26. februar 2023

Če bi danes mladega človeka vprašali, v katerem obdobju svojega življenja bo najsrečnejši oziroma najbolj nesrečen, bi po vsej verjetnosti večina odgovorila, da bodo najsrečnejši, ko bodo imeli sanjsko službo oziroma družbeno ugledno in dobro plačano delovno mesto, imeli lastno hišo na obrobju mesta in svojo družino. Kot najbolj nesrečno obdobje življenja pa bi bilo pričakovano v starosti, ko bodo bolni, slabotni, sami in osamljeni. Tako zamišljeno »idealno življenje« pa ne odgovarja povsem realnosti.
Raziskave, ki jih je opravil znani strokovnjak David Blanchflower v 132-ih državah, kažejo, da se ljudje počutijo najbolj srečne v mladostnem obdobju do polnoletnosti, potem pa se občutek sreče zmanjšuje in doseže svoje dno pri sedeminštiridesetih letih, ko se začenja ti. kriza srednjih let. Nato se krivulja spet dvigne, tako da so starejši srečnejši od tistih v srednjih štiridesetih. Ta ugotovitev temelji na dejstvu, da se starejši počutijo osvobojene številnih zunanjih omejitev in živijo v relativno konstantnem partnerstvu. V starejšem obdobju se partnerja oziroma zakonca prilagodita drug drugemu in sta se, kot ugotavljajo sociologi, sprejela. V tem obdobju se ljudem praviloma ni treba več dokazovati, saj obvladajo svoje poklicno delo in jih okolje ceni zaradi njihovih izkušenj. Če nimajo določenih težjih težav, kot so bolezen, smrt v družini, ločitev, spori z družbenim okoljem, so praviloma v kasnejšem obdobju svojega življenja bolj sproščeni in srečnejši glede na to, da se tudi testosteron s starostjo zmanjšuje. Manj živijo pod stresom in ne čutijo potrebe po agresivnem obnašanju.
V razmerju do srednjega življenjskega obdobja postajamo starejši bolj sproščeni pri soočenju s samim seboj in se pomirimo z dejstvom, da nismo dosegli vsega tistega, kar smo v mladosti pričakovali. Ne grajamo se več za storjene napake, preživimo več časa sami s seboj, se bolj sprejemamo in smo v naših odnosih z drugimi bolj prilagodljivi. Selekcioniramo medsebojne konflikte, katere bomo reševali in katere ne. Razmišljamo o naši končnosti, ki je prisotna v naši podzavesti, čeprav vanjo težko verjamemo. Počutimo se zrelejše, manj nas prizadenejo zunanji pritiski in smo bolj pozorni na blagodat notranje vedrine.
Podobno ugotavljajo tudi raziskave v Sloveniji, saj se zelo nesrečne čuti le dober odstotek anketiranih in precej nesrečnih slabe tri odstotke, kot v raziskavi ugotavlja dr. Jože Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka. Pri tem so za srečo v starosti pomembni stiki z različnimi generacijami, dobri odnosi v družini z otroki in vnuki ter razumevanje s prijatelji. Z občutkom zadovoljstva doživljajo, da veliko ali vsaj nekaj svojih življenjskih izkušenj prenašajo na druge, zlasti na mlajše. Imajo stike z vsemi tremi generacijami. Zlasti pa doživljajo, da ima njihovo življenje smisel. Daleč najbolj jih osrečuje družina, še posebej otroci, vnuki, pa tudi razumevanje in prijatelji. Tudi zdravje in delo navajajo zelo pogosto, kot okoliščine sreče.
Z drugimi besedami: za srečo v starosti moramo poskrbeti sami s svojo zrelostjo in zavedanjem, da tudi v starosti živimo sorazmerno srečno tukaj in zdaj, polno življenje v vsej njegovi razkošni razsežnosti ne da bi čakali na “idealizirano srečo”.

Nika Jan
Nekega stoletnika so vprašali, kako mu je uspelo dočakati tako visoko starost. Odgovoril je:
»Vsak dan sem izbiral, ali bom srečen ali nesrečen. Vedno sem izbral srečo.«

Tone Vrhovnik Straka
Odličen zapis, gospod Ivanjko, prav z veseljem se približujem tem časom. Kar me skrbi (ampak jaz sem, opozarjam, marksist), je, da nova kapitalistična stvarnost v človekovih izkušnjah ne vidi vrednote, nič ne pomeni, da je ljudem lažje, ker, kot pravite, ‘jih okolje ceni zaradi njihovih izkušenj’. Po najnovejši ‘Prava ideja!’ modi človek vse življenje začenja povsem iz začetka, kot spodnjice menja zaposlitve in kariere in ter se ne ustavi niti pod cipreso – in to prodajajo kot pozitivno vrednoto! Vidite, to naj nas vse skupaj skrbi, ta brezzgodovinskost. Hvala še enkrat za odličen zapis!

Veronika Lemut Mihelčič
Drži, vendar se tudi tekom mladosti razmišljanja in prioritete spreminjajo…. Ko sem bila zelo mlada, takoj po končani fakulteti je bila najbolj pomembna služba in kariera, kasneje sem spoznala moža, selitev, nova sluzba, otroci in lestvica vrednot se je krepko spremenila – tako potem tekom “mladosti” (trenutno sem “pripravnica” za abrahama) empirično ugotoviš, da za lepo in kvalitetno življenje ne potrebuješ toliko denarja kot si nekoč mislil, da ga. Prijazen pozdrav iz Vipavske doline, cenjeni in spoštovani prof.dr. Šime Ivanjko.

starost#

4. januar 2023

V svojih porumenelih in težko čitljivih arhivskih zapisih sem pred dnevi našel tudi zabeležko o mojem predlogu organom, takrat šele ustanovljene Univerze v Mariboru leta 1975, o tako imenovani možnosti akademskega pospeševanja. Ta izraz (Academic acceleration) sem našel v svetovno znani ameriški študiji Lewisa Termana, ki je desetletja preučeval razvoj nadarjenih otrok.
Pri akademskem pospeševanju gre za možnost, da bolj vestni, skrbni, delovni in tudi nadarjeni študentje lahko pospešijo svoj študij s tem, da ga dokončajo pred rednim rokom, predpisanim s statutom univerze ali z zakonom. V mojih arhivskih papirjih je zapisana zabeležka o predlogu takratnim organom naše univerze, da bi v statutu podrobneje opredelili možnost, da študentje lahko opravljajo izpite tudi pred rednimi izpitnimi roki oziroma pred dokončanimi predavanji. Preprosto, da imajo možnost hitrejšega prehoda iz enega v drugi letnik (kot ta možnost obstaja na nižjih stopnjah rednega šoanja). Izhajal sem iz lastne izkušnje pospešenega izobraževanja v klasični gimnaziji oziroma pozneje pri izrednem študiju prava. Tudi ko sem kasneje opravljal funkcijo kadrovskega direktorja v Metalni Maribor, sem vedno dajal prednost univerzitetnim diplomantom, ki so »hitro« končali študij, torej praviloma v rednih rokih. Zdelo se mi je, da je treba omogočiti mladim vestnim študentom, da čim prej končajo študij, brez kakršnihkoli popuščanj pri znanju, in jih motivirati za to, da čim prej stopijo na »trg dela«.
Vedno sem razmišljal, da če bi imel možnost vplivati na organizacijo študija, bi posvetil posebno pozornost »najboljšim« in »najslabšim« študentom, pri čemer seveda ne vem natančno, kdo so tisti »najboljši« in tudi ne kdo so »najslabši«. Vem samo za tiste številne, za katere mi je bilo vedno žal, da so vrgli »puško v koruzo« in prenehali študirati. Ocene v nobenem primeru niso edini izkaz o tem, kdo je boljši in kdo slabši. Izhajam iz dejstva, da obstajajo določene strukture študentov, ki lažje študirajo, so bolj motivirani in veliko več dela vlagajo v študij kot drugi. Ti si zaslužijo nagrado s tem, da čim prej zaključijo študij, na drugi strani pa si tisti najslabši zaslužijo pomoč.
Takrat ni bilo posluha za takšna razmišljanja in tudi ne vem, ali danes obstajajo na univerzi dostopne možnosti akademskega pospeševanja oziroma strokovne pomoči akademskemu zaostajanju ali opuščanju študija. Menim, da je velika škoda storjena tistim mladim, ki niso dokončali študija, pa bi ga lahko, ker to vpliva negativno na celotno življenje posameznika, da ne govorimo posebej tudi o družbeni škodi.
Ni mi poznano, ker ne spremljam neposredno študentskega življenja na univerzi, ali se tem vprašanjem danes posveča potrebna pozornost in ali obstajajo strokovne službe, ki se ukvarjajo s to problematiko, o kateri sem na družbenem omrežju sporadično že večkrat pisal.
Osebno ne verjamem v tezo, da obstajajo »rojeni geniji«, čeprav vem, da obstajajo bolj ali manj nadarjeni ljudje, pri katerih je opazna večja ali manjša sposobnost za študij. Verjamem, da sta družbeno okolje in zlasti volja posameznika odločujoča dejavnika, ali bo človek v življenju razvil svoje možnosti v vsej razsežnosti. Prav v omenjeni Termanovi študiji se navaja primer, da je sam avtor zavrnil dva otroka, češ da nista dovolj nadarjena, da bi ju vključil v svojo raziskavo, čeprav sta ta dva otroka v odraslosti dobila Nobelovo nagrado. Prav tako iz te študije izhaja, da poudarjanje v času otroštva, kako je otrok nadarjen, škodi temu otroku, ker ne razvije dovolj motivacije, da bi si prizadeval za znanje ali pa razvoj določenih sposobnosti, saj je prepričan, da je to njemu dano in si ni treba posebej prizadevati.
Bojim se, da sta sodobno izobraževanje in študij postala tehnicistična, organizacijsko merljiva in vrednotena, ne pa vsebinsko prilagojena potrebam človeka in njegovim lastnostim. Mnogi bolj ali manj nadarjeni, bolj oziroma manj vestni, so prepuščeni sami sebi in vrženi v danes zelo razburkano morje življenja. Ni tistih, ki bi jim pravočasno vrgli reševalni jopič …

