Mobilna verzija spletne strani še ni na voljo.

Misli profesorja

Izogibanje samega sebe

25. april 2023

Človek od otroštva raziskuje naravo in družbeno okolje. Z izobraževanjem dobi ogromno znanja o vseh vidikih človekovega življenja. Hiti spoznavati vesolje, koplje pod zemljo, se potaplja v globine oceana, raziskuje območja na Zemlji, na katera še ni stopila človeška noga … Vsa njegova spoznanja so usmerjena navzven.
Njegov notranji svet, ki opredeljuje njegovo človeško bistvo, pa ostaja zanj in za druge »terra ignota« in večna uganka.
Kako so stari Grki imeli prav, ko so kot temeljno nalogo človeka opredelili dolžnost raziskovanja samega sebe – »gnoti seauton« (spoznaj samega sebe).
Sodobni človek poskuša spoznati vse skrivnosti sveta, a ne zaradi svoje radovednosti ampak, da bi se izognil dolžnosti spoznavanja samega sebe.

Božidar Mithans
Nisem prepričan, da bi se psihologi, sociologi, teologi, guruji in mnogi drugi, ki se posvečajo proučevanju duševnosti, vedenja človeka in družbe, s tem strinjali. Trdijo namreč, da ljudje postajamo vse bolj senzitivni, introspektivni in težimo k samouresničevanju.

življenje#

Živimo, da bi nekaj imeli ali nekaj bili?

26. april 2023

S študenti sem se pogosto z veseljem pogovarjal o tem, kaj bi v življenju želeli imeti oziroma kaj bi želeli biti. Število odgovorov na vprašanje, kaj bi želeli imeti, je daleč presegalo število odgovorov na vprašanje, kaj bi želeli biti. Očitno je, kot je to ugotavljal Erich Fromm, da smo ljudje v sodobni družbi bolj nagnjeni k imeti (v smislu posedovanja oseb in materialnih dobrin), kot biti. Večina je prepričana, da je to pogoj za srečno življenje. Fromm ugotavlja, da obstajata 2 vrsti ljudi: ena, ki živi za to, da bi nekaj imela, in druga, da bi nekaj bila. Strokovne analize tudi kažejo, da veliko bolj uporabljamo glagol »kaj imam« kot samostalnik, s katerim se izraža, kaj sem.
Živimo v kulturi, v kateri je najvišji cilj imeti.
Zanimivo je, da se šele v starosti zavedamo, kako napačno smo ravnali, ko smo v življenju težili k »imeti« in pričakovali srečo v povezavi z blagostanjem v materialnih dobrinah. V starosti presenečeni ugotavljamo, da nas naš materialni svet bolj obremenjuje kot osrečuje.
V starosti nas je strah pred smrtjo, ki je v osnovi zavedanje, da bomo izgubili naše življenje in imetje. (Pravniki tudi opredeljujemo oporoko kot naš podaljšek življenja po smrti, čeprav z oporoko urejamo odnose med dediči glede našega materialnega imetja.)
Misel na smrt je za večino od nas strašljiva, vendar nam pomaga ceniti vrednost življenja. Le ljudem je dano, da lahko razmišljamo o svoji smrtnosti, ampak to ničesar ne spremeni glede minljivosti našega življenja. Zakaj bi torej zapravljali svojo sposobnost zavestnega razmišljanja in skrbeli za nekaj, česar tako ali tako ne moremo spremeniti? Znanje o minljivosti stvari nas opozarja, da cenimo, kako dragoceno in edinstveno je življenje. Smrt jemljemo resno, vendar ne zato, da bi se je bali do konca življenja, ampak da bi uživali življenje na polno do smrti, ki nas ne bo zgrešila, kar koli že o njej mislimo in kakorkoli ter kolikor koli smo materialno bogati.
Starogrški filozof Epiktet je zapisal: »V vsakem primeru bom nekoč umrl. Ker pa ne vem, kdaj bo čas, bom najprej večerjal. Potem pa bom videl …«

Milan Robič
imeti sebe rad – v potrebni in zadostni celovitosti – je predpogoj polne ljubezni/biti

Milan Robič
imeti – materialna čustva – je pomožno dejanje poklicne ljubezni/biti

Peter Srpčič
Nagi prideš na svet, nagi greš z njega, kar pa misliš, da je tvoje, stvari, denar, tudi ljudje, i tvoje telo, vse je iluzija… odneseš le izkusnje in učenje….

Tone Vrhovnik Straka
Povejte mi, gospod Ivanjko, se vam zdi, da so bile teme, ki jih obravnavate, dovolj zastopane v predmetnikih visokošolskih programov, pri katerih ste sodelovali? Zakaj sprašujem? Moje področje je sicer duševno zdravje, ampak v generalnem (samo poglejmo zadnje škandale z dvoživkami) imam pri večini zdravništva občutek, da mu enostavno manjka premislek o etičnih vprašanjih, o razliki med zakonito in prav, o tem, kako npr. Kantova dolžnostna etika (ne stori drugemu, kar nočeš, da drugi stori tebi) ne pokrije vseh možnih konkretnih problemov in se je pametno včasih zateči k mlajši, ‘utilitaristični’, in počasi, argument za argumentom, tehtati, kaj je v konkretnem primeru najboljše za vse vpletene. In sem odkril preprosto dejstvo: na medicini etiko v obliki enostavnega seminarja poslušajo samo v prvem semestru prvega letnika – in še to jim predava zdravnik (včasih celo patolog dr. Trontelj)! Potem je kristalno jasno, da enostavno nimajo s čim presojati. Ampak ko berem in poslušam, kako ga v etičnih ozirih kronajo pravniki – mar ni tam podobno? Znanec doktor etične filozofije prava … je delal podiplomca med samimi pravniki. Če razumejo, da je za kaj več kot menjavo žarnice potreben električar, kako hudiča ne razumejo, da je za etično razpravo potreben filozof?

Barbara Bračič
Se strinjam z zapisom filozofa Epikteta! Dodam še Horacijvo mnenje: Carpe diem!

Barbara Silva Pavlič
Zagotovo je modrost, kako najbolje živeti življenje. Materialno blagostanje je največkrat tudi breme v starosti. Še prevečkrat pa opažam, da je vedno več ljudi, ki se na starost ukvarjajo s pomanjkanjem. Pomembno je, da delaš dobro za sebe in ljudi, okrog sebe in druge, z ljubeznijo, pozornostjo, da pustiš pečat v nekom, da se te spomni v dobrem delu.

Branko Damjanovič
Mnenja sem, da sta obe ugotovitvi pomankljivi. Za “imeti”, se verjetno vsi ozaveščeni strinjamo, da so materialne dobrine samo lažno zadovoljstvo. Pri opisu “biti” je pa zadeva bolj nevarna, saj biti še ne pomeni biti pozitiven, to verjetno večina pozna iz zgodovine, osebe iz zgodovine, ki so naredile veliko zla ljudem in človeštvu. Zato predlagam, da dodamo še tretjo izbiro, “naš prispevek kot BITI za napredek družbe”. Vsekakor vam Čestitam za vaš prispevek, ki mi je dal vzpodbudo, da napišem svoje mnenje in dam predlog. Hvala!

Marina Jeran Cigan
Čudovit zapis.❤️ Samo tisto, kar imamo spravljeno v duši, lahko odnesemo s sabo na drugo stran in ni zares nikoli izgubljeno. In vse dokler nas imajo tisti, ki so ostali za nami, še vedno radi, smo še vedno živi. Torej zame je cilj ustvarjati tisto, kar bo za mano ostalo večno – in to je ljubezen, predanost do česarkoli (odnosi, delo, …).

