsem drzavnim funkcionarjem bi moralo postati jasno, da so v sluzbi ljudi in da ne gre ljudi izkoriscati zgolj za ozke lastne interese. Kaka je morala nasih najvisjih funcionarjev, je videno in ni potrebe po dodatnem komentarju.

Anton Dobrovolec
Lepo napisano in resnično ne moremo nič spremenit nažalost.

starost#

2. februar 2023

naše oblastnike, ekonomiste, finančnike, bančnike, pa tudi pravnike, povezane s politiko, kako pojasnjujejo nam, bivšim delničarjem, in kako bodo pojasnjevali našim zanamcem, dejstvo, ki je bilo včeraj objavljeno v drugem Dnevniku državne televizije, da je naša NOVA KREDITNA BANKA (NKBM), v pojavni obliki veličastne zgradbe, zgrajene z denarjem nas Mariborčanov v centru Maribora, prodana za milijardo evrov našim madžarskim sosedom prek znanih Američanov kot posrednikov, ki so pri tem poslu zaslužili verjetno največji zaslužek v svoji zgodovini.
Našo NKBM smo imeli radi in smo v njo vlagali svoje prihranke za starost z nakupom njenih delnic in verjeli nadobudnim bančnikom in oblastnikom, da bomo s tem tudi poskrbeli za svojo starost.
Danes pa smo slišali dejstva, ki jih je TV-voditeljica hladno in brez posebne zainteresiranosti povedala kot nekaj preprosto enostavnega in običajnega: »Davkoplačevalci so dokapitalizirali NKB z 870 milijoni evrov, nato pa je bila v letu 2016 banka prodana ameriškemu skladu APOLO za 250 milijonov evrov.« V nadaljevanju nam je bilo pojasnjeno, da so Američani sedaj prodali NKB za milijardo evrov …
Znanec, je v jezi še dodal, da so Američani v času svojega upravljanja pobrali iz banke nekaj sto milijonov dobička …
Moj znanec me je vprašal, kako je mogoče opraviti takšen posel, kjer »posredniki» zaslužijo toliko denarja brez posebnega vlaganja. Na njegovo vprašanje mu nisem znal odgovoriti …
Kot pravnik, ki vem nekaj malega o korporacijskem pravu, nisem znal mojim študentom prava pojasniti, in tega še danes ne vem, kako sem skupaj s sto tisoči drugih delničarjev zgubil svoje delniške pravice v banki, ki ni šla v stečaj, in je NEKDO naše delnice prodal ameriškemu »posredniku«, da bi jo ta sedaj prodal za petkrat večjo vrednost…
Pri tem je moj znanec še dodal, da niti lokalni časopis niti policija ali državno tožilstvo niso s prstom mignili, da bi opozorili na oškodovanje družbenega in podjetniškega premoženja, in zakaj v tem primeru ni bil nihče kaznovan, če pa so v Mariboru medijsko in z ovadbami bili tangirani številni gospodarstveniki, tudi če je bilo v igri le nekaj tisočakov …
Osebno pa sem razmišljal, kako prav ima Biblija v kateri je zapisano; “Pravosodje je kot pajčevina, v katero se ujame komar, kamen pa gre skozi brez težav …”
Vem, da na moje vprašanje ne bo nobenega odgovora in tudi vam svetujem, da ne sprašujete, saj ne vedo, kaj bi odgovorili, pa tudi zakaj bi nam sploh odgovarjali, saj je dovolj, da oni vedo kaj so delali…