Marjana Pavliha
Lepo profesor, bilo bi prav tako, kot ste napisali.

Milan Robič
najprej srečno, zdravo in uspešno ter nato dejstvo, da največ talentov (inteligenca, nadarjenost, ustvarjalnost) propade, nikoli niso na vrhu ker niso dovolj vztrajni/prizadevni pri iskanju poslanstva v panogi v kateri so zablesteli in kasneje pospešeno neslavno propadli.

Alenka Brnčič
V demokratičnih državah zahodnega tipa, je to vprašanje kar dobro urejeno in strokovnost se vzpodbuja, ne glede na politično pripadnost oz. svetovni nazor. Vi omenjate leto 1975, ko v Titovem režimu strokovnost in usposobljenost nista bili na prvem mestu in je obstajala politično strogo kontrolirana Univerza.

Nana Turk
Nekdo, ki je motiviran, dela v vzpodbudnem okolju bo lahko dosegel zelo dobre rezultate, četudi ni genij.

Albina Štimac
U nekim zemljama je već odavno riješeno..

Jožica Šmerc Kovačič
Izjemno dobro razmišljanje. Bilo bi potrebno na tem področju kaj narediti!

študij#

5. januar 2023

Pogosto mi moji bralci na družbenem omrežju predlagajo, naj podam širše obrazložitve določenih pravnih, družbenih ali človeških vprašanj. To načeloma zavračam, ker družbena omrežja niso primerna za poglobljene razprave zaradi nujnosti daljše vsebine, ki ni berljiva na socialnem omrežju. Nekatere platforme pa to tudi omejujejo. Prav tako ne bi bilo korektno do odvetništva, ki je plačljiva javna služba za nudenje pravne pomoči. Za poglobljene pravne razprave imamo v Sloveniji tradicionalno, razen visoko kvalitetne pravne revije »Pravna praksa,« katere pobudnik sem bil in sem še vedno član uredniškega odbora v preteklih 40 letih, tudi vrsto drugih publikacij. Ni sporno, da ljudje ne berejo radi zapletenih pravnih razprav in potrebujejo neposreden pogovor o pravnih vprašanjih. Osebno sem mnenja, da na družbenih omrežjih zadošča, da se bralce spomni na določena dejstva, razmerje oziroma vprašanje, in pojasni v najkrajši možni obliki problem, bralcu pa se prepusti možnost za razmišljanje in da se opredeli do zastavljenega vprašanja oziroma da občuti notranjo iskrico, za katero se čuti poklican, da jo s podpihovanjem razplamti v večji plamen.
Zavedam se potrebe po določeni brezplačni družbeni strokovni službi za nudenje ti. primarne pravne informacije, ki bi posredovala ljudem informacije, kje in kako ter na koga se lahko obrnejo ob raznih življenjskih in pravno pomembnih situacijah. S takšnim ponujanjem primarnih pravnih informacij bi se pomagalo širokim množicam, potrebnim pravnih informacij, in se ne bi škodovalo odvetniški dejavnosti. Odvetnik ne more dajati informacij zastonj in je zanj vedno tudi neprijetno, da »mora«, zahtevati plačilo, čeprav gre za kratko informacijo in spraševalec pričakuje, da mu bo odvetnik dal informacijo brezplačno.
Verjetno ni neprimerno vprašati mestne oblasti o možnosti organiziranja takšne strokovne službe, ki bi nudila brezplačne primarne pravne informacije, saj take službe poznamo, res da zaradi dobičkonosnosti, v raznih velikih gospodarskih in družbenih sistemih … Tudi nekatere občine v Sloveniji imajo za svoje občane organizirano (občasno) brezplačno pravno pomoč.

Saso Saso Saso
Brezplačna pravna pomoč se je pri nas uveljavila samo v cilju lastne samopromocije advokatov ,ki niso bili dovolj prepoznavni ali pa kot dodaten zaslužek .(še danes ne morem pozabiti, kako je par let nazaj ,ko je predsednik odvetniške zbornice izjavil,da si ne morejo privošćiti davčnih blagajn) Vsi pa v Poršejih in Audijih q5 …
Prvi bogovi danes skupaj na prvem mestu zdravniki in pravniki .
Inžinirji ,ki pa ustvarjajo produkte pa nepomembni podplačani in osramočeni .No to je pa moj ” neizobražen pogled”
In zato je Slovenija po spostovanju prava sodb in Bdp tam kjer je.
Ce bi to delovalo je v tem narodu toliko kreativnosti da bi bili mnogo boljši, kot Švica.

Hoh Ing
Saso Saso Saso Totim “dela” nebo zmankalo.Tako “pametni” in pomembni so da se vtikajo v zadeve o katerih nimajo pojma a voha se denar.Čudno da nam ti “strokovnjaki” ne bežijo “delat” v tujino kot doktorji.
Trenutna moda pomankanje os.zdravnikov.
80,-€/neto na uro za predpistat antibiotik in mažo, kot da ima remont-operacijo srca ki bo 10 urna in zaslužek 800,-€.
Zdaj bomo vsi brez os.zdravnika, pogruntali so da je to donosnejše od nadur in dežurstva.
Pet do dvanajstih je, pozno a ne prepozno da se naredi red !

Božidar Mithans
Odvetnika je lahko sram samo, kadar izstavlja oderuške račune, zahteva visoke provizije in nerazumne nagrade. Način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov določa zakon o odvetniški tarifi in tega naj bi odvetniki upoštevali.