Albina Štimac
Ljubav je jedino, to je u životu važno ..ona je vječna, nepobjediva…sve ostalo je prolazno, samo što to prekasno shvatimo..

Vlado Ivanjko
Včasih ego dela svoje. Z materialnimi dobrinami si dvigujemo moč in dokazujemo drugim kaj smo in si za trenutek kupujemo srečo. Nazadnje ugotovimo, da smo sužnji matetialnega sveta. Ko bi se zavedali, da smo tudi duhovna in energetska bitja, pote bi bilo marsikaj drugače. V življenju dobivamo lekcije, da se česa naučimo.

Mitja Vezovnik
Hm. Sam vem, da tja onkraj ne bom ničesar odnesel. Sem pač nepoboljšljivi ateist. Morda imam zaradi tega prednost v življenju, ker vem, da me tam onkraj nič ne čaka. In če me milijarde let pred rojstvom nihče ni pogrešal, me tudi milijarde let po smrti nihče ne bo. Nekaj let verjetno otroka in drugi bližnji, potem pa nič. Nova življenja in nove smrti. In tako naprej, znova in znova.

Matjaž Ješovnik
Najbrž ljudje obeh kategorij željen rezultat doživijo kot srečo.
Da sta obe kategoriji, kaj imeti in kaj biti, merilo uspeha, nekaj potrebujeta.
Potrditev drugih.
Kaj imeti je lahko prepoznavno in lahko merljivo.
Kaj biti pa težje in zahteva stalen trud. Priznanja drugih vprašljiva, sploh če ne gre za globje poznavanje posameznika.
A je ocena drugih pomembna, da smo mi srečni? A našo srečo res definirajo drugi?
Spoznanje Kaj sem je pomembno in izvor naše sreče, ki je neodvisna od drugih.

etika#

Pogrešamo hvaležnost kot pozlačeno ljudskost

1. marec 2023

V starosti živimo v veliki zmoti, ker smo prepričani, da smemo pričakovati hvaležnost za tisto, kar smo dobrega storili drugim. Vsi poznamo posameznike, ki so veliko storili za druge in tudi za svoje potomce, vendar malo tistih, ki jim izkazujejo hvaležnost za vse, kar so od njih prejeli brez povračila. Znano je, da je večina ljudi sebičnih in nehvaležnih in tega dejstva ni mogoče spreminjati. Nehvaležnosti drugih se je zavedal že cesar Mark Avrelij, ko je zapisal: »Jeza in žalost, ki ju čutimo ob dejanjih nehvaležnih ljudi, sta za nas težji kot pa dejanja sama, ob katerih se jezimo in žalostimo.« Znan je primer nemškega odvetnika, ki je v času nacizma rešil veliko število ljudi pred smrtno kaznijo, vendar po njegovi izpovedi se mu po vojni prav nihče ni za to zahvalil.
Mnogi dediči si z veseljem delijo dediščino za svojim sorodnikom, se pogosto prepirajo na sodiščih leta in leta za vsak evro, vendar ne vem, če je kdo slišal, da bi s premoženjem zapustnika obdarjen dedič odšel na grob pokojnika in mu položil cvetje ali eno samo rožo kot zahvalo za vse, kar je prejel. Mnogi vemo za primere, da se dediči jezijo in bentijo, ker je zapustnik zapustil neurejeno stanovanje ali hišo, polno nepotrebnih stvari, ki jih morajo oni odvažati na odpad. Pomagamo mlademu človeku, da se izobrazi in strokovno usposobi za življenje, vendar ko uspe in postane premožen ali zasede pomembno družbeno funkcijo, se težko odloči za neko dejanje, ki bi pomenilo starejšemu človeku izraz hvaležnosti za pomoč.
Nehvaležnost je čutiti na vsakem koraku, da ne govorimo posebej o nehvaležnosti mlajših generacij za vse, kar so starejše generacije ustvarjale zanje pod bistveno težjimi pogoji, kot je to sedaj. Pred nekaj dnevi sem bil slučajno prisoten ob dogodku, kako se je starejša gospa zahvaljevala mlajšemu dekletu, ki ji je pomagala prinesti do njenih vrat nakupovalno torbo z živili iz trgovine. Bilo je opaziti čudovito sočutje dekleta do starejše gospe in povratno hvaležnost gospe; bilo je preprosto človeško lepo.
Starejši ne pričakujejo hvaležnosti za tisto, kar so storili za družbo in za posameznike, pogrešajo pa prisotnost splošnega vzdušja v družbi, ki bi nakazovalo, da je hvaležnost pričakovana in prisotna družbena vrednota in da je to samo po sebi razumljiv pojav v naši družbi.
Razumljivo je, da ni treba čakati na hvaležnost za dobra dela, ki smo jih opravili, ker bi ob izostanku zahvale, bili razočarani in zagrenjeni.
Zgrešeno bi bilo delati dobro in pomagati drugim pretežno zaradi pričakovane hvaležnosti. Dobro delamo drugim, ker to drugi potrebujejo in ker nam prinaša zadovoljstvo, ki izhaja iz samega dobrega dejanja.
Če bi to zadovoljstvo bilo pospremljeno še z resnično hvaležnostjo tistega, ki smo mu storili nekaj dobrega, pa je naše dobro dejanje dobilo tisto pozlačenost človeškosti, ki jo v našem okolju tako pogrešamo …

etika#

Dovolimo si delati napake …

2. marec 2023

Šele v starosti spoznamo, kako je skrivanje lastnih napak in težav pred drugimi napačno, saj jih praviloma ni mogoče preseči, če nismo odkriti in če jih ne priznamo vsaj sami sebi. »Z napakami postaneš moder, zato ena ni dovolj!« se glasi znani aforizem vplivnega nemškega šaljivega pesnika Wilhelm-a Busch-a, v katerem je veliko modrosti, kajti najboljšo rešitev bo našel le tisti, ki se ne boji z lastnimi napakami spopasti, tudi če ne bo takoj uspešen pri njihovem reševanju.
Napako oziroma življenjski neuspeh pogosto nadgradimo še z dodatno napako; zanikanjem in v najslabšem primeru se težave nadaljujejo. Toda ignoriranje napak in tveganj je pot do neuspeha. Pomembno se je naučiti, kako se s težavami spopademo in jih spremenimo v produktivne s priznanjem obstoja težave, jo rešimo in gremo naprej. Iz napak in spopadov s težavami se lahko naučimo le, če se z njimi odkrito ukvarjamo. V praksi, zlasti v podjetništvu, se napake pogosto skrivajo in se na zunaj uradno obnašamo, kot da težav sploh ni. Če obstaja problem, ga je treba kot takega poimenovati in o njem odprto razpravljati, saj je znano, da je jasno opredeljen problem že napol rešen problem. Z delanjem napak so mnogi dosegli velike stvari. Pri srečanju s težavami in z napakami moramo sprejemati pogumne odločitve, da se želimo osebno in poklicno izboljšati in razvijati. V naši praksi si še vedno, ob podzavestno prisotnem strahu pred neuspehom in kritiko okolja, ne upamo slediti preizkušenemu načelu uspešnega delovanja: »Bolj kot si bomo upali, uspešnejši bomo«.
Sistem izobraževanja in povsod prisotna »država« s številnimi nepotrebnimi pravnimi in drugimi omejitvenimi ukrepi, sta nas omejila in prestrašila, da bi se odločno in pokončno postavili kot svobodna razmišljujoča bitja nasproti oviram in težavam v življenju. Strah nas je institucij, od katerih ima večina nalogo izvajanja »nadzora« nad nami, da ne bi delali napak, in nas v osnovi onemogočajo, da bi bili pogumni in ustvarjalni.
Svojim študentom sem pred desetletjem svetoval, z določeno stopnjo zadržanosti, naj si v času priprav na življenje dovolijo narediti toliko napak, kot je treba …
Tudi danes bi jim enako svetoval, vendar brez zadržanosti …

Vesna Pomlad
Z nabiranjem napak je kot z nabiranjem izkusenj, so dragocene, a lahko zelo drage.