pravo#

4. februar 2023

Eno od mojih ljubših opravil je sprehajanje po gozdu. Danes se zavedam, da mi je hoja po gozdu (Stražunski gozd na Teznem in gozd ob Pekrski gorici), ob sočasnem učenju in glasnem ponavljanju učnega gradiva, omogočila, da sem kot izredni študent končal študij pred rednim rokom. Spomnim se tudi, kako sem se v daljni preteklosti z nekaj gimnazijskimi sošolci izgubil na Vidovi gori na Braču zaradi megle.
Vstop v gozd se mi zdi kot vstop posameznika v družbo, sprehajanje skozi neznani gozd je podobno poti skozi življenje posameznika v družbi. Nesporno je dejstvo, da se marsikaj lahko tudi naučimo v gozdu in od njega.
Gozd ni nikoli popolnoma enak, enako kot življenje. Vsak dan se spreminja in vsakokrat, ko vstopimo v isti gozd, ga doživljamo drugače zaradi številnih sprememb, ki se dogajajo dnevno, tedensko in pa v različnih letnih obdobjih. Tudi v našem življenju se vedno, vsak trenutek mnogo spreminja in se tudi mi spreminjamo, kar so ugotovili že stari Rimljani, ko so zapisali: tempora mutantur, nos et mutamur in illis (časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi). Pestrost in kompleksnost gozda vsak sprejema in drugače doživlja, podobno človekovemu življenju, ki je še bolj pestro in nikoli ne moremo dojeti njegove kompleksnosti.
Drevesa so nam lahko tudi vzor.
V gozdu lahko občudujemo, kako se včasih sonce skrije za oblake in velike kaplje dežja padajo na premočeno listje. Odkrivamo in začutimo lepote gozda, ki nam jih ponujajo pomlad, poletje, jesen in zima. Težko je presojati, v katerem letnem času gozd ponuja več lepote in je še posebej predmet našega občudovanja. V gozdu se nam čas ustavi in čutimo, da smo del čudovite narave, bolj kot na katerem koli drugem mestu. Enako se dogaja s človekom, kateremu se včasih skrije sonce in se zaradi plohe kritik, obsojanj, težav z družbenim okoljem in nerazumljen od soljudi počuti kot premočeno listje. Tudi človek doživlja svojo pomlad, poletje, jesen in zimo, pri čemer ne vemo, katero obdobje življenja je lepše ali manj lepo.
Tako kot v gozdu spomladi vse brsti, nas poleti spet razveseljuje z bogato, svežo zeleno barvo. V jeseni drevesa otresajo listje in pozimi spijo v objemu hladnega, vendar zaščitnega snega.
Gozd s svojimi vsakodnevnimi spremembami, in spremembami povezanimi z letnim obdobjem, nam pomaga, da kot drevesa dojamemo svoje življenje: v mladosti, ko vse brsti od želje po življenju, v odraslosti, ko uživamo v naši moči in zavedanju, kako smo pomembni in ponosni nase, v jeseni življenja opustimo staro prtljago in se poskušamo pripraviti na svojo zimo, v pričakovanju objema družbenega, čeprav hladnega vendar zaščitniškega okolja. Mi sicer ne pričakujemo tako kot drevesa ponovne spomladi, ki se začne kot novo urejeno in znova porojeno življenje, vendar pa enako kot drevesa pričakujemo novo življenje v naših potomcih.
Vstop v starost je podoben vstopu v jesenski gozd, ko svojo odvečno prtljago zapustimo, ker nas moti pri hoji po neznanih in zaraščenih ozkih stezah, in poberemo ob poti na sprehodu kakšno zeleno vejico, lepo rožo, plod in poslušamo petje ptic. Veselimo se, če najdemo miren kraj – klop ali senčno drevo – in uživamo v lepoti življenja, ki nam ga ponoreli svet zunaj gozda ne želi in ne more privoščiti …

Inge Markoli
Čudovit zapis….

Terezija Esih
Lepo opisano spoštovani profesor, tudi jaz uživam take sprehode, ker mi dajo mnogo energije in svežine, ki jo pri naših letih zelo potrebujemo.

Tatjana Rasic
Krasen zapis, v razmislek.

Milena Oak
Gospod profeor, z najvecjo mero tankocutnosti ste podali ta Vas zapis. Cesto se ob Vasih zapisih globoko
zamislim in vedno kaj pozitivnega pride na dan, kar mi je v danem trenutku potrebno. Hvala Vam.

Albina Štimac
Neke životne vrijednosti se nikad ne mijenjaju, pogotovo kad spoznamo njihovu dobrobit, kao pojedinci i kao društvo..
Vivaldi i njegova 4 godišnja doba..Predivno..!

Manuela Dikaučič
Bili ste dober profesor, kdo ima rad naravo ima tudi rad ljudi…

Jožica Šmerc Kovačič
Gozd in predvsem drevesa v gozdu nam dajejo novo življensko energijo, kadar smo sesuti in na tleh. Ko mi je umrl mož, nisem zdržala v hiši, tavala sem po gozdu in objemala drevesa, tako sem zdravila svojo ranjeno dušo. Še sedaj ko je minilo 19 let od tega jih grem pozdravit in se jim zahvalim in jih objamem tako kot takrat, ko sem črpala njihovo energijo.

Vlado Ivanjko
Lep zapis. Če spoštujemo zakonitosti narave in se po njej ravnamo, je tudi nam lažje v vsakodnevnem življenju. Sam sem velik ljubitelj narave. Potrebno si je vzeti čas zase in se znati ljubiti.

življenje#