pravo#

6. januar 2023

Pravo in pravna stroka tudi v socializmu nista bila imuna za kršitve varstva potrošnikov. Kot dokaz želim danes objaviti zelo zanimivo in za takratne razmere politično sporno odločitev Častnega sodišča pri Gospodarski zbornici Jugoslavije, ki je obravnavalo kršitve dobrih poslovnih običajev na trgu prodaje avtomobilov. V sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja je eno od težjih vprašanj bil nakup motornega vozila glede na to, da je bilo potrebno čakati na dobavo tudi do enega leta.
Ob koncu 70-ih let preteklega stoletja je takratni najpomembnejši slovenski proizvajalec motornih vozil Industrija motornih vozil (IMV) v Novem mestu vabil kupce avtomobilov z obljubo dobave vozila po vnaprej določeni ceni v roku 6 mesecev, če se kupnina v celoti plača vnaprej. To je bila za takratne čase nedvomno zelo vabljiva ponudba. Zaradi tržnih turbulenc se IMV ni držal omenjene obljube oziroma pogodbene zaveze. Prvič ni spoštoval rokov dobave in drugič je zahteval dodatno plačilo ob dobavi. Brez dodatnega plačila ni bilo dobave. Mnogi kupci so to plačali, čeprav se s tem sicer niso strinjali. V takratni Jugoslaviji, zlasti v Srbiji, je bilo mnogo pobud in raznih sodnih ter drugih postopkov, v katerih so se obravnavale omenjene kršitve pogodbenih obveznosti.
Eno od najpomembnejših in odzivnih obravnav je opravilo Častno sodišče pri Gospodarski zbornici Jugoslavije, ki je prodajalcu izreklo najtežji ukrep – javni opomin, z objavami v vseh dnevnih časopisih takratnih republik Jugoslavije: v slovenskem časopisu »Delo«, hrvaškem »Vjesniku«, srbski »Politika«, makedonski »Nova Makedonija«, črnogorski »Pobjeda« in v BIH »Oslobođenje«.
V mojem arhivu imam kot predsednik senata o tem primeru objavo omenjene odločbe v skrajšani obliki in s slabim pravno terminološkim prevodom iz srbohrvaščine, ki je bila objavljena v »Delu« z dne 4. 1. 1982, str. 9.
Iz obrazložitve je moč ugotoviti, kako se je poskušalo z raznimi ukrepi varovati takratne potrošnike, pri čemer so odločitve častnih sodišč pri zvezni in republiških zbornicah imele pomembno vlogo, saj so redna sodišča v odškodninskih postopkih upoštevala odločbe častnih sodišč, kot dokazno sredstvo o pogodbenih kršitvah.
V tem postopku se je prvič postavilo tudi pravno politično vprašanje veljavnosti tajnih uradnih listov, ki jih v senatu nismo upoštevali, ker smo šteli, da tajni list ne more biti uporabljen kot pravni vir, saj so bili po našem mnenju v neskladju z ustavo. To mi je osebno posebej očital takratni zvezni finančni minister, ki je sicer bil iz Slovenije.
V zvezi z omenjeno odločbo sem na slovenski in hrvaški TV dajal napotke, kako je treba ravnati v situaciji, kadar prodajalec izsiljuje potrošnika z doplačilom, ki ni predvideno v pogodbi. Takratni nasveti imajo veljavo tudi danes!
Če prodajalec ali zavezanec storitve zahteva dodatno plačilo, se svetuje to plačilo opraviti, vendar je ob samem plačilu treba obvezno sporočiti prodajalcu, da se z dodatnim plačilom ne strinja, in še praviloma istega dne je treba pisno priporočeno potrditi izjavo o nestrinjanju in mu sporočiti zahtevo za povrnitev plačanega dodatnega zneska. Če tega sporočila ni, se pravno šteje, da je plačnik pristal na spremembo. Ob dokazu, da je plačnik prodajalca obvestil o nestrinjanju, bo redno sodišče zagotovo obsodilo prodajalca na vrnitev dodatnega plačila.
Dejstvo je, da smo pravniki tudi v preteklosti zasledovali pravno sodobne ideje, kadar je šlo za varstvo potrošnikov, četudi danes velja splošno mnenje, da se je vse začelo šele z letom 1991 …

pravo#

7. januar 2023

Sodobno življenje terja od ljudi, da so perfekcionisti v svojem poklicu in v osebnem življenju. Perfekcionizem je osebnostna naravnanost, ki jo opredeljujejo visoka pričakovanja do sebe in drugih. Perfekcionist stremi k popolnosti in naj bi ne delal napak na nobenem področju. V raznih poklicih, zlasti tistih ki so neposredno povezani s potrebami drugih, perfekcionizem pogosto pripelje do izgorelosti.
V starosti je nevarno in nesmiselno biti perfekcionist, čeprav se tovrstna naravnanost praviloma prakticira v obdobju aktivnega življenja. Perfekcionist težko reče NE ob ponudbi, da nekaj opravi, še težje pa dokonča prevzete naloge, saj se vedno vrača na že opravljeno delo in išče morebitne napake pri sebi. Obremenjuje se z vprašanjem, ali ni česa pozabil oziroma spregledal. Kot perfekcionist se želi za vsako ceno izogniti napakam. Prevzema tudi obveznosti, ki jih ne more obvladati. Vse to dela predvsem zato, da bi bil prepoznan in praviloma želi opraviti vse sam. Skupinskega dela ne mara, zlasti če so v skupni površni ljudje. Če je perfekcionist kritiziran, zelo težko sprejema kritiko, primarno išče krivdo pri sebi in ne razmišlja, da bi kritika lahko bila neutemeljena. Vedno je pripravljen ugotavljati, ali je bila napaka dejansko storjena in jo želi takoj popraviti. Poskuša se ubraniti pred kritiko. Pripravljen je storiti vse, tudi zanemariti lastne koristi, da ne bi morebiti škodoval koristim drugih. Po svoje simpatičen, je ponotranjen in zelo emocionalno občutljiv. Zanj je pomembno, kaj o njem mislijo drugi. Hitro spoznava težave drugih, je pripravljen pomagati, ampak ni vedno prisoten s svojim sočustvom. Pogosto zanemarja svoje lastne koristi in možnosti in daje prednost koristim drugih.
Splošno je znano, da so perfektni ljudje vedno v stresu, pomanjkanju časa, in imajo težave s tem, da vse delajo zadnji trenutek in pogosto so v odločilnih trenutkih nepripravljeni. Pozabljajo na bistvene stvari in se ne morejo kontrolirati, saj so radi prisotni na številnih področjih in zaradi tega tudi delajo napake. Običajno imajo več nalog na »to-do« listi, kot jih zmorejo.
Perfektnost ima tudi določeno prednost, kajti perfekcionist vse dela temeljito in razumno, vendar je pogosto s tem obremenjen in živi pod stresom.
Biti perfekcionist, čeprav je na videz privlačna osebnostna lastnost, je bolj zaradi drugih in ni osebnostna vrlina, ker ne prispeva k večjemu poklicnemu uspehu oziroma osebni sreči.
V starosti človek počasi spoznava, da mu perfekcionizem otežuje življenje in se zaveda, da ni slab zato, ker skrbi zase bolj kot za druge.
V obdobju nastopa starosti, ki ni prvenstveno odvisna od števila let življenja, temveč od lastnega notranjega počutja, ko človek občuti nelagodje ob prevzemu obveznosti, čeprav se zaveda, da bi moral reči NE, vendar nima za to moči. V tem obdobju človek ugotavlja, da ni nujno, da je še vedno perfekten in poklican, da živi za druge. Ne sprejema več nalog, ki mu ne pripadajo oziroma jih ne želi. Ne razmišlja, da bi moral biti simpatičen drugim. Ni več pomembno, kaj si drugi mislijo o njem.
Ni ga strah reči NE, ker meni, da bi izpustil nekaj pomembnega za kariero ali na delovnem mestu oziroma da bi nekaj novega zvedel.
V osnovi starejši ne težijo, da bi bili perfektni, so pa željni bližine z ljudmi, ki jih imajo radi in ki jih spoštujejo.
Starejši ni zainteresiran, da bi storil nekaj koristnega za sebe ali druge. Ne prevzema nalog, ki jih ne zmore opraviti. Zunanje spodbude izgubljajo svoj vpliv v korist notranjih, ki vse bolj silijo v ospredje. Še vedno je močno prisotna zavest, da mora biti razumen in koristiti drugim, vendar to ne sme biti obremenilna zaveza. Ponotranjenost misli mu daje moč, da je duševno samostojen in neodvisen od drugih, četudi je praktično odvisen od drugih zaradi bolezni oziroma fizičnih slabosti. Še kako se zaveda pomena duševnega zdravja v razmerju do telesnega. Če je navdušen nad določeno temo, razmerjem ali stvarjo, je tudi v globoki starosti še kako sposoben učenja, čeprav mu okolje tega ne priznava. Tudi pri globoki starosti se s stalnim spodbujanjem možganov s pozitivnimi signali o določenih stvareh in z malimi spodbudami oblikuje nova pozitivna podzavest in nove navade. Nasprotno na starejše bistveno bolj škodljivo delujejo negativni signali, ki jih pošilja okolje v njihove možgane in povzročajo strah in stres, kar jih spravlja v depresijo in obup.
V starosti se ne sme pričakovati posebne hvaležnosti drugih. Sprejeti je treba kot dejstvo, da je dobro, storjeno drugim, samo po sebi dobro delo in zato ni treba čakati na zunanjo hvaležnost. Dejstva, da je veliko ljudi sebičnih in nehvaležnih, se ne da spremeniti in zato ni treba biti razočaran ali morda celo zagrenjen.
Skratka, jesen življenja je lepa, če se posvetimo samemu sebi z razmišljanjem, kako lahko živimo sproščeno, ob zavedanju da nam je danes vsak trenutek podarjen, in brez oziranja na obdobja, ko smo živeli v razkošju časa, ne da bi se tega zavedali.
Nemški filozof Schopenhauer je zapisal: “Z vidika mladosti je življenje neskončno dolga prihodnost; z vidika starosti je zelo kratka preteklost. Treba se je postarati, se pravi dolgo živeti, da spoznaš, kako kratko je življenje.”
Ob tem pa je treba še dodati: »Četudi je kratko, pa je vendar čudovito, vendar le pod pogojem, če opustimo prizadevanje imeti, biti in doživeti več…”

Robert Kopse
Šime Ivanjko prijatelj, kolega, velik človek čudovito napisano! Sam bi dodal, da za invalide enako velja!

Mariza Prinčič
Čudovito napisano. Kot vedno.