Milan Robič
napaka – ego – je sistemsko/naravno vgrajena v jaz, sicer vrednostni sistem ne funkcionira naravno ker biološka ura prehiteva, če ni napak, ki nas vrnejo v začetno fazo rojstva ideje jaz.

Karel Polič
Šime Ivanjko, odlično zapisano. BRAVO!

etika#

Tudi v starosti skrbimo za svojo samopodobo

4. marec 2023

Eno izmed temeljnih področij človekove osebnosti, ki se v življenju oblikuje od otroštva in se spreminja oziroma razvija celo življenje, je samopodoba, ki vsebuje celoto predstav o samem sebi. Gre za občutje in sposobnost vrednotenja lastne inteligentnosti, kulturne izobraženosti, poklicnih sposobnosti (akademska samopodoba), zaznavo pomena svojega psihičnega in telesnega zdravja, zavedanje o svojih dosežkih v osebnem in poklicnem življenju. Preprosto samopodoba je vse tisto bistveno, kar človek lahko opredeli kot »svoje«. To je naša lastna predstava o tem, kdo, mislimo, da smo.
Pozitivna (visoka) samopodoba pomeni, da človek svoje sposobnosti in lastnosti zaznava skladno z realnostjo in ima dober, pozitiven odnos do samega sebe, kar pomeni, da ceni svoje osebnostne lastnosti in je ponosen na svoje dosežke ter zaupa vase. Nagnjen je k postavljanju svojih višjih ciljev, ki pomenijo zanj motivacijo, k težavam v življenju pristopa kot k izzivom in se z njimi spoprijema konstruktivno pri iskanju rešitev. Tudi napake šteje kot izziv in priložnost za svojo osebno oziroma poklicno rast. Visoke samopodobe posameznik ne izkazuje kot egoizem temveč z višjo stopnjo zadovoljstva s samim seboj in zaupanja vase. Ne ozira se preveč na mnenje drugih, je bolj pogumen in samostojen. Poln je idej o osmišljanju življenja in zna poskrbeti zase ter zna v življenju ločiti pomembno od nepomembnega.
Nasprotno negativna (nizka) samopodoba določene osebe pomeni nenehno potrebo po pozornosti in po potrjevanju s strani drugih. Takšni osebi je zlasti pomembno pozitivno mnenje drugih in jo skrbi, kaj o njej mislijo, kajti njihovo negativno mnenje še dodatno prispeva k njeni negotovosti. Več ali manj se podcenjuje in ne zaupa vase. Vsaka, tudi najmanjša težava ji predstavlja oviro za uspeh in dodatno utrjuje njeno zavest o lastni nesposobnosti. Negativna samopodoba vpliva tudi na to, da se oseba na vse načine izogiba aktivnosti zaradi strahu pred neuspehom. S tem v zvezi je pri osebi z nizko samopodobo opazno, da se boji in ne želi prevzemati odgovornosti.
Lastna negotovost v življenju izkrivlja naše dojemanje in vpliva na naše družbene odnose, kar se pogosto pojavlja v starejšem obdobju življenja, vendar je nizka samopodoba opazna tudi med študentsko populacijo, zlasti pri študentih, ki so to pridobili v otroštvu in v srednji šoli. To je zlasti opazno pri populaciji, ki prihaja iz neurbanega območja ter s slabimi šolskimi ocenami, in se na univerzi sreča s tako imenovanimi »elitnimi« študijskimi programi, kjer se srečujejo z nerealno samozavestnimi študenti, ki so nekoliko (pre)polni samih sebe.
Ta pojav je bil verjetno bolj opažen v preteklosti, vendar domnevam, da je prisoten tudi danes, toda univerzitetne oblasti temu niso posvečale posebne pozornosti. Znano je, da mnogi študentje prav zaradi negotovosti vase in v svoje sposobnosti opuščajo študij.
Iz lastne izkušnje vem, da mnogim pomaga prijateljski pogovor in njegovo spremljanje s spodbujanjem, da študent lahko iskreno govori o svojih čustvih glede svoje samopodobe, da tega ne potiska vase in da o tem ne razmišlja negativno. Študentom zlasti lahko pomagamo profesorji s spodbujanjem njihove samozavesti in zavesti o njihovi pomembnosti ter dobrih lastnostih, ki jih zagotovo imajo. Ohrabriti jih je treba, da se ne primerjajo z drugimi in da sebe cenijo vsaj toliko kot druge. Primerjanje z drugimi je nevarno in se je pri tem težko ustaviti. Zato je treba biti pozoren, ko se oseba z nizko samopodobo začne primerjati z drugimi. Osredotočiti se je treba le na stvari, ki jih je mogoče obvladati in se izogibati razmišljanja o preteklosti. Razumljivo je, da najlažje in najbolj učinkovito lahko pomagajo ustrezne zdravstvene oziroma psihološke službe, ki so poklicane, da pomagajo ljudem z nizko samopodobo oblikovati zdravo samozavest.
Pri mladih je nujno, da si oblikujejo realno samopodobo, zaradi aktivne osebne oziroma poklicne angažiranosti, da ne bodo preživeli življenja v strahu in vedno v defenzivnem položaju, ki je nedvomno ovira za srečno življenje.
V starejših obdobjih življenja je slabljenje naše samopodobe verjetno bolj naravno, vendar to ne pomeni, da se ne bi uprli posledicam slabe samopodobe ali pa je vsaj omilili. Nujno je, da oblikujemo svoje življenje samostojno in v skladu s svojimi vrednotami ter z našimi željami, brez strahu, s tem da si sami postavljamo motivacijske cilje in imamo jasno vizijo končne postaje.
Prevzeti moramo krmilo življenja v svoje roke, namesto da bi bili samo sopotniki, in upravljati svoje življenjsko vozilo po ozki vijugasti cesti, z vrednostnimi kažipoti, ki smo jih sami postavili …

Tone Potocnik
Modro napisano, zlasti zadnji odstavek mi je všeč..

Silvija Zupančič
Zelo moder zapis, se popolnoma strinjam in nam je vsem lahko v poduk 👍

Breda Rožič
Samopodoba je avtocesta našega življenja. Lepsa je, lepše se po njej potuje👍

Barbara Bračič
Prava samopodoba oblikuje tudi naš odnos do drugih. Ko je pozitivna, smo pozitivni tudi v odnosih. Ali: če se spoštujemo in se imamo radi, spoštujemo, cenimo in imamo radi tudi ljudi, ki nas obkrožajo!

življenje#

Svoboda govora je larifari argument, če so ogrožene višje vrednote

5. marec 2023

Pred dnevi sem gledal na televiziji dokumentarno oddajo o usodi Natasche Kampusch, katero je na Dunaju kot desetletno deklico ugrabil Wolfgang Priklopil in jo 8 let držal v ujetništvu v kletni sobici, veliki šest kvadratnih metrov.
Po 8 letih ujetništva je uspela pobegniti od ugrabitelja, ki je drugi dan storil samomor. Ujetnica se je vrnila v življenje v svojo družino. V dokumentarnem filmu skupaj z materjo pripovedujeta o življenju po vrnitvi iz ujetništva na svobodo in o tragični usodi dekleta, katero so mediji in radovednost ne samo okolja temveč tudi organov preiskave, z izdajanjem osebnih informacij o ujetnici, praktično izkoristili za dvigovanje svoje popularnosti in za komercialni zaslužek. V medijih so si »kreativni raziskovalni novinarji« izmišljali in objavljali informacije, ki si jih lahko izmisli le »bolni um«, kot je to povedala njena mati. Tragičnost dogajanja okoli nesrečnega dekleta je zlasti vsebovana v njeni izjavi, da je po pobegu bila prepričana, kako bodo njeno tragedijo javnost in mediji obravnavali kot žrtev. Namesto tega pa so zlasti mediji injicirali dvom o njeni iskreni izpovedi in jo prikazovali kot manipulantko, ki se želi okoristiti s svojo usodo. Očitali so ji, da bi naj bila sama odgovorna za težko življenje v ujetništvu in si izmišljali dogajanje ter epsko opisovali dogodke iz njenega osebnega življenja. Vrhunec so bile izjave visokih političnih in pravnih funkcionarjev, ki so v svoji domišljiji poskušali celotno zadevo pripisati materi kot organizatorici ugrabitve. Vse to se ni dogajalo nekje daleč na obrobju zahodne civilizacije temveč v središču Evrope.
Temeljno vprašanje, ki se mi je vsiljevalo ob gledanju omenjene oddaje, je bilo, kako je mogoče, da mediji in uradniki, ki so raziskovali tragični dogodek, komentirajo in dajejo svoje vrednostne ocene o ravnanju mladega dekleta, ki se je brez svoje volje znašla v situaciji, ki je popolnoma neznana in popolnoma tuja vsem tistim, ki izrekajo dvom o resničnosti njene izpovedi in ji v svoji bolni domišljiji vsiljujejo položaj, v katerem ne more ohraniti svoje intime in svojega človeškega dostojanstva. Razumem, da gre za izjemen primer, vendar se podobne situacije vsakodnevno ponavljajo tudi v naši medijski praksi. Spomnimo se naših podobnih mariborskih primerov, o katerih so mediji poročali na podoben način in ki so imeli katastrofalne posledice. (Medklic: v enem od podobnih mariborskih primerov so bili medijski delavci sankcionirani, vendar javnost ni zvedela ničesar o sankcijah. To je bila strogo varovana skrivnost, kar pa ni veljalo za informacije, ki so jih mediji objavljali iz zasebne sfere prizadetih.) Sprašujem se, kdo daje pravico tistim, ki se čutijo poklicane, da vsiljujejo javnosti svoja razmišljanja, ki ogrožajo temelje ohranjanja človekovega dostojanstva, dobrega imena in človeške časti, in se pri tem sklicujejo na ustavno načelo svobode govora.
Sklicevanje medijev na svobodo govora je larifari argument, če se z njim ogrožajo čast, dobro ime in posameznikova zasebnost, kot višje in pomembnejše vrednote v naši družbi od svobode govora …

Barbara Bračič
To, kar pišejo in kako pišejo “takoimenovani novinarji” in vsi ostali, nima nič skupnega s svobodo govora. Je čisto navaden, nekvaliteten senzacionalizem! Prav tekmujejo, kdo bo bolj butasto in benigno napisal ali opisal nek dogodek. Preverjanja in informiranja pri več virih ni. Vsi na “prvo žogo”. In potem 2 do 3 dni “nabijajo” v vseh medijih. Nato pa tema izgine, zaključka ni, kot da se nikoli ni nič zgodilo. Velja tudi za korupcijo, kriminal, potvarjanje dokumentov ….in ne le za teme iz sveta zabave in “slavnih”!
Za konec pa: svoboda govora pomeni, da lahko povem kaj mislim, svoje mnenje utrmeljim z argumenti, vljudno in kvalitetno, brez strahu, da bom za drugačno mnenje ali argumentirano krtiko, kaznovana!

Peter Srpčič
Svoboda govora ni svoboda laži in svoboda žaljenja. To mejo je treba jasno postavit. In mejo zasebnosti.

Darinka Lakner Bevc
Novinarji so lahko samo porocevalci in nič drugega.
Napisali naj bi dejstva, ne pa izmišljotin , ki bi naredile
primer se bolj “zanimiv.”

Mariza Prinčič
Zelo dober zapis. Resničnost je žal taka.

Elizabeta-Lota Loti
Mnogokrat so mediji krivi za marsikaj.

Tone Vrhovnik Straka
Dober premislek, gospod Ivanjko. Ampak paradoksalno je s komunizmom, ko sta nad mediji bdeli ZK in Szdl, minila tudi zahteva po odgovornem in resnicoljubnem poročanju. Že takrat je dober novinar svoje stališče povedal s tem, katerim in kako močno ljudem je v neki zgodbi dal besedo, danes je pač samo lastnik tisti, ki kričaču vzame prostor ali izklopi mikrofon. Žal lahko ta razkroj skoraj v laboratorijskih okoliščinah zadnje leto spremljamo na naši javni televiziji, kjer vsakdanja pravila od tehničnih do vsebinskih ne veljajo več. Ne more prišlek z Nove 24 voditi Odmevov, ne more skakanja nekoga na svetovnem prvenstvu komentirati njegova žena, ne morejo nespoštljivo trgati gostov v pogovorni oddaji.

Janez Mohorič
Ja prof. Ivanjko, zanimiva zgodba neke res tragične zgodbe – ugrabitve in po pobegu poskus sistema, da vso odgovornost prenese na tega nič krivega dekleta, še kot dekletce ko je bila ugrabljena. Mene je v tej zgodbi najbolj presenetila delovanje preiskovalne skupine na čelu z sicer upokojenimi ustavnimi sodniki Republike Avstrije, kateri na vsak način skušajo vso odgovornost prenesti na žrtve – Natašo in njeno materjo, z nekakšnimi izmišljotinami katerih od tako visoko rangiranih pravnikov nikoli ne bi pričakoval. Da pa bi vsi vpleteni v preiskavo skušali razumeti srž problema tako sociološkega, pravnega in samega razvoja avstrijske družbe oz. t.i. zahodne civilizacije, ne morali so dokazovati, da je Avstrija zrela država in da pri njih nobenih težav, za vse naj bi bil kriv posameznik, to so morali dokazati tako mediji kot pravosodni organi, povsem preusmeriti pozornost stran od srža problema.

Peter Hartman
Resnica je preprosta. Svoboda kakršnakoli je omejena s sorazmerno svobodo vseh vsakega in vsega drugega v sorazmerju z obsegom pravic obveznosti ter odgovornosti posameznika glede na njegovo mesto v družbi in glede na njegovo dejansko stopnjo UČLOVEČENOSTI.

Jožef Bonifarti
… profesor g. Šime Ivanjko, a ni podobno z UZAKONJENJEM
minimalne plače pod pragom revščine ?!!
_________________________________________________________________________
Delovne ljudi (60% Slovencev jih ima minimalca, povzeto iz medijev)
so zakonsko pahnili v bedo.
Celim družinam so s tem zakonsko predpisali revščino.
To je kršenje temeljnih človekovih pravic, dostojanstva.
In cela družba se spreneveda, da to ni nič takega.
Delovni ljudje zelo dobro vedo, a odgovorni v javnem sektorju ste TIHO,
tudi in predvsem nevladniki, ter stranke ste brez MNENJA o tem,
kar je najhujše kar nas lahko doleti.
Vse drugo je samo posledica brezbrižnosti in korupcije.
Za ugoden standard ste potlačili delovnega človeka v blato – revščino.
Vključno z njihovimi otroki.