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Ivanjko, veliko lepega ste napisali o perfekcionizmu. Dodal bi samo to, da smo starejši ljudje koristni svojim otrokom v podpori varovanja in posvečanja svojega časa našim vnukom. Poklanjanje časa vnukom je neizmerno lepo in koristno. V svoji aktivni dobi se nismo mogli posvečati tako in toliko svojim otrokom, kot to lahko počnemo svojim vnukom.

Hoh Ing
Spoštovani prof.Ivanjko, prebral sem vaše mnenje o perfekcionistih.
Lepo in prav je biti popoln pri svojem delu a ne v vsem.
Popolnost ni zaradi drugih in kaj drugi mislijo o tebi.
Samokontrola pri perfekciji je nuja.
Perfekcijo razumem kot pravilo, vse kar delaš naredi dobro in ni pomembno je to za seba ali druge.
Večji stres je, ko je vse narobe.
Če imaš rad matematiko je znak, da želiš biti popoln brez napak, a to nikoli ne boš.

Joži Jagodic
Čudovite misli.

Marija Prijatelj
Z vsakim napisanim stavkom se popolnoma strinjam, čista resnica, res v starosti gledam na perfekcionizem drugače, delam samo tisto, kar jaz hočem in ne kar drugi hočejo, ali pa nič.
Ni se potrebno dokazovati, biti popolni vseved.
Počasi, dan za dnem, ki mi je podarjen. To je lepota starosti, če pa je še zdravje pa toliko bolje.
Lepe misli, dejstva, resnica.

Nana Turk
Nekje sem prebrala, da je perfekcionizem psihicna motnja. Zdi se, da je res tako, saj kot je bilo napisano, velikokrat povzroca izgorelost.

Ivi Šume
Spoštovani profesor. Vaše čudovite misli je vedno užitek prebrati, kot je bilo veliko modrosti in znanja vedno na vaših predavanjih na fakulteti.

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko z velikim veseljem rada berem vaše čudovite zapise, vedno se me dotaknejo.

Vesna Pomlad
Res je, cudovito ste zapisali, kot vedno, hvala vam.

Combari Emanuel
Pozdrav, žao mi je što vam pišem na ovakav način. Pregledavala sam poruke na fejsu i kad sam našla tvoj profil, obradovala sam se. Zato mislim da možemo biti prijatelji. Želim ti poslati zahtjev. Dobili smo vas, ali zahtjev nije uspio. Stoga sam odlučio zatražiti vaš pristanak. Nadam se da mi možete odgovoriti ili još bolje da me možete zatražiti kao prijatelja. Moram s tobom razgovarati o vrlo važnoj stvari, hvala

Stojan Žitko
Lepo napisano.

Katarina Pevec Stajnko
Čudovit zapis! Hvala vam.

Miki Ristić
G. Dr. Ivanjko moram vam se zahvaliti za tako lepo sporočilo katero je vredno in za mlade in starejše ljudi da ga preberejo.

Miki Ristić
Še da dodam, ker se nisem prej spomnijo. Vaši študenti vsi morali bi prebrati to sporočilo ker bi jim zelo koristilo.

Diana Privšek
Odlično napisano in resnično!

Štefan Blaži
Jaz sem pri 47 letih začutil da se fizično staram. žena mi je vedno govorila da sem deloholik. Imel sem kronični bronhitis, stres, povišan krvni tlak in prekomerno težo.
Po tem pa sem začel vsak dan telovaditi in plavati v mrzli vodi. Po desetih letih sem popolnoma čil in zdrav. Pred 3 leti sem se brez kolesarskega treninga odpeljal s kolesom na Pag. 300 km sem prevozil v 19 h urah in sem samega sebe po 15 letih prehitel za 2 uri.
Zakaj to pišem?
To je samo preizkušen recept, kako si perfekcionisti lahko polepšajo starost.

Paulina Pristovsek
Zelo dober in resničen zapis!

starost#

9. januar 2023

Odkar pomnim, sem se navduševal nad branjem vsega, kar mi je bilo dosegljivo v majhni vasici v Hrvaškem Zagorju (Stipernica v bližini Pregrade), v kateri je bilo malo ljudi, ki so pred 80 leti znali brati. Moj že pokojni sošolec, sin učiteljice, mi je priskrbel iz nekega skritega skladišča, brez dovoljenja matere, knjige, za katere sem pozneje ugotovil, da jih ne bi smel brati. Ko je njegova mati le odkrila, da mi sošolec skrivaj posoja knjige, in naju oba fizično natepla, kar je bila takrat najbolj običajna vzgojna metoda, sem spoznal, da so bile politično »nevarne« in neprimerne za našo starost, čeprav so mi bile tiste neprimerne še posebej zanimive. Sicer pa sem užival v branju številnih avtorjev: Avgust Šenoa, Ante Kovačić, Ksaver Šandor Gjalski, Josip Kozarac, Vjenceslav Novak, Janko Leskovar (iz sosednje vasi), Silvije Strahimir Kranjčević, Eugen Kumičić … Posebej mi je ostal v spominu Tihomir Toth, ki je napisal poučno knjigo za mladino z naslovom »Karakter«. Druga literarna dela niso bila dostopna, zlasti ne na vasi.
Odraščal sem in bil odločen, da bom nekoč imel možnost brati in uživati v branju. A kot pogosto v življenju, je moralo biti vse drugače. Prebral sem veliko pravne literature, ki mi je sicer pomagala pri opravljanju poklicnih opravil, vendar mi ni bila v pomoč pri iskanju pomembnih odgovorov na tista preprosta življenjska vprašanja, ki se pojavljajo v celotnem življenju, vendar jih zavestno odrivamo, češ bom o tem razmišljal kasneje … Nasprotno, pravo je vedno še bolj zapletalo iskanje odgovorov na vprašanje o položaju posameznika v družbi in njegovem odnosu do družbene skupnosti.
V nadaljnjem izobraževanju, zlasti v času izrednega študija, nisem imel možnosti branja leposlovja, saj ni bilo časa, glede na to, da ob 8-urnem delovniku in branju za študij potrebnega strokovnega gradiva ni bilo časa še za prebiranje literature, čeprav sem vedno poskušal v dostopni strokovni literaturi iskati odgovore na vprašanja, kaj daje življenju smisel.
Četudi skromen opus literature se mi je zdel kot ultimativni dokaz obstoja človeške misli in s tem smisla človeškega življenja. Literatura me je navdihnila, da sem spoznal, da je vse bistvo življenja v človeških odnosih ter v stiku z življenjem in smrtjo.
Družbena izolacija in osamitev se mi je zdela nesmiselna.
Življenje in smrt sta si običajno bliže skupaj, kot se zavedamo. V obdobju svojega poklicnega delovanja na področju zavarovalništva sem redno prihajal v tesne stike s človeškimi nesrečami in smrtjo, zlasti v prometu. Osebno sem se soočal tudi s smrtjo kot onkološki in srčni bolnik. Odločil sem se zavestno živeti do zadnjega, kaj zapisati in objaviti, ter doživeti rojstvo vnukov. Zdi se mi, da pričakovanje smrti ne bi smelo predstavljati posebnih težav, če se človek mirno in dostojanstveno pripravi na soočanje z lastno dokončnostjo.
Ob zavesti o nujnosti neizogibne smrti se je treba od časa do časa zavedati, da je vsak dan življenja dragocen in da ga je treba preživeti zavestno in premišljeno ter slediti svojemu pravemu ozaveščenem jazu, kaj v življenju sploh šteje, in uživati v času s svojimi najdražjimi ter se s hvaležnostjo spominjati na svojo prehojeno življenjsko pot.

Lojzka Furlan
Hvala za cudovit zapis

Anđelka Ivanjko
HVALA stric, poruka prelijepa i mocna…

Jožica Šmerc Kovačič
Branje za razmišljanje

Joži Jagodic
Vedno čuječi,zadovoljni sami s seboj.

Antonija Štrlekar
Zapis mi je pisan na kozo, knjige niso bile na razpolago, brali smo vse, kar smo dobili, primerne in neprimerne, zelim vam vse lepo.

Mojca Hrovat
Hvala za posredovanje, vredno razmisleka !

Jasna Mihurko
Spoštovani profesor, vašo zgodbo bi lahko primerjala s čudovito Andersenovo pravljico, ki povzema bistvo: “Nič ne škodi, če se rodiš v račniku, važno je le to, da si ležal v labodjem jajcu.”

Mojca Petek
Imava nekaj skupnega. Knjige

Nikola Vlahović
Spoštovani profesor Ivanjko. Tako kot vedno lepo in poučno napisano. Nema smrti bez suđena časa (Njegoš).

Štefan Blaži
Iz vaših zapisov se vedno kaj naučimo. Hvala!

Goran Delajković
Nabor avtorjev katere navajate je nekaj kaj imamo skupnega. Čudovit zapis.