Simona Novak
Vesela sem, da ste se lotili teme, o kateri molčimo, a manipuliranje medijev na raznih področjih našega življenja bistveno vplivajo na našo kvaliteto življenja danes in tudi v bodoče. Iščejo le zgodbe, ki se dobro prodajajo, tiste, ki prinašajo moč in denar, človek kot posameznik pa ostane opeharjen za svojo intimnost, dostojanstvo in človekove pravice.

etika#

Posipavanje soli na odprte rane …

6. marec 2023

Včeraj zvečer (5. 3. 2023) smo na prvem programu TV Slovenija gledali in poslušali intervju mednarodno znanega slovenskega zdravnika, ki je bil pred tujim sodiščem obsojen na plačilo enormno visoke odškodnine za domnevno napako pri operaciji. Ne želim razpravljati o pravnih problemih, ki so mi podrobneje znani, vendar bi rad opozoril na določena nepravna vprašanja, ki se ob tem izpostavljajo kot zelo aktualna in spodbujajo k razmišljanju o nujnosti drugačnih pristopov k prizadetim na takšen ali drugačen način.
V tem konkretnem primeru se je izkazalo, kako neučinkovito je naše zavarovalništvo, zlasti na področju zavarovanja odgovornosti zdravnika, o čemer sem v preteklih letih večkrat opozarjal na mednarodnem srečanju »Medicina in pravo« v Mariboru. Ta primer plačila odškodnine bi moral biti primarno predmet zavarovalnega obravnavanja, ne pa le zadeva zdravnika, ki se mora sam braniti in plačevati odškodnino z izgubo celotnega premoženja in še dveh tretjin mesečne pokojnine. Zdravnik bi moral biti kot fizična oseba kot delavec zdravstvene ustanove ustrezno zavarovan. Višino odškodnine, določeno od tujega sodišča v višini več milijonov evrov, so slovenska sodišča preprosto priznala. Čeprav je višina odškodnine enormna, bi lahko z ustreznim zavarovanjem in s sozavarovanjem oziroma pozavarovanjem bila pokrita. Sočasno pa je to tudi opozorilo, kako drugi narodi cenijo zdravje in človekovo življenje, z določanjem višine odškodnine za poškodbo oziroma izgubo kvalitetnega življenja.
Drugo vprašanje je, zakaj mora Evropsko sodišče za človekove pravice stalno poučevati našo pravno stroko o pravičnejšem reševanju zapletenih pravdnih postopkov.
Tretje vprašanje, ki je najbolj blizu vsakemu človeku, je odnos družbenega okolja do prizadetega sodržavljana. Posebej so se me dotaknile njegove izjave o razbitju družine in o trpljenju lastnih otrok zaradi poslušanja kritik in negativnih pripomb na račun svojega očeta. Otroka sta se zaradi tega tudi odselila iz svoje domovine in živita v tujini.
Intervjuvanec je poudaril, da je z odločbo ESČP sedaj njegov »obraz opran«, saj ni več »kriv« oziroma ni »kriminalec«.
Prav to dejstvo »pranja obraza« je nekaj, na kar bi moralo biti naše okolje pozorno. Zakaj družba, država, ki prispeva k »umazanosti obraza«, ne stori ničesar, da bi pomagala prizadetim oprati obraz. Ali bi se bilo državi tako težko vsaj javno opravičiti prizadetim, zoper katere so bili začeti postopki, vendar se niso končali po želji tistih, ki so postopke sprožili? Za vse medijske »obsodbe«, spodbujene s strani postopkov pregona, ki so končani tako ali drugače v korist prizadetega, postaja v naši družbi hud problem ne samo za prizadetega oškodovanca, temveč tudi za prizadetost njegovih družinskih članov, zlasti otrok in bližnjih sorodnikov. (Osebno sem se 7 let boril na sodišču za javno opravičilo države za insinuacije in izmišljene konstrukcije tajnih služb države o mojih hudih napakah ogrožanja slovenskega podjetništva. Nihče ne bo trdil, da ne drži izjava delavca organa pregona v Mariboru, češ da je dovolj, da so mediji opravili svoje. Vsi vemo, da je problem »oprati obraz«, umazan z medijskim poročanjem na osnovi spornih podlag državnih organov o domnevnih napakah posameznika, vendar si pred tem vsi zakrivamo lastni obraz.)
Ob tem se spomnim tudi na obsojanje družbenega okolja družbenikov izbrisanih gospodarskih družb v obdobju med letoma 1999 – 2011 iz sodnega registra, češ da so sami krivi, ker niso poskrbeli za pravočasno reševanje neaktivnih ali pa nedokapitaliziranih družb. Takrat mi je eden od družbenikov pisal: »Prosim, pomagajte mi, ne da dobim povrnjeno odškodnino, temveč da lahko opravičim sebe pred svojimi otroki, da jim nisem sam zapravil podedovane družinske hiše, temveč da sem jo izgubil zaradi napake države …«
Včerajšnji intervjuvanec ni razpravljal o pravnih problemih, ampak se je človeško izpovedal o trpljenju, ne toliko zaradi izgube premoženja kot zaradi občutka nemoči in nezainteresiranosti ter nepripravljenosti oziroma napak vseh tistih, ki bi mu lahko pomagali, pa tega iz različnih razlogov niso želeli ali mu mogli pomagati.

Janez Ujcic
Bravo, prof.dr. Ivanjko za poduk ljudem, ki so z državno zaslombo umazali posameznike. To kar se je 20 let neupravičeno dogajalo slovnskemu vrhunskemu zdravniku je sramota za naše pravosodje in še za koga drugega. Upam le, da bo končno pravica našla samo sebe.

Milojka Vihtelič
Se popolnoma strinjam z vami. Naše zavarovalnice priznavajo tudi na področju avtomobilskih zavarovanj nenormalno nizko odškodnino za primer smrti. Pobirale in zavarovale bi samo ekstra profite.

Boštjan Boštjan
Bravo Šime da si odprl temo in trpljenje našega odličnega zdravnika, situacijo zelo dobro poznam kot član zdravniške družine – oče, stric, teta bili vrhunski in predani zdravniki na najvišjem nivoju; menim, da je spoštovani zdravnik opravil nešteto odličnih posegov, žal v konkretnem se je pa nekaj zapletlo, menim da je konkretni zdravnik opravil poseg strokovno in po medicinskih uzancah, žal njegovem mnenju in zagovoru ni sledilo sodišče ko je odločalo, pa tudi ni našlo v izreku rešitev da finančno odškodnino prevzame pravna oseba oziroma zavarovalnica pri kateri ta pravna oseba zavarovana in njeni zaposleni oziroma tudi zunanji sodelavci.
Kaj več pa morda drugič, preprosto je treba omenjenemu zdravniku pomagati.

Franc Mihič
Politiki, pravosodje in državni mediji omogčajo javni linč že samo osumljenega državljana?!
Mar je to odraz demokracije ali velika potuha anarhiji, ki bi se jo morali vsi sramovati.
Pri nas je že samo osumljeni v javnosti že kriv in ostane kriv, čeprav ga je sodišče spoznalo za nedolžnega, ker ni dokaza za takšno obsodbo na sodišču. Tragedija naroda pa je, da človek, ki ga je sodišče spoznalo za nedolžnega, potem kljub temu doživi javni linč, ko ga javni mediji še naprej proglašajo, da je kriv. Politika in pravosodje pa nič ne reagirata, čeprav je to očitna anarhija, ki kazi pravosodje in oblast. Mar je to kultura naroda, da lahko javni mediji proglasijo človeka za kriminalca, brez dokazov in v posmeh sodišča in oblasti. Še vedno sem pretresen, ko sem na RTV SLO poslušal novinarja glavna kolumnista Dela, kako dr. Ali Žerdin in dr. Janez Markeš javno klevetata premiera, da si bo ta zapomnil za vse večne čase. Širila sta laži. Pravosodje ni moglo J. Janšo pravnomočno obsoditi, saj tožilec sodišču ni priskrbel dokazov o utemeljenem sumu njegove krivde in primer je zastaral, kar je ustrezalo levi politiki in pravosodju. S tem pa je bilo Janezu Janši onemogočeno nadaljevanje obrambe na mednarodnem sodišču, ki ga ne bi brez dokazov, da je kriv, temveč bi bil spoznan za nedolžnega. Janez Janša je torej nedolžen, saj ne obstaja noben pravnomočni sklep sodišča o njegovi krivdi, kar velja, da je nedolžen. Vrhovni državni tožilec, mag. Andrej Ferlinc, ga je obtožil zgolj z “indici”, ni pa našel drugih kvalitetnih potrebnih dokazov, da bi ga lahko pravosodje pravnomočno obsodilo. Mag. Andrej Ferlinc je vrhovni državni tožilec, ki je pred leti prejel medaljo za izjemne delovne uspehe ter prispevke k strokovnemu in znanstvenemu razvoju tožilske službe, letos pa medaljo za življenjsko delo. Mar res ni noben tožilec nič odgovoren za neuspešne obtožbe in nato pa mu moramo res brez besed sprejemati neuspehe tožilstva in plačevati še ogromne stroške neuspešnega procesa. Kdo bo pojasnil, kako je mogoče, da odgovorni za neuspehe dobivajo še medalje. Tožilec pa bi se še enkrat rad, na enak način, lotil Patrie??? »V Sloveniji sodniki in tožilci v nobenem primeru ne morejo kazensko odgovarjati za opravljeno delo. Tudi ne, če se izkaže, da so bile njihove presoje neskladne z nadrejenimi pravnimi presojami problematike oziroma se ugotovi, da so temeljile na pristranskih oziroma izkrivljenih interpretacijah zakonov, ker so apriorno dobronamerni.« Tako berem v Delu, oktobra l. 2017. «Dokler človek ni bil obsojen s pravnomočno sodbo, je nedolžen.”To je eden od temeljnih postulatov pravne države, ki se ga pri nas tako težko učimo,” opozarja dr. Marko Bošnjak, sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice. Novinarja dr. Ali Žerdin in dr. Janez Markeš pa še vedno javno trdita, Janez Janša ni nedolžen. Nista edina! Ponovno berem njune izjave:»Janša ni nekdo, ki bi smel uporabljati besedo »krivosodje”. Svojo plačo bo najbolje zaslužil, če bo spokal in šel z oblasti dol. Ni sogovornik sodstva. Še najmanj kot obsojen kriminalec in kot nekdo, ki se stalno sprehaja po robu kriminala. O sodstvu nima kaj govoriti, Janez Janša za vse kar si pretrpel, si samo ti kriv in nihče drug. Janša je bil politik v zaporu. Ustavno sodišče je presodilo, da med postopkom pred rednimi sodišči politikovo kaznivo dejanje ni bilo konkretizirano na način, ko bi bila krivda dokazana onkraj razumnega dvoma.” Kdor še vedno trdi, da je “Janez Janša je kriv”, širi neresnico, blati človeka, kar menda je ja kaznivo! Novinar nedolžnemu premieru odreka celo pravico do javne besede! Ali ni to kršenje človekovih pravic? Ali taka ravnanja dvigajo ugled novinarstvu in pravosodju, kar še kako potrebuje naša država prava? Kdaj bo pri nas veljalo:”Dokler človek ni bil obsojen s pravnomočno sodbo, je nedolžen!”Pa še to! Zakaj vendar premier Janez Janša pusti, da ga evidentno blatijo, ko premier vendar ve, da je klevetanje kaznivo dejanje. Premier Janša in njegovi strankarski tovariši menda vedo, da je v državi prava vsak , ki je sam doživel nasilje ali je bil temu priča , dolžan to prijaviti organom pregona. Vsak, ki tega ne stori, stori kaznivo dejanje. Premier volivcem sporoča “še vedno sem žrtev”, pomagajte, a sam nič ne ukrene, da se preneha blatenje vsakega državljana, seveda tudi premiera, saj bi to tožbo dobil zagotovo; to mi pravi znanec – odvetnik z vrst levice, ki ne razume premiera, enako tudi jaz ne, zakaj ne vloži obtožbo suma storitve kaznivega klevetanja npr. zoper novinarja, saj bi sodišče oba ob dokazih, posnetih in zapisanih na javnih medijih, spoznalo za kriva in ju kaznovalo. Ne morem razumeti in sem vznemirjen in razočaran, da celo predsednik vlade opusti pravico in ne opravi zakonsko dolžnost, da zadevo prijavi tožilstvu, da potem sodišče kaznuje tiste, ki so ga klevetali. Menim, da to ne prispeva k izboljšanju pravosodja oz. države prava, ki je osnova, da deluje demokracija, sicer je ta le figov list za prikrivanje anarhije.
Miloš Križaj
To je še en primer dodane vrednosti slo pravosodja. Niti enkrat niso nič ukrenili. Izbrisani, Ernestina Rožman, trije nasilno odvzeti otroci, babica, dedek brez pravic do osirotelih otrok zaradi očeta morilca, tudi: Raščan vikend zapor in milijoni, Bavčar več slave kot zapora, Lovšin uživa na svobodi…. Če bi zaščitili prof. Dolenca bi on s svoj znanjem in delom povrnil vse stroške. Vodijo nas bedaki.

Jana Goriup
Kako že pravi kitajski pregovor: “Ko se z blatom boriš, da dokažeš svojo nedolžnost, si, tudi ko si jo dokazal, z blatom tudi poškropljen”, kar velja tudi za nekatere naše sisteme. ŽAL.

Ignac Pečoler
Spoštovani. Bral sem članke, ki so bili objavljeni ob pričetku zapleta. Pacient naj bi pogodbo o operaciji sklenil z zdravnikom in ne ustanovo, kjer je le ta operiral. Zavarovalnica pa naj bi zavrnila izplačilo odškodnine, ker zdravnik ni imel urejenega zavarovanja. Pravno formalno ima zavarovalnica prav, če te navedbe držijo. Če pa je zdravnik operiral v imenu in za račun UKC, pa bi morala ustanova poravnati odškodnino, v kolikor ni bilo ustreznega zavarovanja. Takšna je praksa po svetu, mar ne? Kar se pa tiče postopka pred Izraelskem sodišču in možnosti sodelovanja obrambe je pa ESČP razsodilo, da so mu bile kršene pravice. Zgodba ima več “obrazov”, kot vse v življenju.