Katarina Trojnar Krivic
Vem, zakaj sem vas tako rada poslusala na predavanjih in vas ucbenik prebirala ponoci. “Statusno pravo” znatizeljnost in resnicoljubnost so prekrasne vrline.

Lidija Košutnik
Spoštovani gospod profesor. Bistva življenja se pričnemo zavedati ob hudih življenjskih preizkušnjah, in vedno bolj znamo ceniti vse in vsakega, kar ste izjemno ubesedil.Hvala, da delite z nami vaša razmišljanja.

Albina Štimac
Drago mi je da ste spomenuli Stepenicu, gdje je i moja domaja..
Da, čitala sam kroz školovanje, najviše u gimnaziji i fakultetu.. kasnije se moramo posvebiti struci, ali budući da sam…nastavak slijedi..

Albina Štimac
Buduci da sam oduvijek pisala pjesme, uspjela sam i to u toj fazi . Između ostalog napisala sam pjesmu “Iščekivanje”..stalno nešto čekamo (novo jutro, novi dan, zaposlenje pa novi stan, sve brzo prođe, a ona koju nikada ne čekamo, sama iznenada dođe..
Moja mama, Ankica, znala je reći: kaj bi o smrti razmišljali, ona bu došla, kad bu došla..treba uživati u svakom trenutku, i za njega biti zahvalan.

življenje#

10. januar 2023

Z mojim znancem se, želela ali ne, pogosto nenamerno znajdeva v pogovoru o starosti. Še vedno ne znava odgovoriti, ali je starost predvsem obremenitev ali darilo. Sva si pa enotna v mnenju, da je sprejetje starosti umetnost, kako združiti življenje v starosti z njenim udobjem in njenimi omejitvami ter izzivi, kako jo najbolje izkoristiti. Ko opazujeva druge znance naše generacije ugotavljava, da so nekateri pravi umetniki staranja. Prava sreča je prijateljevati z ljudmi, ki jih v starosti srečujeva in naju pomirjajo, imajo čas za razgovor o notranjih občutkih, povezanih s premisleki o preteklih letih, in sočasno čutijo zahvalo za darilo Življenja. Žal nas pred nastopom starosti nihče ne pouči, da je treba življenje v starosti sprejeti takšno, kakršno je postalo, in ga smiselno oblikovati, namesto sedeti doma križem rok pred ekranom in se prepustiti preživljanju dneva z občutkom praznosti in brezupnosti. Res je, da se številne možnosti v starosti zapirajo, vendar so tudi tiste, ki so še odprte ali se morda celo na novo odprejo. Tudi v starosti je treba zgrabiti priložnosti, ki jih še imamo, in jih čim bolje izkoristiti. Ena od na novo odprtih možnosti je tudi druženje na družbenem omrežju, čeprav se mnogi posmehujejo ob njegovi omembi. Osebno imava oba z znancem pozitivne in blagodejne izkušnje z družbenim omrežjem, saj nam omogoča izmenjavo mnenj z neznanimi, vendar zanimivimi ljudmi, ki še kako človeško prefinjeno razmišljajo in odkrivajo svoje lastnosti, ki jih tudi sami niso poznali.
Zgodovina nam daje veliko znanja o starosti in poteku umetnosti staranja, vendar se mi obnašamo, podobno kot na drugih področjih, kot da se je življenje začelo z nami in vse, kar je bilo ustvarjeno v preteklosti, sploh ni vredno naše pozornosti. Delamo se, kot da na novo odkrivamo Ameriko.
Pravnik in filozof Mark Tulij Cicero, najslavnejši govornik v Rimu, je že v prvem stoletju opisoval pozitivne vidike staranja. Po njegovem mnenju starost ni nujno obdobje nedejavnosti temveč čas, ko se lahko vključimo v družbeno skupnost. Tako kot dobro vino sčasoma postaja vse boljše in če se pravilno shranjuje, se njegov značaj z leti odkrije. Tako kot vino lahko tudi mi z leti dozorimo in pridobimo moč značaja. Starost je pravi čas za prostovoljno delo na različnih področjih. Cicerove ugotovitve, da se duševne sposobnosti z leti ne zmanjšujejo, če se starostnik ukvarja z nenehnim učenjem, so danes potrjene s sodobnimi raziskavami možganov. Tisti, ki v starosti ostanejo mentalno budni, imajo tudi manj možnosti za razvoj demence.
Po Cicerovih besedah nam celo smrt, najbolj neizogiben od vseh dogodkov, ne povzroča glavobola, ne glede na to da smrt v celoti izbriše našo zavest, s čimer izgine tudi vse trpljenje ali pa naš duh živi naprej v večni blaženosti, kar tudi zatrjujejo številna verstva.
Ernst Bloch, marksistični filozof, ki je bil kritičen ne le do meščanske družbe marveč tudi do marksizma in vseh njegovih kasnejših zablod, se v svojem znanem glavnem delu »Načelo upanja« (1954) obširno ukvarja s staranjem in opisuje pozitiven ideal starosti.
Da bi se dobro postarali, pravi Bloch, se moramo najprej soočiti s svojimi strahovi pred staranjem, saj se večina starostnikov boji svojega počasnega, izčrpanega telesa, pa tudi revščine in osamljenosti. Po njegovem mnenju je k starosti treba pristopiti z idejo o starosti kot »pregledu in žetvi« ter »vinu in vreči«. V njegovem razmišljanju »vino« pomeni uživanje v življenju, »vreča« pa finančno varnost. Oboje sta sadova delovnega življenja in obogatita starost.
Če si torej v jeseni življenja končno dovolimo priznati, da smo izčrpani, se ob opravljenem pregledu »žetve sadov« delovnega življenja lahko udobno umaknemo, ob »vinu« in »vreči« na višjo raven življenjskega kraljestva.
Ko je moj znanec prebral zadnji stavek, je odkimal z glavo in rekel: »To velja za neke bodoče generacije ne pa za našo, saj so naši generaciji drugi, namesto nas, opravili »žetev sadov« in »vino«, skupaj z »vrečo«, skrbno shranili le za nekatere izbrance …«.

Marjana Pavliha
Odličen zapis.

Nikola Vlahović
Oj starosti najgore oružje, nit te nosit nit te kome prodat.

Danica Mally
Odlično napisano…

Anđelka Ivanjko
HVALA ti stric

Zarko Predic
Moj oče je govoril:obstajajo mladi starci in stari mladeniči

Božo Mijatovic
Veliko ljudi nima te možnosti dočakati “starost”, med njimi tudi vrhunski športniki itn….. Trenutno jih imam 61, upam da bom vsaj 80 dočakal….. Sicer pa lepo napisano prof. dr. Š. I.

Albina Štimac
Kao kod umijeća ljubavi, tako i kod umijeća starosti, trebamo prvo to prihvatiti, a onda sagledati sve svoje sposobnosti da to oplemenimo..život treba proživjeti, a ne prezivljavati..

Joži Jagodic
Zelo simpatično opisano. Prav je, da ostanemo v dobri kondiciji, da se je potrebno truditi je tudi res. Ampak to te poganja naprej.

Marko Uvera
Saj ne vem, čigav je ta pregovor.
Slišal sem ga v slovenščini, hrvaščini in nemščini.
Starost te vpraša, kaj je delala mladost.
Gre kar skupaj s tistim o

Sam pa se kar držim formule:
0.5 + 0.5 = 1
Mislim, pol mene plus pol žene je 1.
Z nekim trudom, ki ga ponuja življenje je rezultat lahko boljši kot 1

Božidar Mithans
Se strinjam z napisanim. Prijatelju pa nasvet: Kar smo sejali, to žanjemo. Seveda to velja zgolj statistično oz za večino in ne za vsakega posameznika.

Jožica Šmerc Kovačič
Zelo zanimiva razmišljanja, ki sem jih tudi sama osvojila.

Janez Smerkolj
Vsakršne aktivnosti so zdravilo proti zarjavetju, tudi velja za mlajše.

Suzana Pirtovsek
V naši družbi je starost spoznana kot stanje ne sposobnosti opravljati enako produktivno in hitro kot je to pričakovano. Predvsem smo zrušili tradicionalno spoštljivost in upoštevanje generacijske hierarhije. Starost je zato marginalizirano stanje katerega ne želimo preveč zraven v svoji okolici. Ja porazno stanje, ki ga bo treba začeti sistematično spreminjati z odnosom do samim seboj svojih bližnjih in vseh ljudi v družbi, saj bomo vsi neizogibno prišli v to stanje. Pri tem se vedno bolj zavedam da se naš duh ne stara le telo se spreminja.