pravo#

Ne ustrahujmo drugih in ne ustrahujte nas

7. marec 2023

Pred dnevi me je bivša študentka spomnila, kako sem nekoč na predavanjih prestrašil študente z izjavo, da jim bo »zadrhtela roka«, ko bodo podpisovali obtožnice in predlagali visoke kazni, čeprav ne bodo vedno prepričani v upravičenost vodenja kazenskega postopka, in ko bodo podpisovali sodbe o večletni zaporni kazni, pri čemer bo od njihove volje in presoje odvisno, ali bodo dosodili eno ali dve leti več ali manj v okviru razpona med najnižjo in najvišjo z zakonom določeno kaznijo. Ne vem, ali je to bilo prav ali ne, vendar ni sporno dejstvo, da živimo v strahu, smo pogosto ustrahovani in tudi mi ustrahujemo druge. Ni človeka, ki ga ne bi bilo kdaj pa kdaj strah, ali pa da zavestno ali podzavestno sam ni strašil drugih.
Strokovnjaki zatrjujejo, da je strah evolucijski proces, brez katerega človek ne bi mogel preživeti in se prilagajati okoliščinam, v katerih živi. Strah nas dela ranljive, vendar lahko tudi pomaga kot kompas za naš osebni razvoj.
Oglaševalci na področju prodaje izkoriščajo naš strah, da bi nam prodali tudi tisto, česar ne potrebujemo. Politiki nam sporočajo, kako smo v krizi, ki se bo po vsej verjetnosti samo poslabševala. Ko novinarji poročajo o domnevnih kaznivih dejanjih, nikoli ne pozabijo poudariti, kakšna je predpisana kazen za določeno dejanje. Kot starši strašimo otroke, kaj se bo zgodilo, če ne bodo poslušni in se učili. Raziskovalci podnebja nas strašijo s katastrofami, ki so posledica spremembe klime. Nekateri nadrejeni, ki želijo od svojih zaposlenih pridobiti čim več, ne bodo imeli pomislekov, da ni bi grozili z odpuščanjem.
Strašenja ne uporabljamo le za lastne interese. Svarilci in opominjevalci pogosto mislijo dobro, saj je strah eden od najmočnejših načinov vplivanja na ljudi, v dobrem ali slabem.
Zoper razširjevalce strahu, vključujoč nas same, se najlažje oborožimo s tem, da zaupamo vase in v druge ljudi. Strah se ne obvlada tako zlahka, zlasti če ima svoje temelje že v otroštvu in če imamo izkušnje z nezaupanjem v tiste, ki uporabljajo strah za svoje interese. Zaupati je treba tudi v svet, zlasti da bo »vse v redu« in da se bo neredko situacija razjasnila sama od sebe. Mnogim pomaga premagovati strah tudi versko prepričanje v moč in dobroto Boga. Bistvenega pomena je dojemanje ravnovesja med zastrašujočimi izkušnjami in njihovo razrešitvijo.
Občutka strahu torej ne smemo demonizirati niti pustiti, da nam neovirano vlada. Z njim se moramo spopasti modro in z razumevanjem in ne dovoliti, da nas drugi pretežno ustrahujejo, mi pa ne smemo ustrahovati drugih.

Borut Petrovič Vernikov
Strah je rabelj, namesto glave ti odseka pogum.

Vida Osolin
Če si na pravi poti vsvojem srcu, nam ne bi bilo treba skrbeti za svoje strahove.

Andreja Brezovnik
Eno je načelo ustrahovanja, katero je uporabljeno za ustrahovanje pri nadvladi nad drugim s pomočjo medijev, usmeritev množice za podporo pri uveljavljanju družbenih pravil (včasih škodljivih), drugo pa je dobro namerno opominjanje, še posebej ko je posameznik v poziciji moči, nadvlade katere se mora zavedati, saj lahko z nepremišljenimi dejanji onemogoči željeno doseganje cilja. Tako starši zelo pogosto uporabljamo neustrezne načine s ciljem ustvariti poslušnega posameznika, upogljivega in ubogljivega kar lahko pri otroku naredi neizbrisan pečat na njegovem razvoju.
Moč ni zato, da se jo izkorišča, ampak zato, da se jo uporabi.

Peter Hartman
Zelo zgodaj sem spoznal, da je strah največji človekov sovražnik, pri čemer mislim na katerokoli obliko strahu, medtem, ko je tista primarna evolucijska oblika pravzaprav bližje PREVIDNOSTI na podlagi nagonov in izkušenj po preživetju. Torej gre za PREVIDNOST v določenih položajih življenja na podlagi znanja izkušenj in stopnje osebnostne zrelosti posameznika ter njegovega dojemanja ocenjevanja ter odzivanja v realnosti. PREVIDNOST je nujna za preživetje posameznika in celote. STRAH pa je destruktivno in največji sovražnik človeštva.

Marija Vais
Strah danes duši mlade, da bi glasno povedali svoje neodvisno mnenje.

Toncka Trako
Strah je največji zaviralec napredka.

Alojzij Kolenc
Strah je stres in s tem vzpodbuja naše obrambne sile, to je včasih dobro. Živeti v strahu pa zmanjšuje obrambne reakcije, to je slabo…torej ? Kaj je bil strah v obdobju Covida ?
Moj moto, zdravje, optimizem, hrabrost …

strah#

Institucionalne nepravičnosti skrivajo politične odločitve

12. marec 2023

V sodobni družbi igrajo v vseh segmentih pomembno vlogo institucije, kot nosilci določene oblasti ali dejavnosti oziroma nadzora, ki so vedno več ali manj povezane z državo oziroma politiko in odsevajo tudi na področju prisilnega prava (ius imperii).
Institucija, po naravi stvari, ne more imeti tistih občutij, ki jih ima človek kot posameznik. Če posameznik nastopa v razmerju do drugega človeka nekorektno, nepravično ali pa v nasprotju s splošnimi standardi na področju medsebojnih odnosov, ima slabo vest in se na nek način poskuša izogibati tovrstnih dejanj oziroma se obvladati zaradi lastne vesti.
Če institucija ravna v nasprotju od pričakovanega, se človek kot posameznik distancira, ali pa se vsaj poskuša distancirati od institucije. Vsaka institucija zasleduje vsaj dva interesa: lastni interes institucije, ki se praktično oblikuje skozi ekonomsko finančni interes, ali pa zasleduje interes ustanovitelja, praviloma države, lokalne skupnosti ali družbenega okolja oziroma določene politične stranke, pri čemer je ta interes bistveno manj prikrit, kot je to interes pri posamezniku, pri katerem deluje vest, kot pošten sodnik, ki takoj izreka jasno sodbo. Institucija nima svoje »vesti«, in je razumljivo, da od nje ni pričakovati delovanja po vesti, kot je to pri posamezniku. Vest se praktično razblini med interesi lastne institucije, interesi družbenega okolja, ali pa interese, ki niso konkretno opredeljeni. Lastni interesi posameznika se praviloma skrivajo za institucijo ali pa se poskušajo distancirati od institucije, čeprav se pogosto oba interesa istovetita z vidika dobrega ali slabega. Če se v ocenjevanje obstoja interesa institucije vključi država ali politika kot nadzornik, se ta nanaša primarno na ekonomski ali politični interes, manj pa na oceno pravičnosti in koristnosti za ljudi.
To ocenjevanje nam je ostalo iz časov socializma, ko so bile institucije pomembnejše od človeka in je bila stopnja institucionalne nepravičnostih bistveno višja. Danes ljudje že zaznavajo omenjeno nepravičnost in opozarjajo nanjo, zlasti na družbenem omrežju, ki postaja vsak dan pomembnejše pri opozarjanju in kritiki. Vse bolj se uveljavlja tudi praksa opozorila nadzornim organom, da izvajajo nadzor v posameznih primerih napak, zlasti državnih institucij, ne pa tudi političnih napak, ki se skrivajo pred javnostjo in politično konkurenco.
Problem je takrat, kadar se politika skriva za institucijami in jih izpostavlja kot odgovorne za škodljive posledice političnih interesnih odločitev. Medklic; politika vedno uspe negativne posledice prikriti in jih pripisati instituciji, če gre za pozitivne učinke, pa se ti pripisujejo politiki oziroma politični stranki ali pa posameznemu političnemu veljaku. To je prepoznavno v znani izjavi politikov: «Institucije morajo opraviti svoje … «, s čimer se politične napake »socializirajo«, hvalo pa pridržijo za sebe.
Politiki so specialisti pri usmerjanju kritike na institucije, ki pa se lahko ukine, spoji z drugo, zamenja vodstvo in podobno. Pri tem so politiki na voljo vedno pripravljeni poslušni pravniki, ki pri izvajanju omenjenih ukrepov znajo najti pravno ustrezno obrazložitev. Pri tem se nadzorna oblast in politični dejavniki izognejo neposrednim konfrontacijam z družbenim okoljem in se šteje, da je problem rešen.
Poseben primer institucionalne nepravičnosti je politični izum izbrisa: fizičnih oseb iz registra prebivalcev, pravnih oseb iz sodnega registra, delničarjev banke iz knjige delničarjev, imetnikov hranilnih deviznih vlog idr.
Vse to so bile primarno politične odločitve, ki so na različne načine postale odločitve posameznih institucij, zoper katere ni mogoče politično ukrepati.
Tako je bil na primer izbris pravnih oseb iz sodnega registra opravljen na pobudo Slovenskega sodniškega društva, ki je menilo, da bi sodišča bila preobremenjena z vodenjem stečajnih in likvidacijskih postopkov po uradni dolžnosti v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah iz leta 1993. Ko sem v razgovoru z bivšim predsednikom države g. Borutom Pahorjem omenil, da so izbrisi tudi predmet politične odgovornosti, me je zavrnil, češ da v tem primeru ni nobene politične odgovornosti, ker je Državni zbor sprejel zakon, tudi če je bil sprejem opravljen po spornem postopku, kot je to ugotovil veliki senat ESČP. Žal mi je, vendar se nisem mogel strinjati s to trditvijo.
Če bi omenjeni zakon o izbrisu pravnih oseb v letu 1999 bil le pravni problem, bi zagotovo Državni zbor, s svojimi štirikratnimi odločitvami o obstoju napake pri sprejemanju zakona, in Ustavno sodišče, z večkratnim popravljanjem zakona, ter ESČP, s svojo ugotovitvijo o neutemeljenosti sprejetja takega zakona po hitrem postopku, odpravili njegove posledice.
Ker je bila politično interesna odločitev prenesena v potrditev Državnemu zboru in je s tem postala pravna odločitev, je razumljivo, da je bilo 24-letno prizadevanje pravne stroke odpraviti škodljive posledice napake DZ, neuspešno.
To je le en primer eklatantne institucionalne nepravičnosti v našem sedanjem času, ko se napačne politične odločitve, preoblečene in skrite v institucionalno pravno obliko, ne morejo odpraviti s pravom, temveč le s politično voljo, ki pa je v tem primeru, po tolikšnem času, še vedno ni.