Cvetka Sevsek
Poklon mojemu profesorju dr. Šimetu Ivanjku…

starost#

10. januar 2023

Mnogi so prepričani, da na družbenem omrežju ni nič zanimivega, še manj pa strokovno pomembnega. Osebno menim, da so družbena omrežja odlična platforma za starejše ljudi, ki imajo kaj strokovno povedati družbenemu okolju, čeprav jih nosilci javnih tradicionalnih medijev zavračajo kot primitivne in nekoristne, pri čemer dajejo prednost imensko pomembnim osebam, ne pa tudi delovno koristnim …
Dne 17. maja 2022 sem objavil na Facebooku in na spletni strani IZOP-Inštitut zavarovalništvo in pravo v Mariboru članek »Namesto zavarovanja za starost – večgeneracijski družinski zaklad za starost«, v katerem sem obravnaval idejo o
večgeneracijskem družinskem zakladu. Gre za možnost oblikovanja premoženja za starost v obliki nakupa plemenitih kovin, ki zagotavlja likvidnost, trajnost vrednosti in ni podvržena nevarnosti inflacije. V članku sem podrobneje pojasnil, kakšne prednosti ima omenjena oblika zagotavljanja varstva ostarelih. Omenjena ideja se je zdela zanimiva lastniku mednarodnega koncerna ELEMENTUM EUROPA EWIV s sedežem v Nemčiji, gospodu Bojanu Pravica, ki jo je v obliki intervjuja z dne 30. 12. 2022 posredoval nemški strokovni javnosti v Frankfurter Allgemeinen Zeitung – Sonderheft Finanzen 2023.
V objavi na Facebooku in na omenjeni spletni strani so obrazložene prednosti omenjene oblike zagotavljanj finančne varnosti starejših v razmerju do drugih oblik, kot sta zavarovanje in nakup nepremičnin, ki so v povzete v omenjanem intervjuju. Na uresničevanju ideje delujejo strokovnjaki omenjenega koncerna, ki posluje v Nemčiji, Španiji, na Portugalskem, v Sloveniji in na Hrvaškem. Vsebina mojega predloga je dostopna na: http://zavarovanje-osiguranje.eu

starost#

11. januar 2023

V času preteklih božičnih in novoletnih praznikov so bili mariborski lokali polni. Tako sem v prazničnih dneh s svojim prijateljem vstopil v znan mariborski lokal, ki je bil poln gostov, pretežno mlade populacije. Ko sem mlajšo kelnarco vprašal, ali je kaj prostora, mi je rekla, da ga ni, in ne da bi jo kaj vprašal, pokazala z glavo na mizo treh starejših gostov: »Ti starci sedijo tukaj že celo popoldne in jih ne morem izgnati.« Z malce grenkobe sem ji odgovoril, da sva tudi midva starca. Zdelo se mi je, da sem jo s to pripombo spravil v zadrego …, vendar ne vem zakaj, pa verjetno tudi ona ne.
V medijih sem pred dnevi prebral čudenje nekega novinarja, da je politika imenovala starejšega upokojenca na neko pomembno funkcijo, češ da to ne gre …
Ni sporno, da se v našem družbenem okolju, podobno kot tudi drugod v sodobnem svetu, vrednote, povezane z mladostjo, povzdigujejo, medtem ko so vrednote, povezane s starostjo, potisnjene na obrobje družbe. To je posledica splošnega pojava v zahodni kulturi, izločanja starostnikov iz družbenega okolja, ki obožuje mladost in nima uveljavljenih jasnih usmeritev, kako obravnavati starejše, kot populacijo ki je različna od pomembnejše (beri: koristne večine). Različnost starejših od večine v družbi odseva v vidnih telesnih oznakah starosti, v načinu in vsebini razmišljanja ter v obnašanju v družbi. Drugačnost pa vedno moti večino.
Pri srečanjih z birokrati ali strokovnjaki se tudi najmanjše zmote ali želje po podrobnejših navodilih pripisujejo starejšim kot slabost, ki jim je lastna. V medijskih poročilih o prometnih nesrečah bo vedno posebej navedeno, če je udeleženec starostnik. Zdravnik ali odvetnik bo raje poslušal mlajšo osebo kot spremljevalca kakor pa starostnika, ki naj ne bi znal sam povedati, kaj ga teži. Izjemoma bo pri poročanju o starejši osebi opozorjeno na njeno umsko sposobnost in izkušnje, bo pa kvečjemu pri moškem omenjen še njegov telesni videz, pri ženski pa njena mladostnost in obleka. Starejša generacija se danes v naši družbi obravnava podobno, kot so se obravnavali verniki v socializmu, v sedanji družbi pa kot drugorazredni ali tuji nepoklicani prišleki oziroma invalidi in drugačne skupine, za kateri velja, da so nebódijihtréba.
Zanimivo je, da se moški starostniki ocenjujejo bolj pozitivno kot starejše ženske. Strah pred starejšimi in njihovo negativno »vrednotenje« se zmanjšuje pri tistih, ki so jim bliže po starosti. Čeprav smo v starosti vsi najbolj enaki, pa se vendar okolje do posameznih starostnikov obnaša bolj različno kot do posameznikov v aktivni dobi življenja. V skupini starostnikov je izrazito velika razlika med posamezniki glede na zdravje, finančne zmožnosti, bivše družbene funkcije, mentalne sposobnosti idr.
Za starostnike je pomembno, da najdejo smisel življenja v starosti, odkrijejo sami sebe in vrednote, za katere je vredno živeti in podariti drugim tisto, kar smo se naučili in dognali v aktivnem obdobju življenja. Od družbenega okolja pa bi starejši želeli vsaj malo več spoštovanja, manj obravnavanja kot drugorazrednih in posebej manj kritičnosti do našega izgleda in obnašanja ter naših zmožnosti.
Od sedanje strukture starejših pa naj oblast ne pričakuje vzhičenega ploskanja, ker so jim roke preveč utrujene od trdega dela za boljšo obljubljeno bodočnost, ki je ne bodo doživeli …

Ivi Šume
Žal modus sodobne družbe velikokrat premalo ceni tiste in njih kvalitete, ki prinašajo vsaki družbi neprecenljivo modrost in tisto “patino” , ki jo dela človečno. Vse bolj prevladujoča (zgolj) hladna storilnostna naravnanost, v maniri “višje, hitreje, močneje”, najbrž ni tisti pravi koncept, ki daje upanje za človeku in družbi prijaznejša obzorja.

Jasna Kontler
Zelo resnično. Žal. Starostnik sicer zvrnil lepše kot starec, a oboje marsikdaj postaja skoraj psovka. Starci menda zasedamo prevelike hiše in stanovanja, polnimo čakalnice zdravnikov, povzročamo prometne nesreče, predolgo delamo in s tem mladim odjedamo delovna mesta, predolgo uživamo pokojnine in s tem praznino proračun, se težko prilagajamo splošni digitalizaciji, preveč govorimo o stvareh iz preteklosti, ki mlade ne zanimajo, preveč kritiziramo, se ne znamo ob pravem času umakniti v domove za starejše itd. Na Japonskem menda še vedno spoštujejo modrost starejših. Tudi pri nas je, kot ste napisali, nekaj izjem. Zame so največji uganka stari glasbeniki. Nihče od mladih se ne zgraža, ko starci skačejo po odru. Tudi stari igralci se ne morejo pritoževati. Ampak tako pač je.

Nikola Vlahović
Kot prvo, mladi ne vedo da smo mi njihovo življenje preživeli a oni so naše šele začeli živeti. Kot drugo, ne poznajo sistema pay as you go. Mi smo iz dohodka in čistega dohodka (pojma iz prejšnjeg sistema) odvajali v sklade za njihovo prihodnost. Kot tretje, marsičem smo se morali odpovedati, da smo jim omogočili šolanje in jih pripeljali do hišnega praga. Kot četrto, pri mojih profesorjih (ki sem jih visoko spoštoval) je veljalo pravilo, da inženir mora znati nekaj izračunati. Danes pa imamo visoko produkcijo inženirjev, ekonomistov, komercialistov, komunalnih inženirjev za delo v trgovskih centrih, bencinskih servisih in tekočih trakovih. Kot peto, v naših časih smo znali ustati mladi mami (ki je imela majhnega otroka) da se usede na vlaku, avtobusu, tramvaju. Prav tako smo ustali starejši osebi ob podobnih priložnostih. In še bi se dalo naštevati. Ta kelnerica verjetno ni slišala za pregovor: “Nema udarca bez starca”.

Jože Artnak
Izjemno dobro in lepo ste povzeli bistvo. Lahko bi dodal še vsak svojo izkušnjo. Sam mislim, da naša družba v zahodnem svetu krepko prednjači po zadržanem odzivu mlajših – še aktivnih genaracij do starejših, ne le v primeru, ki ste ga izpostavili, ampak tudi glede možnosti prenosa znanja, izkušenj in modrosti, od družinske celice, podjetij in javnih služb, pa nenazadnje tudi do vodenja države v vseh treh njenih vejah oblasti.