pravo#

Boleče ozaveščanje o neizpolnjenih obljubah o lepi bodočnosti

16. marec 2023

Vsaka generacija ljudi ima, po naravi stvari, pravico do svoje sedanjosti, ki naj bi jo izkoristila za svoje kvalitetno življenje. Pri tem je poklicana, da v danih okoliščinah optimizira življenje posameznika in skupnosti in da na ta način tudi gradi zasnove bodočnosti za prihodnje rodove. Nihče ne sme omejiti svojega življenja in življenja skupnosti v sedanjosti in ga podrediti le bodočnosti, kot je bilo storjeno naši generaciji, ki je bila prisiljena k odrekanju duhovnega in materialno bogatega življenja v času svojega aktivnega osebnega in poklicnega življenja. Naši generaciji je bila obljubljena čudovita bodočnost, in smo vanjo tudi verjeli, ki pa se je vedno odmikala v nedogled. »Sedanjost« naše generacije se je izkoriščala v imenu in na račun ne samo bodočega temveč tudi preteklega časa, ki je odseval v izkrivljenem ogledalu marksizma, pri čemer ni pomagal niti inovacijski poskus jugoslovanske variante socializma.
Našo generacijo je impregnirala univerzalna dimenzija oblikovanja osnov bodočnosti, prežeta s prevladovanjem človečnosti, da ne govorimo tudi odvzemom vsega božjega oziroma naravnega, z značilnim prekinjanjem avtentične preteklosti ter zunanjim obvladovanjem človeka kot posameznika in naroda.
V obdobju aktivnega življenja naše generacije je bil izgubljen koordinatni sistem, za katerega je značilna obljuba oziroma pričakovanje sijajne bodočnosti, s tem da od tako utesnjene bodočnosti naša generacija nima nobene koristi; nasprotno, v srečanju z mlajšo generacijo doživljamo občutek, da smo poraženci, ker smo sledili preživelim izvotljenim konceptom. V tem trenutku smo prisiljeni živeti v postopku bolečega ozaveščanja o drugačni preteklosti in izgubljeni pričakovani bodočnosti.
Naš čas je bil uničen in tudi plačan z visoko ceno z omejenimi pravicami do življenja, vendar želimo sporočiti sedanji generaciji, ki hiti proti svoji bodočnosti, da so dane, tudi z zaslugami naše generacije in naše navajene ter prisiljene potrpežljivosti, nove možnosti, da je življenje v sedanjosti pomembnejše od domnevnih višjih bodočih ali preteklih ciljev, ki omejujejo pravico živeti v vsej razsežnosti človeškega življenja.
Obljube o lepši bodočnosti tako imenovanih sedanjih velikih ljudi iz sveta politike so zelo podobne danim obljubam naši generaciji o iluziji velikih korakov vstopanja v bodočnost, ki v osnovi onesrečujejo male ljudi, ki se zavedajo možnosti malih korakov v njihovem realnem svetu. Veliki koraki so možni le v svetu obljub, projektov, sanj in ideologije, v katerih ni prostora za malega človeka, ki ceni svoje neponovljivo človeško dostojanstvo v vsakodnevnem, s skrbjo izpolnjenem življenju za preživetje sebe in svoje družine …

Nikola Vlahović
Odlično profesor Ivanjko. Tako, kot vedno do sedaj veliko lepega in poučnega ste objavili. Jutros ste zelo lepo opisali obdobje titoizma v katerem je naša generacija za vse našteto bila prikrajšana.

Danica Mally
Čudovito napisano. VAŠE PISANJE, kar poboža dušo. Hvala, da jutra preživimo ob branju vaših zapisov…

Tomaž Štebe
Mali, VELIKI, človek ne bi smel nasedati velikim, nerealnim obljubam! Žal pa jim in v večini le z resigniranim ‘takle mamo’.

Kukovec Zlatko
Ni bodočnosti v “antični demokraciji” (ustava, VOLILNA PRAVICA: izenačit civiliziranega in neciviliziranega, izobraženega in neizobraženega, DELOVNEGA in PARAZITA, …)! Vladajo nam antični demokrati!
Katarina Pevec Stajnko
Hvala Vam za čudovit zapis.

Peter Hartman
Se popolnoma strinjam in zato brez posebnega dodatnega razmišljanja trdim zgolj eno univerzalno vseobsežno misel: ZMARAJ JE BIL, JE IN BO SAMO DANES!

Andrej Razdrih
Tokrat malo preveč pesimistično. Takratni težki časi so ustvarili močne ljudi. Sedanji dobri časi ustvarjajo šibkejše ljudi. Že vaša impresivna kariera dokazuje, da ste življenjski zmagovalec in ne poraženec.

Igor Triller
E, moj profesor! Zapadli vplivu zahodnega, kapitalističnega agitpropa. Ne bom polemiziral z vami. Edinole to, da demokracija ameriškega tipa, kapitalizem in elitizem nista konkurenčni alternativi SOCIALIZMU PO MERI ČLOVEKA!!!

Igor Triller
Obžalujem, ker sicer vas globoko cenim!

življenje#