Toncka Trako
Dobro je, da se imamo možnost starati, nekateri žal ne bodo imeli te sreče .

Janez Smerkolj
Kombinacija izkušenj in mladostne energije je v vsaki pametni družbi najboljša, saj imajo koristi od tega vsi.

Dragica Bacani
To, kar zdaj so ti mladi, bili nekoč smo mi,
a oni še ne vedo, če bodo to kar zdaj smo mi!
Starost je modrost!

Marko Salmič
Življenja se več ne ponuja kot maraton, ampak bolj kot hiter štafetni tek z vedno intenzivnejšimi predajami. Naj zmaguje v danem trenutku “najzmogljivejši”. Ko posameznik ne zmore več tempa, naenkrat postane ovira.

Gasper Oder
Večina “vrhunskih” politikov je stara garda.
In zato smo hvaležni, da nam gre tako dobro!
Slava jim!

Suzana Roj
Žal to prihaja iz osnovne celice- družine kjer primanjkuje osnovnih vrednot.

Diana Privšek
Ugotovitve, ki držijo, žal…

Iris Fenrich
Kako resnicno. Nas vsakdan. Bravo

Alojzij Kolenc
Res je vse, vendar starost je lepa, kljub vsem problemom. Sam uzivam v starosti, zadovoljen sem z vsem, kar mi je dalo življenje.

Ksenija Matevžič
Res je, glede na to, da se starostna meja dviga, bi morali temu primerno spoštovati vsaj umsko aktivne starostnike, še nisem namreč zasledila, denimo umetniškega razpisa, ki bi imel omejitev npr nad55 let, dočim omejitve pod 40 so pa kar pogoste. Ok, če se podpira mlade, vendar je treba reči bobu bob in glede na starajočo populacijo tudi vzpodbujat njeno aktivnost, ne samo za izvabljanje denarja iz nje.

Marta Leljak
Dr. Šime Ivanjko bravo kako resnično ste napisali, strinjam se z vami.

Zinka Razbornik
Edina pravica da se vsi staramo,itd.

Marija Fortič
In tem zaničevalcem smo starostniki zagotovili lepo brezdelno življenje.A se ne zavedajo,če nas nebi bilo tudi njih ne bi bilo.Uživajo nase delo in žulje,sedaj smo pa v napoto.To je največja sramota za mlade.

Vesna Pomlad
Spostovani profesor, ne vem kako sem erokovala in vaši zapisi se mi ne pojavljajo… To me pa res zalosti, vsaj pri vas je bil miselni preskok..da sem se poglobila v stare zapise, razmišljanja..

starost#

13. januar 2023

Z mojim znancem se dokaj pogosto pogovarjava o prijateljstvu v starosti, bodisi da gre za staro prijateljstvo iz obdobja aktivnega življenja ali pa za nova prijateljstva, nastala v času, ko je človek izstopil iz kroga prijateljev, ki ga je vzdrževal odnos, povezan s poklicnimi ali drugimi aktivnostmi.
Ugotovila sva, da z nastopom upokojitve in s starostjo mnoga prijateljstva ugasnejo in za njimi ni treba žalovati, ker so normalen del opustitve poklicne ali druge povezanosti. Prenehanje tovrstnih prijateljstev je pogosto neopazno in ga strokovnjaki opredeljujejo kot strateško umikanje. Vidno je le črtanje imen v svojem telefonskem imeniku. Glede vzdrževanja takšnih prijateljstev se nima smisla jeziti in obremenjevati z nečim, kar ne obstaja več. Zanimiva pa so prijateljstva iz mladosti, ki se obnavljajo, čeprav so se prenehala zaradi drugačnega poklica ali načina življenja, glede na to kako so se razvili in kakšne poti so bivši prijatelji ubrali v življenju. Praviloma tovrstna prijateljstva temeljijo na prebujanju prijetnih in brezskrbnih spominov ter potrebe po medsebojnem pripovedovanju zgodb in doživetij iz svojega življenja v okviru ti. hitrega spoznavanja, kar je še posebej prisotno na družbenem omrežju.
Človek kot družbeno bitje po svoji naravi potrebuje stik z drugimi, ne glede na svojo starost, pri čemer je stik s sočlovekom različen in individualen. V starosti človek išče določeno obliko družabništva, v okviru katerega vzpostavlja medsebojno zaupanje in spoštovanje oz. ustvarja poglobljen, zaupen in prijateljski odnos. Bistvo tega odnosa je odsotnost posebne zainteresiranosti za določene koristi ali razmerje. Nekateri to poimenujejo »nezainteresirano« prijateljstvo.
Starogrški mislec Aristotel se je veliko ukvarjal s prijateljstvom in je ugotovil, da je prijateljstvo »nekakšna vrlina, ki je za življenje neogibno potrebna«. Po njegovem mnenju si nihče ne bi želel živeti brez prijateljev, tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta. V sodobnem svetu je prijateljstvo visoko na lestvici vrednot, ne glede na starost posameznih generacij. Res pa je tudi, da ima mlajša generacija več prijateljev kot starejša. Po mnenju Deana Martina je »pravo prijateljstvo eno najtežje dosegljivih čustev; morda celo težje dosegljivo kot ljubezen«. Napaka je, če prijateljstvo prepuščamo naključju.
Tako kot se moramo potruditi za dober romantičen odnos, se moramo tudi za prijateljskega. Oboje je enako pomembno za naše dobro počutje.
V obdobju starosti je treba ohranjati stare prijatelje in spoznavati nove ter ne pozabljati na hvaležnost za vsako osebo, ki v nas vidi nekaj dobrega in pozitivnega. V starosti to potrebujemo bolj kot v času aktivnega življenja in če niso mogoči neposredni kontakti, je treba ohranjati stike vsaj s telefonskimi pogovori. Prijateljstvo v starejših obdobjih življenja je velika opora zlasti v življenjskih tegobah. Za prijateljstvo je nujna obojestranska naklonjenost in zavedanje o obstoju medsebojne naklonjenosti. Dobro, popolno prijateljstvo je možno samo med dobrimi ljudmi, ki so sposobni želeti dobro prijatelju zaradi njega samega, ne pa zaradi koristi ali prijetnosti. Med zaljubljenostjo in prijateljstvom je pogosto težko potegniti črto ločevanja, vendar je prijateljstvo med zaljubljencem in ljubljeno osebo nagnjeno k propadu prijateljstva.
Prijateljstvo je za starejše vrednota in vrlina, oziroma je vsaj povezano z vrlino, ter predstavlja željo biti »zraven« in temelji na globljem poznanstvu in zaupanju, ljubezen pa je povezana s strastjo.
Med prijatelji se v starosti tudi pričakujejo usluge brez povračila, vendar se starejši v veliko večji meri zavedajo, da je uslugo dobro tudi vrniti. V prijateljstvu med starejšimi in mlajšimi se ne nudi istih stvari in jih tudi ne zahtevajo drug od drugega, vendar se starejši posebej vzradujejo, če lahko pomagajo mlajšim, da se izognejo napakam starejših in jim pomagajo pri vstopanju v življenje. To je neke vrste občutek »starševstva«, ki ne temelji na sorodstvu, temveč na notranji potrebi nadomestiti tisto, česar sami niso uspeli ali pa so zamudili pri svojih otrocih. Takšna prijateljstva vsebujejo dobro nasploh in so koristna in prijetna obenem.
Prijateljstvo v starosti premaguje našo osamljenost. »Ko smo srečni, pravi prijatelji pridejo, če jih povabimo, ko smo nesrečni, pa pridejo sami od sebe«. uslugo (Teofrast, starogrški najuniverzalnejši antični učenjak, filozof /371-287 pr. n. št./).
V skladu z mislijo Teofrasta sva z znancem ugotovila, da svoje prijatelje raje povabiva, kot da k nama prihajajo sami, nepovabljeni.

Nikola Vlahović
Moje mnenje: Vsak človek ima samo enega prijatelja (to sta žena možu in mož ženi). Vse ostalo so tovariši iz delovnega okolja, bivalnega okolja, raznih vrst udejstvovanj pri različnih športih, kolege, znanci. Človek mora nekaj doživeti in se prepričati z lastnimi izkušnjami. Do tega spoznanja sem prišel, ko sem dodil prvo zaposlitev in se osamosvojil. Ata je zbolel in bil v bolnici. Hodil sem ga vsak vikend obiskovati, toda mati je bila ta, ki mu je stala ob strani, tista ki mu je dala zdravilo kozarec vode in tolažilno besedo. Veliki Srpski pisatelj Ivo Andrić je rekao: “Reka stoji, a voda teče”. Tako je tudi v življenju, starši pripeljeno otroke do hišnega praga in ostanejo doma obujajoč spomine. A otroci gredo živeti svoje življenje, kar je pa tudi prav.

Slobodan Milić
Lepo ste kot vedno lepo napisali sem približno vaša generacija in si ne morem razložiti, kaj in zakaj pride do prijateljstva ali ljubezni in, če pridem do razlage potem to ni to in je vse interes. Tako si razlagam, da za pravo ljubezen in pravo prijateljstvo enostavno ni razlage. Morda je to Božja volja, enostavno sprejmi in uživaj.

Andrej Razdrih
Zelo lepo napisano. In resnično. Čestitam za posredovanje teh misli.

Stanislav Zavec
V času družbenih omrežij se je pojavil izraz FB prijatelj, ki pa ima zelo malo elementov, ki določajo prijateljstvo. Iz lastnih izkušenj in spoznanj, sem po umiku iz poslovnega življenja hitro ugotovil kdo so bili “pravi prijatelji”. Mislim, da je “prijateljstvo” zelo vezano na poslovne odnose in kakor tako je negacija samega sebe.. Mislim, da ni nujno, da velja pregovor v stiski spoznaš prijatelja. Meni več pomeni, če me prijatelj pokliče, me vpraša kako si, kako ti gre in kdaj se vidimo. Zelo mi je bilo všeč vajino mišljenje glede povabila in se pridružujem.

Veronika Lemut Mihelčič
Andrej Razdrih Se popolnoma strinjam z vašo kratko in jedrnato pohvalo zapisa prof. Šime Ivanjko…. Profesorju pa iskrena hvala za ta uvid….

Lučka Laure
Ni kaj dodati. Vse je točno tako.
Bom pa dodala eno osebno izkušnjo, na vašo zaključno misel. Pred dobrimi 30 leti se mi je zgodilo, da mi je sestra ob nenapovedanem obisku zapovedala, da naj ne hodim k njej nenapovedano. Pa tudi, da če sem povabljena ob npr ob 18h, naj ne hodim prej. To je sicer osebna žalostna izkušnja, pa vendar, se je očitno že takrat v določenih krogih začela “nobl navada”, da se je treba najaviti, če želiš komu skočit samo na en kofé in čik. (tako smo rekli včasih, če smo po frizerju ali ajnkafu skočili k najbližjim ali prijateljem). Te nove navade še danes nisem ponotranjila, čeprav jo upoštevam.
Ja že dolgo nismo več takšni prijatelji kot včasih, vse je vedno bolj odtujeno.
Haha, pri meni imam še vedno odprto non-stop.

Stojan Žitko
odlicen zapis, odlicna slovenscina. Dodal bi le se lastno izkusnjo: v starejsi dobi so izjemna tudi prijateljstva ali morda tovaristva, ki se spletejo pri sportni aktivnosti. Pingpong igram pri dveh skupinah in lahko recem, da imam s tem morda kar 40 prijateljev pri igri in poznejsem skupnem posedanju. Nasa Bela žogica pa je nedavno proslavila ze 25. obletnico.

Inge Markoli
Čudovit zapis….

Božo Mijatovic
” prijatelj”??….. Sodelavec, tovarištvo, drugarstvo da…..drugo??. Vsaj moja izkušnja v zadnjih 12 let, pred tem mogoče ” prijateljstvo”??. Lp. Š. I…….

Alenka Helena Romih
Glede na odzive so nekateri ljudje bolj introvertirani in nekateri bolj ekstrovertirani. To vem tudi zato, ker sem velikokrat iskala odgovore o sebi. Vse to pa vpliva na način življenja, stil in na prijateljevanje.
Beseda introvertiran izvira iz latinskega izraza, ki pomeni ‘biti zazrt vase’, medtem ko ekstrovertiran izhaja iz izraza ‘zazrt navzven’. Gre torej za razliko v tem, kako se odzivamo na življenjske okoliščine
Morda je v negovanju prijateljskih odnosov primerno spoštovati tudi te okoliščine

Božidar Mithans
Zelo aktualen zapis. Čeprav je poanta zajeta že v naslovu, je v nadaljevanju še utemeljena in ponovljena. Ljudje, ki so obdani s prijatelji, se sploh ne zavedajo kakšen problem je osamljenost. V nasprotju z večinskim prepričanjem, osamljeni niso zgolj starejši in revni ljudje ampak je osamljenih vse več mladih, navkljub njihovi virtualni povezanosti s “prijatelji”, in vse več delovno aktivnih ljudi, še zlasti prekarcev. Osamljenost je zanje lahko pogubna, vsekakor pa jih navdaja z občutki ničvrednosti, nesprejetosti, praznine. Ljudje potrebujemo druge ljudi, da lahko normalno funkcioniramo. “Brez ljubezni mi živeti ni” pravi naslov naše znane popevke in Teofrast je to utemeljil že pred več kot 2000 leti. Nekatere modrosti nikoli ne zastarajo. Hvala za lep in ohrabrujoč zapis.

Nika Jan
Verjetno bi lahko prepoznali več oblik prijateljstva:
Prijatelji iz koristi (pri njih ni pomembno, kakšen je človek kot oseba, temveč koliko koristi lahko imajo drug od drugega). Delujejo po načelu recipročnosti ali principu »daj – dam«. Ta prijateljstva praviloma niso dolgotrajna, saj med njimi ni kakšne globlje povezanosti in minejo, ko mine njihova »uporabna vrednost«.
Druga so ti. priložnostna prijateljstva: Mednje bi uvrstili prijatelje iz užitka (naklonjeni so si zaradi prijetnih občutij in zabave … Sem sodijo prijatelji zaradi skupnih interesov, hobijev, skupnega preživljanja prostega časa, zabave … Neredko so plod naključja in ne trajajo neomejeno dolgo. Mednje bi lahko šteli tudi dobre sosede, prijatelje po političnem prepričanju, FB-prijatelje … idr.
Potem so tukaj še prijatelji v službi. Pogosto jih niti ne kličemo prijatelji temveč kolegi. Med njimi so nekateri, s katerimi se posebej dobro razumemo in se na delovnem mestu medsebojno podpiramo. Tega nam drugi prijatelji ne morejo nuditi, ker niso z nami v delovni situaciji. Ko zamenjamo službo, so takšna prijateljstva praviloma hitro prekinjena in z njimi izgubimo stik.
Prijatelji iz istih obdobij življenja (prijatelji iz otroštva, naši dobri sošolci, študijski kolegi, starši enako starih otrok … upokojenci … ipd.) Pri tej obliki prijateljstva je pomembno, da smo obdani z ljudmi, ki skupaj z nami doživljajo isto ali vsaj podobno situacijo. Drug od drugega se učimo in tako lažje prebrodimo svojo situacijo.
Posebna skupina pa so »prijatelji po duši«. To je tisto pravo prijateljstvo, ki temelji na globoki povezanosti. Ni jim treba veliko razlagati in te razumejo tudi brez besed. Pridejo, ko vsi drugi odidejo. Takšni prijatelji ne delujejo po načelu »daj – dam« temveč po načelu: pomagam ti, ker me tvoje veselje veseli in me tvoja žalost žalosti. Veselijo se naših uspehov. V njihovi bližini se nam ni treba opravičevati, se zagovarjati, ničesar dokazovati. Ob njih se nam ni potrebno pretvarjati in smo lahko to, kar smo. Sprejemajo nas z našimi slabostmi. To je prijateljstvo, ki nas dviga, ko nam je težko. So osebe, ki vedo, kaj morajo reči ali narediti, ko smo žalostni in potrebujemo oporo. Spodbujajo nas pri zastavljanju in doseganju življenjskih ciljev in nam ponudijo tiho oporo, ko jo potrebujemo.
Ti prijatelji nas praviloma spremljajo že več let in so bili ob nas, ko smo imeli padce in zmage. Četudi so obdobja, ko se z njimi ne slišimo, ali pa smo si celo krajevno oddaljeni, to ne škoduje vezem, saj ob naslednjem srečanju lahko preprosto nadaljujemo tam, kjer smo ostali. Vemo, da jih lahko vedno pokličemo, če jih potrebujemo, in enako vedo tudi oni za nas. Takšna prijateljstva so vredna največ in ta tip prijateljev je najpomembnejši za naše duševno zdravje. Lahko jih preštejemo na prste ene roke. To so naša najtrajnejša prijateljstva in jim pravimo tudi »prijatelji za vedno«.
Oscar Wilde je zapisal: »Vsak lahko sočustvuje s prijateljevim trpljenjem, toda le odličen značaj lahko uživa v prijateljevem uspehu.«
Obstaja pa še vrsta raznoraznih »prijateljev«, ki si tega imena ne zaslužijo …

Kristina Budja
Bila sem študentka prava, ko je bil Šime moj profesor. Kakšna avtoriteta! In z res velikimi nazori. Zgornji sestavek samo potrjuje mojo ugotovitev. Danes mi je polepšal dan, ker se ga spominjam. Hvala, profesor.

prijateljstvo#